Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rje (4.926-4.950)


  1.      priblížati  -am dov. (ȋ) 1. spraviti v večjo bližino česa, zraven česa: previdno je približal svojo roko njeni; vozilo je preveč približal robu cestišča / približal je njen stol k mizi primaknil, pomaknil; približala si je svetilko, da bi bolje videla 2. narediti, povzročiti, da postane kaj komu bolj dostopno, razumljivo: s slikami jim je hotel približati neznane kraje; v predavanju jim je približal razmere v svoji deželi; približati ljudem moderno umetnost / približati kulturne dobrine delovnim ljudem omogočiti jim uživati jih 3. narediti, da je kaj bolj ustrezno čemu: približati šolo življenju, vsebino pouka praktičnim potrebam priblížati se 1. priti bližje čemu v prostoru: četa se je približala prvim hišam; vsak dan se je približal cilju za dvajset kilometrov; boječe se mu je približal in ga ogovoril / približati se na doseg roke, na dva metra, na streljaj / gozd se širi in se vsako leto nekoliko približa dolini; zdelo se mu je, kot da so se zvezde približale zemlji 2. priti časovno bližje: večer se je približal; hitro se je približal čas odhoda 3. vzpostaviti prijazno razmerje s kom: rad bi se približal tej deklici; znal se je približati mladim ljudem; nikoli jima ni uspelo, da bi se približala drug drugemu 4. postati kakorkoli podoben, soroden: približal se je svojemu idealu / stališča držav so se na konferenci nekoliko približala 5. priti do tega, da se kaj skoraj doseže: v storilnosti se približati evropskemu povprečju / publ. Olimpija se je s to tekmo približala favoritu / približati se resnici skoraj jo spoznati, dojeti ● publ. temu delu se je približal nestrokovno se ga je lotil; igralka se je zelo približala dramatikovi zamisli glavne junakinje njena igra, interpretacija je ustrezala približávši zastar.: približavši se vasi, je opazil ogenj priblížan -a -o: predmeti na sliki so videti približani; kultura mora biti približana delavcem ♪
  2.      približeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. spravljati v večjo bližino česa, zraven česa: previdno je približeval svojo nogo k njegovi, da bi ga spotaknil; sliko si je približeval in oddaljeval / daljnogled mu je približeval oddaljene kraje 2. delati, povzročati, da postane kaj komu bolj dostopno, razumljivo: približevati ljudem umetnost s pogovori / knjige nam približujejo tuje dežele; opazovanje nam približuje stvarnost 3. delati, da je kaj bolj ustrezno čemu: približevati šolo proizvodnji približeváti se 1. premikajoč se prihajati bližje čemu v prostoru: približevati se hiši; namesto da bi se približevali cilju, so se oddaljevali; boječe se je približeval materi; le počasi so se približevali vrhu / koraki se približujejo 2. prihajati časovno bližje: noč, zima se približuje; čutil je, da se približuje napad 3. vzpostavljati prijazno razmerje s kom: začel se ji je plaho približevati / tujim ljudem se ne približuje rad 4. postajati kakorkoli podoben, soroden: približevati se idealu / njegova umetnost se približuje ljudski umetnosti 5. prihajati do tega, da se kaj skoraj doseže: približevati se življenjskemu cilju / približevati se postavljeni normi približujóč -a -e: približujoča se nevarnost, vojska ♪
  3.      priboríti  -ím dov., pribóril (ȋ í) 1. z oboroženim spopadom, bojem priti do česa: priborili so nam svobodo, zmago; priboriti si mir z orožjem 2. s prizadevanjem priti do česa: priboriti enakopravnost slovenskemu jeziku; priboriti premoženje za otroke; priboriti se do spoznanja; priboriti si pravico, priznanje, ugled priborjèn -êna -o: težko priborjena svoboda ♪
  4.      pribúriti  -im dov. (ū ȗ) redko razburjeno priti, pridivjati: priburil je v kuhinjo in vse oštel / priburil je na palubo hitro prišel ♪
  5.      príča  -e ž (í) 1. oseba, ki na sodišču pove, kar ve o kom, čem: priče ga obtožujejo; zapriseči pričo; zaslišati priče; soočiti obdolženca s pričami; nezanesljiva, pristranska priča; opirati se na izjave, navedbe prič; stranka in priče; biti, nastopiti na razpravi kot priča / obremenilna priča 2. kdor je navzoč ob kakem dogodku z namenom, da potrdi njegovo veljavnost: poklicati, prositi koga za pričo; narediti oporoko pred pričami; podpisati se kot priča / biti za pričo pri poroki / oporočna priča; (poročna) priča 3. kdor je navzoč ob kakem dogodku: priče so pripovedovale, kar so videle; v tej samoti se ni bilo bati nobene priče; imeti priče in dokaze; ekspr. po besedah še živih prič se je to res zgodilo / vi vsi ste priča, priče, za pričo, da sem mu denar vrnil vi vsi vidite; vi vsi lahko potrdite; biti priča nesreče biti navzoč pri nesreči, videti jo; nehote je bil priča njunemu pogovoru ga je slišal, bil navzoč pri njem; v svojem poklicu je bila priča mnogim družinskim tragedijam je lahko opazovala, spoznala mnoge družinske tragedije 4. s prilastkom izraz, znamenje česa: knjiga je zanimiva priča razburkane dobe; s tem gradom so porušili zadnjo pričo preteklosti; ekspr. barake, živa priča revščine / tvoja pisma so nam priča, da še nisi pozabil na dom dokaz // kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: biti priča resnice 5. zastar. zgodba, pripoved: spomnil se je očetove priče / verjeti babjim pričam čenčam 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pri priči brez odlašanja, takoj: pri priči se je lotil dela, začel pomagati / pri priči se je streznil / pri tej priči moraš iti takoj (zdaj); pri tisti priči se je vrnil takoj (tedaj) ● publ. že imena igralcev zagotavljajo, da bomo priča odlični predstavi da bo predstava odlična; ekspr. bog mi je priča, da ne lažem izraža podkrepitev trditve; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval; brez priče, brez prič govoriti s kom brez prič ne da bi bil še kdo navzoč; ekspr. brez vsake priče se je hotel posloviti od doma ne da bi ga kdo videl, opazil; ekspr. se bova že srečala brez prič na samem; objel jo je v pričo ljudi vpričo ◊ jur. identitetna priča s katero se doseže identiteta; kriva priča; rel. Jehovina priča pripadnik verske sekte, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje; prim. pričo ♪
  6.      príčati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. pripovedovati na sodišču, kar se ve o kom, čem: nihče ni hotel pričati, čeprav so videli nesrečo; moral bo pričati; ožjim sorodnikom ni treba pričati; pričati proti komu; pričati za koga, zoper koga / pričati za prijateljevo nedolžnost ♦ jur. krivo pričati 2. nav. 3. os. biti izraz, znamenje česa: urejena kmetija priča o dobrem gospodarjenju; pohištvo v sobi je pričalo o preprostem okusu / bledica na njenem obrazu priča, da ni zdrava; pisani gozdovi pričajo, da je prišla jesen // star. izpovedovati, izražati: pričati ljubezen do dekleta; v pesmih priča njegovo čast in slavo ∙ knjiž. pričati resnico z življenjem, ravnanjem jo potrjevati 3. zastar. govoriti, pripovedovati: o tem so mi pričali prijatelji; kakor se priča, so bili ti kraji že zgodaj naseljeni / o tem dogodku pričajo zgodovinske knjige ♪
  7.      pričeválen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki o čem priča: mesto je ohranilo pričevalne spomenike preteklosti / pričevalna in umetniška vrednost knjige ● knjiž. govorjena beseda je najbolj pričevalna prepričljiva ♪
  8.      pričeváti  -újem nedov. (á ȗ) pričati: pričevati proti komu, za koga / knjiž. krajevno ime pričuje, da je naselbina predslovanska; gospodarska poslopja pričujejo, da je tu blaginja ♦ rel. pričevati za Kristusa z življenjem, ravnanjem potrjevati njegov nauk ♪
  9.      pričujóč  tudi pričujòč -óča -e prid. (ọ̄ ọ́; ȍ ọ́) 1. ki je v določenem času na določenem mestu; navzoč: med pričujočimi fanti ni bilo mlinarjevega sina; žal mu je bilo, da ni bil pričujoč // publ., s prislovnim določilom ki je, obstaja kje: ta problem je še vedno pričujoč; povsod pričujoča želja po napredku ∙ publ. ta misel je pričujoča v vsem pisateljevem delu se kaže; ekspr. policija je bila povsod pričujoča je vse nadzirala 2. publ. pravkar omenjen, ta: pričujoči zbor bo razpravljal tudi o tem; pričujoča knjiga, zbirka; avtor pričujočega dela; sam.: pričujoči so ob tem prizoru onemeli; seznanil ga je s pričujočimi ♪
  10.      pričvŕščati  -am nedov. (ŕ) delati, da je kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju; pritrjevati: pričvrščati jermene; pričvrščati z žeblji ♪
  11.      pričvrščeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da je kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju; pritrjevati: pričvrščevati okvir z vijaki ♪
  12.      príd  -a m (ȋ ȋ) 1. star. korist: tak človek lahko naredi več kvara kot prida; to ne prinaša nobenega prida / dela samo za svoj prid 2. v prislovni rabi, v zvezi v prid izraža usmerjenost koristi glagolskega dejanja: delati v prid skupnosti; govoriti komu v prid; obrniti kaj v svoj prid / to ni v prid njegovemu položaju mu ne koristi; publ. zaposlenost se je povečala v prid kvalificiranim delavcem zaposlenost kvalificiranih delavcev se je povečala // v zvezi s pridom koristno: s pridom izkoriščati, uporabiti / na teh tleh s pridom gojijo buče uspešno ● star. to podnebje mu ni bilo k pridu ni bilo ugodno zanj, mu ni prijalo; star. pri delu sta bila bolj v napotje kot k pridu delo sta bolj ovirala kot pospeševala ♪
  13.      pridáti  -dám dov., 2. mn. pridáste in pridáte; pridál (á) dodati: pridati na rezance zrezano drobovino / k vsoti boš moral še malo pridati / pridati k imenu naslov dati / da bi popravil neprijeten vtis, je hitro pridal: Seveda ne smemo vzeti tega preveč resno ● pog. ne kaže vsega verjeti, ljudje radi tudi kaj pridajo si izmislijo pridáti se nar. pristajati: polhovko je imel pomaknjeno na stran, kar se mu je pridalo ∙ nar. pridalo bi se, da bi se malo ustavili dobro bi nam delo pridán -a -o: pridana snov ∙ poročilu je pridan zapisnik o zaslišanju priložen ♪
  14.      pridélek  -lka m (ẹ̑) 1. kar se pridobi z gojenjem rastline, rastlin: pospraviti, prodati, shraniti pridelke; žito, sadje in drugi pridelki / gozdni, kmetijski, poljski pridelki // kar se pridobi z gojenjem česa sploh: med in drugi čebelarski pridelki / maslo je domač pridelek izdelek 2. ed. kar se pridela v (enem) letu, v (eni) sezoni: prodati ves pridelek; spravljanje jesenskega pridelka; neurje jim je uničilo pol pridelka / letošnji sadni, vinski pridelek / doseči rekorden pridelek pšenice; slab pridelek krompirja ♦ ekon. hektarski pridelek 3. glagolnik od pridelati: hiter pridelek prvovrstne topolovine / brinovec domačega pridelka ♪
  15.      prídigar  -ja m (í) 1. rel. duhovnik, ki pridiga: poslušati pridigarja / biti dober pridigar znati dobro pridigati // v protestantskem okolju kdor poklicno ali nepoklicno pridiga: popotni pridigar; izgon protestantskih pridigarjev; Dalmatin je dobil službo pridigarja v Ljubljani 2. ekspr., s prilastkom kdor se zavzema za kako idejo, nazor: ideološki pridigarji; biti pridigar morale; pridigar proti alkoholizmu ● ekspr. poznali so ga, da je pridigar da rad (vsiljivo) daje nauke ♪
  16.      prídigarski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na pridigarje ali pridigarstvo: pridigarska služba / pridigarska primera / ekspr. govoriti s pridigarskim glasom slovesnim, privzdignjenim ♪
  17.      prídigarstvo  -a s (í) 1. rel. dejavnost pridigarjev: ukvarjati se s pridigarstvom 2. ekspr. (vsiljivo) dajanje naukov: očitati komu pridigarstvo ♪
  18.      pridíhniti  -em dov. (í ȋ) knjiž., ekspr. dodati, pridati: pojavu je pridihnil nekaj pozitivnega pridíhnjen -a -o: lingv. pridihnjeni glas glas, izgovorjen s pridihom ♪
  19.      pridobítništvo  -a s (ȋ) pretirano pridobivanje materialnih dobrin: pridobitništvo malih proizvajalcev; v pridobitništvo usmerjena dejavnost / v teh krogih je vse preveč pridobitništva ♪
  20.      pridobítnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost pridobitnega človeka: obrtnikova pridobitnost / v pridobitnost usmerjena družba pridobitništvo ♪
  21.      pridušíti  -ím dov., pridúšil (ȋ í) 1. zmanjšati jakost zvoka: lesene naoknice so pridušile cestni hrup; debele preproge so pridušile korake / pridušiti zvok // knjiž. zmanjšati jakost česa sploh: pridušiti luč, svetlobo / pridušiti barve 2. knjiž. obvladati, zadržati: pridušiti jezo; trudila se je, da bi pridušila solze / pridušiti bolečino pridušèn -êna -o: pridušen glas, smeh; pridušena veselost; pridušeno govorjenje; prisl.: pridušeno govoriti, klicati; pridušeno osvetljen prostor ♪
  22.      pridvòr  -ôra m (ȍ ó) knjiž. preddverje: hiša s pridvorom ♪
  23.      prifŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) ekspr. zavihati: prifrkniti brke / ko je to slišal, je malo prifrknil nos prifŕknjen -a -o 1. deležnik od prifrkniti: ima nekoliko prifrknjen nos 2. čudaški, neumen: prifrknjen človek; ta ženska je precej prifrknjena / prifrknjeno govorjenje ♪
  24.      prigábiti  -im dov. (á ȃ) redko, z dajalnikom prignusiti, pristuditi: prigabiti otroku laž / jed se mu je prigabila / tako prazno govorjenje se mu je prigabilo ♪
  25.      priglasnína  -e ž (ȋ) knjiž. prijavnina: priglasnina je sto dinarjev ♪

   4.801 4.826 4.851 4.876 4.901 4.926 4.951 4.976 5.001 5.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA