Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

roč (26-50)



  1.      bróčev  -a -o (ọ́) pridevnik od broč: bročevo rdečilo
  2.      bróčiti  -im nedov. (ọ́ ọ̑) nar. gorenjsko rdeče barvati: bročiti pirhe
  3.      crocejánstvo  -a [kroče-] s () Crocejeva filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: estetika crocejanstva
  4.      četverorôčen  in četveroróčen -čna -o prid. (ō; ọ̄) ki se izvaja s štirimi rokami; štiriročen: četveroročno igranje na klavir četverorôčno in četveroróčno prisl.: igrati skladbo četveroročno
  5.      deročína  -e ž (í) mesto v potoku ali reki, kjer voda dere: čoln je naglo neslo po deročini; v deročini je bilo precej postrvi
  6.      deróčnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost deročega: deročnost reke je bila tolikšna, da niso mogli veslati
  7.      dobročúden  -dna -o prid. () redko ki je dobre, blage čudi, narave: vedeli so, da je dobročuden / dobročudna papiga
  8.      dolgoróčen  -čna -o [g] prid., dolgoróčnejši (ọ̑) nanašajoč se na dolg rok: najeti dolgoročni kredit; dolgoročno posojilo / dolgoročni načrt razvoja našega gospodarstva; skleniti dolgoročni trgovinski sporazum; dolgoročne investicije, pogodbe; dolgoročna napoved vremena za daljši čas / brez dolgoročnejšega planiranja ni možen velik gospodarski napredek ki se nanaša na razmeroma dolgo dobo // redko dolgotrajen: dolgoročna brezposelnost; dolgoročno zdravljenje
  9.      dolgoróčnost  -i [g] ž (ọ̑) značilnost dolgoročnega: dolgoročnost posojila
  10.      drócniti  -em dov. (ọ́ ọ̑) ekspr., redko dregniti: če je le mogel, ga je drocnil
  11.      dróčnik  -a m (ọ̑) avt. drog pri motorju z notranjim zgorevanjem, ki prenaša gibanje z odmične gredi na ventil: ventilni dročnik; glavica dročnika
  12.      dvórôčen  in dvóróčen -čna -o prid. (ọ̑-ō; ọ̑-ọ̄) 1. nanašajoč se na dve roki: dvoročno delo / dvoročna sekira sekira, ki se drži z dvema rokama; dvoročna žaga žaga, ki jo vlečeta dva človekamuz. dvoročna skladba skladba, ki se izvaja z dvema rokama 2. ki ima dva roča, ročaja: dvoročni vrč
  13.      dvórôčka  -e ž (ọ̑-) arheol. vrč z dvema, navadno nesorazmerno velikima ročema
  14.      enakorôčen  in enakoróčen -čna -o prid. (ō; ọ̄) fiz., v zvezi enakoročni vzvod vzvod, ki ima prijemališči sil v enaki razdalji od vrtišča
  15.      ênorôčen  in ênoróčen -čna -o prid. (ē-ō; ē-ọ̄) nanašajoč se na eno roko: enoročno delo / enoročna sekira sekira, ki se drži z eno roko; enoročna žaga žaga, ki jo vleče en človekmuz. enoročna skladba skladba, navadno klavirska, ki se izvaja z eno roko; šport. enoročno dviganje uteži
  16.      eritrocít  -a m () nav. mn., biol. krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; rdeča krvnička, rdeče krvno telesce
  17.      évročék  -a m (ẹ̑-ẹ̑) fin. ček, s katerim je mogoče v večini evropskih držav dvigati v banki gotovino, plačevati podjetju blago ali storitve: plačati z evročekom
  18.      fròc  frôca m ( ó) nižje pog. otrok: ne veste, koliko dela imam s tem frocem
  19.      goloróč  prisl. (ọ̑) nar. z golimi rokami: Da bi sadežev ne poškodovali z motikami, so rili goloroč po zemlji (Prežihov)
  20.      hidrocefálnost  tudi hidrokefálnost -i ž () med. čezmerno nabiranje tekočine v lobanjski votlini, vodenoglavost: otrok je umrl zaradi hidrocefalnosti
  21.      hídrocentrála  -e ž (-) elektrarna, ki izkorišča za pogon turbin mehansko energijo vode: jez hidrocentral; sistem hidrocentral z akumulacijskimi jezeri
  22.      izróčati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave // dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan 2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali / publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu ∙ vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so ga izróčati se knjiž. prepuščati se, predajati se: izročal se je težkim mislim
  23.      izročênec  -nca m (é) jur. oseba, izročena drugi državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni
  24.      izročênost  -i ž (é) knjiž. stanje izročenega človeka: v drami je prikazana človekova pasivna izročenost usodi
  25.      izročeválec  -lca [c tudi lc] m () kdor kaj izroča, izroči: izročevalec posestva

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA