Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

roč (1.001-1.025)


  1.      dvójen  -jna -o prid. (ọ̑) 1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro; dobil boš dvojno mero; naredil si mi dvojno delo // ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat; dvojni tir; dvojna nit; okno z dvojnimi šipami; kovček z dvojnim dnom; dvojna okna, vrata; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja / dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojna lestev dvokraka lestev 2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen; motnje so dvojne: zunanje in notranje; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge // slabš. ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala; živi dvojno življenje ● dvojna brada brada s podbradkom; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo ◊ biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; jur. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma; šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; dvojni šah šah od dveh figur hkrati; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga dvójno prisl.: dvojno povrniti, videti; vojna leta se za pokojnino štejejo dvojno; sam.: dvojno je mogoče dvoje; pog. dajte mi dvojnega! dvojno mero žgane pijače ♪
  2.      dvojevŕsten  -tna -o prid. (ȓ) ki je dveh, različnih vrst: dvojevrstno pisanje o problemu / pri hiši so dvojevrstni otroci dvojni ♪
  3.      dvójezíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. napisan v dveh jezikih: dvojezični napisi; dvojezično besedilo zakona / dvojezični slovar 2. ki zna in redno uporablja dva jezika: dvojezični pisatelj; starejša generacija je tam še v celoti dvojezična / dvojezične šole / dvojezično obmejno področje ♪
  4.      dvójezíčje  -a s (ọ̑-ȋ) lingv. raba dveh jezikov, zvrsti jezika za različna področja; diglosija ♪
  5.      dvójnik  -a m (ọ̑) 1. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti: kralj je poslal na zborovanje svojega dvojnika / v njem je odkril svojega duševnega dvojnika // film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: najnevarnejše scene je v filmu odigral igralčev dvojnik, izurjen plezalec 2. drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta: policija je na pošti poiskala dvojnik brzojavke; dal si je narediti dvojnik ključa / poročila je treba oddati v dvojniku v dveh izvodih 3. redko dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec: pogorel je dvojnik; kozolec dvojnik ♪
  6.      dvokólnica  -e ž (ọ̑) odprt, lahek voz na dveh kolesih: peljati se z dvokolnico // ročni voziček na dveh kolesih: porivati, vleči dvokolnico ♪
  7.      dvórec  -rca m (ọ̑) večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev: živeti v dvorcu; letni, lovski dvorec; baročni dvorec // ekspr. večja, imenitnejša kmečka hiša: samoten hribovski dvorec ◊ zgod. deželni dvorec v stari Avstriji uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave; strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji ♪
  8.      dvóstránski  -a -o prid. (ọ̑-á) nanašajoč se na dve strani: dvostranska krtača; dvostransko ogledalo / dvostransko veslo veslo z dvema lopatama / dvostranski dogovor, sporazum; dvostranska pogodba; dvostranski odnosi med državama ◊ čeb. dvostranski čebelnjak čebelnjak, pri katerem so panji s pročelji obrnjeni na dve strani; filat. dvostransko zobčanje zobčanje, pri katerem se zobčata samo dva vzporedna robova znamk; obrt. dvostranska pletenina dvolična pletenina; strojn. dvostranski bat bat, ki je na obeh straneh v stiku z delovno snovjo dvóstránsko prisl.: dvostransko obvezna pogodba ♪
  9.      dvóústka  -e ž (ọ̑-ȗ) zool. v žolčevodu ovc in goveda živeči zajedavec, ki povzroča huda obolenja jeter; veliki metljaj ♪
  10.      edáfski  -a -o (ȃ) pridevnik od edafon: edafski faktorji povzročajo, da postane prst rodovitna ♪
  11.      edicíjski  in edícijski -a -o prid. (ȋ; í) nanašajoč se na edicijo: edicijski stroški / kritična edicijska tehnika ◊ jur. edicijska dolžnost dolžnost vsakogar, da izroči dokazne predmete procesnemu organu ♪
  12.      edíkula  -e ž (ȋ) um. majhen tempelj, kapelica s kipom v sredi: baročna edikula; rimska edikula // okvir iz stebrov, preklad in slemen okoli portalov, oken ♪
  13.      efékti  -ov m mn. (ẹ̑) v kapitalistični ekonomiki dolgoročni vrednostni papirji, ki so lahko predmet borznih kupčij ♪
  14.      efektív  -a m (ȋ) nav. mn., voj. vojaške enote in oprema, s katerimi more država razpolagati v vojni: poveljstvo je sporočilo, da se bodo njegovi efektivi povečali za veliko število vojakov / zahteva po umaknitvi tujih vojaških efektivov ♪
  15.      efleráža  -e ž (ȃ) kozm. ročna masaža, pri kateri se (koža) gladi, gladenje ♪
  16.      egoístičen  -čna -o prid. (í) ki upošteva samo svoje koristi, sebičen: egoističen človek / izkoristil je položaj v egoistične namene; egoistično ravnanje staršev egoístično prisl.: egoistično vzgojeni otroci ♪
  17.      eidétičen  tudi ejdétičen -čna -o [ej-] prid. (ẹ́) nanašajoč se na eidetiko: eidetična predstava, sposobnost / eidetični otroci ♪
  18.      eidétski  tudi ejdétski -a -o [ej-] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na eidetiko: eidetski pojav; eidetska nazornost / eidetski otroci ♪
  19.      ekcém  -a m (ẹ̑) med. nekužno vnetje kože, ki povzroča srbenje: ima ekcem med prsti ♪
  20.      eklatánten  -tna -o prid. (ȃ) očiten, jasen, prepričljiv: eklatanten dokaz, primer / položaj v kolonialnih področjih je eklatanten izraz preživelega sistema ♪
  21.      ekscéntričen  tudi ekscêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) 1. ki nima osrednje točke v svojem središču, izsreden: ekscentričen obroč; ekscentrične mreže pajkov / ekscentrična rast bule 2. knjiž. ki se zelo razlikuje od običajnega, normalnega; nenavaden, opazen: ekscentrična obleka; ekscentrične geste / dajal je ekscentrične izjave; ekscentrične navade / nav. ekspr. bila je precej ekscentrična neuravnovešena, čudaška ◊ gozd. ekscentrično deblo deblo, ki nima stržena v sredini; grad. ekscentrična obremenitev obremenitev, ki ne deluje na sredino konstrukcije; obrt. ekscentrična stiskalnica ekscentrska stiskalnica ♪
  22.      ekspánder  -dra m (á) šport. priprava iz raztegljivih vzmeti ali gumenih trakov, vpetih med dvema ročajema, za krepitev mišic zlasti na rokah ♪
  23.      ekspedícija  -e ž (í) 1. potovanje posebne skupine, navadno z raziskovalnim namenom, odprava: vrniti se z ekspedicije; odpraviti se na ekspedicijo; ekspedicija na južni tečaj; ekspedicija za proučevanje spalne bolezni / trgovska ekspedicija; pren., ekspr. otroci so delali ekspedicije v bližnje sadovnjake // skupina, ki se udeleži takega potovanja: člani ekspedicije; vodja ekspedicije na Mont Everest 2. pohod vojaškega oddelka v sovražen ali tuj kraj: fašistična ekspedicija; ekspedicije na sovražno ozemlje / kazenska ekspedicija vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati 3. odpošiljanje, odprava: točna ekspedicija časopisov; ekspedicija zdravil; prostor za ekspedicijo // oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje; ekspedit: časopis je že v ekspediciji ♪
  24.      ekspêrt  -a m (ȇ) strokovnjak, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke, izvedenec: pravni ekspert; ekspert za rusko književnost pri založbi; izjava, poročilo eksperta za gozdarstvo ♪
  25.      ekspertíza  -e ž (ȋ) knjiž. izvedensko mnenje, poročilo: izdelati ekspertizo za obnovo umetnostnega spomenika; objaviti ekspertizo znanstvenikov o atomskih poskusih // izvedensko proučevanje kake stvari: opraviti grafološko, kriminološko ekspertizo; poslati v ekspertizo ♪

   876 901 926 951 976 1.001 1.026 1.051 1.076 1.101  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA