Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

roč (2.901-2.925)


  1.      nomenklatúra  -e ž (ȗ) navadno s prilastkom sistematično urejen skupek imen, nazivov za predmete kake znanosti, stroke, delovnega področja: botanična, kemijska nomenklatura; mednarodna nomenklatura; nomenklatura artiklov, izdelkov / nomenklatura poklicev // knjiga, delo s takim skupkom: izdati, pregledati nomenklaturo / nova izdaja nomenklature poštnih storitev ● knjiž., redko v svoji razpravi uporablja zastarelo nomenklaturo terminologijo, izrazje ◊ biol. binarna nomenklatura poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto, dvojno poimenovanje; geod. nomenklatura topografske karte znak, številka za določitev, označitev topografske karte določenega področja ♪
  2.      norčeváti se  -újem se nedov. (á ȗ) navadno v zvezi z iz navadno z besedami izražati neresen, nespoštljiv odnos do koga: norčevati se iz brata; norčuje se iz njega, star. z njim // imeti neresen, nespoštljiv odnos do česa: s tem se norčuje iz njegove revščine; norčevati se iz vsega ● ekspr. zdelo se ji je, da se fant samo norčuje da se noče, ne želi poročiti z njo; ekspr. ali se norčuješ šališ norčujóč se -a -e: norčujoč se je odbil njegov predlog ♪
  3.      noréti  -ím nedov., nôrel (ẹ́ í) 1. pog. kazati znake duševne bolezni: bolnik spet nori / njena babica je norela in v bolnici tudi umrla 2. ekspr. nespametno, neumno se vesti: v pustnem času vse nori; stari in mladi so začeli noreti; pren. zima je letos dolgo norela 3. ekspr. burno izražati svoja čustva: noreti od navdušenja, veselja / noreti nad kom // kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: na stara leta je začel noreti // v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: vsa dekleta so norela za njim; že dolgo nori za njo // v zvezi z za biti zelo navdušen nad čim: otroci norijo za lutkami; mladina nori za popevkami / za tem pevcem vsi norijo 4. ekspr. divje, razposajeno tekati sem ter tja: dekletce nori po travi; cel dan je norel z otroki po hiši // zelo hitro se premikati: nič ne bom norel, lepo počasi bom šel; kam tako noriš ● ekspr. ne nori ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; ekspr. to bo norel, ko bo izvedel zelo bo razburjen ♪
  4.      noríca  -e ž (í) 1. ekspr. nespametna, neumna ženska: ne verjemi tej norici / norica sem bila, da sem mu verjela / kot nagovor kaj vendar govoriš, norica 2. zastar. duševno bolna ženska: norico so spravili v bolnišnico; zasmejala se je kakor norica 3. mn. nalezljiva bolezen z mehurčki na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih: imeti norice 4. nar. rastlina s črtalastima listoma in navadno enim kimastim cvetom; pomladanski veliki zvonček: nabirati norice; šopek noric ♪
  5.      noríti  -ím nedov. (ȋ í) ekspr. spravljati v veliko zmedenost, v zmoto: kaj me noriš; ne nori ljudi z lepimi besedami / strah pred življenjem ga nori ∙ ekspr. noriti dekleta, fante vzbujati, povzročati ljubezensko vznemirjenost ♪
  6.      normírski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na normirce ali normiranje: normirski oddelek, tečaj / normirski priročnik ♪
  7.      nós  -ú in -a m, mn. nosóvi (ọ̑) 1. naprej štrleči del obraza z odprtinama za vohanje: drgniti si nos; obrisati si čelo in nos; prijeti se za nos; dolg, koničast, raven, velik, navzgor zavihan nos; od pijače ima rdeč nos; potne kapljice na nosu / grški nos v isti črti s čelom; orlovski nos z izbočenim vrhnjim delom // del nosu, ki ga tvorita ti odprtini: kri mu teče iz nosa; dihati, govoriti skozi nos; s prstom vrtati po nosu; zamašen nos / kadilo mu je šlo, udarilo v nos / evfem. obriši si nos usekni se; ekspr. smrdelo je, da si je tiščal nos 2. pog., s prilastkom ta del obraza kot nosilec sposobnosti za voh: pes ima dober nos; pren., ekspr. imel je čudovit nos za odkrivanje laži 3. ekspr. prednji, nosu podoben del česa: buldožerja sta zarila v prst svoja težka nosova / avtomobilski nos; ladijski nos kljun, premec; lonec z nosom dulcem ● ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. nos se mu je podaljšal, povesil, zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; ekspr. še nosu nisem pomolila iz hiše sploh nisem šla iz hiše; zastar. od šolskega sveta je dobil nos opomin, ukor; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. vihati nos nad čim izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. avtobus ji je odpeljal izpred nosa, pred nosom ko je bila že zelo blizu; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen; ekspr. nesti, obesiti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo; ekspr. odločil se je (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pod nos se mu je pokadilo z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; žarg., lov. srna ga je dobila v nos zavohala; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; ekspr. potegniti koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; bere, vidi se mu na nosu, da laže očitno je, da laže; pog., ekspr. daj mu eno po nosu udari ga; pog. je še moker pod nosom je še zelo mlad, neizkušen, otročji; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. trgovino ima pred nosom zelo blizu (stanovanja); ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil ◊ aer. nos letala prednji del trupa do pilotske kabine; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh ♪
  8.      nósec  -sca m (ọ̑) nar. belokranjsko lesen zamašek z luknjico za pitje iz ročnega sodčka: nastavil je nosec na usta in pil iz barilca ♪
  9.      noséma  tudi nozéma -e ž (ẹ̑) zool. črevesni zajedavec odraslih čebel, Nosema apis: povzročitelj te bolezni je nosema ♪
  10.      nosílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) navadno z rodilnikom 1. kdor drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanj, in hodi: nosilci krste, zastave / tisti dan sem bil nosilec vode / knjiž. na cilju smo nosilcem plačali nosačem / nosilec štafetne palice 2. kdor dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že v srednji šoli se je seznanil z nosilci naprednih idej / nosilci sodobnega knjižnega jezika so zlasti izobraženci; publ. nosilci boja za socializem borci // publ. kdor z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: boriti se proti nosilcem birokratskih odnosov; delavski razred kot nosilec socialistične družbene ureditve 3. publ. kar kaj ustvarja, opredeljuje: v njegovih skladbah je melodija glavni nosilec izraza; glas — nosilec pomenskega razlikovanja 4. knjiž. kdor dela, da je kdo deležen česa: taki ljudje so nosilci nesreče / ti oblaki so nosilci snega prinašajo sneg 5. kdor je (uradno) odgovoren za opravljanje, uresničitev kakega dela, dejavnosti: določiti nosilca načrta, raziskovalne naloge / nosilec javne funkcije / odlična igra nosilca glavne vloge glavnega igralca 6. publ. kdor kaj plačuje, poravnava ali dobiva, prejema: nosilec proračunskih sredstev / nosilec vseh dohodkov in izdatkov je podjetje 7. kdor ima kaj priznano, dano: nosilec najemninske, stanovanjske pravice / nosilec socialnega zavarovanja / nosilec oblasti, suverenosti je ljudstvo / nosilec reda zaslug za narod z zlato zvezdo 8. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: mleko je nosilec vitamina D / geni so nosilci dednih lastnosti 9. publ. kdor ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: tudi ptiči so nosilci različnih bolezni / nosilec bacilov bacilonosec 10. podolgovat vodoraven gradbeni element, ki prenaša obtežitev na podpore: okrepiti, podreti nosilec; stavbe tega arhitekta stoje navadno na stebrih, nosilcih; jekleni, leseni, železobetonski nosilec; prečni, vzdolžni nosilec 11. publ. vojna ladja, letalo, naprava za prevoz, prenos in izstreljevanje določenega orožja: nosilec nuklearnega orožja / podvodni in nadvodni nosilci raket ◊ elektr. nosilec daljši predmet za nošenje, držanje izolatorja; nosilec podatkov papir, magnetofonski trak, material, na katerega se zapisujejo, na katerem se ohranjajo določeni podatki v (elektronskem) računalniku; fin. stroškovni nosilec proizvod, storitev, v zvezi s katero se stroški pojavljajo in so nanjo razdeljeni; fot. nosilec emulzije podlaga, na katero je nanesena emulzija; gled. nosilec kulis priprava, na katero se pritrdijo, obesijo kulise lutkovnega odra; grad. ločni nosilec v obliki loka; mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; palični nosilec sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike; lingv. v trpnem stavku je osebek nosilec stanja; v češčini je nosilec naglasa prvi zlog; polit. nosilec kandidatne liste v nekaterih državah kdor ima pred vsemi drugimi kandidati volilne liste prednost, da postane poslanec določene stranke; strojn. nosilec navadno mirujoč, podolgovat element stroja, naprave, na katerega delujejo sile, zlasti pravokotno; šport. nosilec oranžnega, rumenega pasu ♪
  11.      nosílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami; nosilna mreža / nosilni mehanizem 2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber; nosilna konstrukcija; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga 3. publ. glavni, najpomembnejši: nosilni izraz, prizor drame; nosilne barve, linije ● nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje ◊ aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi; grad. nosilni lok; nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola ♪
  12.      nosílka  -e [u̯k in lk] ž (ȋ) navadno z rodilnikom 1. ženska, ki drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanjo, in hodi: nosilka kipa, zastave / zidarjem sta nosilki komaj nanosili dovolj opeke / nosilka štafetne palice 2. ženska, ki dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že na univerzi je bila nosilka naprednih idej, nazorov / revija je kmalu postala nosilka nove umetnostne smeri // ženska, ki z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: ženske so najpogostejše nosilke pedagoške dejavnosti / ona ni le nosilka svoje zgodbe, temveč osrednja oseba romana 3. knjiž. ženska, ki dela, da je kdo deležen česa: ta ženska je nosilka nesreče / ekspr.: take misli so nosilke smrti; lastovke so nosilke sreče napovedovalke, oznanjevalke 4. ženska, ki ji je kaj priznano, dano: nosilka obrtnega dovoljenja, stanovanjske pravice / nosilka zlate medalje 5. publ. ženska, ki ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: ona je nosilka bolezni / tudi opice so nosilke nekaterih virusov 6. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: celica je nosilka življenja 7. publ. kar ustvarja, opredeljuje kaj: v njenem slikarstvu je barva nosilka izraza / podoba je nosilka ideje 8. kar kaj nosi, drži: okoli vratu zavezana ruta je dobra nosilka poškodovane roke / kar je kupila, je zložila v papirnato nosilko 9. mn., knjiž. nosila: ranjenca so položili na nosilke / platnene nosilke 10. knjiž., redko, v zvezi nosilka letal letalonosilka: pristanišču se bliža nosilka letal ◊ teh. raketa nosilka raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; (vrv) nosilka vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola ♪
  13.      nosíti  nósim nedov. (ȋ ọ́) 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop // tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati 2. navadno s prislovnim določilom povzročati a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora // povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most // s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča ● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno nosíti se s prislovnim določilom 1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik 2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo // širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte 3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava 4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem 5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover ● star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša nosèč -éča -e 1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter 2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih nóšen -a -o: knjiž. dež, nošen od vetra ♦ šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno ♪
  14.      nostrómo  -a m (ọ̑) žarg., navt. vodja krova: nostromo je naročil mornarjem prepleskati steno ♪
  15.      nóša  -e ž (ọ́) 1. navadno s prilastkom oblačila, oprava, značilna za prebivalce kakega področja, dobe, pripadnike kakega sloja: delovna, praznična noša; nekdanja kmečka, meščanska noša / ljudje so domačo nošo že zdavnaj opustili; gorenjska, vzhodnoalpska nemška noša / ljudska noša; narodna noša // ekspr. kdor je oblečen v narodno nošo: na čelu sprevoda je šlo deset narodnih noš 2. zastar. v določenem času uveljavljeni kroji oblačil, obutve, vzorci blaga, modni dodatki; moda: ženske je zlasti zanimalo, kakšna je najnovejša noša / pariška noša 3. knjiž. nošenje: noša tovora / noša kape ali rute je obvezna ♪
  16.      nôšnja  in nóšnja -e ž (ó; ọ́) 1. glagolnik od nositi: nošnja ranjencev / za nošnjo so najeli nekaj domačinov / nošnja klobuka, očal; tkanina je praktična za pranje in za nošnjo 2. star., navadno s prilastkom oblačila, oprava, značilna za prebivalce kakega področja, dobe, pripadnike kakega sloja; noša: nekdanja kmečka, študentovska nošnja; nošnje Indijcev, Kitajcev / za pusta je imel norčevsko nošnjo 3. knjiž. nosečnost, brejost: doba nošnje ∙ nar. vzhodno njegova žena je v nošnji je noseča ♪
  17.      nóta  -e ž (ọ̑) 1. znak za ton: brati, poznati note; note kvadratne, okrogle oblike; besedilo in note / igrati, peti po notah // ton, ki ga tak znak zaznamuje: še enkrat je zaigral isto noto; glavna, visoka nota; pren. to spoznanje je končna nota romana ∙ ekspr. natepel ga bo po notah zelo; vse gre kakor po notah uspešno, brez zapletljajev 2. mn. knjiga, zvezek s tiskanimi ali pisanimi glasbenimi deli: odpreti note; stojalo za note 3. ed., publ., s prilastkom značilnosti, posebnosti: všeč so mu pesmi s cigansko noto / za film je značilna močna osebna nota / posebno, značilno noto daje kraju bližina meje / z oslabljenim pomenom: v pesmi je čutiti domoljubno, elegično noto; moška, trda nota je zazvenela v njegovem glasu; ta barva daje prostoru veselo noto 4. polit. uradno pismeno sporočilo ene vlade, države drugi: izročiti, zavrniti noto / protestna nota; verbalna nota ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema vsebino izjave / diplomatska nota 5. zastar. dopis, sporočilo: pisar je napisal noto rimskemu trgovcu 6. zastar. bankovec: nota za tisoč frankov ♪
  18.      notíca  -e ž (í) 1. kratko poročilo, sporočilo, navadno v časopisu: objaviti, prebrati notico; članki in notice / časopisna notica; kratka notica 2. kratek zapis, pojasnilo, navadno v knjigi: uvodna študija in biografska notica / notica pod črto ♪
  19.      notificírati  -am dov. in nedov. (ȋ) polit. uradno sporočiti drugi državi pravno dejstvo, zahtevo mednarodnega pomena: notificirati spremembo šefa države / notificirati pomorsko blokado ♦ fin. notificirati akreditiv obvestiti uporabnika akreditiva, da je banka prevzela akreditivno obveznost ♪
  20.      nótranji  tudi notránji -a -e prid. (ọ́; ȃ) 1. ki je znotraj kake celote: notranji del sadeža; notranje plasti; usedlina na notranji strani soda / notranji premer cevi; notranji žep suknjiča / notranja oprema; notranje dvorišče / notranji dražljaji / Notranje Gorice 2. ki je bližje sredinski ravnini telesa: notranja stran lakta, stegna / notranja stran roke 3. ki je, poteka znotraj mej države, ozemlja: notranji poštni promet; notranji transport; zaradi slabega vremena ni na notranjih progah vzletelo nobeno letalo / notranja kolonizacija / izdelovati za notranje tržišče // nanašajoč se na določeno organizirano skupnost: notranji položaj v državi; reševati notranje probleme; notranja razdelitev dela; notranja družbena nasprotja / notranja disciplina; notranja obvestila / notranji nasprotniki / notranja politika; tajništvo za notranje zadeve; publ. vmešavanje v notranje zadeve države / v nekaterih državah minister za notranje zadeve // ki sodeluje v kaki skupnosti v rednem razmerju: notranji in zunanji sodelavci inštituta / notranja učenka učenka, ki stanuje v internatu svoje šole 4. nanašajoč se na človekovo duševnost: doživljati notranje boje; notranji nemir; notranja izčrpanost, napetost; notranja rast glavnega junaka; notranje ravnovesje / njegovo notranje življenje / knjiž. očitajoč notranji glas; notranji svet otroka; človek brez notranjega žara; publ. notranja dimenzija človeka / notranja svoboda 5. ki je v zvezi z organi v prsni in trebušni votlini: opraviti notranji pregled / notranje bolezni 6. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del: notranji pomen pesmi; spoznati notranje lastnosti knjižnega jezika; notranja protislovja kapitalizma ◊ anat. notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; žleza z notranjim izločanjem žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami; biol. notranji zajedavec zajedavec, ki živi v notranjosti gostitelja; notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; notranje izločanje izločanje neposredno v kri ali mezgo; ekon. notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja; notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov; fiz. notranja energija energija, ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo; geom. notranji kot kot, ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; jur. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; lingv. notranji predmet predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar; lit. notranji monolog pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori; notranja rima rima, pri kateri se ujema zaključni del verza z besedo sredi verza; med. notranja krvavitev krvavitev notranjih organov; zdravilo za notranjo uporabo zdravilo, ki se zaužije; strojn. motor z notranjim zgorevanjem motor na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem nótranje tudi notránje prisl.: svoboda jih je notranje dvigala in oblikovala; notranje miren človek; notranje razgibana akcija drame; notranje zakonit proces; sam.: harmonija notranjega in zunanjega ♪
  21.      novátor  -ja m (ȃ) 1. kdor kaj (bistveno) izboljša, izpopolni na tehničnem področju: tovarna ima več novatorjev; novatorji in racionalizatorji 2. nav. ekspr. kdor uvede kaj novega zlasti v umetniško, literarno delo: pesnik je drzen novator ♪
  22.      novátorstvo  -a s (ȃ) 1. dejavnost novatorjev: podpirati novatorstvo; uspehi na področju novatorstva 2. nav. ekspr. uvajanje novega zlasti v umetniško, literarno delo: oblikovno novatorstvo; novatorstvo v pesniškem izrazu ♪
  23.      novíca 1 -e ž (í) 1. navadno neposredno sporočilo o čem novem: novica se je hitro razširila; izvedeti, objaviti, posredovati, sporočiti novico; dobra, slaba, vesela, žalostna novica; novica o nesreči / dnevne, zadnje novice ♦ film. filmske novice kratek film o najnovejših dogodkih // mn., zastar. časopis: brati v novicah / Kmetijske in rokodelske novice 2. nar. novi davek, nova davščina: ti pa zidaj nove šole, plačuj novico (Prežihov) ♪
  24.      novínec  -nca m (ȋ) kdor je bil nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli več novincev; vpis novincev v šole / boja so se udeležili novinci in izkušeni borci / ekspr. on je novinec v tem kraju / uriti novince rekrute ♦ rel. redovniški pripravnik pred zaobljubo // ekspr. kdor je šele nedavno začel delovati na kakem področju; začetnik: pri tem delu je še popoln novinec; novinec na literarnem področju, v parlamentarnem življenju ♪
  25.      novínka  -e ž (ȋ) ženska, ki je bila nedavno, pred kratkim vključena v kako skupnost, organizacijo: sprejemati novinke; kot novinka se je v razredu slabo počutila ♦ rel. redovniška pripravnica pred zaobljubo // ekspr. ženska, ki je šele nedavno začela delovati na kakem področju; začetnica: v gospodinjenju je še novinka ♪

   2.776 2.801 2.826 2.851 2.876 2.901 2.926 2.951 2.976 3.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA