Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rje (7.351-7.375)


  1.      zaščítnica  -e ž (ȋ) 1. ženska oblika od zaščitnik: ta ženska je njena zaščitnica; zaščitnica ubogih / ekspr. noč je bila njihova zaščitnica / sv. Barbara je zaščitnica rudarjev 2. voj. skupina vojakov ali vojaška enota, ki od zadaj ščiti, varuje večje vojaške enote na pohodu: poveljevati zaščitnici; zaščitnica brigade, kolone; predhodnica in zaščitnica / bataljon je ostal v zaščitnici ♪
  2.      zašelestéti  -ím dov. (ẹ́ í) dati rahle, nezveneče glasove: listje pod nogami je zašelestelo; papir je zašelestel; brezoseb. v grmičevju je zašelestelo / v drevju zašelesti veter // povzročiti take glasove: zašelesteti s papirjem ♪
  3.      zašklepetáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) dati kratke, odsekane glasove ob udarjanju enega dela ob drugega a) zaradi slabega prileganja, slabe pritrjenosti: okna so zašklepetala; šipe so glasno zašklepetale b) zaradi drgetanja: zobje so mu zašklepetali c) ekspr. zaradi udarcev, delovanja sploh: avtomobil je še enkrat zašklepetal in obstal // povzročiti take glasove: zašklepetati s škarjami; zašklepetati z zobmi ♪
  4.      zašumástiti  -im dov. (á ȃ) knjiž. glasno zašumeti: listje je nenadoma zašumastilo / zašumastiti s papirjem ♪
  5.      zašuméti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: gozd, morje, veter zašumi; listje jim je zašumelo pod nogami; brezoseb. nekaj je zašumelo v sobi / zunaj je zašumel dež; papirji so zašumeli po zraku // povzročiti neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: zašumeti s svilenim krilom; zašumeti s papirji // s prislovnim določilom šumeč se premakniti: okoli njega so zašumele race / ekspr. mimo njega je zašumelo dekle šumeč z oblačili prišlo 2. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti šumenju podobne glasove: množica v dvorani je zašumela; brezoseb. po razredu je zašumelo 3. brezoseb. dobiti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: v glavi mu je zašumelo in padel je na tla // ekspr. dobiti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: ob hudi novici mu je zašumelo v glavi; zašumelo mu je v ušesih, ko je slišal to številko ♪
  6.      zašuštéti  -ím dov. (ẹ́ í) dati rahle, nezveneče glasove: listje je zašuštelo; zavese zašuštijo / veter je zašuštel v gozdu; brezoseb. v grmovju je zašuštelo // povzročiti rahle, nezveneče glasove: zašušteti s papirjem ♪
  7.      zatakníti  in zatákniti -em dov. (ȋ á) 1. s sunkom, potiskom narediti, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatakniti fotografijo za okvir slike; zatakniti listek, pismo za vrata; zatakniti si pero za klobuk za trak na klobuku / zatakniti pištolo za pas; zatakniti si svinčnik za uho // s sunkom, potiskom narediti, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: nagelj mu je zataknila v gumbnico; zatakniti vesla v vilice 2. s sunkom, potiskom narediti, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatakniti zastavice v sneg; k vsaki sadiki je zataknil kol zatakníti se in zatákniti se 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: ribi se je trnek zataknil v ustih / koščica se mu je zataknila v grlu 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: hlod se je zataknil za korenino; film v fotografskem aparatu se je zataknil / pri odklepanju se je ključ zataknil 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehati nemoteno potekati: preskrba s kruhom se je pred prazniki zataknila; igra se tu lahko zatakne; brezoseb. pri gradnji se je zataknilo / kadar se mu kaj zatakne, je slabe volje; brezoseb.: pri denarju se je zataknilo; zataknilo se mu je pri izpitih ni jih dobro, v redu opravil 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno narediti premor, prekinitev: govorniku se je sredi govora zataknilo; pri branju, deklamiranju se mu je zataknilo ● ekspr. beseda se mu je zataknila ni je mogel izreči; nar. kam se je zataknil ta otrok kam je šel, kje je; ekspr. verz se mu včasih zatakne je slovnično, stilno slabo izoblikovan zatáknjen -a -o: v lase zataknjen cvet; za kljuko zataknjen časopis ∙ star. trdno zataknjeno okno zaprto ♪
  8.      zatárnati  -am dov. (ȃ) z besedami, glasovi izraziti telesno ali duševno bolečino: ko je slišala novice, je zatarnala; glasno zatarnati / gorje meni, zatarna mati ♪
  9.      zatézen  -zna -o prid. (ẹ̄) zategovalen: zatezna vrv, žica ◊ geom. zatezni kot kot med vodoravno premico navpične projekcijske ravnine in poševno projekcijo normale te ravnine, merjen v pozitivnem smislu od vodoravne premice k projekciji normale ♪
  10.      zatíkati 1 -am nedov. (ȋ) 1. s sunkom, potiskom delati, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatikati razglednice za okvir slike; sporočila mu zatikajo kar za vrata; rad si zatika okraske za klobuk za trak na klobuku / zatikati revolver za pas // s sunkom, potiskom delati, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: dekleta so jim zatikala cvetove v gumbnice; zatikati drogove za kavlje / zatikati palice med špice koles vtikati 2. s sunkom, potiskom delati, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatikati v sneg zastavice za označevanje proge / zdravnik je počasi zatikal iglo v mišico zatíkati se 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: trnki so se zatikali za plavajoče veje / koščice se rade zatikajo v grlu 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: drseči hlodi so se zatikali ob korenine; jermen, tekoči trak se pogosto zatika / pri odklepanju se ključ zatika 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehavati nemoteno potekati: financiranje kulture se zatika; pogovor se je začel zatikati / pri preskrbi se zatika; brezoseb. pri objavi teh del se je zatikalo 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno delati premore, prekinitve: poročevalcu se je zatikalo; pri pripovedovanju se mu je zatikalo ∙ glas, jezik se mu zatika ne izgovarja, ne govori gladko zatikáje: zatikaje palico v tla, je počasi odšel zatikajóč -a -e: zatikajoč se ključ; zatikajoč se pogovor; prisl.: zatikajoče se brati, govoriti ♪
  11.      zatikljáj  -a m (ȃ) premor, prekinitev pri govorjenju: po zatikljaju je spoznal, da je hotela reči nekaj drugega ● knjiž. vse je teklo brez zatikljajev zapletov, ovir ♪
  12.      zatíšen  -šna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zatišje: zatišni trenutki pred viharjem / turistično zatišni meseci / naseliti se v zatišni dolini; zatišna lega vinograda / umakniti se v zatišen kraj / zatišno življenje zatíšno prisl.: zatišno živeti; na kmetiji je bilo prijetno zatišno ♪
  13.      zatíšje  -a s (ȋ) 1. stanje, ko navadno za krajši čas preneha hrup, hitro premikanje česa: zatišje nastane, ekspr. zavlada; zatišje pred nevihto, viharjem / jadrnico je ustavilo zatišje sredi morja brezvetrje 2. stanje, ko navadno za krajši čas preneha kako razgibano dogajanje: po hudih bojih je nastopilo zatišje; zatišje pred pomembnimi dogodki / gospodarsko, kulturno zatišje; ekspr. počitniško zatišje 3. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: poiskati zatišje; te rastline lepo uspevajo v zatišju; zasidrati čoln v zatišju / ekspr. zeleno zatišje gozda // ekspr. kraj, prostor, zavarovan pred čim sploh: opazovati kaj iz zatišja; umakniti se v zatišje / izvabiti koga iz domačega zatišja; živeti v zatišju ♪
  14.      zatòk  -óka m (ȍ ọ́) 1. knjiž. manjši, precej zaprt zaliv, rokav: s čolnom so se prepeljali čez zatok; ribe so se drstile v zatoku; zamočvirjen morski zatok 2. knjiž., redko zatočišče, pribežališče: koča visoko v hribih je bila njen zatok 3. zastar. doza, škatla: zatok za cigare ♪
  15.      zatoníti  -tónem dov. (ȋ ọ́) ekspr. 1. spustiti se za obzorje, pod obzorje; zaiti: sonce, zvezda zatone / sonce je zatonilo za goro 2. končati se, miniti: dan je zatonil; leto je zatonilo 3. navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: zatonil je v noč; gledal je za njim, dokler ni zatonil v daljavi 4. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatonil je v spanje; zatoniti v žalost / to delo je že zatonilo v pozabo ● ekspr. njegova slava je zatonila je minila; ekspr. zvezda njegove sreče je zatonila prenehal je biti srečen; prenehal je biti uspešen ♪
  16.      zatrdílo  -a s (í) 1. izjava, da je ali da bo povedano zatrdno res, uresničeno: njihova zatrdila ga niso prepričala; ni verjel njegovim zatrdilom; skušal ga je pomiriti z zatrdilom, da je že vse urejeno; resničnost kakega zatrdila / dobil je zatrdilo, da mu bodo pomagali ∙ redko ni zatrdila, da bodo ravnali tako zagotovila; redko v tem je videl zatrdilo, da se ne moti potrditev 2. zatrditev: šele po večkratnem zatrdilu, da se kmalu vrne, je lahko odšel ♪
  17.      zatrdítev 1 -tve ž (ȋ) glagolnik od zatrditi, izjaviti: po zatrditvi, da je vse urejeno, se je pomiril / dobiti od koga pomirjevalne zatrditve pomirjevalna zatrdila ♪
  18.      zatrdíti  in zatŕditi -im dov. (ȋ ŕ) izraziti kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo: če ti je on to zatrdil, je gotovo res; zatrdil je, da o tem nič ne ve; zatrdil mu je, da je že vse urejeno; odločno, ekspr. sveto kaj zatrditi / zatrdil je, da se kmalu vrne / pomagal ti bom, mu je zatrdil zatŕjen -a -o: tako mu je bilo že večkrat zatrjeno ♪
  19.      zatrdíti  -ím, in zatrdíti in zatŕditi -im dov., zatŕdil (ȋ í; ȋ ŕ) zastar. utrditi: zatrditi pas s trdo podlogo ● zastar. to je rekel, da bi svojo misel še bolj zatrdil utemeljil, podkrepil zatrdíti se, in zatrdíti se in zatŕditi se strditi se: blato se zatrdi zatŕjen -a -o in zatrjèn -êna -o: zatrjeno blato ♪
  20.      zatrepetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 1. stresti se od vznemirjenja ali mraza: otrok zatrepeta in zajoka; zatrepetati od groze, v strahu; zatrepetati po vsem telesu / roke, ustnice so mu zatrepetale / kozarec mu je zatrepetal v roki // ekspr. zamigljati, zamigetati: plamen sveče zatrepeta in ugasne; listje je rahlo zatrepetalo // ekspr., s prislovnim določilom migljajoč, migetajoč pojaviti se kje: sence so zatrepetale na stropu; v očeh so ji zatrepetale solze / smehljaj mu je zatrepetal na ustnicah je postal opazen, zaznaven 2. ekspr., v zvezi z za začutiti strah, skrb za koga ali kaj: zatrepetal je za sina; zatrepetali so za svoja življenja 3. ekspr. v kratkih časovnih presledkih se spremeniti v višini, jakosti; zatresti se: glas mu je zatrepetal od ganjenosti ♪
  21.      zatŕjati  -am nedov. (ŕ) knjiž. zatrjevati: zatrjal je, da ni kriv; vztrajno kaj zatrjati / zatrjal ji je svojo ljubezen obljubljal, zagotavljal ♪
  22.      zatŕkati  -am dov. (ŕ ȓ) knjiž. potrkati: zatrkal je in vstopil ∙ knjiž. na šipo je zatrkal dogovorjeno znamenje potrkal je tako, kot je bilo za znamenje dogovorjeno zatŕkati se ekspr. zaljubiti se: zatrkala se je v soseda zatŕkan -a -o: zatrkan fant ∙ nar. dolenjsko vola sta okrogla in zatrkana polna, mišičasta ♪
  23.      zatulíti  in zatúliti -im dov. (ȋ ú) 1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel / ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze // dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm 2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje 3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar ♪
  24.      zaúpanje  -a s (ȗ) prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje: z delom upravičiti zaupanje koga; delavci so izkušeni, zato uživajo zaupanje; poln zaupanja prositi koga za pomoč / imeti zaupanje vase // prepričanje, da je kdo pošten, iskren: zlorabiti zaupanje koga; ekspr. v slepem zaupanju mu je verjela // prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupanje lastni moči / zaupanje v razum ● publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj; knjiž. podarjati komu zaupanje zaupati vanj ♪
  25.      zaúpnica  -e ž (ȗ) 1. ženska oblika od zaupnik: sestra je moja edina zaupnica / policijska zaupnica / delavska zaupnica 2. izjava, da člani kake skupnosti soglašajo z delom vodstva, funkcionarjev: dati, izglasovati, izreči komu zaupnico; vlada je dobila zaupnico; glasovati o zaupnici; zaupnica odboru, predsedniku ♪

   7.226 7.251 7.276 7.301 7.326 7.351 7.376 7.401 7.426 7.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA