Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

roč (4.101-4.125)


  1.      povezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vezanjem dajati skupaj, združevati: povezovati lase; povezovati listine s trakom / povezovati žito v snope / povezovati šopek z vezanjem delati // delati, da je kaj a) skupaj, združeno: naselje povezuje cestno omrežje; predsoba povezuje vse stanovanjske prostore; državi se povezujeta s predorom / povezovali so ulice starega dela mesta / časovno povezovati dogodke; pren. čustveno, notranje povezovati b) z orodnikom v kaki zvezi, odvisnosti: povezovati mesto z okolico / povezovati pouk s prakso 2. nav. ekspr. delati, da kdo sodeluje s kom, zlasti na političnem področju: povezovati mladince s člani komunistične partije; z menoj se je povezoval že pred vojno povezujóč -a -e: povezujoči gibi rok ♪
  2.      povráčanje  -a s (ā) glagolnik od povračati: povračanje stroškov / povračanje dobrega z dobrim, hudega s hudim / tipična znaka za to bolezen sta visoka vročina in povračanje / povračanje spominov na mladost ♦ vet. vračanje hrane iz vampa in kapice v usta pri prežvekovanju; rejekcija ♪
  3.      povračljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da povrniti: povračljiva izguba, škoda ♦ teh. povračljiv proces proces, ki se lahko povrne v prvotno stanje ♪
  4.      povráten  -tna -o prid. (ȃ; drugi pomen ā) 1. ki izraža gibanje nazaj, proti izhodiščnemu položaju: povratni gib, tek; hitrost povratnega sunka puške ∙ povratna pošta prva možna pošta, s katero se lahko pošlje odgovor; povratna vozovnica vozovnica za vožnjo od izhodišča do cilja in nazaj // publ. ki učinkuje, deluje nazaj: povratni vpliv trga na proizvodnjo / povratno delovanje dohodkov na oblikovanje cen 2. ki se lahko vrne: preteklost ni povratna ◊ elektr. povratni tok; povratna tipka tipka, s katero se priprava, del priprave vrača v izhodiščni položaj; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa; geom. povratni žarek svetlobni žarek, ki gre skozi sečišče odsebnih senc dveh mimobežnic na skupni prestrezni ravnini; lingv. povratni osebni zaimek zaimek, ki (v odvisnih sklonih) zamenjuje osebni zaimek, ko je ta isti kot osebek; povratni svojilni zaimek zaimek, ki zamenjuje osebni svojilni zaimek, ko gre za svojino osebka; med. povratna mrzlica bolezen, pri kateri se napadi mrzlice in vročine pojavljajo v vedno milejši obliki in daljših presledkih; ptt povratna poštnina poštnina za vrnitev paketa pošiljatelju, če ta ni bil vročen; šport. povratna tekma druga tekma med istima moštvoma na nasprotnikovem igrišču; teh. povratna vzmet vzmet, ki vrača strojni del v prvotno lego povrátno prisl.: delovati, vplivati povratno ♪
  5.      povŕhu  prisl. (ȓ) 1. izraža stanje na zgornji strani česa ali premikanje v tak položaj: nosil je jopico, povrhu pa bundo; ogrni še plašč povrhu 2. nav. ekspr. izraža dodajanje, stopnjevanje: plačal mu je za delo in povrhu dal nekaj za otroke; ozmerjal ga je in povrhu še premlatil; dan bo dolg in povrhu vroč / kot kletvica vrag vzemi vse skupaj in še tebe povrhu / tu imate kozarec vina za povrhu ∙ pog. na vsakih deset izvodov je eden povrhu zastonj, brezplačen 3. nahitro, površno: knjigo sem prebral samo povrhu; prim. vrh m ♪
  6.      povŕhu  predl. (ȓ) z rodilnikom 1. za izražanje stanja na zgornji strani česa: povrhu jopice nosi suknjič 2. za izražanje dodajanja, stopnjevanja: ker je v pijanosti povzročil nesrečo, so mu povrhu drugega vzeli vozniško dovoljenje / v vezniški rabi odselil se je neznano kam, povrhu vsega pa pustil še dolgove ♪
  7.      površínski  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na površino: površinska oblikovanost / površinska gniloba, razpoka; površinske krvne žilice / površinska gostota snovi; površinska obdelava kovin / površinske in globinske kamnine; površinske vode nanašajo v jezero blato ♦ fiz. površinska napetost na dolžinsko enoto preračunana sila, ki deluje na izbrano črto na površini tekočine; mont. površinski kop 2. knjiž. ki ne zadeva bistva: z ljudmi ima samo površinske stike; njeno veselje je samo površinsko // ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti; površen: površinske raziskave problema; površinsko ocenjevanje površínsko prisl.: površinsko obdelati; površinsko gledani predmeti; nekateri poročevalci so poročali le površinsko ♦ metal. površinsko kaliti ♪
  8.      povrtálo  -a s (á) teh. orodje za dokončno obdelavo izvrtine: tovarna izdeluje različne svedre, rezkala in povrtala / ročna, strojna povrtala ♪
  9.      povrtnínarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na povrtninarstvo: povrtninarska dejavnost; povrtninarsko področje / povrtninarski tehnik ♪
  10.      povsóden  -dna -o prid. (ọ̑) knjiž. ki je, se nahaja povsod: povsodni povzročitelj bolezni ♪
  11.      povzdígniti  -em dov. (í ȋ) 1. dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: povzdignili so ga v plemiški stan; trg so povzdignili v mesto že v 16. stoletju / narodni jezik je povzdignil v literarnega; ekspr. žirija je povzdignila igralca v sam vrh filmske ustvarjalnosti / ekspr. v pismu je prijatelja visoko povzdignil zelo pohvalil 2. knjiž. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti: povzdigniti moralo v četi; muzejske zbirke so povzdignile sloves mesta; govor je povzdignil njegov ugled // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: povzdigniti vinogradništvo in živinorejo / s svojo igro je povzdignil umetniško raven gledališča / take misli človeka povzdignejo nad vsakdanje skrbi 3. star. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega; dvigniti: povzdigniti glavo; povzdignil je kozarec in jim nazdravil; grozeče je povzdignil palico ● star. povzdigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti; knjiž. povzdigniti oči h komu pogledati ga; star. le kako si je upal povzdigniti oči do njegove hčere pričakovati, da se bo poročila z njim povzdígniti se star. priti do česa, povzpeti se: rad bi se povzdignil do visokega položaja / povzdignil se je do uglednega meščana ∙ ekspr. hotel se je povzdigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih povzdígnjen -a -o: reči kaj s povzdignjenim glasom; žugati s povzdignjenim prstom; povzdignjen slog; povzdignjena kulturna raven ∙ ekspr. prositi s povzdignjenimi rokami zelo ♪
  12.      povzémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. nakratko navajati, podajati glavne, bistvene misli sporočila, zlasti napisanega: povzemati vsebino članka / letak povzema glavne misli okrožnice / publ. zaradi boljše obveščenosti podatke povzemajo ponovno navajajo 2. začenjati, navadno za kom a) peti: nevede sta povzemala melodijo za njim; za solistom je povzemal pesem zbor b) govoriti: hitro je povzemal za njim / povzemati besedo za govornikom 3. knjiž., v zvezi z iz ugotavljati, spoznavati: iz njegovih besed povzema, da ima precej težav; iz pogovora je povzemal, da je bolan sklepal ● knjiž. povzemati družbeno dejavnost znova začenjati; povzemati tuje vire sprejemati ◊ alp. povzemati vrv, žico vleči k sebi; mont. povzemati odstranjevati del rude, nabrekle glinaste kamnine zaradi povečanja odprtine odkopa, hodnika povzemajóč -a -e: povzemajoč pregled ♪
  13.      povzétek  -tka m (ẹ̑) glavne, bistvene misli sporočila, zlasti napisanega: razpravi je dodan povzetek v angleščini; objavili so povzetek predsednikovega govora / povzetek vsebine; povzetek iz berila / za izpit je študiral po povzetkih ♪
  14.      povzéti  -vzámem dov., povzêmi povzemíte; povzél; nam. povzét in povzèt (ẹ́ á) 1. nakratko navesti, podati glavne, bistvene misli sporočila, zlasti napisanega: povzeti vsebino članka; povzeti zgodbo / povzeti glavne misli referata; z nekaj besedami je povzel, kar je bilo o problemu povedanega 2. začeti, navadno za kom a) peti: fant je zapel, drugi so povzeli; povzeti melodijo, pesem; povzeti v zboru; ekspr. vsa dvorana je povzela za njim b) govoriti: za predsednikom je povzel tajnik; kaj praviš, je povzel / povzeti besedo za kom / povzeti glas oglasiti se, spregovoriti; poveljnik je zaklical hura in četa je povzela vzklik za njim vzkliknila 3. knjiž. sprejeti, vzeti: scenarist je povzel avtorjevo besedilo; motiv za strop je povzel po neki grafični predlogi // v zvezi z iz ugotoviti, spoznati: iz pogovora je povzel, da je vdova; iz tega se lahko povzame, da je tudi sam kriv ● star. povzel je hišo in hlev fotografiral; zastar. povzemimo za primer učiteljevo delo vzemimo; knjiž. obleko je morala v pasu povzeti zožiti povzét -a -o: povzet referat; povzeta beseda, misel; nakratko povzeta zgodba ♪
  15.      pozába  -e ž (ȃ) 1. stanje, ko kaj ni več aktivno v zavesti: hrepeneti po pozabi; prijetna pozaba; trenutki pozabe; omama in pozaba / ekspr.: rešiti kaj pozabe; biti zapisan pozabi; izbrskati iz pozabe; spomini so vstajali iz pozabe; iti, pasti, utoniti v pozabo ∙ knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; knjiž., ekspr. razgrniti čez kaj plašč pozabe narediti, povzročiti, da se pozabi 2. glagolnik od pozabiti: pozaba vsega hudega; pozaba samega sebe ♪
  16.      pozabíti  in pozábiti -im dov. (ȋ á) 1. ne imeti aktivno v zavesti: pozabiti ime ulice; naslov knjige sem že pozabil; pozabila je, da jo čakajo; pozabil je, kako se to dela; za hip kaj pozabiti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma // zaradi tega priti v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabiti denarnico doma; dežnik je pozabil na vlaku // ne znati, vedeti več česa: v tujini je pozabil materni jezik; kar se je naučil, je že vse pozabil; stare pesmi so se pozabile jih ne pojejo, ne poznajo več 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresniči, ker mu potrebnost uresničitve ne pride v zavest: pozabila je kupiti kruh, naviti uro; pozabil je paziti na mleko na štedilniku; ne pozabi ugasniti luči; pozabil se je zahvaliti; ekspr. čisto sem pozabil sporočiti 3. prenehati spominjati se česa, misliti na kaj: še zdaj ni pozabil košate lipe; pozabiti prvo ljubezen, žalitev; pozabiti obljubo, na obljubo; so stvari, ki jih ni mogoče pozabiti; tistih časov ne more pozabiti; grobih dejanj ni mogel kar tako pozabiti; hitro, popolnoma pozabiti; tega ni nikoli pozabil; rada bi pozabila, kar je bilo; ljudje so že pozabili, da sta se nekoč sprla; sčasoma se vse pozabi / pozabiti na bolečino, lakoto, nevarnost; ekspr. pozabiti na ves svet / ljudje so ga kmalu pozabili; to žensko moraš pozabiti // ekspr. oprostiti, odpustiti: dovolj neumnosti sem ti že pozabil; tega mu ni mogel pozabiti / pozabi, prosim 4. prenehati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabili; otroci so pozabili starše; pozabil je na mater; zastar. pozabiti svojih roditeljev / pozabiti samega sebe, nase biti nesebičen 5. v medmetni rabi opozarja na trditev v dostavku: da ne pozabim, pošta je zate; ne pozabi, tudi tu so živeli naši predniki ● šalj. da še glave ne pozabiš ne bodi tako pozabljiv, raztresen; šalj. ne pozabi, kje si doma vrni se pravočasno; ob taki priložnosti ne pozabite na klobuk se pokrijte s klobukom; ekspr. na udobje kar pozabi udobja ne bo, ga ne boš imel pozabívši zastar.: pozabivši na bolečine, se je prijazno nasmehnila ∙ star. pozabivši je vtaknila ključ v žep nehote, nevede pozábljen -a -o: pozabljeni grobovi; prepir je bil hitro pozabljen; kolovrat leži pozabljen na podstrešju; vse je pozabljeno ∙ ekspr. od vsega sveta pozabljena dolina dolina, v katero pride, zaide le redkokdo; sam.: ne obujaj pozabljenega ♪
  17.      pozábljenost  -i ž (á) knjiž. dejstvo, da je kdo pozabljen: pozabljenost ljudi v odročnih krajih // star. pozaba, pozabljenje: hrepeneti po pozabljenosti / rešiti kaj pozabljenosti ♪
  18.      pozakóniti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. narediti, da kaj postane zakonito: pozakoniti svoje ravnanje ♦ jur. pozakoniti otroka s sklenitvijo zakonske zveze dati nezakonskemu otroku pravice zakonskega otroka pozakóniti se zastar. poročiti se: takoj se je hotel pozakoniti z njo pozakónjen -a -o: zakonski in pozakonjeni otroci ♪
  19.      pozaspáti  -spím dov., pozaspì pozaspíte; pozaspál (á í) drug za drugim zaspati: otroci so pozaspali; utrujeni so polegli in takoj pozaspali; pren., ekspr. v njegovem srcu je vse pozaspalo ♪
  20.      pozdràv  -áva m (ȁ á) 1. beseda, besede, s katerimi se izrazi naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: izgovoriti, zamomljati pozdrav; odgovoriti na pozdrav; glasen, komaj slišen pozdrav; dober dan, nasvidenje, zdravo in drugi pozdravi; pozdrav ob prihodu, slovesu / dobiti, poslati, prinašati, sprejeti pozdrave; ekspr. izročite mu lepe pozdrave; pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače; oditi brez pozdrava / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; kot zaključek uradnih dopisov s tovariškimi pozdravi ∙ ta pesem je bila zadnji pozdrav prijatelju zapeli so mu jo ob njegovem pogrebu; preg. kakršen pozdrav, takšen odzdrav kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega // s prilastkom dogovorjeno, ustaljeno besedilo, kretnja, s katero se pozdravlja določena skupina ljudi: gasilski, pionirski pozdrav; rudarski pozdrav: srečno; Smrt fašizmu — svobodo narodu je bil pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja 2. glagolnik od pozdraviti: pozdrav med bratoma je bil prisrčen / dvigniti klobuk, roko v pozdrav; mahala sta si v pozdrav; nagib glave kot pozdrav / kot povelje pozdrav na desno ♪
  21.      pozdravílo  -a s (í) zastar. pozdrav: naročiti, poslati pozdravilo / v pozdravilo ji je stisnil roko ♪
  22.      pozdráviti 1 -im dov. (ā ȃ) 1. z besedami, kretnjo, mimiko izraziti svojo naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: vstopil je in pozdravil; pozdraviti znanca; glasno, prijazno, vljudno pozdraviti; pozdravil ga je z nasmehom; pozdravila sta se le z očmi; prijatelja sta se veselo pozdravila / dober dan, je pozdravil / pozdravil ga je nežen ženski glas / predsednik je pozdravil vse navzoče in začel zborovanje; pren., ekspr. navsezgodaj ga je pozdravil sončni žarek // sporočiti pozdrav, pozdrave: pisal je, naj te lepo pozdravim; pozdravite jih tudi v našem imenu // nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom z dejanji izraziti naklonjenost, veselje, zlasti ob prihodu koga: igralca so pozdravili z navdušenim ploskanjem; državnika so pozdravili s častno salvo / pes ga je pozdravil z glasnim laježem 2. publ. izraziti odobravanje, soglasje: pozdraviti predsednikovo izjavo; pozdraviti predlog, sklep, ukrep / pozdraviti je treba dejstvo, da se vrstijo na odru domača dela 3. ekspr. biti viden, prikazati se: tu in tam nas ob poti pozdravi podlesek; na steni ga je pozdravilo staro orožje ● ekspr. letališče bo pozdravilo prve goste spomladi bo odprto, bo začelo delovati; ekspr. oče ga je pozdravil s palico natepel; ekspr. sovražnika so pozdravili z ognjem streljali so nanj; pozdravil jo je s tovarišica ogovoril pozdrávljen -a -o: bil je od vseh glasno pozdravljen / kot pozdrav pozdravljen, prijatelj ♪
  23.      pozdráviti 2 -im dov. (ā ȃ) narediti, povzročiti, da kdo postane zdrav: bolnika niso mogli popolnoma pozdraviti; po dolgem času se je le pozdravil / pozdraviti rano; noga se mu je pozdravila / ta bolezen se da pozdraviti ♪
  24.      pozdrávljati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjo, mimiko izražati svojo naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: nima navade pozdravljati; glasno pozdravljati; pozdravljati z glavo, roko; vse se križem pozdravlja / v pismih iskreno, prisrčno te pozdravljam // sporočati pozdrave: v vsakem pismu pozdravlja tudi tebe // nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom z dejanji izražati naklonjenost, veselje, zlasti ob prihodu koga: zmagovalce so pozdravljali s pesmijo in cvetjem; pozdravljati s ploskanjem 2. publ. izražati odobravanje, soglasje: navzoči pozdravljajo njegovo izvolitev za predsednika; pozdravljati predlog, sklep 3. ekspr. biti viden, kazati se: na ulicah so jih pozdravljale zastave / iz daljave jih je pozdravljal zvon slišalo se je zvonjenje pozdravljáje: pozdravljaje ga, se mu je smehljal pozdravljajóč -a -e: pozdravljajoč vse zbrane, je stopal na govorniški oder ♪
  25.      pozdravljênje  in pozdrávljenje -a s (é; ȃ) zastar. pozdrav: naročiti pozdravljenje / po burnem pozdravljenju ga je odpeljal v hišo ♪

   3.976 4.001 4.026 4.051 4.076 4.101 4.126 4.151 4.176 4.201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA