Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

roč (1.826-1.850)


  1.      kóder  [dǝr] vez. (ọ̑) v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje prostora, po katerem se dogaja premikanje: koder je divjal vihar, je drevje polomljeno / zapelji, do koder moreš dokoder; odšel je v kraj, od koder ni vrnitve odkoder // za izražanje poljubnosti prostora, po katerem se dogaja premikanje: koder hodi, ga spremljajo otroci // zastar. za izražanje kraja, na katerem se dejanje dogaja; kjer: potoval je v London, koder živijo njegovi sorodniki ♪
  2.      kodifikácija  -e ž (á) združitev različnih zakonov ali nepisanih pravnih določil v enoten (zakonski) tekst: kodifikacija predpisov s področja premoženjskih odnosov; kodifikacija letalskega prava // knjiž. uzakonitev, normiranje: kodifikacija načel miroljubne koeksistence ♪
  3.      kodíranje  -a s (ȋ) glagolnik od kodirati: kodiranje podatkov, sporočil ♪
  4.      kodírati  -am nedov. in dov. (ȋ) teh. spreminjati določene podatke, informacije v kode: kodirati sporočilo, ukaz / kodirati podatke pred vstavitvijo v računalnik kodíran -a -o: oddajnik oddaja kodirane signale; kodirano označevanje držav, knjig ♪
  5.      kódravec  -vca m (ọ́) ekspr. kodrast človek ali kodrasta žival: otroci so napeto poslušali tistega kodravca ♪
  6.      kohezíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kohezijo: sprememba kohezivnega procesa / v družbi se je izoblikovalo več kohezivnih skupin ♪
  7.      kokcídij  -a m (í) nav. mn., zool. v prebavilih nekaterih živali živeči drobni zajedavec, ki povzroča obolenja teh organov, Eimeria ♪
  8.      kokcidióza  -e ž (ọ̑) vet. bolezen, ki jo povzroča kokcidij: zatiranje kokcidioze ♪
  9.      kolaboránt  -a m (ā á) kolaboracionist: sodni proces proti kolaborantom ♪
  10.      koláps  tudi kólaps -a m (ȃ; ọ̑) med. 1. nenadna telesna slabost zaradi nezadostnega krvnega obtoka: prišlo je do kolapsa / srčni kolaps 2. prostorninsko zmanjšanje votlih organov, zlasti pljuč; upad, sesedenje: umetno povzročiti kolaps pljuč ♪
  11.      kólca  kólc s mn. (ọ̄) 1. priprava z dvema kolesoma, na katero se pripne plug pri oranju: kolca so cvilila; naložila sta plug, kolca in brano na voz; fant je potiskal kolca v brazdo / plužna kolca 2. nar. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: ves krompir je na kolcih zvozil domov ♪
  12.      kólček  in kôlček -čka [prva oblika u̯č] m (ọ̑; ō) zool. del noge pri žuželkah, zrasel z oprsnim obročkom ♪
  13.      kolében  -bna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na koleb: kolebne vaje ◊ elektr. kolebno stikalo stikalo, pri katerem je hitrost vklapljanja ali izklapljanja odvisna od hitrosti premikanja ročice ♪
  14.      kolénski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na koleno: kolensko in bočno gibanje / kolenski sklep, zgib; kolenski ščitnik elastičen povoj za koleno ♦ med. kolenski refleks refleks, ki ga povzroči udarec pod pogačico napetega kolena ♪
  15.      kolesár  tudi kolésar -ja m (á; ẹ̑) kdor se vozi s kolesom: nesrečo je povzročil neprevidni kolesar; cesta je bila polna kolesarjev / tekmovanja se bodo udeležili vsi najboljši kolesarji / steza za kolesarje kolesarska steza ♪
  16.      kolésen  -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na koló: kolesni deli / oglušujoč kolesni ropot / kolesni obroč, plašč ♪
  17.      kolíbri  -ja m (ȋ) 1. nav. mn., zool. majhne živobarvne južnoameriške ptice z dolgim, ozkim kljunom, Trochilidae: let kolibrijev 2. tip lahkega motornega kolesa znamke Tomos: voziti se s kolibrijem ♪
  18.      kólica  -e ž (ọ̑) nar. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: otroka so vozili s seboj na polje v kolici; pripeljati korenje s kolico ♦ zgod. antični voz na dveh kolesih, zlasti tovorni ♪
  19.      kólikič  prisl. (ọ̄) izraža vprašanje po zadnji ponovitvi v zapovrstju: kolikič je že poročena, ali ne tretjič? / v stolpu je udarila ura ne vem že kolikič ♪
  20.      kolníca  tudi kólnica -e ž (í; ọ̑) pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev: ob gostilni je stala velika kolnica; spraviti voz v kolnico; otroci so se skrivali v kolnici ♪
  21.      kolobár  -ja m (á) 1. geom. lik, ki ga omejujeta različno veliki istosrediščni krožnici: izračunati ploščino kolobarja; središče kolobarja / narisati kolobar 2. kar je po obliki podobno temu liku: risal je kroge in kolobarje / na vodni površini so nastajali kolobarji; luči so delale na stropu velike kolobarje / kolobar dima se je dvigal v zrak // s prilastkom kos, košček snovi, živila v taki obliki: kolobar klobase, limone / velik kolobar sira / pojedel je pet kolobarjev salame // v prislovni rabi izraža obstajanje, pojavljanje v taki obliki: vrv, zvita v kolobar / korenje, narezano na kolobarje / v gostih kolobarjih je puhal dim 3. agr. ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na določenem zemljišču: držati se kolobarja / glavni kolobar pri katerem so zajete za določeno pokrajino najpomembnejše, tipične kmetijske rastline; štiriletni, triletni kolobar pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v štirih, treh letih ● ekspr. pred očmi se mu delajo kolobarji zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kolobarje; imela je kolobarje pod očmi modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. otroci so sklenili kolobar okrog njega so ga obkrožili; ekspr. hiše se je ognil v velikem kolobarju zelo, na daleč; pred hišo je stal kolobar ljudi skupina ◊ agr. drevesni kolobar zrahljana zemlja okrog drevesa; astr. Saturnov kolobar telesa brez lastne svetlobe, razporejena v obliki kolobarja, ki krožijo okoli Saturna; mat. kolobar množica elementov z natančno določenimi lastnostmi; zool. kolobar člen ♪
  22.      kolobócija  -e ž (ọ́) pog., ekspr. 1. zmešnjava, zmeda, nered: nastala je kolobocija; s tem je povzročil veliko kolobocijo / kolobocija prvih vojnih dni // neprijetnosti, težave: imeti kolobocije s čim; prireditev se je nadaljevala kljub vsem kolobocijam 2. kar je neurejeno, nesistematično: njegovo pripovedovanje je bilo prava kolobocija; te kolobocije ne bo nihče bral ♪
  23.      kolóna  -e ž (ọ̑) 1. v daljšo vrsto razvrščena, premikajoča se skupina a) ljudi, navadno vojakov: kolona se je bližala naselju; dolga, nepretrgana kolona / kolona vojakov / biti na čelu kolone spredaj, na začetku / hodili so v koloni po eden drug za drugim / dvostopna kolona / ekspr. na trgu so se zbrale kolone ljudi zelo veliko b) vozil: kolona (avtomobilov) se je večkrat ustavila; prehiteval je kolono / voziti na koncu kolone 2. tisk. tiskano besedilo, ki zajema le del strani glede na širino; stolpec: naslov čez štiri kolone / članek obsega tri kolone 3. v zvezi peta kolona, pred drugo svetovno vojno Nemci in pristaši nacizma, ki v nenemški državi podtalno delujejo za nacistične interese: organizirati peto kolono / delovanje pete kolone pri nacističnem osvajanju Jugoslavije; pren., ekspr. kominformistična peta kolona 4. nar. zahodno kamnit, obokan vhod, most: kraški portali, kolone in baladurji ◊ adm. z navpičnima črtama omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov; kem. pokončna valjasta posoda za kemične in fizikalne procese ♪
  24.      koloníst  -a m (ȋ) 1. kdor se naseli, navadno na nenaseljenem ali narodnostno tujem področju: prvi kolonisti so se ukvarjali zlasti s poljedelstvom in obrtjo; nemški kolonisti v Vojvodini 2. redko kolonialist: postopen odhod kolonistov pred razglasitvijo neodvisnosti dosedanje kolonije ♪
  25.      kolonizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) načrtno naseljevati ljudi, navadno na nenaseljenem ali narodnostno tujem področju: kolonizirati prostrane severne predele; Francija je začela kolonizirati Alžirijo leta 1830 kolonizíran -a -o: kolonizirana dežela ♪

   1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA