Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rok (1.076-1.100)


  1.      drgetáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. močno se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: videl je, kako se stiska v plašč in drgeta; roke, ustnice drgetajo; živec na licu mu drgeta; drgetati od jeze, od mraza; ves drgeta / njen glas je od razburjenja malo drgetal; pren. letalo je drgetalo, pripravljeno na polet 2. ekspr. biti močno vznemirjen: vsa drgeta v strahu, da bi ga našli; brezoseb. čutil je, kako drgeta v njem / kar drgeta pred njim zelo se ga boji drgetáje: drgetaje so lezli iz mrzle vode drgetajóč -a -e: drgetajoč je omahnil na klop; drgetajoč starec; spregovoriti z drgetajočim glasom ♪
  2.      dŕgniti  -em nedov., tudi drgníla (ŕ ȓ) 1. premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo: drgniti dlan ob dlan; drgniti s prstom po šipi; drgne ga z brisačo po hrbtu; drgne se z rokami po kolenih; drgne si premrle roke / žival se drgne ob drevo / vrata se pri odpiranju drgnejo ob tla // z drgnjenjem čistiti, snažiti: drgniti tla s krpo; ekspr. cel dan drgne in pospravlja 2. slabš. igrati, zlasti na godalni instrument: goslač in čelist sta kar naprej drgnila 3. ekspr. cvrčati, čirikati: v travi so drgnili črički in kobilice ● pog. drgniti šolske klopi, hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. že pet let drgne isti plašč nosi, ima; ekspr., redko vsak se že drgne ob njegovo osebo se obreguje, spotika ♪
  3.      drhál  -i [au̯] ž (ȃ) slabš. 1. neurejena množica ljudi: drhal je od trenutka do trenutka naraščala / za tujcem se je podila drhal otrok // skupina nasilnih ljudi: tam se klatijo roparske drhali / fašistične drhali / dan za dnem popiva s svojo drhaljo druščino, družbo 2. ed. neosveščeni, nekulturni ljudje: zanj so bili ti ljudje drhal; spopadel se je z nazori malomeščanske drhali; poulična drhal / kot psovka poznam vas, drhal ♪
  4.      drhtàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki drhti: drhtava roka / drhtav glas / drhtava svetloba ♪
  5.      drhtênje  -a s (é) glagolnik od drhteti: ni mogel obvladati drhtenja; drhtenje rok / drhtenje sveče / ob pogledu nanj je začutila drhtenje ♪
  6.      drhtív  -a -o prid. (ȋ í) redko drhtav, drhtljiv: drhtive roke ♪
  7.      drhtljív  -a -o prid. (ȋ í) ki drhti: drhtljive roke / drhtljiv glas ♪
  8.      drískati  -am nedov. (ȋ ȋ) redko imeti drisko: otrok driska in bruha ♪
  9.      drôbcen  -a -o [cǝn] prid. (ȏ) ekspr. zelo droben: obleka z drobcenimi gumbi; drobcen ptiček; zapisan z drobcenimi črkami; podala mu je drobceno roko; bila je drobcena kot punčka / drobcena odločitev nepomembna, neznatna drôbceno prisl.: drobceno je pršelo ♪
  10.      dróbec  -bca m (ọ̄) 1. od celote ločen majhen, droben del: pri nakladanju pazi, da se kak drobec ne odkrhne; pobirati raztresene drobce; zadel ga je drobec granate; skleda se je razbila na tisoč drobcev; bleščeči, stekleni drobci / filter prestreza tudi najfinejše drobce / ekspr. po drobcih so vstajali pred njim spomini iz mladosti posamezno, vsak zase; pren., ekspr. stranko so razbili na drobce // malo pomembna ali po obsegu majhna stvar: po redkih rokopisnih drobcih ni mogoče sklepati na pismeno tradicijo; to je le nekaj drobcev celotne problematike 2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: ko bi imel vsaj drobec tega bogastva; to je le drobec resnice; niti drobca nekdanje volje in zagnanosti ni več v njem prav nič / vse se je zgodilo v drobcu sekunde ♪
  11.      drôben  tudi drobán drôbna -o tudi -ó prid., drobnéjši (ó ȃ ó) 1. ki ima razmeroma majhne razsežnosti: droben cvet; zbiral je različne drobne predmete; tkanina z drobnim vzorcem; na manjših policah je ležalo razno drobno blago; droben kot makovo zrnce / drobno pecivo; drobno pohištvo manjši lesni izdelki / hoditi z drobnimi koraki; pren. še vedno ima drobno upanje // pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma majhne razsežnosti, ant. debel: drobne grozdne jagode; drobne kaplje; drobno koruzno zrno / opazovala ga je s svojimi drobnimi črnimi očmi // ekspr. slaboten, šibek, nežen: majhen, droben otrok; bila je drobno, plaho dekletce / dotaknila se ga je s svojimi drobnimi prstki; ta kroj je primeren le za drobne postave / droben glasek; v dolini se je prižgalo tisoč drobnih luči; pren. droben nasmešek se ji je razlil po obrazu 2. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost; tanek: drobna knjižica; drobno stebelce / za to bi bili boljši bolj drobni žebljički // ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: drobna breza, palica / z drobnimi črkami napisan naslov; drobna črta 3. ki sestoji iz razmeroma majhnih enot, ant. debel: letos je krompir precej droben; droben pesek; drobno sadje; droben, suh sneg 4. ki se mu zaradi nevažnosti pripisuje majhen pomen: drobni prepiri; drobne vsakdanje skrbi; drobne ljubezenske zgodbe / bil je že večkrat zaprt zaradi drobnih tatvin / razstava je bila najavljena med drobnimi novicami; drobna dela 5. ki se v manjšem obsegu in z razmeroma majhno ekonomsko osnovo ukvarja s kako dejavnostjo: drobni obrtnik, posestnik, proizvajalec / drobni kapitalist, lastnik / drobna blagovna proizvodnja; drobno kmečko gospodarstvo ● droben denar drobiž; ekspr. raztrgati na drobne kosce čisto, popolnoma; ekspr. tako so se tepli, da je bilo vse drobno zelo, hudo so se tepli ◊ soc. drobna buržoazija lastniki proizvajalnih sredstev v kapitalizmu, ki živijo od lastnega proizvajalnega dela; strojn. drobni navoj navoj, ki ima razmeroma majhen profil; tisk. drobni tisk tisk v briljantu, diamantu, perlu ali nonpareju; zal. drobni tisk izdaje na nekaj tiskanih straneh, navadno v propagandne namene drôbno in drobnó prisl.: drobno hoditi; drobno pokašljevati; drobno prši; drobno zmlete drobtine; drobno karirasto blago drôbni -a -o sam.: tisti drobni ga je udaril; na drôbno in na dróbno kupovati, prodajati na drobno; na drobno mleti, sekljati; šalj. on se na drobno ženi ima ljubezenske odnose z več osebami istočasno ali v kratkih časovnih presledkih; trgovina na drobno trgovina, ki preprodaja blago neposredno potrošnikom v manjših količinah ♪
  12.      drobencáti  -ám [bǝn in ben] nedov. (á ȃ) ekspr. hoditi s kratkimi, hitrimi koraki; drobiti: ves nejevoljen je drobencal okrog hiše; otrok drobenca za materjo ♪
  13.      dróbež  -a m (ọ̑) nar. majhni otroci; drobiž: vzela [je] najmanjšega na roke, ga poljubila na mrzla usta in dejala s smehljajem proti drugim, ki so stali v vrsti pred njo: »No, drobež, ali ste le prišli.« (Prežihov) ♪
  14.      drobljánec  -nca m (á) 1. ekspr. droben, majhen otrok: majhni, neugnani drobljanci; imela je polno hišo drobljancev / ostal je drobljanec drobne postave // mladič, zlasti ptičji: štorklja je skrbno pitala svoje drobljance 2. knjiž. majhen drobec, košček: zdrobil je grudo in vrgel drobljance v okno; drobljanec kruha, slame / pojedel je vse do zadnjega drobljanca ◊ nav. mn., gastr. flancat iz nekvašenega, krhkega testa ♪
  15.      drobnè  -éta m (ȅ ẹ́) ekspr. droben, slaboten človek, zlasti otrok: včasih je bil tak drobne; le kaj bo naredil tisti drobne ♪
  16.      drobnè  -éta s (ȅ ẹ́) ekspr. droben, slaboten človek, zlasti otrok: vedno je bila tako drobne; ubogo drobne se je šibilo pod težkim bremenom ♪
  17.      drobníček  -čka m (ȋ) ljubk. droben, slaboten otrok: to je bil tisti sosedov drobniček z gostimi svetlimi lasmi ♪
  18.      drobnjávec  -vca m (ȃ) ekspr. droben, slaboten otrok: suhljat drobnjavec ♪
  19.      drobnoglàv  in drobnogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki ima drobno, majhno glavo: drobnoglav otrok ♪
  20.      drobnolíčen  -čna -o prid. (ȋ ȋ) ki ima drobna, majhna lica: drobnoličen otrok ♪
  21.      dŕsati  -am nedov. (ȓ) 1. premikati (se) po čem z dotikanjem: roka je v temi drsala po vratih in iskala kljuko; drsati s komolcem po mizi; drsati s palico po tleh / kolo (se) drsa ob blatnik (se) drgne, zadeva // drsaje hoditi: nog ni več privzdigovala, samo drsala je; po hodniku so drsali ljudje s težkimi škornji / ženske po kolenih drsajo okrog oltarja 2. gojiti drsanje, ukvarjati se z drsanjem: drsa že od otroških let // nastopati, tekmovati v drsanju: drsala sta na vseh pomembnejših prireditvah dŕsati se hitro se premikati v čevljih ali na drsalkah po ledu: otroci se kepajo in drsajo; vsako nedeljo se hodi drsat na drsališče drsáje: drsaje hoditi drsajóč -a -e: s hodnika so se čuli drsajoči koraki; vrišč drsajočih se otrok ♪
  22.      drúg  -a tudi -á m, mn. drugóvi in drúgi (ȗ) 1. star. tovariš, prijatelj: včasih mu je bil drug; obiskal je skoro vse mladostne drugove; drug iz vojnih dni / pogosto se sestaja s stanovskim drugom iz sosednjega mesta; pren., pesn. Bori, drugovi, dehteči, močni, tihi drugovi kraške samote (S. Kosovel) 2. star. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: bil je njihov trgovski drug / kot del naslova podjetja, v kapitalistični ekonomiki tvrdka XY in drug 3. knjiž. moški, ki živi z žensko skupno življenje: njen življenjski drug / zakonski drug mož 4. etn. ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe: prišla sta ženin in njegov drug; biti, iti za druga; izbrati si koga za druga // rel. bogoslovec, ki organizira in vodi slavje ob novi maši: bil je za druga več novomašnikom ♪
  23.      drúg  -a -o prid. (ȗ) 1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela // ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug 2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago 3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah ● ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade drúg -a -o 1. samostalniška oblika od drug: a) ta mi ni všeč, prosim drugega; ne on, drug mi je pomagal; dolgo sta se razumela, vendar se je poročil z drugo / z zaimkom: vsak dan si izmisli kaj drugega; nismo srečali njega, pač pa nekoga drugega; vsak drug bi se temu uprl b) bolni naj ostanejo doma, drugi pa naj gredo na delo; mi se strinjamo, drugi pa niso zadovoljni; nekaj sem prodal, drugo pa razdal; ekspr.: oni gredo, mi drugi pa ostanemo; skrbi me, kaj bo z vami drugimi c) želite še kaj drugega; še dosti drugega bi vam rad povedal / poleg drugega je kupil tudi nekaj igrač; med drugim je povedal tudi tole zgodbo / pri naštevanju: prireditve so se udeležili člani odbora, nekateri sodelavci in drugi; nudi jim hrano, stanovanje in drugo [idr.] č) skrbi za svoje in za druge; pog. njen mož gleda za drugimi / smejati se z drugimi; igrati se z življenjem drugih // z nikalnico poudarja omejenost na določeno, navedeno: ne pije drugega kakor mleko; drugega ne zna kakor veseljačiti; nihče drug mu ne verjame kakor ti; ekspr. to je neumnost in nič drugega 2. v zvezi z drugi izraža medsebojno razmerje: bojita se drug drugega; treba je drug drugemu pomagati; tri hčere ima, druga je lepša od druge; hodijo, odhajajo, umirajo drug za drugim ● slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; pog. vi se imate dobro, z njim je pa druga njegove razmere, položaj so drugačni, slabši; pog. če ste manjkali zaradi bolezni, je pa druga je opravičljivo; pog. mladičev ni drugega kot tolšča zelo so debeli; pog. ni za drugo, kakor da čepi doma za nobeno drugo stvar ni sposoben; to sem rekel kar med drugim ne da bi posebej poudarjal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega ♪
  24.      drúgi  -a -o štev. (ū; drugi pomen ȗ) 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu; otroci iz drugega zakona; otrok v drugem letu starosti; dne 2. [drugega] marca; Filip II.; v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h; 14h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa; druga svetovna vojna // po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste // glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje; obrniti se na drugo instanco 2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv // ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati 3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini; bila mu je druga mati; hinavščina mu je postala druga narava ● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; star. drugi pot drugič, drugikrat; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; šalj. druga brada mu raste podbradek; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni ◊ film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; mat. druga potenca kvadrat števila; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; šol. šola druge stopnje srednja šola; študij na drugi stopnji po četrtem semestru pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji drúgi -a -o 1. samostalniška oblika od drugi: drugi je večji od prvega ∙ prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; žarg., avt. voziti v drugi, z drugo v drugi prestavi; danes sem že v drugo tu vdrugo 2. navadno v zvezi z eden izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na drugem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji // v zvezi z eden, drug izraža medsebojno razmerje: bojita se eden drugega; ovce se tiščijo druga druge; hoditi, padati drug za drugim ♪
  25.      drugolétnik  -a m (ẹ̑) redko 1. dijak ali slušatelj drugega letnika: takrat je bil drugoletnik na pravni fakulteti; drugoletnik gimnazije 2. otrok ali žival v drugem letu starosti: že drugoletnik precej dobro ve, kaj sme in česa ne ♪

   951 976 1.001 1.026 1.051 1.076 1.101 1.126 1.151 1.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA