Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

roč (4.726-4.750)


  1.      púst  -a m (ȗ) 1. dnevi pred pustnim torkom in ta dan sam: pust se bliža; ob pustu je bilo; še pred pustom se bosta poročila / praznovati pusta; našemiti se za pusta; oblekel se je kot za pusta neprimerno, smešno 2. etn. moška lutka iz slame, cunj, ki se v teh dneh ob norčijah vozi okoli: narediti pusta / pokopavati pusta šega, da se dan po pustnem torku taka lutka vozi v sprevodu in nato vrže v vodo, sežge 3. nar. maškara, pustna šema: po vasi hodijo pusti ● ekspr. pust ga je pobodel slabo se počuti zaradi nezmernega uživanja hrane, pijače ob pustu; drži se kot pust v pratiki čemerno ♪
  2.      púst  -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) 1. ki ima malo rastlinja ali je brez njega in je nenaseljen: pred njimi se je razprostiral kamnit, pust svet / njive so še puste prazne, neobdelane 2. ki povzroča duševno stanje neugodja a) zaradi praznosti, enoličnosti: pozimi je park pust; puste, mračne sobe; ravnina se mi zdi pusta / ob nedeljah so ulice puste / pusti dnevi; njeno življenje je pusto b) zaradi bledosti, neizrazitosti: puste barve; pusto nebo / pusto jesensko vreme c) zaradi nezanimivosti, dolgočasnosti: pusto govorjenje, opisovanje č) zaradi nezanimivega, nezabavnega govorjenja, vedenja: pust človek; ne bodi tako pust 3. ki nima, ne vsebuje (dosti) maščobe, sokov: pusto meso ● zastar. prodajati v pusto ceno, za pusto ceno skoraj zastonj; star. pusta kmetija opuščena, zapuščena; star. pusto upanje prazno ◊ agr. pusti sir sir, ki ima (v suhi snovi) do 15 odstotkov maščobe; kozm. pusta koža izsušena in premalo mastna pústo tudi pustó prisl.: pusto se držati / v povedni rabi bilo ji je pusto pri srcu ♪
  3.      pustíti  -ím dov., pústil (ȋ í) 1. s širokim pomenskim obsegom ne narediti določenega dejanja, katerega predmet je kdo ali kaj: pustil je deske pred vrati, čeprav ve, da so v napoto; pol kosila je pustil ni pojedel; pusti to, saj veš, da ni tvoje ne jemlji tega, ne prilaščaj si tega; vse so pustili, jaz naj pa pospravljam / pustiti njivo v ledini, v prahi / pustiti vrata nezaklenjena / pusti ga, ko veš, da ni kriv; pustiti koga brez odgovora ne odgovoriti mu; pustiti koga na miru, pri miru; pustiti koga pri življenju, v zmoti / pustiti kaj ob strani ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; publ. pustiti vprašanje odprto ne odgovoriti nanj, ne rešiti ga / pripoved ga je pustila ravnodušnega 2. z nedoločnikom ne narediti določenega dejanja a) da se lahko uresničuje dejanje, kot ga izraža dopolnilo: pustiti testo vzhajati; pustiti si rasti brado b) da kdo neha delati, biti v stanju, kot ga izraža dopolnilo: pustiti koga spati do devetih; pusti otroke, naj se igrajo / pusti ga, naj gre; pusti mu oditi; pustiti se fotografirati, ujeti / pog. tega si ne pustim reči ne dovolim / straža ga ni pustila na drugo stran 3. ne narediti komu določenega dejanja, zaradi česar mu kaj ostane: pustili so mu obleko in knjige, vse ostalo so mu pa zaplenili / pustiti komu svobodo, življenje 4. nezavedno ne narediti določenega dejanja, zaradi česar osebek nima, ne more uporabiti, kar izraža dopolnilo: ni mogel plačati, ker je pustil denar doma; le kje sem pustil dežnik 5. z določenim namenom narediti, da je, ostane kaj kje: pustiti ključ pod predpražnikom / pustiti komu, za koga pismo; pustiti naslov pri stricu 6. narediti, da ostane kdo ali kaj na mestu, kjer je bil pred tem tudi osebek: pustiti družino v domovini; pustil je psa pred vrati in vstopil / bolnika ne moremo pustiti samega 7. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo: tat ni pustil prstnih odtisov, sledov / bolezen lahko pusti hude posledice / pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala // s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da ostane zaradi določenega delovanja, dogajanja za osebkom, kar izraža dopolnilo: okupator je pustil za seboj požgane domove; nevihta je pustila veliko opustošenje / vojna pusti v ljudeh strah 8. s prislovnim določilom zaradi premikanja, napredovanja priti glede na koga ali kaj v položaj, kot ga izraža določilo: pustili smo mesto za seboj in prodirali dalje proti jugu / pog. pustiti koga pri učenju daleč zadaj 9. zapustiti: vsi so ga pustili, le pes mu je ostal zvest / pustil je ženo in se poročil z drugo / umrli je pustil ženo in dva otroka / pustiti sinovoma lepo premoženje 10. nehati biti v dejavnem odnosu s tem, kar izraža dopolnilo: pustiti delo, kajenje, službo; pusti žogo in pojdi z nami / pustimo burke, šale začnimo (govoriti, ravnati) resno; pustimo to, raje nam povej kaj bolj veselega nehajmo se pogovarjati o tem, ne mislimo na to / pusti to delo drugemu prepusti ● pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; pog. reci mu, da ga pustim pozdraviti da ga pozdravljam; pog. zmeraj se pusti prositi zmeraj ga je treba pregovarjati, da naredi, kar se prosi; ekspr. tu sem pustil svojo mladost preživel; pog. le kje si pamet pustil, fant le kaj si mislil, da si bil tako nespameten; ekspr. pustiti domišljiji prosto pot sanjariti, izmišljati si; pustiti komu proste roke ne ga ovirati, onemogočati; dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; pog. pustimo to ne govorimo več o tem; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. ves čas ga ni pustil izpred oči ga je opazoval, nadzoroval; publ. pustiti tovarno v obratovanje narediti, da začne obratovati, delati; pog. njen mož pusti ves denar v gostilni ga zapravi, zapije; pog. ta pa ne pusti do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered pustívši zastar.: odhitela je, pustivši otroka samega puščèn -êna -o: na vrtu puščeno orodje ♪
  4.      pustóšiti  -im nedov. (ọ̄ ọ̑) povzročati, da postane kaj pusto, razdejano, uničeno: potresi, viharji pustošijo dežele / vojska pustoši mesta in vasi / kuga, lakota spet pustoši ♪
  5.      púščati  -am nedov. (ú) 1. s širokim pomenskim obsegom ne delati določenega dejanja, katerega predmet je kdo ali kaj: obleko puščajo vsepovsod, jaz naj pa pospravljam / ne puščaj vrat odklenjenih / puščati kaj, koga na miru, pri miru; puščati vrt v plevelu / puščati kaj ob strani ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; puščati koga v dvomih / misel na smrt ga je puščala hladnega 2. z nedoločnikom ne delati določenega dejanja a) da se lahko uresničuje dejanje, kot ga izraža dopolnilo: puščati testo vzhajati; puščati si rasti brke b) da kdo neha delati, biti v stanju, kot ga izraža dopolnilo: ob nedeljah so jih puščali spati; pušča otroke, da se po ves dan igrajo, sam pa gara / puščati komu govoriti, da govori; puščati se streči / straža naj nikogar ne pušča čez most 3. ne delati komu določenega dejanja, zaradi česar mu kaj ostaja: jemali so jim vse, samo obleko, ki so jo imeli na sebi, so jim puščali / puščati ujetnikom življenje 4. nezavedno ne delati določenega dejanja, zaradi česar osebek nima, ne more uporabljati, kar izraža dopolnilo: svoj dežnik pušča kjerkoli 5. z določenim namenom delati, da je, ostaja kaj kje: puščati ključ na oknu / puščati komu, za koga pisma pri sosedu 6. delati, da ostaja kdo ali kaj na mestu, kjer je bil pred tem tudi osebek: kadar je kupoval, je puščal psa pred trgovino / prijatelja ne moremo puščati samega 7. delati, povzročati, da kje je, ostaja, kar izraža dopolnilo: tatovi niso puščali sledov / take bolezni puščajo hude posledice / tkanina pušča barvo; sadje pušča madeže // s prislovnim določilom delati, povzročati, da ostaja zaradi določenega delovanja, dogajanja za osebkom, kar izraža dopolnilo: okupatorjeva vojska je puščala za seboj opustošenje / vojna pušča v ljudeh strah 8. s prislovnim določilom zaradi premikanja, napredovanja prihajati glede na koga ali kaj v položaj, kot ga izraža določilo: najboljši je začel puščati za seboj tekača za tekačem / pog. pri učenju ga pušča vse bolj zadaj 9. zapuščati: možje puščajo žene in se poročajo z drugimi / puščati potomcem hiše in zemljišča 10. nehavati biti v dejavnem odnosu s tem, kar izraža dopolnilo: vedno več ljudi pušča delo, kajenje; puščajo zemljo in odhajajo v tovarne / puščati delo drugemu prepuščati 11. nezaželeno biti tak, da lahko prehaja skozi kaka snov: cev, lonec pušča; streha na več mestih pušča / okna ne puščajo v dvorano dovolj svetlobe 12. delati v kaj odprtino, da lahko gre določena snov iz česa: puščati gnojne bule / nekdaj ker je imel visok krvni pritisk, so mu puščali kri ● pog., ekspr. kri mu bom puščal, ko pride izraža zelo visoko stopnjo jeze; ekspr. ne puščaj ga izpred oči neprestano ga glej, nadzoruj puščajóč -a -e: hodil je, puščajoč za seboj blatne sledove; puščajoča posoda ♪
  6.      puščávnik  -a m (ȃ) 1. rel. kdor živi iz verskih nagibov v samoti, proč od drugih ljudi: postati puščavnik; živi kot puščavnik osamljeno 2. ekspr. kdor živi osamljeno, proč od drugih ljudi: ne bodi tak puščavnik, pojdi z nami ♪
  7.      puščôben  -bna -o prid. (ó ō) ekspr. ki zaradi pustosti povzroča naveličanost, duševno neugodje: puščoben prostor; puščobna pokrajina; vse je bilo prazno in puščobno / puščoben zimski dan; puščobno vreme / puščoben pogovor / puščoben človek ♪
  8.      púška  -e ž (ȗ) ročno strelno orožje z dolgo cevjo in kopitom: ta puška daleč nese; nameriti puško v cilj; prisloniti puško k licu; sprožiti puško; streljati, zadeti s puško; biti oborožen s puško; cev puške / puška poči / izza grma je stopil vojak s puško na strel držeč (nabito) puško usmerjeno naravnost predse / lovska, vojaška puška; knjiž. strojna puška mitraljez, strojnica; puška dvocevka; puška na šibre / kot povelje nož na puško // igrača, ki predstavlja puško: otroci z majhnimi lesenimi puškami ● ekspr. že dva meseca nosi puško je vojak; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; ekspr. okupatorji so veliko zavednih ljudi poslali pred puške obsodili na smrt z ustrelitvijo; žarg., lov. nobena žival jim ni prišla pred puške v položaj, ko bi jo bilo mogoče ustreliti; ekspr. prijeti, zgrabiti za puško začeti se bojevati; pripraviti se na boj; ekspr. prisiliti k pokorščini s puško v roki s silo, nasilno, z orožjem; ekspr. umreti s puško v roki v boju ◊ elektr. elektronska puška priprava, ki oddaja elektrone z velikim pospeškom; lov. psi iščejo pred puško v dometu puške; šport. podvodna puška priprava, s katero se pri podvodnem ribolovu izstreli harpuna; zračna puška puška na zračni pritisk za športno streljanje; šport., voj. malokalibrska puška; voj. nabiti puško; avtomatska puška ♪
  9.      púta 1 -e ž (ū) ljubk. kokoš: pute so glasno kokodakale; naše pute pridno nesejo ∙ iron. jajce več kot puta ve otroci si domišljajo, da vedo več kot odrasli ♪
  10.      pútrh  -a m (ȗ) nar. lesen ročni sodček: ponudil mu je požirek iz putrha / putrh mošta ♪
  11.      pútrih  -a m (ȗ) nar. lesen ročni sodček: nositi vodo v putrihu ♪
  12.      pútto  -a [puto] m (ȗ) um. kip ali podoba navadno golega in krilatega majhnega otroka: izklesati putta / baročni putto ♪
  13.      rába  -e ž (á) 1. opravljanje funkcije pripomočka, sredstva: po dolgi rabi je kožuhovina izgubila neprijeten vonj; ponev je bila zaradi pogoste rabe črna / dati navodila za rabo slovarja; prepovedati rabo pšenice za krmo uporabo; šele raba tega zdravila bo pokazala njegovo primernost uporabljanje / izročiti skakalnico v rabo; na Nizozemskem je bilo tedaj v rabi še dosti mlinov na veter je delovalo; ta zakon ni več v rabi v veljavi // v zvezi biti za rabo biti sposoben opravljati svojo funkcijo: ta sod ni več za rabo / perje na farmah vzrejenih živali ni za rabo ni uporabno / ko ni bil več za rabo, so ga odpustili ko ni mogel več delati; ekspr. ta fant ni za nobeno rabo nobene stvari ne naredi uspešno 2. nastopanje, pojavljanje kje, pri kom v funkciji pripomočka, sredstva: ni mogel dokazati rabe tega orodja že v navedenem času; sklicevati se na dosedanjo rabo znaka / nekatera škropiva so vzeli iz rabe jih ne uporabljajo, delajo več; to gnojilo prihaja v rabo se začenja uporabljati; spiralni grelci so bolj v rabi kot drugi so bolj razširjeni // lingv. nastopanje, pojavljanje v sporočilu: raba te besede narašča, peša / napačna raba veznikov; pravila o rabi predlogov / brezosebna raba glagola; samostalniška raba pridevnika 3. s prilastkom, v zvezi z za potreba, namen: narediti violino za domačo rabo; prirediti knjigo za šolsko rabo; predmeti za vsakdanjo rabo / ekspr. ta pesem ni za današnjo rabo primerna za današnje razmere / publ. predmeti osebne rabe za osebno rabo ● zastar. vsaka doba ima svoje rabe navade, običaje; zastar. zapustil je igralsko rabo igralski poklic, igralstvo ♪
  14.      rábelj  -blja m (á) kdor (poklicno) izvršuje smrtno kazen: rabelj mu je odsekal glavo / izročiti koga rablju // ekspr. kdor preganja, terorizira, ubija ljudi, zlasti med vojno: rablji so morili po deželi; rablji in žrtve ♪
  15.      rábi  -ja m (ȃ) pri judih 1. spoštljivo naslov za mojstra, verskega učitelja: rabi in učenci / kot nagovor rabi, razloži to; kot pristavek k imenu rabi Jakob 2. rabin: poročil ju je rabi ♪
  16.      rabíti  in rábiti -im nedov. (ȋ á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo // delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja 2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: partizani so uničevali vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja 4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce 5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom ● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; žarg. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva ◊ lingv. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo rabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi rábljen -a -o 1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime 2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka ♪
  17.      ráca  -e ž (á) 1. srednje velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in krajšim vratom: gojiti race; gaganje rac; lov na race; hodi na široko in se ziblje kot raca / divje, domače race / pekinška raca navadno farmsko, zaradi mesa gojena raca // račja samica: race in racman 2. nav. ekspr. izmišljena novica v časopisu: izmišljati si race; v današnjem časopisu je več rac / časnikarska, novinarska raca ● star. raca na vodi, ta pa zna izraža začudenje, občudovanje ◊ zool. belooka ali kostanjeva raca katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca; velika divja raca z bleščečo vijoličasto liso na perutih, Anas platyrhynchos; polarna raca ♪
  18.      ráčka  -e ž (á) 1. manjšalnica od raca: raca je učila račke iskati hrano / ekspr. lisica je ponoči odnesla dve rački 2. igrača, ki predstavlja raco: za rojstni dan je dobila rumeno plišasto račko; najraje se igra z račko // plavalni obroč, katerega del predstavlja račjo glavo: ker še ni znal plavati, so mu za v vodo kupili račko ♪
  19.      račún 1 -a m (ȗ) 1. skupek med seboj povezanih števil, znakov, s katerimi se po določenem postopku ugotavlja novo število: izračunati, rešiti, sestaviti račun; rezultat računa je pravilen / preveriti račun; v računu je napaka / pomožni račun // nav. mn., publ. rezultat računanja: računi kažejo, da je tak način gradnje najcenejši / ekspr. vse se je končalo po računih na papirju 2. pismeno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev: izdati, pisar. izstaviti, napisati račun / brez računa blaga ne zamenjamo; pog. račun za elektriko, vodo // tak dolžni znesek: račun je visok, ekspr. masten; plačati, povedati račun // v zvezi na račun izraža, da dolžni znesek plača oseba, kot jo določa prilastek: piti na prijateljev račun; delati na račun soseda; stroški na račun podjetja so veliki / živeti na tuj račun // pog., v zvezi dati, vzeti na račun dati, vzeti del plačila vnaprej: dati, vzeti petsto dinarjev na račun / na račun jim je dal avtomobil // pog., v zvezi vzeti v račun vzeti, upoštevati kot del plačila: pri nakupu novega šivalnega stroja vzamejo starega v račun 3. ekon., v zvezi zaključni račun prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem razdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov: sestavljati, sprejeti zaključni račun 4. v zvezi na račun izraža a) predmet glagolskega dejanja, kot ga določa prilastek: smejati se na svoj, tuj račun; zavrniti očitek na račun direktorja b) odvisnost glagolskega dejanja od njegovega, po vrednosti nasprotnega določila: obogateti na račun tujega dela; na račun pritrgovanja kupljeno stanovanje / publ. pomota na račun naglice zaradi naglice 5. nav. mn., ekspr. načrt, cilj, zlasti glede na koristi: ljudje imajo pri tem svoje račune; prekrižati komu kake račune / ne mešaj se v moje račune ● pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; ekspr. polagati račun za kako dejanje zagovarjati se, odgovarjati; ekspr. poravnati medsebojne, osebne, stare račune obveznosti, spore, zadeve; pog. v trgovini jemati na račun tako, da se dolžni zneski zapisujejo ter plačajo pozneje skupaj; ekspr. to mi ne gre v račun ni v skladu z mojimi načrti, mislimi, koristmi; ekspr. to niso čisti računi ni vse v redu, pravilno; pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose ◊ adm. račun je plačljiv v osmih dneh; ekon. ekonomski račun račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški manjši od prihodkov ali vsaj kriti z njimi; fin. obremeniti račun vknjižiti v breme; odpreti tekoči račun prevzeti izpolnjevanje vplačil in izplačil na tekoči račun za določeno osebo; bančni račun v bančnih knjigah vpisana evidenca imetja in plačilnega prometa posamezne stranke; čekovni, devizni račun; knjigovodski račun sistematičen pregled spreminjanja premoženjskega stanja; tekoči račun ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka tudi na kredit; žiro račun bančni račun, s katerega izplačuje banka samo toliko, kot je vloženo; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; infinitezimalni račun ki sestoji iz diferencialnega in integralnega računa; integralni račun računanje, ki temelji na integriranju funkcij; obrestni, obrestnoobrestni račun; sklepni račun pri katerem se računa iz treh znanih količin četrta količina ♪
  20.      računálnik  -a m (ȃ) priprava za avtomatsko opravljanje računskih operacij: računati z računalnikom / namizni, žepni računalnik // elektr. elektronska naprava za reševanje nalog na osnovi vloženega programa: računalnik hrani, obdela podatke; programirati računalnik; dati, vložiti v računalnik; pomnilnik računalnika; operater pri računalniku / digitalni računalnik pri katerem so podatki predstavljeni v obliki niza ločenih numeričnih vrednosti; hišni računalnik; procesni računalnik; izhod, vhod računalnika / elektronski računalnik ♪
  21.      račúnati  -am nedov. (ȗ) 1. opravljati računske operacije: zna brati in računati; hitro, počasi računati / računati hitrost, površino; računa, koliko denarja mu bo ostalo / računati na pamet, na prste, z računalnikom ♦ mat. računati koren, logaritem; računati na pet decimalk natančno 2. dov. in nedov. napisati, povedati dolžni znesek za kaj: računati naročniku blago, prevoz; računati sto dinarjev / računati komu visoke obresti / na uro računa petsto dinarjev 3. ugotavljati, določati: računati mesece po luni / potomstvo se ponekod računa po materini liniji / računal je, kaj mora še narediti mislil, razmišljal 4. na osnovi določenih dejstev, domnev imeti, kar izraža dopolnilo, za uresničljivo, verjetno: letos računajo na večji obisk turistov; računam, da bom čez en teden doma / nihče ni računal na uspeh, z uspehom ni mislil nanj, ga pričakoval 5. misliti na kaj kot na dejstvo in ravnati v skladu s tem: računal je na denar od prodaje, pa se je uštel; računaj, da nas bo pri kosilu najmanj pet / s tem dejstvom je treba računati to dejstvo je treba upoštevati račúnati se star. šteti se, imeti se: računata se med njegove znance računajóč -a -e: jamstvo velja, računajoč od dneva prodaje; spremenil se je v hladno računajočega moža račúnan -a -o: promet, računan v dinarjih; približno, ekspr. okroglo računano stane izdelek tristo dinarjev ♪
  22.      ràd 1 ráda -o stil. -ó -í prid., m., ž., s. rájši in ráje stil. ráj, stil. rájši -a -e (ȁ á) v prislovni rabi 1. izraža pripravljenost koga opravljati kako dejanje z veseljem, zadovoljstvom: on rad dela; otroci se radi igrajo; vsakomur rad pomaga; zelo rada pleše; ekspr.: fant se res rad uči; iz srca rad ti verjamem; elipt.: ali greš z menoj? Rad; uboga, pa ne rad 2. navadno v zvezi z bi izraža voljo, željo osebka, kot jo določa sobesedilo: rad bi nastopil pred javnostjo; rad bi bil zdrav; zelo rada bi se poročila; rada, prerada bi ga spoznala; elipt.: domov bi rad; saj imaš vse, le kaj bi še rad / z odvisnim stavkom: imam rad, da prideš; nima rad, če ga obiskuješ; ne vidi rada, da kadiš 3. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer; rada se imata / rad ima oba, mater in očeta; otroci imajo babico zelo radi / te rastline imajo rade sončno lego // imeti nagnjenje, veselje do česa: rad ima glasbo, knjige / rad ima dobro hrano; ekspr. na obrazu se mu pozna, da ima rad žganje 4. izraža a) nagnjenost k določenemu ravnanju, dogajanju: fant rad laže; ne dajaj mu denarja, preveč rad zapravlja / ta konj se rad plaši / v brezosebni rabi: na ladji mu je rado slabo; v topol rado trešči; zelo rado jo zebe; kaj takega se rado zgodi b) pogostnost dejanja: prve češnje so rade črvive; suha koža rada razpoka 5. izraža, da se dejanje opravlja z lahkoto, brez težav: mandarine se rade lupijo / suha drva rada gorijo 6. ekspr., v zvezi rad ali nerad izraža nujnost česa: to moraš narediti rad ali nerad; rada ali nerada, vrnila se bo ● rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; pog. rada se gledata, vidita zaljubljena sta drug v drugega; ekspr. pojdi že, bog te nima rad izraža nejevoljo, nestrpnost; ekspr. polente pa res ne bom jedel. Še rad jo boš prišel boš v tak položaj, da jo boš moral jesti; ekspr. preveč rad se ima pretirano skrbi zase; prim. rajši ♪
  23.      radiátor  -ja m (ȃ) grelna naprava iz votlih, med seboj povezanih reber: radiator je mrzel, vroč; namestiti radiatorje po hiši / odpreti, zapreti radiator / električni, plinski radiator; radiator na paro ♪
  24.      rádijski  -a -o prid. (ā) nanašajoč se na radio: a) radijska navigacija; radijsko usmerjanje izstrelka / razvoj radijske tehnike b) imeti radijsko zvezo z ladjo, letalom / motnje pri radijskem sprejemu / radijski aparat; radijski oddajnik, sprejemnik; radijska postaja / radijski naročniki c) radijski prenos tekme / radijske novice, oddaje / radijska igra / radijski poslušalci č) radijski napovedovalec, novinar / radijski orkester; radijski studio ◊ astr. radijski teleskop elektronska naprava z anteno za sprejemanje radijskega sevanja iz vesolja; radijska astronomija astronomija, ki raziskuje radijsko sevanje nebesnih teles; fiz. radijski valovi elektromagnetni valovi z valovno dolžino od 1 mm do 10 km; radijsko sevanje; teh. radijski lokator radar ♪
  25.      radikalizácija  -e ž (á) glagolnik od radikalizirati: radikalizacija stranke; proces radikalizacije v političnem in gospodarskem življenju države / nadaljnja radikalizacija problema ne bi bila koristna ♪

   4.601 4.626 4.651 4.676 4.701 4.726 4.751 4.776 4.801 4.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA