Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

roko (1.786-1.810)


  1.      sinológ  -a m (ọ̑) strokovnjak za sinologijo: zborovanje sinologov ♪
  2.      sinóptik  -a m (ọ́) strokovnjak za sinoptično meteorologijo: sinoptiki napovedujejo izboljšanje vremena ♪
  3.      sintáksa  -e ž (ȃ) lingv. skladnja: obvladati sintakso / strokovnjak za sintakso ● publ. filmska, likovna sintaksa zakonitost filmskega, likovnega sestavljanja; sestavljenost, kompozicija ◊ šol. sintaksa do 1848 četrti razred šestletne gimnazije ♪
  4.      sintáktik  -a m (á) lingv. strokovnjak za skladnjo ♪
  5.      sistemátik  -a m (á) 1. kdor dela po sistemu: pri delu je dober sistematik 2. strokovnjak za sistematiko: tako so ptiče poimenovali novejši sistematiki ♪
  6.      skleníti  sklénem dov. (ȋ ẹ́) 1. dati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: skleniti člen verige; skleniti obroč, verigo; členek verižice se z roko ni dal skleniti / vrtnici sta se nad spomenikom sklenili // v zvezi z roka dati končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: skleniti roke okrog kolen, nad glavo / skleniti roke k molitvi dati jih v položaj, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo 2. narediti, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: skleniti čeljusti; ustnice so se spet sklenile / skleniti pest narediti, stisniti 3. narediti, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijeli so se za roke in sklenili krog / vojaškim enotam je uspelo skleniti obroč okoli mesta; vrsta čakajočih se je pretrgala in spet sklenila / z mostom skleniti cestno zvezo med obalo in otokom jo narediti nepretrgano, povezati 4. končati: skleniti govor z vzklikom; publ. delegacija je sklenila obisk / skratka, bilo je lepo, je sklenil brat / skleniti krog predavanj, vprašanj; s to tekmo so nogometaši sklenili sezono / ekspr. skleniti svoje dni, krog življenja, življenjsko pot, življenje umreti 5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja narediti, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklenili so dogovor; skleniti s kom kupčijo, pogodbo, vojaško zvezo / skleniti poznanstvo, prijateljsko razmerje 6. navadno z nedoločnikom določiti, kar se hoče, želi narediti a) po premisleku: sklenil je oditi; trdno je sklenil, da vse pove / sam pri sebi, ekspr. v srcu kaj skleniti b) po končani obravnavi, razpravi: na seji so sklenili pomembne stvari; soglasno so sklenili, da vztrajajo pri svojih zahtevah ● ekspr. z njimi je sklenil vse račune do njih nima več nobenih obveznosti; z njimi ne želi več imeti stikov; zastar. skleniti se v posvet zbrati se (v krogu) ◊ elektr. skleniti navitje; jur. skleniti zakonsko zvezo poročiti se sklenívši zastar.: sklenivši roke, so začeli peti sklénjen -a -o: sklenjen obroč; sklenjena vrsta; pogodba je sklenjena; raziskava še ni sklenjena; sklenjeno je, da se vrnemo ∙ ekspr. njegovo potovanje je sklenjena stvar odpotoval bo, ne da bi se o tem še kaj razpravljalo ♦ avt. sklenjena črta neprekinjena črta; geom. sklenjena krivulja; gozd. sklenjeni gozd gozd, v katerem se krošnje prekrivajo ali vsaj medsebojno dotikajo; prisl.: vojaška enota se je premikala sklenjeno ♪
  7.      sklofutáti  -ám dov. (á ȃ) večkrat udariti, navadno s plosko roko: sklofutala jo je in zlasala ♪
  8.      skódrčati  -am in skodrčáti -ám dov. (ọ̑; á ȃ) zastar. zmršiti, skuštrati: z roko komu skodrčati lase; brada se mu je skodrčala / misli so se mu skodrčale skódrčan in skodrčán -a -o: skodrčana brada ♪
  9.      skrájen  -jna -o prid., skrájnejši (ȃ) 1. ki je najbolj oddaljen od izhodišča, začetka a) glede na prostor: skrajni del gorovja, palice; razdalja med skrajnima koncema; skrajni rob ceste; voznik na skrajni desni ima prednost; skrajna točka / skrajni del jezika, oči, ust; mezinec je skrajni prst / ekspedicija na skrajni sever b) glede na čas: skrajni čas za prijavo; določiti skrajni rok za oddajo rokopisa 2. ki je zelo različen od povprečnega, navadnega: skrajni nazori; to so skrajni primeri negativnega odnosa do kulture; skrajne ideje; skrajno stališče / skrajni individualizem, subjektivizem // ki zagovarja, zastopa take nazore, taka stališča: razstava skrajnih modernistov; pripadnik skrajne radikalne smeri ♦ polit. skrajna desnica, levica 3. največji ali najmanjši: to je skrajni znesek, ki bi ga še plačal; določiti skrajne stopnje prispevka; skrajna vrednost količine / skrajna meja kazni za ta prekršek je pet tisoč dinarjev 4. nav. ekspr. ki dosega najvišjo mogočo mero, stopnjo: premagovati skrajne napore; skrajna malomarnost, razdraženost; za to delo je potrebna skrajna natančnost, zbranost; v skrajni sili bi mu že pomagali; s skrajnim zaničevanjem odgovoriti ● zastar. obiskal je tudi skrajne hiše v vasi zadnje, najbolj oddaljene; publ. stvar je razvil do skrajnih konsekvenc do najvišje možne stopnje, mere; publ. pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika tega problema sploh ne, nikakor ne; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; ekspr. biti do skrajne meje pošten zelo skrájno prisl.: hoditi skrajno desno, levo; skrajno resno govoriti; skrajno gostoljuben človek; skrajno kratek dialog; skrajno neprijetna stvar; skrajno različni nazori; biti skrajno utrujen ♪
  10.      skŕben  stil. skrbán -bna -o stil. -ó prid., skŕbnejši (ŕ ȃ r̄) 1. ki s svojo aktivnostjo, prizadevanjem omogoča v zelo visoki stopnji a) uresničitev, potek česa: skrben gospodar, vrtnar; je zelo skrbna gospodinja; biti skrben za delo / zelo skrbna predstavitev pisateljevega dela b) zadovoljitev zlasti telesnih potreb: njeni starši so zelo skrbni; bila je skrbna mati svojim otrokom; očetovsko skrben / ekspr. skrbna materina roka 2. nav. ekspr. pazljiv, natančen: biti skrben pri delu / zaradi skopih podatkov tudi skrbna analiza ne bo dala zaželenih rezultatov / njena obleka je vedno skrbna vedno je skrbno oblečena 3. zastar. zaskrbljen: bil je vedno skrbnejši zaradi sinovega zdravja; domov se je vračal potrt in skrben / skrbnega, zamišljenega obraza je sedela za mizo skŕbno tudi skrbnó prisl.: skrbno se oblačiti, paziti na kaj; skrbno je otipavala njegovo vročično čelo; skrbno prebrati, prepisati poročilo; skrbno očiščena obleka; vsaka njegova beseda je bila skrbno pretehtana; skrbno pripravljena predstava ♪
  11.      skŕčiti  -im dov. (ŕ ȓ) 1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: skrčiti prst, roko; skrčiti nogo v kolenu / skrčiti roko v pest; skrčiti noge podse; mišice se skrčijo in raztegnejo 2. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino: tovarna je skrčila proizvodnjo; skrčiti stroške; ekspr. skrčiti porabo do minimuma, na minimum; investicije so se skrčile b) glede na možni razpon: skrčiti delovni čas; trgovinska menjava se je skrčila / število udeležencev se je skrčilo / pomen te dejavnosti se je v zadnjem času skrčil c) glede na obseg, področje: skrčiti dnevni red od deset točk na osem; besedilo je tako skrčil, da je postalo skoraj nerazumljivo; osvobojeno ozemlje se je po tej ofenzivi nekoliko skrčilo / skrčiti komu pravice 3. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: skrčiti aktivnost mladine na kulturno-zabavno delovanje; ves odpor se je skrčil na poulične demonstracije / ekspr. vsa njegova razmišljanja so se skrčila na skrb za preživetje skŕčiti se 1. narediti, da zavzema telo čim manjšo dolžino, čim manjši obseg: skrčil se je, da ga ne bi zeblo; skrči se, drugače ti bo odeja prekratka / skrčiti se v dve gubé 2. postati manjši a) po obsegu: les se pri sušenju skrči; krilo se je zelo skrčilo; ta tkanina se pri pranju skrči; zaradi stradanja se mu je želodec skrčil b) nav. ekspr. po dolžini: razdalja med njima se je skrčila / dan se je že za pol ure skrčil ● knjiž., ekspr. od groze, ob pogledu na to se mu je skrčilo srce postalo ga je groza, zelo je bil prizadet, potrt; knjiž., ekspr. pred tem človekom se vedno skrči sam vase postane zadržan, nedostopen skŕčen -a -o: skrčen kazalec; publ. tovarna dela v skrčenem obsegu; imeti skrčen želodec; stroški so zelo skrčeni; skrčen spati; nekoliko skrčeno koleno; vse je bilo skrčeno na eno samo misel: rešiti se ♦ lingv. skrčeni samoglasnik samoglasnik, nastal iz dveh ali treh samoglasnikov; prisl.: držati noge skrčeno; skrčeno ležati ♪
  12.      skríptor  -ja m (ȋ) nekdaj 1. strokovni uslužbenec, navadno v knjižnici: postal je skriptor v dvorni knjižnici; skriptor licejske knjižnice je bil takrat Levstik; skriptor in amanuensis 2. kdor se poklicno ukvarja s pisanjem, prepisovanjem, pisar: listine so skriptorji skrbno prepisovali ♪
  13.      skriptórij  -a m (ọ́) v srednjem veku prostor, zlasti v samostanih, za pisanje ali prepisovanje rokopisov, pisalnica: iti v skriptorij; pisalni pulti v skriptoriju / rokopisi stiškega skriptorija / samostanski skriptorij ♪
  14.      skúpen  -pna -o prid. (ū) 1. pri katerem je udeleženih več ljudi: nalogo so opravili s skupnim naporom; skupen obisk razstave; hodili so na skupne sprehode; navajati otroke na individualno in skupno igro; druži jih skupno delo; gostje so imeli skupno kosilo; skupno reševanje problemov; skupno življenje / živeti v skupnem gospodinjstvu / skupni grob // namenjen uporabi, koristi več ljudi: stanovanji imata skupen vhod; velike stanovanjske hiše imajo skupne hišne naprave; osebna in skupna oprema gasilcev / v planinski koči je dvajset skupnih ležišč preprostih ležišč, nameščenih v večjem številu v enem prostoru; prenočevali so na skupnem ležišču v prostoru, kjer so taka ležišča / prostori za skupno uporabo 2. ki pripada več ljudem, stvarem: imeti skupnega prednika; skupna os obeh koles; vse stopnje razvoja imajo nekatere skupne značilnosti; ljubkost je skupna vsem otrokom / kmetje in meščani so imeli v revoluciji skupen cilj; po pogovorih sta državnika podpisala skupno izjavo; pokrajine so prišle pod skupno upravo / državi imata skupen pogled na potek prihodnje konference 3. ki izhaja iz skupnosti, ki je skupnosti lasten: v tistem času je bil jezik še skupen; dati prednost skupnim koristim; narod je oblikovala skupna kultura; zadovoljevanje skupnih potreb občanov v krajevni skupnosti; vežejo jih skupne težnje in skupna prizadevanja; prevladalo je skupno mnenje, da predstava ni dobra / pretila jim je skupna nevarnost / skupna lastnina 4. ki zajema določeno stvar, skupino stvari v njenem polnem obsegu: visok znesek skupnih življenjskih stroškov; izračunati skupno površino gozdov; sredstva presegajo skupno vsoto prispevkov; za ocenjevanje uspehov na različnih delovnih področjih še nimajo skupnih meril / zmagovalec v skupni uvrstitvi ● publ. njegovi pripovedi manjka skupni imenovalec kar bi pripoved povezovalo; publ. najti skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; govoriti, najti skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; žarg., jur. skupne službe delovna skupnost ◊ ekon. skupni prihodek vsota prihodkov, ki jih ustvari več organizacij zaradi skupne proizvodnje, skupnega poslovanja; skupni trg sodelovanje med državami, ki omogoča trgovino brez carinskih in trgovinskih omejitev; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; jur. skupna hipoteka hipoteka, pri kateri je ista terjatev nerazdelno zavarovana na več zemljiščih; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; lingv. skupno ime samostalnik, ki označuje več predmetov iste vrste; mat. največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila; skupni imenovalec imenovalec, ki je skupen več ulomkom; najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili skúpno prisl.: vse probleme so rešili skupno; alga in gliva živita skupno v obliki lišaja; sam.: raziskovane kulture imajo marsikaj skupnega; čeprav sta brata, nimata nič skupnega ♪
  15.      slabôten  -tna -o prid., slabôtnejši (ó) 1. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel, zlasti zaradi bolezni: po gripi je bil še ves slaboten; slaboten je od starosti / bolnik je s slabotno roko komaj držal žlico // nav. ekspr. ki po splošni telesni razvitosti ne dosega navadne stopnje: otroci v razredu so večinoma krepki, nekaj pa je slabotnih; njegova mati je slabotna ženska 2. nav. ekspr. ki dosega nizko stopnjo a) glede na učinek, posledico: slaboten stisk roke, udarec / sedel je pred slabotnim ognjem; skozi okna je prihajala slabotna svetloba b) glede na obseg, količino: slaboten curek vode c) glede na čutno zaznavnost: spregovoril je s slabotnim glasom / slaboten srčni utrip 3. ekspr. neodločen, omahljiv: človek je slabotno bitje / to je ženska bolestne občutljivosti in slabotne volje ● star. letošnje vino je slabotno in kislo vsebuje malo alkohola; redko bil je slabotnega zdravja rahlega slabôtno prisl.: slabotno je kriknil od presenečenja; slabotno se je smehljal ♪
  16.      slabôtnost  -i ž (ó) lastnost slabotnega: skrbi jo otrokova slabotnost / ekspr. slabotnost volje ♪
  17.      sladkórček  -čka m (ọ̄) industrijsko izdelana drobna slaščica iz sladkorja in dodatkov; bonbon: lizati sladkorčke; otrokom je prinesel vrečko sladkorčkov ♪
  18.      slámnik  -a m (ȃ) klobuk iz slame: nositi slamnik; širokokrajen slamnik; tovarna slamnikov / moški, ženski slamnik / florentinski slamnik širokokrajen ženski slamnik; panama slamnik ♪
  19.      slavíst  -a m (ȋ) strokovnjak za slavistiko: znan slavist / seminar za profesorje slaviste / pog. sestanek slavistov drugega letnika slušateljev oddelka za slavistiko ♪
  20.      sléd  -ú stil. -a m, mn. sledóvi (ẹ̑) 1. kar ostane zlasti na podlagi in kaže, da je tam kaj bilo, se premikalo: sled se je v gozdu izgubil; sledovi vodijo k potoku; brisati sledove; iskati, najti, opaziti sledove; ranjena srna je puščala krvav sled za seboj; lisičji, zajčji sledovi; sled avtomobilskih koles; v snegu so vidni sledovi čevljev, živine / iti po sledu divjačine; šel je za sledom sani // nav. mn. kar ostane kje in kaže, da se je tam kaj dogajalo: odstraniti sledove potresa; pospraviti steklenice in druge sledove zabave; udarci biča so puščali črne sledove na hrbtih jetnikov; sledovi bitke, bombardiranja; sledovi merjaščevega ritja / sledovi umazanih prstov na knjigi; moker sled solz na licih / sledovi prestanega trpljenja // kar ostane kje in omogoča, da se kaj najde, razkrije: sledovi za pobeglim kaznjencem vodijo v tujino; tat ni pustil sledov; po sledovih sklepam, da je skušal nekdo vlomiti 2. navadno s prilastkom kar ostane kot posledica kakega dejstva: njegovo delovanje pri nas je pustilo globoke sledove; pri otroku so še vidni sledovi neprimerne vzgoje v zgodnjem otroštvu; to so sledovi praznoverja 3. navadno s prilastkom majhen del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od nekdaj velikega gradu je ostal le še sled; najti sledove rimske stavbe; slabo vidni sledovi obzidja / sledovi starih kultur 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: to je le sled nekdanje lepote, ljubezni; v njem je še bil sled življenja / v njej ni niti sledu maščevalnosti nič; o vročini ni niti sledu ni vroče ● ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest; ekspr. izginil je brez sledu neznano kam; miličniki so vlomilcem že na sledu po znakih, znamenjih sklepajo, kje so, kdo so vlomilci; ekspr. v teh pesmih ni sledov ekspresionizma te pesmi nimajo ekspresionističnih značilnosti; ekspr. v meni je ostal sled žalosti še sem nekoliko žalosten; ekspr. v časopisu ni bilo sledu o teh dogodkih ni bilo nič napisano o njih; o izginulem otroku, za izginulim otrokom ni sledu nihče ne ve, kje je ◊ jur. latentni sledovi; snemanje sledov prenašanje sledov (na drugo podlago) zaradi identifikacije; kem. element nastopa v tej snovi v sledovih v zelo majhni količini; lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja ♪
  21.      sledítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od slediti: sleditev razvoju / sleditev rude ∙ žarg., ped. sleditev otrokovega razvoja opazovanje, spremljanje ♪
  22.      slepíti  -ím nedov., slépi (ȋ í) 1. s svojo svetlobo povzročati, da kdo (skoraj) ne vidi: z roko si je pokrila oči, ker jo je slepila luč; žarometi nas slepijo / bliski so slepili oči; močna svetloba slepi / solze so jo slepile 2. ekspr. povzročati, da kdo ne more razsodno misliti, presojati: jeza, strast ga slepi; prevelika ljubezen do otrok mater slepi 3. ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročati, da ima kdo o kaki stvari mnenje, ki ne ustreza resnici: mene ne boš slepil; slepila sta se, da hčerina bolezen ni nevarna / ni se slepil, da bo obljubljeno z lahkoto uresničil / slepiti koga s prijaznimi besedami ● knjiž. megla slepi cestne svetilke zaradi megle slabo svetijo; star. znala je slepiti fante pridobivati si njihovo ljubezensko naklonjenost slepèč -éča -e: slepeč se, da ni več bolan, se je nehal zdraviti; slepeči žarki; slepeča svetloba; prisl.: slepeče se je zabliskalo; slepeče bel sneg ♪
  23.      slínček  -čka m (ȋ) kos blaga, ki se daje otrokom pod brado za zaščito oblačila: zavezati otroku slinček; slinček iz frotirja ♪
  24.      slíniti  -im nedov. (í ȋ) 1. močiti s slino: sliniti srbeče mesto; pes liže in slini dečkovo roko; sliniti znamke; sliniti z jezikom; sliniti si prste 2. slabš. poljubljati, ljubkovati: kaj ga pa sliniš; kar pred ljudmi se slinita slíniti se 1. izločati slino iz ust, gobca: otrok se je močno slinil; vola sta se slinila in težko dihala / polž se slini 2. slabš. dobrikati se, prilizovati se: slini se novemu šefu; ne slini se s pohvalami / rad se slini okoli deklet ∙ slabš. nehaj se sliniti jokati; slabš. k vsaki veseli družbi se slini se ji hoče nepovabljen, nezaželen pridružiti; slabš. že dolgo se slini za njo si prizadeva pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost slinèč -éča -e: slineči se psi ♪
  25.      slóg  in slòg slóga m (ọ̑; ȍ ọ́) 1. kar je določeno z izborom in uporabo izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu ali v več delih: določiti, proučevati slog; arhitekturni, glasbeni slogi; umetnostni slogi; slogi v književnosti / hiše v alpskem, panonskem slogu; biblijski slog; osebni slog pisanja / Jakopičev, Prešernov slog / ima jedrnat slog se jedrnato izraža 2. uporaba zlasti sintaktičnih jezikovnih sredstev in izrazov glede na normo: izboljševati, popravljati slog; slog šolskih nalog 3. s prilastkom skupek značilnih elementov pri opravljanju kake dejavnosti: imeti svoj delovni slog; zanimiv slog dirigiranja / publ. prilagoditi slog vožnje razmeram na cesti način 4. individualen način izvajanja športne discipline: ocenjevati dolžino in slog skoka / opraviti vaje v lepem slogu // šport. ustaljen, predpisan način izvajanja športne discipline: plavalni slogi / plavati v slogu delfina; rokoborba v grško-rimskem slogu 5. nar. vzhodno del njive med dvema razoroma; ogon: letos ima tri sloge krompirja ● nar. zložiti drva v slog v skladovnico; ekspr. vse je bilo v slogu nogometne tekme hrupno, burno ◊ ptt odprti slog pri telegramih pisava z običajnimi črkami, številkami in drugimi znaki; tajni slog pri telegramih pisava z znaki iz skupin črk in številk, ki imajo dogovorjen tajni pomen; tisk. črkovni slog črkovne družine, ki imajo podobne značilnosti; um. časovni slog značilen za določen čas, določeno dobo; dorski, gotski slog; krajevni slog značilen za določen kraj, določeno področje; osebni slog značilen za posameznega ustvarjalca; plastični slog po lzidorju Cankarju za katerega je značilno poudarjanje plastičnosti; ploskoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje s črtami in ploskvami; slikoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje z barvnimi in svetlobnimi lisami ♪

   1.661 1.686 1.711 1.736 1.761 1.786 1.811 1.836 1.861 1.886  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA