Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rog (904-928)


  1.      izmakníti  in izmákniti -em tudi zmakníti in zmákniti -em dov. (ȋ á) 1. s potegom, sunkom odstraniti: izmakniti podstavek, zagozdo / izmakniti klado izpod kolesa spodmakniti // z dajalnikom s potegom spraviti iz prijema: izmaknil mu je nož iz roke; izmaknila mu je roko, ki jo je držal 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in izmaknil glavo; izmaknila je roko, da je ne bi prijel 3. naskrivaj vzeti: brat mu je izmaknil igračo, ko se je obrnil; otrok izmakne škarje z mize in se začne igrati; pren., ekspr. hoče vam izmakniti vaše mesto // evfem. ukrasti: izmakniti avtomobil, denar; uro je izmaknil iz izložbenega okna 4. ekspr., navadno v zvezi z jo naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku jo je izmaknil iz taborišča; pazi, da jo fanta ne bi kam izmaknila 5. zastar. izpahniti (si): izmaknil mu je roko v rami; pri padcu si je izmaknil nogo ● pog. ne izmakne oči z njega neprestano, nepremično ga gleda; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran izmakníti se in izmákniti se tudi zmakníti se in zmákniti se 1. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmakniti se udarcu; če se ne bi izmaknil, bi ga zadela krogla // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmakniti se izgonu, nevarnosti; izmakniti se nadzorstvu // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmakniti se odgovoru, priznanju 2. nav. ekspr. napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: vstal je zgodaj, da bi se izmaknil gospodinji; zavil je po drugi ulici in se izmaknil policiji / izmakniti se zasedi 3. ekspr., z dajalnikom ne imeti več: vse bogastvo se mu je izmaknilo; stranki se je izmaknila vsa politična moč ● ekspr. zdaj se mi ne izmakneš več ujel te bom in kaznoval; brezoseb., star. kar samo se mu je izmaknilo z jezika nehote je rekel, povedal izmáknjen tudi zmáknjen -a -o: izmaknjena deska; vrniti izmaknjene stvari; izmaknjena kolesa ♪
  2.      izmetáti  -méčem dov., izmêči izmečíte; izmêtal (á ẹ́) 1. spraviti kaj iz sebe: bolnik je izmetal kri; vse izmeče, kar poje; izmetati iz pljuč, želodca / ognjenik izmeče velike količine lave / ko se plodovi odprejo, izmečejo semena daleč naokrog ∙ ekspr. ženske so si izmetale vse, kar so imele na srcu rekle, povedale 2. z metanjem spraviti kaj iz česa: izmetati kamenje iz zemlje / ekspr. vse razgrajače je izmetal iz gostilne 3. pog., ekspr. potrošiti, porabiti: za obleke izmeče veliko denarja izmetán -a -o: iz jame izmetano kamenje; prim. zmetati ♪
  3.      izogibalíšče  -a s (í) kraj, prostor za izogibanje: urediti izogibališča; ker je cesta preozka, se je moral umakniti na izogibališče ♦ žel. postaja za srečanja ali prehitevanja vlakov na enotirni progi ♪
  4.      izolácija  -e ž (á) 1. glagolnik od izolirati: popolna izolacija bolnih otrok / kampanja za politično in gospodarsko izolacijo države / uporabljati bitumen za izolacijo zidu; potrebnost toplotne in zvočne izolacije prostora ♦ bot. geografska izolacija izolacija rastlinskih populacij z geografskimi ovirami 2. kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: obnoviti izolacijo; odstraniti z žice izolacijo; izolacija iz steklene volne; debela plast izolacije; kabel z gumijasto izolacijo 3. stanje izoliranega; izoliranost: premagati izolacijo; posledica kulturne izolacije / po končani preiskavi je stroga izolacija prenehala / publ. izolacija domačega trga od inozemskega ločenost, odtrganost ♪
  5.      izostríti  -ím tudi zostríti -ím dov., izóstril tudi zóstril (ȋ í) 1. narediti kaj (bolj) ostro: izostriti kopju konico ∙ ekspr. jedek smeh ji je izostril obraz dal ji je bolj ostre, stroge poteze 2. narediti kaj bolj razločno: večerna svetloba izostri grebene gor; z naravnavanjem daljnogleda je izostril sliko // knjiž. narediti kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: izostriti kriterije za presojo literature; slovensko vprašanje se je takrat izostrilo / podoba glavnega junaka se je izostrila 3. napraviti bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: neprestana nevarnost mu je izostrila čute; izostriti sluh, voh // knjiž. napraviti bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: študij mu je izostril duha; izostriti občutek za lepoto, pravico; izostriti si kritični čut izostrèn tudi zostrèn -êna -o: imeti izostren čut za lepoto; izostren posluh; konflikt v drami ni dovolj izostren ♪
  6.      izpásti  -pádem dov., stil. izpàl izpála (á ā) 1. zaradi popuščenih vezi, stika pasti iz naravnega, prvotnega položaja, mesta: vratca pri peči so izpadla; zagozda izpade / lasje, zobje izpadejo ♦ lingv. polglasnik v rodilniku izpade 2. šport. zaradi premajhnih dosežkov ne imeti več pravice udeležiti se nadaljnjega tekmovanja: do konca tekmovanja se ni vedelo, kdo bo izpadel; letošnji državni prvak je izpadel že v predtekmovanju / publ.: zaradi zastarelosti strojev bomo izpadli iz mednarodne konkurence; ta odsek ceste je izpadel iz letošnjega programa dela ni upoštevan // publ. prenehati delati, delovati: ob kritičnem energetskem stanju je izpadla tudi toplarna / za nekaj ur je izpadel električni tok 3. redko izstopiti, odpasti: vsako leto izpade kak član 4. ne biti objavljen, natisnjen: izpadla je uvodna beseda; zaradi pomanjkanja prostora je izpadlo precej slik in diagramov 5. pog. ne biti več v spominu, zavesti: podrobnosti so mi že izpadle; številke mi hitro izpadejo / izpasti iz glave, spomina 6. neustalj. iziti se, končati se: stvar je dobro, slabo izpadla / razprava je izpadla obširneje, kot sem si jo zamislil je obširnejša // učinkovati, delovati: film je izpadel kot povprečen dokumentarec; s svojim nastopom je grobo izpadel 7. voj. napraviti izpad: izpasti iz trdnjave; obleganci so poskušali izpasti ♪
  7.      izpít  -a m (ȋ) postopek, pri katerem se ugotavlja in vrednoti znanje, sposobnost kandidata: delati, napraviti, narediti, opraviti izpit; prijaviti se k izpitu; učiti se za izpit; izdelati, izpraševati pri izpitu; žarg., šol. cepniti, pasti pri izpitu ne opraviti ga; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; že ima izpit iz matematike ga je že opravil; rok za izpit / diplomski, mojstrski, vozniški izpit; pismeni, ustni izpit; izpit za strojevodjo; izpit pred komisijo ♦ šol. delni izpit ki obsega del snovi zaključnega izpita; diferencialni ali dopolnilni izpit ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; državni izpit nekdaj zaključni izpit na nekaterih visokih šolah; popravni izpit iz predmeta, v katerem je učenec ocenjen negativno; preizkusni izpit s katerim se ugotavlja znanje, potrebno za nadaljevanje študija na višji ali visoki šoli, navadno po prvem letniku; razredni izpit iz snovi, predpisane za en razred; sprejemni izpit za sprejem na določeno šolo; strokovni izpit s katerim se dokaže strokovna usposobljenost za določen poklic; zaključni izpit ob koncu šolanja; zrelostni izpit zaključni izpit na srednji šoli ♪
  8.      izpostávljati  -am nedov. (á) 1. delati, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostavljati telo soncu, zraku; ne izpostavljajte otroka hitrim temperaturnim spremembam / ekspr. izpostavljati se sovražnikovim kroglam // delati, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostavljati slabe učence posmehu; izpostavljati se (smrtni) nevarnosti; ni dobro, da se izpostavljaš 2. postavljati koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: izpostavljati bolne otroke in starčke; pren., ekspr. javno izpostavljati svoje neznanje ● knjiž., redko ta kip so izpostavljali le ob redkih priložnostih razstavljali izpostávljati se očitno, močno zavzemati se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: izpostavljal se je za prijatelje ♪
  9.      izpraševálec  tudi spraševálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor izprašuje: pokazal se je kot neutruden izpraševalec / pri ustnem anketiranju so izpraševalci obiskali nad petsto družin 2. kdor z vprašanji ugotavlja, preverja kandidatovo znanje: določiti izpraševalce; z natančnimi odgovori je presenetil izpraševalce; izpraševalec metodike; izpraševalec pri izpitu 3. zasliševalec: ujetnika so odpeljali pred stroge izpraševalce ♪
  10.      izpraševáti 2 -újem tudi spraševáti -újem nedov. (á ȗ) odstranjevati prah iz česa: izpraševati obleko, preproge ♪
  11.      izprašíti  -ím tudi sprašíti -ím dov., izprášil tudi sprášil (ȋ í) odstraniti prah iz česa: izprašiti obleko, preprogo; izprašiti in izkrtačiti naslonjače ∙ šalj. izprašiti komu hlače, zadnjico natepsti ga; ekspr. izprašil bo sinu lahkomiselnost iz glave s strogim ravnanjem bo dosegel, da sin ne bo več lahkomiseln izprašèn tudi sprašèn -êna -o: izprašena obleka, posteljnina; prim. sprašiti ♪
  12.      izrazítost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost izrazitega: izrazitost obraza / izrazitost črt, oblike / izrazitost barv, risbe / programska izrazitost / redko to so šteli za slovansko izrazitost posebnost 2. zastar. izrazna sposobnost: hotel je povzdigniti izrazitost našega jezika ♪
  13.      izrážati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih izrážati se 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti ♪
  14.      izrèz  -éza m (ȅ ẹ́) 1. odprtina, nastala z izrezanjem: paličice se morajo tesno prilegati v izreze; srčast izrez v oknicah // taka odprtina pri obleki, navadno ob vratu: obrobiti, zaokrožiti izrez; globok, majhen, velik izrez; koničast, kvadraten, okrogel izrez; izrez na hrbtu; izrez v obliki črke V / rokavni, vratni izrez // del telesa, ki ga ta odprtina razgalja: pege na izrezu 2. posamezen del, izločen iz česa: ta povest je izrez iz vsakdanjega življenja / impresionisti so slikali izreze iz žive narave 3. manjša enota, izrezana iz česa; izrezek: izrez iz časopisa 4. film., fot. del fotografiranega, filmanega motiva: izbrati izrez; imeti čut za kompozicijo in izrez / filmski izrez 5. redko izrezanje: izrez bule, rakastega tkiva ♪
  15.      izréza  -e ž (ẹ̑) zastar. odprtina pri obleki, navadno ob vratu; izrez: okrogla, štirioglata izreza ♪
  16.      izrézati  -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem odstraniti iz česa: izrezati nagniti del jabolka; izrezati kite iz mesa / izrezati bulo, slepič, rakasto tkivo / izrezati nezaželene prizore iz filma ♦ med. izrezati otroka iz maternice // z rezanjem izločiti manjšo enoto iz česa: izrezati članek, sliko; izrezati iz časopisa 2. z rezanjem narediti odprtino, vdolbino v kaj: izrezati bučo, papriko, repo / izrezati obleko narediti izrez pri obleki 3. z rezanjem narediti, izoblikovati: izrezati figuro, šablono; izrezati kip iz lesa; izrezati kvadrate iz pločevine / izrezati okroglo odprtino 4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: imenitno ga je izrezal; izrezati koga iz zagate; na sodišču se je dobro izrezal izrézan -a -o: kip, izrezan iz kosti; izrezana bula; izrezana figura; globoko izrezana obleka ∙ ekspr. fant je izrezan oče zelo mu je podoben; obraz je kakor izrezan iz materinega obraza popolnoma mu je podoben; prim. zrezati ♪
  17.      izruváti  -rújem tudi izrúvati -am dov., izruvál tudi izrúval (á ú; ū) 1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje: vihar je izruval drevje; izruvati železni drog iz zida; pren., ekspr. izruvati ljubezen iz srca; izruvati zlo s koreninami vred 2. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči; izpuliti: izruvati las, zob; izruvati plevel, repo // redko z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: izruval mu je palico iz rok ● redko življenje v mestu ga je izruvalo izkoreninilo izruván tudi izrúvan -a -o: izruvan kos železa; izruvan iz domačega okolja; izruvano drevo ♪
  18.      izsèk  -éka m (ȅ ẹ́) 1. prostor, ki je izsekan: proga poteka po globokem izseku 2. posamezen del, izsekan, izločen iz česa: izsek kosti / razstava je le ozek izsek slikarjevega dela; drama prikazuje izsek iz vaškega življenja / dogajanje v romanu je strnjeno na ozek časovni izsek 3. redko poseka: izsek se je zarasel ◊ geom. krogelni izsek ali izsek krogle del krogle, ki ga omejujeta krogelna kapica in plašč pokončnega stožca z vrhom v središču krogle; krogov izsek ali izsek kroga del kroga, ki ga omejujejo dva polmera in lok krožnice ♪
  19.      izsekávanje  -a s (ȃ) glagolnik od izsekavati: izsekavanje dreves / izsekavanje ledu / izsekavanje proge, steze ♪
  20.      izsrédnik  -a m (ẹ̑) strojn. okrogla plošča, pri kateri os vrtenja ne gre skozi njeno središče; ekscenter: gibanje izsrednika ♪
  21.      izsrédnost  -i ž (ẹ̑) teh. lastnost dveh okroglih predmetov ali likov, da se njuni središči ne ujemata; ekscentričnost: izsrednost kolesa, obroča ♦ geom. prema izsrednost elipse, hiperbole oddaljenost gorišča od središča; linearna ekscentričnost ♪
  22.      izstopíti  in izstópiti -im dov. (ȋ ọ́ ọ̑) 1. stopiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: izstopiti iz avtobusa, dvigala, vlaka; izstopiti na glavni postaji, pri srednjih vratih / ko so izstopili iz gozda, je prenehalo deževati stopili 2. priti iz česa, na površje: možgani so izstopili skozi prebito lobanjo / potne kapljice so mu izstopile na čelu / krogla je izstopila na nasprotnem sencu 3. prenehati biti član kake organizacije, društva: izstopiti iz društva; izstopiti iz šole; elipt. sredi šolskega leta je izstopil prenehal hoditi v šolo / izstopiti iz službe; izstopiti iz igre prenehati (se) igrati 4. postati (zelo) opazen, viden: kite, žile so mu izstopile od napora / razlike med razvitimi in nerazvitimi državami so še bolj izstopile / knjiž. med osebami v drami je izstopil zlasti lik komandanta bil je boljši kot drugi ∙ ekspr. od strahu so mu izstopile oči (iz jamic) gledal je z izbuljenimi očmi 5. redko prestopiti (bregove), razliti se: reka je ob deževju izstopila ◊ alp. plezalec je izstopil ob enajstih končal plezalni vzpon izstopívši zastar.: izstopivši iz vlaka, se je napotil proti goram; izstopivši potniki ♪
  23.      izstrélen  -lna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na izstrelitev: izstrelni pok / izstrelna ploščad ♦ med. izstrelna rana rana, ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa ♪
  24.      izstrelína  -e ž (í) med. rana, ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa: ugotovili so, da je rana na vratu izstrelina, na hrbtu pa vstrelina ♪
  25.      izstrelítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izstreliti: izstrelitev krogle / izstrelitev vesoljske ladje, rakete, umetnega satelita ♪

   779 804 829 854 879 904 929 954 979 1.004  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA