Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

roč (4.876-4.900)


  1.      razklepetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) ekspr. na več krajih nepremišljeno reči, povedati: kar je slišala, je razklepetala razklepetáti se razgovoriti se: pri kosilu so se otroci razklepetali o šoli ♪
  2.      razkmétiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. narediti, povzročiti, da kdo ni več kmet: razkmetiti prebivalstvo ♪
  3.      razkòl  -ôla m (ȍ ó) 1. ločitev v dele, skupine: nasprotujoča si stališča so povzročila razkol; razkol cerkve; razkol v stranki / politični, verski razkol ♦ rel. vzhodni razkol razcepitev krščanske cerkve na katoliško in pravoslavno leta 1054 // stanje po taki ločitvi: razkol je trajal več let 2. knjiž. razdvojenost, razklanost: v sebi je čutila razkol / duševni, notranji razkol ● knjiž. razkol med teorijo in prakso neskladje, neskladnost; cepljenje v razkol pri katerem se cepič vtakne v zarezo debelejše podlage ♪
  4.      razkopáti  -kópljem tudi -ám dov., razkôplji razkopljíte tudi razkôpaj razkopájte; razkôpal (á ọ́, ȃ) 1. s kopanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: razkopati zemljo; razkopati s krampom, prsti // narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu sploh: razkopal je slamo in iz nje potegnil zavitek; kokoši so razkopale gnoj razbrskale / razkopati kup 2. s kopanjem poškodovati, uničiti: ko so napeljevali vodovod, so razkopali ves vrt // ekspr. poškodovati, uničiti sploh: nalivi razkopljejo gorske ceste / otroci so razkopali ptičje gnezdo razdrli 3. ekspr. spraviti v nered: razkopati knjige, perilo / ko so bili otroci sami doma, so razkopali vso hišo razkopán -a -o: razkopan vrt; razkopana zemlja; postelja je še razkopana ♪
  5.      razkóšje  -a s (ọ̑) 1. kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: odpovedati se razkošju; privoščiti si razkošje / nav. ekspr., v povedni rabi: avtomobil ni razkošje, ampak potreba; to je drago, nepotrebno razkošje; imeti vrt je pravo razkošje; pren. trdil je, da so otroci razkošje 2. stanje, za katero je značilen obstoj take količine materialnih dobrin, ki presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: v tej hiši je bilo razkošje; to razkošje ne bo dolgo trajalo; občutek razkošja / živeti v razkošju 3. razkošnost: presenetilo nas je razkošje te knjige; razkošje stanovanja 4. razkošna oprema, razkošni predmeti: stanovanje je brez razkošja, a udobno; preproge, slike in drugo razkošje 5. ekspr. velika in raznovrstna količina, množina: svetlobno razkošje; razkošje barv / občudovati razkošje las ♪
  6.      razkrájanje  -a s (á) glagolnik od razkrajati: razkrajanje lesa; proces razkrajanja / kemično razkrajanje; razkrajanje beljakovin / razkrajanje starih družbenih oblik ♪
  7.      razkrájati  -am nedov. (á) 1. delati, povzročati, da snov preide v svoje sestavine: kačji strup razkraja kri; razkrajati les, listje; hranilne snovi se v telesu razkrajajo; hitro, počasi se razkrajati / s kuhanjem vitamine razkrajamo uničujemo // kem. delati, povzročati, da snov preide v enostavne spojine ali elemente: bakterije razkrajajo beljakovine; mlečna kislina se razkraja v vodo in ogljikov dioksid / kemično razkrajati 2. knjiž. povzročati, da kaj preneha zadovoljivo opravljati svojo osnovno dejavnost: nesoglasja razkrajajo organizacijo; pren. to je razkrajalo okupatorjevo bojno moralo 3. knjiž. delati, povzročati, da česa ni več: svetloba je začela razkrajati temo; megla se je začela razkrajati; pren. njihova dobra volja se je razkrajala razkrajajóč -a -e: razkrajajoče delovanje bakterij; razkrajajoče se listje ♪
  8.      razkrápljati  -am nedov. (á) delati, povzročati, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: jastreb razkraplja kokoši; ovce so se prestrašile in se začele razkrapljati; gledalci se že razkrapljajo ♪
  9.      razkriválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj razkriva, razkrije: razkrivalec zgodovine ♦ psih. razkrivalec laži aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice ♪
  10.      razkròj  -ôja m (ȍ ó) glagolnik od razkrojiti: pospeševati, povzročiti razkroj kake snovi; hiter, počasen razkroj; razkroj gnoja; razkroj hranilnih snovi v telesu; produkti razkroja / razkroj beljakovin; razkroj škroba v sladkor / začel se je razkroj sovražne vojske; zaradi nesoglasij je prišlo do razkroja stranke / moralni, politični, socialni razkroj / biti v razkroju ♪
  11.      razkrójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na razkroj: razkrojni proces / razkrojni produkti / preprečiti sovražnikovo razkrojno delo ♦ kem. razkrojna destilacija lesa suha destilacija lesa ♪
  12.      razkrojeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na razkrojevanje: razkrojevalni proces / razkrojevalno delovanje bakterij / razkrojevalne ideje ♪
  13.      razkrojevánje  -a s (ȃ) glagolnik od razkrojevati: razkrojevanje snovi; proces razkrojevanja / razkrojevanje enotnosti ♪
  14.      razkrojeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da snov preide v svoje sestavine: razkrojevati hranilne snovi 2. knjiž. povzročati, da kaj preneha zadovoljivo opravljati svojo osnovno dejavnost: to je začelo razkrojevati stranko / razkrojevati delavsko enotnost ♪
  15.      razkrojíti  -ím dov., razkrójil (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, da snov preide v svoje sestavine: želodčna kislina razkroji hrano; kačji strup razkroji kri; les, listje se razkroji; truplo se počasi razkroji / s kuhanjem vitamine razkrojimo uničimo // kem. narediti, povzročiti, da snov preide v enostavne spojine ali elemente: bakterije razkrojijo beljakovine; voda se pri visoki temperaturi razkroji v vodik in kisik / kemično razkrojiti 2. knjiž. povzročiti, da kaj preneha zadovoljivo opravljati svojo osnovno dejavnost: nesoglasja so razkrojila stranko; pren. nasprotja so razkrojila naše moči 3. knjiž. narediti, povzročiti, da česa ni več: sonce je razkrojilo meglo; megla se je že razkrojila / razkrojiti se v nič; pren. njena čustva so se razkrojila razkrojèn -êna -o: razkrojena snov; organizacija je razkrojena ∙ knjiž., redko duševno, notranje razkrojen človek razdvojen, razklan ♪
  16.      razkropíti  -ím dov., razkrópil (ȋ í) narediti, povzročiti, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: jastreb razkropi kokoši; množica se je razkropila; razkropiti se na vse strani / ekspr. otroci so se razkropili po vsem svetu se razšli, se razselili // ekspr. narediti, da česa ni več: veter je razkropil oblake; meglice so se razkropile / razkropiti dvome razkropljèn -êna -o: razkropljena čreda; razkropljene ovce; po svetu razkropljeni rojaki ♪
  17.      razkúhati  -am dov. (ú ȗ) s predolgim kuhanjem povzročiti, da živilo razpade, se preveč zmehča: razkuhati fižol; krompir se je razkuhal ♦ gastr. razkuhati prežganje s kuhanjem povzročiti, da se moka enakomerno porazdeli v tekočini razkúhan -a -o: razkuhan krompir; riž je popolnoma razkuhan ♪
  18.      razkuhávati  -am nedov. (ȃ) s predolgim kuhanjem povzročati, da živilo razpade, se preveč zmehča: razkuhavati krompir ♪
  19.      razlágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj na več mest: razlagati knjige po policah 2. dajati, spravljati kaj s kakega vozila, živali: razlagati blago, tovor / razlagati voz 3. delati, da postane komu kaj jasno, razumljivo: razlagati komu nejasna vprašanja; počasi, podrobno razlagati // delati, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razlagati komu svoje načrte; razlagal jim je, kaj se je zgodilo / čisto drugačni so od nas, je razlagal // ped. podajati učno snov: učitelj je najprej izpraševal, potem pa je začel razlagati; dobro razlagati / razlagati učno snov 4. delati, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: razlagati naravne pojave; tega si ni znal razlagati 5. delati, povzročati, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa: razlagati predpise, zakone / publ. te probleme napačno razlaga gleda nanje, jih pojmuje 6. podajati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov: natančno razlagati; razlagati in definirati / razlagati besede v slovarju razlagajóč -a -e: stopal je ob njem, razlagajoč mu svoje načrte; razlagajoč novo učno snov ♪
  20.      razlétati se 2 -am se dov., tudi razletájte se; tudi razletála se (ẹ́) pog. s tekanjem se razgibati: otroci so se razletali ♪
  21.      razletéti se  -ím se dov., razlêtel se (ẹ́ í) 1. odleteti na več strani: ptice so se razletele; hitro se razleteti // pog. razbežati se: ob njegovem prihodu so se otroci razleteli / ko so se ljudje razleteli, se je vrnila na tisti kraj se razšli, se razkropili / njeni otroci so se razleteli po svetu se razšli, se razselili 2. hitro, sunkovito razpasti na dele, kose: udaril je po igrači, da se je razletela; posoda ji je padla iz rok in se razletela / ekspr. ogledalo se je razletelo na drobne kose / granata se je v zraku razletela; s pokom se razleteti ● ekspr. novica se je razletela po vsem mestu hitro razširila ♪
  22.      razlikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, občutiti različnost med čim: razlikovati barve; razlikovati užitne in neužitne gobe; razlikovati kak predmet od drugih; razlikovati med posameznimi glasovi; med temi stvarmi moramo dobro razlikovati; razlikovati po obliki / razlikovati pomene besed // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja ne razlikujejo več padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razlikuje naslednja obdobja 2. knjiž., redko povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: ta lastnost ga razlikuje od drugih ljudi; to ga zelo razlikuje od bratov razlikováti se biti različen, drugačen: človek se razlikuje od živali / naša doba se razlikuje od prejšnjih; razlikovati se po izobrazbi, po zunanjosti / mnenja o tem se zelo razlikujejo; razlikovati se med seboj razlikujóč -a -e: razlikujoči znaki; sodba, razlikujoča se od drugih ♪
  23.      razljúditi  -im dov. (ú ȗ) knjiž. narediti, povzročiti, da kaj ni več naseljeno, poseljeno: vojna je opustošila in razljudila deželo razljúden -a -o: razljudeni kraji ♪
  24.      razljudováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. delati, povzročati, da kaj ni več naseljeno, poseljeno: vojna razljuduje dežele ♪
  25.      razločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, slišati kaj kot posameznost: s hriba je dobro razločeval ljudi na dvorišču; v temi ni mogel več razločevati predmetov na mizi; razločevati kaj s prostim očesom; iz te razdalje se predmeti še dobro razločujejo // z gledanjem, poslušanjem jasno zaznavati: stemnilo se je in ni mogla več razločevati njegovega obraza / s težavo je razločeval pot videl 2. videti, občutiti različnost med čim: razločevati barve; črke, pisane s tem strojem, težko razločujemo od tiskanih; dobro razločevati kak pojav od drugega // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja več ne razločujejo padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razločuje tri vrste pesnikov 3. knjiž. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: to ga razločuje od drugih ljudi; kaj razločuje človeka od živali razločeváti se knjiž. biti različen, drugačen; ločiti se: mlajši brat se je zelo razločeval od starejšega; razločevati se po zunanjosti razločujóč -a -e: govoril je zmedeno, ne razločujoč bistveno od nebistvenega; razločujoči znaki ♪

   4.751 4.776 4.801 4.826 4.851 4.876 4.901 4.926 4.951 4.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA