Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
roč (226-250)
- pročêlen in pročélen -lna -o prid. (ȇ; ẹ̑) nanašajoč se na pročelje: pročelni okraski / pročelna soba / pročelna stran stavbe pročelje ♪
- pročêlje in pročélje -a s, rod. mn. pročêlij in pročélij tudi pročêlj in pročélj (ȇ; ẹ̑) 1. zunanja, navadno čelna, arhitektonsko poudarjena stran stavbe: obnoviti, urediti pročelje; okrušeno, prebeljeno pročelje; pročelja palač; okraski na pročelju / baročno, romansko pročelje; pren. njegove besede so le pročelje, ki zakriva resnico ♦ arhit. glavno, stransko pročelje 2. knjiž., redko sprednji, začetni del predmeta, stvari; čelo: posadili so ga na pročelje mize; pročelje odra ♪
- proróčba -e ž (ọ̑) zastar. prerokba: proročba se je izpolnila ♪
- proročíšče -a s (í) zastar. preročišče: iti v proročišče / Apolonovo proročišče ♪
- prostorôčen in prostoróčen -čna -o prid. (ō; ọ̄) knjiž. narejen s prosto roko, brez pripomočkov: prostoročna risba / prostoročno risanje ● knjiž. prostoročna vožnja s kolesom vožnja, pri kateri se krmila ne drži z nobeno roko prostorôčno in prostoróčno prisl.: prostoročno narejena keramika ♪
- provzročíti -ím dov., provzróčil (ȋ í) zastar. povzročiti: provzročiti nesrečo / novica je provzročila hude prepire ♪
- quattrocénto -a [kvatroče-] m (ẹ̑) knjiž., redko zgodnja (italijanska) renesansa, 15. stoletje: slikarji quattrocenta ♪
- razporóčen -čna -o prid. (ọ̑) star. razvezen, ločitven: razporočna obravnava ♪
- razporočênec -nca m (é) star. razvezanec, ločenec: težave razporočencev ♪
- razporočênka -e ž (é) star. razvezanka, ločenka: razporočenka je ostala sama z otrokom ♪
- razporočíti se -ím se dov., razporóčil se (ȋ í) star. razvezati se, ločiti se: pred kratkim sta se razporočila ♪
- reciprocitéta -e ž (ẹ̑) knjiž. recipročnost: nuditi olajšave na osnovi reciprocitete ♪
- recipróčen -čna -o prid. (ọ̑) povezan s čim enakim, ustreznim kot povračilom; vzajemen, obojestranski: recipročna korist, usluga / recipročen dogovor, sporazum // medsebojno povezan, odvisen: recipročen vpliv; sposobnost in veselje do učenja sta recipročna ◊ jur. recipročno načelo načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi druga država priznava njej oziroma njenim državljanom; mat. recipročna vrednost ulomka obratna vrednost ulomka; recipročni števili števili, katerih produkt je enak ena recipróčno prisl.: recipročno pospeševati turizem ♪
- recipróčnost -i ž (ọ̑) dejstvo, da je kaj povezano s čim enakim, ustreznim kot povračilom: sporazum o pravicah manjšin temelji na recipročnosti ♦ jur. formalna recipročnost dejstvo, da tuji državljani recipročno uživajo iste pravice kot domači državljani; materialna recipročnost dejstvo, da tuji državljani uživajo iste pravice kot državljani te države v določeni tuji državi; načelo recipročnosti načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi druga država priznava njej oziroma njenim državljanom // medsebojna povezanost, odvisnost: recipročnost uspešnosti in veselja ♪
- samorôčen in samoróčen -čna -o prid. (ō; ọ̄) zastar. lastnoročen: samoročne opombe samorôčno in samoróčno prislov od samoročen: samoročno napisana oporoka // sam, brez tuje pomoči: samoročno ga je želel premagati ♪
- siročád -i ž (ȃ) ekspr., redko več sirot, sirote: skrbeti za siročad ♪
- siročè -éta s (ȅ ẹ́) ekspr., redko sirota: siroče je neprestano jokalo ♪
- sòporočeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȍ-ȃ) kdor ima, pripravi koreferat: določiti soporočevalce ♪
- sòpovzročítelj -a m (ȍ-ȋ) kdor je skupaj s kom povzročitelj česa: bil je povzročitelj ali vsaj sopovzročitelj propadanja kmetije ♪
- sòpovzročíti -ím dov., sòpovzróčil (ȍ-ȋ ȍ-í) skupaj s kom povzročiti: sopovzročiti nesrečo ♪
- sòrôčen in sòróčen -čna -o prid. (ȍ-ō; ȍ-ọ̄) nanašajoč se na dve roki: soročen prijem / soročna žaga žaga, ki se drži z obema rokama ∙ šport. soročno visenje na bradlji ♪
- sporóčanje -a s (ọ́) glagolnik od sporočati: sporočanje novic, pozdravov; sporočanje po radiu, telefonu; oblike sporočanja / govorno, pisno, ustno sporočanje ♪
- sporóčati -am nedov. (ọ́) delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani: sporočati novice, podatke; sporočati nasprotniku uradne skrivnosti; sporočati po radiu, telefonu; v pismu mu sporoča, da je odpotoval / sporočati svoje odločitve, stališča / sporočati komu pozdrave; v uradnih dopisih sporočamo vam, da smo prejeli vaš dopis; v osmrtnicah sporočamo žalostno vest, da je umrla naša mama / kaj nam sporoča to umetniško delo ♪
- sporočeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj sporoča: sporočevalec in naslovnik ♪
- sporočeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sporočanje: sporočevalni namen besedila / sporočevalno sredstvo ♪
101 126 151 176 201 226 251 276 301 326