Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rje (6.951-6.975)


  1.      volnár  -ja [u̯n] m (á) 1. kdor prideluje, izdeluje volno: vas volnarjev / volnarji se pripravljajo na jesensko sezono 2. nekdaj trgovec, prekupčevalec z volno: prodati volno volnarju ♪
  2.      volnárski  -a -o [u̯n] prid. (á) nanašajoč se na volnarje ali volnarstvo: volnarska stroka / volnarska predilnica; volnarske statve široke statve za tkanje volnenih tkanin / volnarska industrija ♪
  3.      volontêrski  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na volonterje ali volonterstvo: volonterski socialni delavci / volontersko delo volontêrsko prisl.: delati volontersko ♪
  4.      vólt  -a m (ọ̑) fiz. enota za merjenje električne napetosti: meriti v voltih, z volti; napetost 220 voltov [V] / volt na meter [V/m] ♪
  5.      vóltampêr  -a m (ọ̑-ȇ) elektr. enota za merjenje navidezne moči električnega toka: meriti v voltamperih; dvanajst voltamperov [VA] ♪
  6.      vóltméter  -tra m (ọ̑-ẹ̄) fiz. priprava za merjenje električne napetosti: priključiti voltmeter; meriti z voltmetrom / elektrostatični voltmeter ♪
  7.      vóltsekúnda  -e ž (ọ̑-ȗ) fiz. enota za merjenje magnetnega pretoka; weber: meriti v voltsekundah ♪
  8.      volúhar  -ja m (ȗ) 1. škodljiv, podgani podoben glodavec z okroglo glavo in krajšim, kosmatim repom: voluhar obgloda korenine drevja; loviti, zatirati voluharja ♦ zool. veliki voluhar 2. nizko človek, ki zaradi lastnih koristi prikrito, zahrbtno komu škoduje: take voluharje je treba izključiti iz organizacije ♪
  9.      volúmenski  -a -o [mǝn] prid. (ú) prostorninski: volumensko razmerje / volumenski pretok tekočine pretok tekočine glede na njeno prostornino ♦ kem. volumenski odstotek odstotek kake snovi v raztopini, določen z razmerjem njunih prostornin; mont. volumenska kapaciteta sita kapaciteta sita glede na prostornino snovi, ki gre v časovni enoti skozi sito ♪
  10.      volumétričen  -čna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na merjenje prostornine: volumetrične metode ♦ kem. volumetrična analiza kvantitativna analiza raztopine z določanjem prostornine reagenta; mont. volumetrično določanje svinca v koncentratu določanje z volumetrično analizo volumétrično prisl.: določati sladkor volumetrično ♪
  11.      volúmski  -a -o prid. (ū) knjiž. prostorninski: volumsko razmerje snovi ♦ kem. volumski odstotek volumenski odstotek ♪
  12.      voluntarístičen  -čna -o prid. (í) 1. ki temelji predvsem na volji: umetnikovo voluntaristično razmerje do sveta / voluntaristična filozofija, psihologija / voluntaristična odločitev // nav. slabš. ki daje volji prednost pred razumom, dejstvi: voluntarističen človek / voluntaristična politika 2. knjiž. hoten, voljen: emocionalne, intelektualne in voluntaristične funkcije duševnosti ♪
  13.      vónjati  -am nedov. (ọ̑) 1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi // oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati ∙ nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu 3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe 4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja 5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti vonjajóč -a -e: vrnil se je, vonjajoč po žganju ♪
  14.      vósek  -ska m (ọ̑) 1. lahko gnetljiva, rumena snov, ki jo za delanje celic izločajo čebele: delati, izločati vosek; satovje je iz voska; rumen kot vosek / beliti, čistiti vosek; kuhati vosek z vrelo vodo ali s paro izločati ga iz satja; surovi vosek / čebelji ali čebelni vosek // ta snov kot osnovna sestavina za sveče, sredstvo za mazanje: gnesti, oblikovati vosek; odtisniti v vosek; namazati z voskom; lutke, sveče iz voska; bled, mehek kot vosek / beli vosek; cepilni, čevljarski, modelarski vosek 2. tej snovi podobna snov: listi, plodovi te rastline izločajo vosek / rastlinski, umetni vosek ● pečatni vosek snov, ki se da oblikovati s pečatnikom in odtisnjeno obliko ohrani; kmalu je bil mehek kot vosek pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva ◊ etn. ulivanje voska igra, pri kateri se napoveduje prihodnost po oblikah voska, strjenega v mrzli vodi; geol. zemeljski vosek rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte; kem. voski estri višjih maščobnih kislin in višjih alkoholov; montanski vosek dobljen iz rjavega premoga z ekstrakcijo; um. risba z voskom risba, narisana z voskom, ki omogoča ohranitev barve, ki jo med obdelavo pokriva ♪
  15.      vótel  -tla -o stil. -ó [ǝu̯] prid. (ọ́) 1. ki ima v sebi prazen, ne s trdno ali tekočo snovjo izpolnjen prostor: votel predmet; kost je votla; rastlina z votlim steblom / votel ključ / votel zob; deblo je že votlo / kraška tla so votla 2. star. ki teče, pušča: iz votlega lonca je steklo mleko // preluknjan, raztrgan: na komolcu votel rokav; podplati čevljev so že votli 3. globok in zamolkel zaradi odmeva v praznem prostoru: votel zvok; votlo bobnenje / ekspr.: odgovoriti z votlim glasom; votel smeh 4. ekspr. notranje, vsebinsko prazen: votel patos / duhovno, moralno votel človek 5. ekspr. neutemeljen, nedoločen: obšel ga je votel strah; ta skrb je votla ● votle mere priprave z vdolbino za merjenje tekočin, sipkih snovi ali njihove enote; ekspr. gledati z votlimi očmi globoko udrtimi očmi; notranje, duhovno praznimi očmi; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ bot. votli petelinček rastlina z votlim gomoljem in škrlatno rdečimi cveti v socvetju, Corydalis cava; grad. votli zidak zidak z večjimi luknjami, votlinami; lov. votli strel strel med plečnico in hrbtenico, ki ne rani nobenega življenjsko pomembnega organa živali; teh. votla kovica kovica z votlo glavo in votlim steblom, ki se ob udarcu sprimeta; votlo steklo stekleni izdelki, oblikovani s pihanjem vótlo prisl.: votlo doneti; votlo gledati ♪
  16.      votíven  -vna -o prid. (ȋ) rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube; zaobljuben, zaobljubljen: votivni dar; votivna podoba, sveča / votivna cerkev / votivno slikarstvo ♦ arheol. votivni kamen kamen s posvetilnim napisom; rel. votivna maša maša z besedilom, izbranim po želji, ne po koledarskem redu ♪
  17.      votlínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na votlino: zatohel votlinski zrak / votlinske živali / votlinska bivališča; votlinsko svetišče ♦ fiz. votlinski resonator resonator za zvok ali elektromagnetno valovanje v obliki votline; teh. votlinsko tipalo tipalo za merjenje premera odprtin, vrtin; zool. votlinska gos raca selivka z rdečim kljunom in rdečimi nogami, Tadorna tadorna ♪
  18.      vozárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na vozarje ali vozarstvo: vozarski konj, voz / spotoma so se ustavili v vozarski gostilni; vozarska pot ◊ voj. vozarska enota enota z vprežno živino in vlečnimi vozili za prevoz potrebščin po ozemlju, kjer ni mogoče uporabljati motornih vozil ♪
  19.      vozíček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od voz: napreči voziček; peljati se na vozičku, z vozičkom / enovprežni voziček; štirikolesni voziček 2. vozu podobna priprava za prevažanje a) stvari, tovora: nakladati premog na vozičke; vso zelenjavo z vrta je zvozil na vozičku; gospodinja je šla na trg z vozičkom / jamski voziček ozkotirni rudniški voziček za prevažanje tovora, zlasti premoga; ročni voziček; samopostrežni voziček ki se uporablja v samopostrežnih trgovinah; servirni voziček; sladoledarski, smetarski voziček b) oseb: mati je vzela otroka iz vozička / invalidski voziček; mrliški voziček za prevažanje mrličev, ki ga potiskajo ljudje; otroški voziček 3. igrača, ki predstavlja voz, otroški voziček: delati otrokom vozičke; deklice so vozile vozičke s punčkami ◊ elektr. akumulatorski voziček transportni voziček, ki ga žene energija iz akumulatorjev; les. vpenjalni voziček priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov; teh. dvigalni voziček transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne; žel. prtljažni voziček akumulatorski voziček s prikolicami za prevoz prtljage od skladišča do službenega vagona ♪
  20.      vozílo  -a s (í) prevozno sredstvo: vozilo ovira promet; vozilo prehiteva, zavija v križišču; vozili sta čelno trčili; vozila vozijo, ekspr. drvijo, švigajo po cesti; parkirati, ustaviti vozilo; hitra, počasna vozila; lahko, luksuzno, veliko vozilo; kolo, luči, vrata, zavore vozila; nosilnost, preobremenjenost vozila; registrska tablica vozila; nadomestni deli za vozila / bojno, oklepno vozilo; cestno, tirno, vodno, zračno vozilo; dostavno, gasilsko, službeno, šolsko vozilo; električno, motorno vozilo na električni, motorni pogon; intervencijsko vozilo za prevoz priprtih ali prijetih oseb; osebno, tovorno, vojaško vozilo; priklopno vozilo brez lastnega pogona, ki se pripne, priključi k vlečnemu vozilu, zlasti za prevažanje tovora; rešilno vozilo za prevoz ponesrečenca, bolnika; terensko vozilo z močno konstrukcijo in pogonskim motorjem, visokim podvozjem in pogonom na vsa štiri kolesa za neasfaltirane, strme ceste; vesoljsko vozilo namenjeno za vesoljske polete; vlečno vozilo ki vleče drugo vozilo ∙ ljudsko vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi ♦ teh. vozilo na zračno blazino motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini ♪
  21.      vozíti  vózim nedov. (ȋ ọ́) 1. voditi, usmerjati avtomobil, vozilo: eden je vozil, drugi so gledali skozi okno; ob nesreči so skušali ugotoviti, kdo je vozil / na starost je prenehal voziti / brez izpita je vozil avtomobil / otrok že zna voziti kolo // upravljajoč vozilo premikati se: voziti v ovinek s preveliko hitrostjo; vozil je pravilno po desni strani; voziti v koloni; dobro, hitro, previdno, zanesljivo voziti; ekspr. po polževo voziti; vzvratno voziti; voziti sto kilometrov na uro 2. s prevoznim sredstvom spravljati kam: voziti drva na žago, gnoj na njivo, pridelke na trg; voziti vino v sodih; voziti tovor z avtomobilom, vozom / voziti koga v kočiji; voziti otroka v vozičku / v tovarno hrano vozijo dovažajo 3. premikati se v določeno smer: brod vozi čez reko / avtobus vozi vsako uro; vlak vozi od Ljubljane do Celja; s parkirišča do planinskega doma vozi tovorna žičnica 4. opravljati določeno pot: koliko časa si vozil do tja; srečno vozi / voziti iz kraja v kraj 5. uporabljati za vprego: vozijo z voli, orjejo pa s konji // vleči voz kot vprežna žival: učiti junca, konja voziti // nepreh. biti usposobljen za vprego: telici še ne vozita 6. pog., navadno s prislovnim določilom shajati, živeti: sam ne boš mogel voziti; v službi dobro vozi; z ženo lepo vozita 7. pog., v medmetni rabi izraža ukaz po odstranitvi: ti pa, je pokazal z roko, vozi ● barko voziti pijan se opotekati; popivati; ekspr. pav, puran je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom; ekspr. veter vozi oblake po nebu povzroča, da se enakomerno drseč premikajo; nar. koklja vozi piščeta vodi; žarg., šport. voziti slalom, smuk tekmovati v slalomu, smuku; ekspr. kolesar je vozil slalom po cesti vijugal; publ. s svojimi izjavami spretno vozi slalom se izogiba kočljivih dejstev; avtomobil vozi kot za stavo zelo hitro ◊ avt. voziti v tretji prestavi vozíti se premikati se s prevoznim sredstvom: voziti se na kolesu, v kočiji; voziti se po cesti; rad se vozi po morju; voziti se z avtomobilom, s čolnom / v službo se vozi z vlakom ∙ ekspr. jastreb, kragulj se vozi po zraku leti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili vozèč -éča -e: uživa, vozeč se s kolesom; počasi vozeča ladja ♦ fot. vozeči posnetek posnetek, narejen s filmsko kamero, ki drsi po tračnicah vóžen -a -o: prodam malo vožen avtomobil ♪
  22.      vozláti  -ám nedov. (á ȃ) 1. delati vozel, vozle na čem: vozlati nit, trak, vrv / vozlati konjem repe zavezovati v vozle 2. obrt. delati tekstilni izdelek iz niti z oblikovanjem vozlov: vozlati čipko, prt / vozlati robove oblačil ● ribič je vozlal mrežo jo z vozlanjem delal; ekspr. spretno je vozlal besede jih povezoval, prepletal vozláti se dobivati obliko vozlov: trak, vrv se vozla ● ekspr. pamet se mu je začela vozlati ni več sposoben premišljeno, razsodno ravnati; ekspr. na križišču se vse smeri vozlajo križajo; ekspr. življenjske usode se vozlajo prepletajo, zapletajo; ekspr. počasi se je začela zgodba vozlati zapletati vozlán -a -o: vozlan izdelek, vzorec ♦ tekst. vozlane preproge preproge, pri katerih so lasne niti pritrjene na osnovne niti z vozlom ♪
  23.      vôžnja  -e ž (ó) 1. glagolnik od voziti: vožnja je trajala več ur; upočasniti vožnjo; avtobusna vožnja; drzna, hitra, počasna, ekspr. divja vožnja; nočna vožnja je zelo naporna; ekspr. polževa vožnja po mestnih ulicah počasna; varna vožnja; vzvratna vožnja; omejena hitrost vožnje; smer vožnje; obvladati tehniko vožnje / ekspr. bila je vsa trda od vožnje / vožnja po desni strani; vožnja v ovinek; vožnja v koloni; vožnja z avtomobilom, s kolesom, z ladjo; vožnja z dvigalom, žičnico / do mesta je pol ure vožnje; sani so pripravljene za vožnjo / za vožnjo goden junec 2. krajevno, časovno omejeno voženje: dnevno opravi štiri vožnje; brezplačna vožnja / žarg.: voznik je šel na vožnjo; preživljati se z vožnjo s prevažanjem, prevozništvom / črna vožnja nedovoljena uporaba službenega vozila v svojo korist; izredna, poskusna vožnja; avtomobil za službene vožnje ● pog. vožnja je za otroke znižana voznina; pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje ◊ avt. defenzivna vožnja pri kateri voznik v največji meri upošteva cestnoprometne predpise, razmere na cesti in se etično vede do drugih udeležencev v prometu; film. vožnja gibanje kamere med snemanjem; šport. hitrostna, izločilna vožnja; spretnostna vožnja s kolesom, motornim vozilom, ki zaradi umetnih ovir zahteva veliko spretnosti; žel. dvovprežna vožnja z dvema lokomotivama na čelu vlaka; koristna vožnja z natovorjenimi vozili ♪
  24.      vpàd  vpáda m (ȁ á) 1. množični prodor, vdor vojaških sil ene države v drugo: pripravljati vpad; braniti meje pred vpadi sovražnika / turški vpadi na slovensko ozemlje 2. fiz. pojav, da valovanje pri svojem širjenju zadene mejo med dvema območjema: vpad svetlobe ♪
  25.      vpádati  -am nedov. (ā ȃ) 1. množično prodirati, vdirati z vojaško silo v drugo državo: tuja plemena so vpadala in plenila obmejne pokrajine; vpadati na sosednja ozemlja 2. ekspr. nepričakovano, nenapovedano prihajati kam, navadno nezaželen: obiskovalci so ves dan vpadali v hišo / v glavo so mu vpadale nenavadne misli 3. fiz. pri svojem širjenju zadevati mejo med dvema območjema: žarki so poševno vpadali na lečo ● pog. vpadati komu v besedo prekinjati ga pri govorjenju; pog. vpadati v hrbet napadati od zadaj; zahrbtno napadati vpadajóč -a -e: vpadajoči žarki; vpadajoča svetloba ♪

   6.826 6.851 6.876 6.901 6.926 6.951 6.976 7.001 7.026 7.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA