Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rok (751-775)

751.      córpus delícti  córpusa delícti tudi kórpus delíkti kórpusa delíkti [korpus delikti] m (ọ̑-ȋ) jur. predmet, ki izpričuje storitev kaznivega dejanja: policija je imela v rokah otipljiv corpus delicti ♪
752.      crkljánje  -a s (ȃ) glagolnik od crkljati: s crkljanjem bo slabo vzgojila otroka ♪
753.      crkljáti  -ám nedov. (á ȃ) pog. pretirano negovati, razvajati: crkljati otroke / ekspr. saj ni bolan, samo crklja se // ljubkovati, božati: vzame otročička v naročje in ga crklja; rada se crklja pri mami ♪
754.      crkljív  -a -o prid. (ȋ í) pog. ki se (rad) crklja: crkljiv otrok ♪
755.      croquis  gl. kroki ♪
756.      cúcati  -am nedov. (ȗ) otr. sesati: otrok se cmeri, ker bi rad cucal / cucal je bonbončke ♪
757.      cúcelj  -clja m (ú) gumijast tulec za pitje iz stekleničke ali za sesanje: navaditi se na cucelj; otrok pije iz stekleničke s cucljem / pog. vleči cucelj sesati cucelj ali piti po njem; ovčko so vzredili po cuclju vzredili so jo tako, da so ji dajali piti iz stekleničke s cucljem ♪
758.      cucorámo  prisl. (ȃ) nar. dolenjsko, navadno pri prenašanju človeka na hrbtu ali na plečih; štuporamo: nesti otroka cucoramo ♪
759.      cúkati  -am nedov. (ú ȗ) pog. 1. sunkoma potegovati: cuka ga za lase, rokav; cukati za vajeti / ona me pri česanju tako cuka / cukati nitke iz blaga puliti, vleči 2. brezoseb. imeti sunkovite bolečine; kljuvati, trgati: cuka me v rami 3. ekspr. piti (alkoholne pijače): kupil je sod vina in zdaj ga cuka / rad ga cuka ● pog. motor cuka ne teče gladko, se zaustavlja; žarg. riba cuka prijema; pog. otroci se cukajo za bonbone pulijo, prerivajo; pog. rad se cuka z otroki za šalo ruje ♪
760.      cúkniti  -em dov. (ú ȗ) pog. 1. sunkoma potegniti: konj je cuknil, toda voz se ni premaknil; cukniti koga za rokav 2. ekspr. popiti (malo alkoholne pijače): cukni malo žganja, ker si vroč ♪
761.      cvèsti  tudi cvestì cvetèm, in cvêsti cvêtem [cvǝ- in cve-] nedov., stil. cvèl cvelà in cvêla in cvetèl cvetlà in cvêtel cvêtla (ǝ̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas 1. imeti cvet, cvete: vrtnica cvete; češnja cvete; jablane letos pozno cvetejo / ekspr. vrt cvete; spomladi vse cvete 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: dekle cvete; otroci kar cvetejo 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: kupčija, podjetje, trgovina cvete // obstajati v veliki meri: v tem kraju cvete hinavščina / naj ti cvete sreča 4. ekspr. trgati se, cefrati se: suknjič cvete na rokavih ● redko nohti cvetejo imajo bele pege; ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. njemu pa res rožice cvetejo se mu zelo dobro godi; zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je cvetóč -a -e: rože, cvetoče na oknu; ženska cvetočega obraza; cvetoč travnik; cvetoča obrt; cvetoča mesta; vrnil se je cvetoč od zdravja; prim. cveteti ♪
762.      cvetéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. imeti cvet, cvete: češnje na bregu že cvetijo; vrtnice so rdeče cvetele; pozno cveteti 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: fant je kar cvetel 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: mesto je cvetelo; trgovina je cvetela // obstajati v veliki meri: književnost je cvetela / ljubezen je začela cveteti med njima 4. ekspr. trgati se, cefrati se: rokavi so pričeli cveteti ● ekspr. pri njem ji ne bodo rožice cvetele se ji ne bo zelo dobro godilo; ekspr. bil je v zadregi in uhlji so mu začeli cveteti postajali so temno rdeči cvetèč -éča -e: cveteč obraz; cveteč vrt; cveteča deklica; prim. cvesti ♪
763.      cvíliti  -im nedov., cvilíla tudi cvílila (í) 1. oglašati se z zelo visokim glasom: pes, prašič cvili / ženske so preplašeno vreščale in cvilile // dajati cviljenju podobne glasove: zmrzli sneg cvili pod nogami; vlažna drva cvilijo v peči / kolo cvili; vrata, zavore cvilijo 2. slabš. (polglasno) jokati: otrok je bolan, pa vso noč cvili; nehaj že cviliti! ● ekspr. tepli smo se s fašisti, da je vse cvililo zelo, srdito bojevali cvilèč -éča -e: pes je cvileč zbežal; govoriti s cvilečim glasom; cvileč sopran; prisl.: ženske so se cvileče hihitale ♪
764.      cvírnat  -a -o prid. (ȋ) pog. ki je iz sukanca; sukančast: cvirnate rokavice / cvirnate hlače ♪
765.      cvrkútati  -am nedov. (ū) 1. oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi: kobilice, murni, ptiči cvrkutajo // dajati cvrkutanju podobne glasove: plamenček petrolejke cvrkuta; lesene stopnice so cvrkutale pod vsako stopinjo / ekspr. streli nepretrgoma cvrkutajo 2. ekspr. živahno in brezskrbno govoriti; čebljati: ta otrok venomer cvrkuta cvrkutáje: vrata so se cvrkutaje odprla; okrog hiš in hlevov so cvrkutaje švigale lastovice cvrkutajóč -a -e: stopati poleg cvrkutajočega voza ♪
766.      čáčka  -e ž (ȃ) nav. mn. 1. črta, narejena brez pravega namena: otrok dela čačke po papirju; potegniti čačko 2. slabš. nerazločno napisana črka: težko berem njegove čačke; čačke in čičke / podpisal se je z veliko čačko // podpis, ime: turisti mažejo zid s svojimi čačkami 3. knjiž., ekspr., v zvezi čička (in) čačka drobnarija, malenkost: prepirajo se za svoje čičke in čačke ♪
767.      čakálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na čakanje: skrajšati je treba čakalno dobo za sprejem v zdravilišče; nabralo se je že veliko čakalnih ur ♦ jur. čakalni čas, rok čas, pred potekom katerega se določena pravica ne more uveljaviti ♪
768.      čakálnica  -e ž (ȃ) soba za čakanje: polna čakalnica pacientov; kolodvorska čakalnica; čakalnica drugega razreda; čakalnica za matere z otroki ♪
769.      čákati  -am nedov., čákajte in čakájte; čákala in čakála (á ȃ) 1. biti, ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride: mudi se mi, stranke me čakajo; čakal te ne bom, pohiti; pacienti čakajo zdravnika; dolgo je čakal na avtobus; čaka jo na postaji / čakati v vrsti za vstopnice ♦ lov. šel je čakat lisico // živeti, računajoč, da se bo kaj zgodilo: čaka ugodne prilike, ugodno priliko; čaka na odgovor; diplomiral je in zdaj čaka na službo; čaka, da bo operiran / ne čakaj na tujo pomoč ne zanašaj se, ne računaj nanjo; vsi so čakali, da bo tudi on kaj rekel; pren. prošnje čakajo na rešitev // navadno s prislovnim določilom biti v posebnem čustvenem razpoloženju zaradi stvari, ki se bo zgodila: težko čaka pomladi; komaj čakajo, da prideš; vsa v strahu čaka, kaj bo; pren. polje čaka dežja 2. ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem: nič ne ukrene, kar čaka; udari ga, kaj čakaš; čakati s kosilom; z otvoritvijo ceste še čakajo; dolgo čaka s plačilom / gradnja vodovoda še čaka se še ni začela 3. biti v prihodnosti namenjen, določen za koga: čakajo jih še težke naloge; ne ve, kaj ga še čaka; nič dobrega ga ne čaka; čaka jih žalostna usoda / iti moram, delo me čaka; vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; tam ga čaka sreča tam bo srečen // biti pripravljen, gotov za koga: kosilo vas čaka na mizi; topla soba ga čaka / vlaki čakajo na odhod 4. pog. biti dolgo uporaben, užiten: zimska jabolka čakajo; ta jed ne čaka ● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; dekle ga je čakalo se ni poročilo z drugim; to delo ne more čakati je neodložljivo; ekspr. upniki ne čakajo zahtevajo plačilo ob dogovorjenem času; ekspr. na to boš še dolgo čakal to se verjetno ne bo zgodilo; tega najbrž ne boš dosegel; pog. pri mojem bratu čakajo bratova žena je noseča; ekspr. on ne bo čakal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; preg. kdor čaka, dočaka čakáje: sedeli so po klopeh, čakaje, da pridejo na vrsto čakajóč -a -e: ustavil se je, čakajoč na signal; čakajoči potniki; sam.: tudi jaz sem bil med čakajočimi; prim. čakaj ♪
770.      čarodéjka  -e ž (ẹ̑) knjiž. čarovnica: vprašati čarodejko za svet; pren. Zasloni, čarodejka, svet mi z belimi rokami .. in morda mi bo dobro spet (O. Župančič) ♪
771.      čarovníja  -e ž (ȋ) nav. mn. 1. po ljudskem verovanju čarovno dejanje: čarovnica je uganjala čarovnije s palico 2. rokohitrska spretnost: zabaval nas je s svojimi čarovnijami in umetnijami ♪
772.      čaróvnik  -a m (ọ̑) 1. po ljudskem verovanju kdor čara: čarovnik iz devete dežele; pren. v šahu je pravi čarovnik 2. kdor z rokohitrsko spretnostjo in nenavadnimi dejanji zabava gledalce: v cirkusu nastopa tudi čarovnik ♪
773.      čàs  čása m (ȁ á) 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj / čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa / pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega / od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano / za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa // točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura / od tistega časa ni več govoril 3. omejeno trajanje a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa / ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen / prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno / trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj / delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas / naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli / vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip / pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti / za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej // razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni ● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato ◊ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu ♪
774.      čásek  -ska m (ȃ) ekspr. zelo kratek čas; trenutek, hip: časek se je boril s spancem; čez časek se je otrok zopet nasmehnil / samo za časek zadremaj ♪
775.      čávsniti  -em dov. (á ȃ) 1. hitro, sunkovito približati se čemu s kljunom: čaplja je zdaj pa zdaj čavsnila po ribi 2. hitro, nepričakovano zgrabiti z zobmi, s kljunom; šavsniti: pes jo je čavsnil v roko ♪

   626 651 676 701 726 751 776 801 826 851