Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rog (501-525)


  1.      cíbka  -e ž (ȋ) nar., ljubk. kokoš: okrog gospodinje se gnetejo cibke, račke, petelini in purani ♪
  2.      cíbora  -e ž (í) sadno drevo ali njegov temno vijoličasti okrogli koščičasti sad: cibora cvete belo; okus po ciborah ♪
  3.      cícero  -a m (ȋ) tisk. osnovna merska enota v tiskarstvu, okrog 4,5 mm: širina stolpca je dvanajst cicerov // črka te velikosti: staviti v ciceru; neskl. pril.: cicero črka ♪
  4.      ciklo...  ali cíklo... prvi del zloženk (ȋ) 1. nanašajoč se na ciklus, krog, kroženje: ciklometričen 2. kem. nanašajoč se na organske spojine z ogljikovimi atomi, razporejenimi v obroču: cikloparafin ♪
  5.      cikloída  -e ž (ȋ) geom. krivulja, ki jo opiše točka na obodu kroga, kotalečega se po premici ♪
  6.      cílj  -a m (ȋ ȋ) 1. kraj ali predmet, do katerega se hoče priti: hoditi, tavati brez cilja; priti na cilj; končno sva na cilju; cilj potovanja je Dubrovnik ♦ šport. prvi priteči skozi cilj natanko označeni konec tekmovalne proge // predmet, v katerega se strelja, tarča: strel zgreši cilj / streljanje v cilj; pren. v debati je streljal mimo cilja 2. kar se hoče doseči s prizadevanjem: imeti svoj cilj; strateški, vzgojni cilj; njegovi visoki cilji; cilj življenja; postavil si je za cilj, da zmaga; ne izbira sredstev za dosego cilja / neprav., v prislovni rabi kopati jarke v cilju izsuševanja terena zaradi izsuševanja ♪
  7.      cínek  -nka m (ȋ) krog, lisa maščobe na vodi: na juhi so cinki masti; po morju v pristanišču plavajo raznobarvni oljnati cinki; pren., ekspr. cinki luči pod drevjem ♪
  8.      cípelj  -plja m (ȋ) zool. morska riba z dvema kratkima hrbtnima plavutma in s temnimi podolžnimi progami na bokih, Mugil: lov na ciplje ♪
  9.      círculus vitiósus  círculusa vitiósusa [cirkulus viciozus] m (ȋ-ọ̑) knjiž. proces, pojav, pri katerem posledice rodijo nove vzroke, začarani krog: izmotati se iz circulusa vitiosusa; brezupen circulus vitiosus ♪
  10.      cirkuláren  -rna -o prid. (ȃ) ki cirkulira, kroži, krožen: pošiljati svojim strankam cirkularna pisma ◊ les. cirkularna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; krožna žaga ♪
  11.      cirkulárka  -e ž (ȃ) stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo, krožna žaga: obrezovati deske s cirkularko / po okoliških vaseh žaga drva s cirkularko; jermen za cirkularko ♪
  12.      cirkumpoláren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na področje okrog (zemeljskega) pola: cirkumpolarne opazovalne postaje ♦ astr. cirkumpolarna zvezda zvezda, ki opravi vso svojo vsakodnevno krožno pot okrog nebesnega pola nad obzorjem ♪
  13.      cmôkec  -kca m (ō) manjšalnica od cmok: golaž s cmokci / šalj. glej, kako je okrogla, pravi cmokec / kot nagovor pa naj bo po tvojem, cmokec moj ♪
  14.      cúnja  -e ž (ú) 1. kos izrabljenega blaga: stare cunje in papir pobira; mokra, umazana cunja; tak sem kot cunja utrujen, brez volje / punčka iz cunj iz ostankov blaga / ekspr. sneg naletava v cunjah v velikih kosmih // kos blaga za brisanje ali čiščenje; krpa: strepati cunjo; kuhinjska cunja; cunja za prah 2. nav. mn., slabš. raztrgana, ponošena obleka: v takih cunjah hodi okrog // ekspr. obleka sploh: zadnjo cunjo je prodal; ves denar porabi za cunje 3. ekspr. neodločen, omahljiv človek: cunja si, ne pa gospodar! tako cunjo ima za moža ● ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj ♪
  15.      cvrčíkati  -am nedov. (ȋ) redko oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi; cvrčati: Okrog odprtih oken so pa švigale in cvrčikale lastovice (J. Jalen) ♪
  16.      cvrkotáti  -ám nedov. (á ȃ) cvrkutati: sinice cvrkotajo / pod stropom je cvrkotala brleča svetilka / okoli nje so cvrkotale krogle ♪
  17.      cvrkútati  -am nedov. (ū) 1. oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi: kobilice, murni, ptiči cvrkutajo // dajati cvrkutanju podobne glasove: plamenček petrolejke cvrkuta; lesene stopnice so cvrkutale pod vsako stopinjo / ekspr. streli nepretrgoma cvrkutajo 2. ekspr. živahno in brezskrbno govoriti; čebljati: ta otrok venomer cvrkuta cvrkutáje: vrata so se cvrkutaje odprla; okrog hiš in hlevov so cvrkutaje švigale lastovice cvrkutajóč -a -e: stopati poleg cvrkutajočega voza ♪
  18.      část  -í ž (ȃ) 1. občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos: ima še nekaj časti v sebi; s tem je zapravil svojo čast; ali sem ti rekel kaj čez čast? veliko da na svojo čast; pod častjo mu je, da bi prosil / kot vljudnostna fraza čast mi je sporočiti vam; kot vljudnostna fraza pri seznanjanju: »Moje ime XY.« »Čast mi je!«; s kom imam čast govoriti? // ugled, veljava, dober glas: braniti čast domovine; krade jim čast in poštenje; omadeževala je čast družine; tega ne dovoljuje moja narodna čast / otroci mu ne delajo časti; izreden uspeh razreda je vsej šoli v čast / razžaljenje, žalitev časti 2. priznanje velike vrednosti ali veljave; spoštovanje, slava: dajati delu čast; izkažite nam to čast, da pridete; piti dobrodošlico na čast gostu; to je storil vam na čast; prirediti večerjo gostu v čast; njeno prijateljstvo si šteje v čast; v čast si štejem, da ste prišli; to je pošten in vse časti vreden človek; ni bil željen časti; hišo je doletela čast visokega obiska / zapeti bogu na čast; zastar. čast bodi bogu, da smo končali hvala bogu / ekspr.: vsa čast jim, pogumno so se borili; čast komur čast! // nav. mn. dejanje v znamenje spoštovanja: sprejeli so ga z vsemi častmi; pokopali so ga z vojaškimi častmi / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu 3. služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje: odrekel se je predsedniški časti; povzpel se je do visokih časti; akademska čast ● ekspr. na mojo čast res je tako; ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo ◊ rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika ♪
  19.      častílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) kdor koga časti, občuduje: Prešernovi častilci; imel je velik krog častilcev in prijateljev / raba peša zavrnila je vse svoje častilce oboževalce, občudovalce / šalj. goreči častilci vina ♪
  20.      čèp  čêpa m, mest. ed. tudi čépu (ȅ é) 1. lesen zamašek, navadno za sode: odbiti sodu čep; zabiti čep v sod; sod pušča pri čepu; pijan ko čep zelo / luknjo v trupu čolna zapre z lesenim čepom; glinasti čep za livarske peči 2. teh. valjast ali stožčast predmet za povezovanje, spajanje: vijaki, matice, čepi; čep vtiča 3. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema očesoma: čep na trsu / rezati na čep ◊ les. čep lesen del za sestavljanje, povezovanje lesenih delov; med. čep delček strjene krvi, ki zamaši žilo; gnojni stržen v mandeljnih; čepek; ušesni čep iz ušesnega masla; strojn. čep jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik; zool. čep manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro zingel ♪
  21.      čepéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. stati na zelo skrčenih nogah: otroci čepijo in se igrajo s peskom; pastirji čepijo okrog ognja / kokoš čepi na gredi; mačka čepi pod mizo 2. ekspr. negibno, zgrbljeno sedeti: babica ves dan čepi za pečjo; po klopeh čepijo ženske; čepi za mizo kot kup nesreče; pren. bajta čepi pod gozdom; glava mu čepi med pleči; na koncu nosa mu čepijo očala 3. pog., ekspr. biti, nahajati se kje: ves dan čepi v sobi; vsak dan smo čepeli v zasedi; mladi bi kar naprej čepeli skupaj in kramljali ● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; pog., ekspr. na vsakem sestanku čepi se ga udeleži; star. še zmeraj čepi na gruntu ga ne prepusti nasledniku; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; pog., ekspr. že dolgo čepi pri nalogi se ukvarja z njo, jo sestavlja; ekspr. že dve leti čepi v prvem razredu hodi v prvi razred; ekspr. samo doma čepi nikamor ne gre; ekspr. čepi nad svojim razredom kakor koklja nad piščanci ga skrbno varuje čepé: čepe ne morem dolgo zdržati čepèč -éča -e: čepeč na otrplih nogah; po tleh čepeči jetniki dremljejo ♪
  22.      česálka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) zastar. frizerka: okrog nje se je trudilo več česalk ♪
  23.      česáti  čéšem nedov., čêši češíte; čêsal (á ẹ́) 1. urejevati, gladiti z glavnikom: česati lase; mama češe hčerko; česati konju grivo; rahlo, trdo česati; vsako jutro se dolgo češe / ptič se češe s kljunom čisti si perje; česati si brado s prsti; pren. veter češe travo, valove // (strokovno) urejevati lase: katera frizerka te češe? / česati lase v kito; česati se na prečo, nazaj 2. z orodjem ali s strojem uravnavati, gladiti: česati predivo, volno; česati slamo 3. žarg. sistematično, temeljito pregledovati z vojaštvom: Ofenziva bo v kratkem, če že ne jutri, začela »česati« tudi Suho krajino (R. Polič) 4. ekspr. sunkovito trgati v trakove, pramene: jezno česati papir s sten / krogle češejo zrak česán -a -o: tekst. česana volna tanka dolgovlaknata volna; česano predivo ♪
  24.      čéšnja  -e ž (ẹ̑) sadno drevo ali njegov dolgopecljati okrogli koščičasti sad: obirati, zobati češnje; saditi zgodnje češnje; cvetoča češnja; cepiti divjo češnjo; prve češnje; zardela je kot češnja; kot češnja rdeče ustnice / češnje belice, črnice, hrustavke, ranice / pog. pohištvo iz češnje češnjevega lesa ● z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka ◊ bot. kozja češnja čistilna krhlika; pasja češnja navadna krhlika; volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; igr. rdeče češnje otroško kólo ob petju pesmi s takim začetkom; vrtn. japonska češnja okrasno drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti; judovska češnja trajnica s plodovi v napihnjenih rdečkastih ovojih, Physalis alkekengi ♪
  25.      četvérnik  -a m (ẹ̑) nekdaj drog, ki se pri oranju z volmi pripne za jarem in plužne, navadno pri četverovpregi ♪

   376 401 426 451 476 501 526 551 576 601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA