Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rok (3.283-3.307)


  1.      obnemôči  -mórem dov., obnemógel obnemôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: obnemoči od lakote; v bolezni je popolnoma obnemogel / telo obnemore pod težo dela ∙ star. v tretjem razredu je obnemogel je padel // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vse življenje je šivala, na starost pa so ji roke obnemogle obnemógel -môgla in -mógla -o 1. deležnik od obnemoči: obnemogel človek; obnemogel se je naslonil na podboje 2. ekspr. ki se ne da sproščeno izraziti: obnemogla jeza ♪
  2.      obóčje 1 -a s (ọ̑) star. 1. obok: okensko obočje / sonce je stalo sredi obočja neba, nebesnega oboka 2. boki: ženska je širokega obočja ♪
  3.      obòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega: kamnit obod pri vodnjaku; obložiti obod tople grede; popraviti obod škafa; dno in obod posode / obod kolesa // temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: dati sir v obode / oblikovati testo z obodom / sirarski, tortni obod 2. leseno ogrodje pri situ, rešetu: izdelovati obode; prišiti dno (sita) na obod; prodajati obode in drugo suho robo 3. knjiž., s prilastkom zunanji, obrobni del česa: obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom; živeti na obodu mesta; na obodu Panonske nižine obrobju; pren. ima občutek, da živi na obodu civilizacije 4. redko obseg: prsni obod; obod drevesne krone / publ. potovanja so razširila obod njegovih spoznanj ● nar. obodi (škornjev) so mu segali do kolen golenice; nar. klobuk s širokimi obodi krajci, krajevci ◊ geom. obod kroga krivulja, ki omejuje krog; točka na obodu kroga ♪
  4.      obóje  štev. neskl. (ọ̑) pri množinskih samostalnikih poudarja skupnost, povezanost dveh enot: otrok je raztrgal oboje hlačk ♪
  5.      obojestránski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na obe strani: obojestranska obarvanost papirja / obojestranski napadi so se ponovili; obojestranska obveznost, pogodba / obojestranska privlačnost, sreča / obojestranska sirota otrok brez staršev ♦ med. obojestransko vnetje pljuč; num. obojestranski kov obojestránsko prisl.: obojestransko koristni pogovori ♦ grad. obojestransko vpeti nosilec ♪
  6.      obòk  tudi obók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) izbočena nosilna konstrukcija nad prostorom, odprtino v zidu: delati obok; zidati oboke; stati pod obokom; sajast, zakajen obok; obok cerkve, hodnika; obok nad vrati; prečni lok v oboku; oboki in kupole / baročni obok; opečni obok; polkrožni, šilasti obok // prostor pod tako konstrukcijo: visoki obok je bil poln mesa // navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: veje dreves delajo zelen obok nad potjo; obok lobanje; pred dežjem se je zatekel pod obok skale / nadočesni obok; nebesni obok nebo; pesn. osvajalec zvezdnega oboka neba, vsemirja ◊ anat. nožni obok srednji vbočeni del stopala; arhit. banjasti obok polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo; križni obok ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; kupolasti obok v obliki kupole; mrežasti obok rebrasti obok v obliki križa; rebrasti obok s kamnitimi rebri; zvezdasti obok rebrasti obok v obliki zvezde; um. gotski obok ♪
  7.      obolênje  -a s (é) pojav, nastop bolezni: obolenje je nastopilo zaradi telesne in duševne izčrpanosti; zaradi obolenja ni mogel na potovanje; iskati vzroke obolenja / kronično, množično obolenje; širjenje srčnih obolenj; starostna obolenja; obolenje dihal, prebavnih organov ♦ med. alergično, avitaminozno, degenerativno obolenje; glivično obolenje obolenje kože ali notranjih organov, ki ga povzročijo glivice; gripozno obolenje; kožno, rakasto obolenje // bolezen: podleči obolenju; hudo, nevarno, smrtno obolenje; poklicno obolenje ♪
  8.      obolévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od obolevati: obolevanje otrok; obolevanje za davico, rakom ♪
  9.      obolévnost  -i ž (ẹ́) 1. dejstvo, da kdo oboli: obolevnost otrok; obolevnost zaradi onesnaženja zraka; obolevnost za rakom; raziskati vzroke obolevnosti 2. med. število, ki pove, koliko ljudi oboli za isto boleznijo v letu na tisoč prebivalcev: obolevnost pada; podatki o obolevnosti ♪
  10.      oborína  -e ž (í) 1. kem. snov, ki se pri obarjanju izloči iz raztopine: pri mešanju raztopine aluminijevega nitrata in natrijevega hidroksida se izloči bela oborina aluminijev hidroksid 2. knjiž. usedlina, gošča: pri kuhanju oborina masla porumeni ♪
  11.      obotavljàv  -áva -o prid. (ȁ á) obotavljiv: obotavljav človek / stopal je zamišljeno, z obotavljavimi koraki obotavljávo prisl.: obotavljavo dvigniti roke; obotavljavo reči ♪
  12.      obotavljívost  -i ž (í) lastnost obotavljivega človeka: obotavljivost tovarišev je bila vzrok za neuspeh / pokazati, premagati svojo obotavljivost ♪
  13.      obrabíti  in obrábiti -im dov. (ȋ á) z dolgo rabo, uporabo narediti kaj neuporabno, neprimerno: obrabiti orodje, pohištvo; svinčnik je popolnoma obrabil; rokavi se na komolcih hitro obrabijo; stroj se je že obrabil; pren., ekspr. ta dovtip se je že obrabil obrábljen -a -o: obrabljeni čevlji; nadomestiti obrabljene dele stroja; obrabljena fraza, melodija; pohištvo je staro in obrabljeno ♪
  14.      obráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče // navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj; konja obračata ušesa na vse strani; obračati vozilo na levo; obračati se stran zaradi smradu; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli / veter se obrača 2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo // navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja 3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi 4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost ● ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati; ekspr. obračati koga na svojo stran pridobivati ga za svoje načrte, zamisli; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo obráčati se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehajanje v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: položaj se obrača v našo korist / vreme se obrača spreminja 2. v zvezi z na izraža, da osebek prihaja s kom v stik z določenim namenom: obračati se na koga za nasvete, s prošnjami; pismeno se obračati na koga / kot vljudnostna fraza obračam se nate s prošnjo, da mi pomagaš 3. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se ne zna hitro obračati; leze, obrača se kot polž zelo počasi ● kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. fant se že obrača po dekletih, za dekleti kaže zanimanje zanje; knjiž. sin se obrača po očetu mu postaja podoben po ravnanju, videzu; bolniku se obrača na bolje bolnik se počuti bolj zdravega obračáje star.: hitela je, obračaje glavo na vse strani obračajóč -a -e: brati, obračajoč liste; obračajoče se vozilo ♪
  15.      obračúnati  -am dov. (ȗ) 1. narediti obračun: dam ti tisoč dinarjev, bova že obračunala, ko bo delo končano / obračunati potne stroške 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z izraža, da se odklonilen odnos konča z neprijetnim izidom za nasprotno osebo: partizani so obračunali z belogardisti; obračunati z izdajalci, uporniki / brezobzirno, krvavo obračunati s kom; s sinom bo že doma obračunal ga bo kaznoval, natepel ● ekspr. obračunati z lastnimi napakami kritično razmišljati o njih z namenom ne jih več delati; ekspr. obračunati s samim seboj kritično presoditi svoje delo, življenje obračúnan -a -o: stroški so obračunani ♪
  16.      obračunávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati obračun: obračunavati izdatke, storitve; obračunavati dnevno, mesečno / obračunavati potne stroške 2. računsko določati vsoto, namenjeno za kaj: obračunavati obresti, prispevke; obračunavati po tarifnih postavkah, sporazumu 3. nav. ekspr. obravnavati medsebojne spore, nesoglasja, izražajoč pri tem odklonilen odnos do drugega: že spet nekaj obračunavata; javno sta obračunavala / z demonstranti so grdo, krvavo obračunavali; evfem. z otroki je fizično obračunaval jih je pretepal, tepel ● v romanu obračunava pisatelj z nacizmom ga obsoja, zavrača; obračunavati s samim seboj kritično presojati svoje delo, življenje ♪
  17.      obradostíti  -ím dov., obradóstil (ȋ í) zastar. razveseliti: obradostiti prijatelja obradoščèn -êna -o: obradoščen mu je podal roko ♪
  18.      obrámnica  -e ž (ȃ) nav. mn., star. naramnica: obramnice mu lezejo čez rame / popraviti obramnice na košu / vtakniti roko v obramnico ♪
  19.      obraníti  in obrániti -im dov. (ȋ á) 1. odvrniti napad: vojakom je uspelo obraniti most; obraniti mesto pred napadalci; obraniti grad s topovi; obraniti se sovražnika / le s težavo se je obranila nadlegovalca // zavarovati, zaščititi: obraniti otroka pred mrazom, star. mraza; obraniti se pred infekcijo 2. dokazati pravilnost ideje, mnenja: obraniti svoje stališče; te trditve ni mogel znanstveno obraniti ● hlev je zgorel, hišo pa so obranili rešili pred požarom; publ. obraniti naslov prvaka znova pridobiti naslov prvaka; publ. obraniti pridobitve osvobodilnega boja ohraniti ◊ šol. obraniti disertacijo pred komisijo opraviti zagovor disertacije; šport. obraniti enajstmetrovko pri nogometu preprečiti kazenski strel na gol z razdalje enajst metrov ♪
  20.      obraslíka  -e ž (í) nar. koroško brazgotina: obraslika na roki ♪
  21.      obravnávanje  -a s (ȃ) glagolnik od obravnavati: obravnavanje podatkov, problemov / obravnavanje učne snovi / neenako obravnavanje kupcev; psihološko obravnavanje otroka ♪
  22.      obravnávati  -am nedov. (ȃ) 1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda // reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike 2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja // načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki // publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico ● zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; žarg. na sestanku so ga obravnavali kritično, odklonilno govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih obravnávan -a -o: obravnavan problem; obravnavana učna snov; domovinska pesem je v zbirki obravnavana s posebno pozornostjo; teze so bile javno obravnavane ♪
  23.      obràz  -áza m (ȁ á) 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je // nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi ● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je ♪
  24.      obrazdáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. umazati, zlasti s čim redkim: otrok vse obrazda pri jedi; obrazdati se z blatom ♪
  25.      obréden  -dna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na obred: obredno besedilo / obredni jezik je bil takrat latinski; obredne knjige; obredna posoda; obredna oblačila / črnski obredni plesi; obredne maske ♦ etn. obredni kruh kruh, pečen ob krstu, poroki in za določene praznike; obredne pesmi 2. ekspr. slovesen, svečan: oče je natakal vino z obrednimi kretnjami obrédno prisl.: obredno si natlačiti pipo; obredno se posloviti ∙ biti obredno čist v judovski religiji biti tak, da sme opravljati verski obred ali se ga udeležiti; biti tak, da sme biti darovan pri verskem obredu ♪

   3.158 3.183 3.208 3.233 3.258 3.283 3.308 3.333 3.358 3.383  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA