Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rje (3.926-3.950)


  1.      oránje  -a s (ȃ) glagolnik od orati: kamenje ovira oranje; hiteti z oranjem / oranje s traktorjem / jesensko, spomladansko oranje ♦ agr. globoko oranje v globino od 25 do 35 cm ♪
  2.      oratár  -ja m (á) zastar. 1. orač: oratar je končal delo 2. kmet: opisovati življenje preprostih oratarjev ♪
  3.      oráti  ôrjem in órjem nedov., ôrji orjíte; orál (á ó, ọ́) 1. rahljati zemljo s plugom: orati ledino, njivo; ekspr. orati v mokrem ko so tla mokra, vlažna; orati in branati / orati za pšenico za setev pšenice; orati za setev / orati prvo brazdo / globoko, plitvo orati // ekspr., v zvezi orati ledino prvi delati na kakem področju: v kritiki orje ledino / povsod je treba še orati ledino / orati ledino znanosti 2. z oranjem spravljati iz zemlje: orati krompir 3. ekspr. delati brazdi podobne zareze: letala orjejo nebo; parnik orje morje / race orjejo s kljuni po blatu rijejo / po obrazu mu orjejo kaplje potu močno tečejo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža intenzivnost obstajanja česa: ljubosumnost orje v njem / težke misli mu orjejo po glavi ● ekspr. z njim težko orje sodeluje, shaja; ekspr. ne jezikaj, drugače bova orala boš kaznovan, tepen ♪
  4.      oréškar  -ja m (ẹ̑) bot., v zvezi krilati oreškar okrasno drevo z več debli in pernatimi listi, podobnimi jesenovim, Pterocarya fraxinifolia: nasad krilatih oreškarjev ♪
  5.      organizátorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na organizatorje ali organiziranje: vsi so ga poznali zaradi njegovih organizatorskih sposobnosti / njena vloga je predvsem organizatorska ♪
  6.      orgánski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na organ 1: organske bolezni, poškodbe; organske motnje; delovanje organskih sistemov / organski občutki 2. ki je del žive narave, ki izhaja iz žive narave: organski odpadki; organsko gnojilo / organski procesi v rastlinah / organska narava 3. kem. nanašajoč se na spojine razen karbonatov, cianidov, ki vsebujejo ogljik: organske baze, kisline; organska snov, spojina / organsko barvilo / organska kemija kemija, ki proučuje organske spojine 4. knjiž. skladen, utemeljen: organska povezanost med besedilom in melodijo; organska rast literature iz življenja; razbiti organsko zvezo med vodstvom in člani društva / vrt tvori s hišo organsko celoto / do prijateljev je čutil neko organsko sorodnost ◊ ekon. organska sestava kapitala razmerje med proizvajalnimi sredstvi in delovno silo, izraženo količinsko ali vrednostno orgánsko prisl.: organsko misliti, rasti; spomenik, organsko povezan z okoljem; organsko prizadet človek; organsko vezano železo ♪
  7.      órgija  -e ž (ọ́) 1. pri starih Grkih in Rimljanih versko slavje v čast bogov, zlasti Demetre, Zevsa, Dioniza: udeležiti se orgije 2. nav. mn., ekspr. razbrzdano veseljačenje: prirejati orgije; zabava se je razvila v orgije; opolzke, razkošne orgije; pren. opazoval je orgijo barv in svetlobe na sliki // navadno s prilastkom veliko nasilje, hudodelstvo: krvave orgije okupatorjev ♪
  8.      órglarski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na órglarje ali orglanje: orglarski poklic / vpisal se je v orglarsko šolo ♪
  9.      orglárski  in órglarski -a -o prid. (á; ọ̑) nanašajoč se na orglárje: orglarska delavnica / orglarski mojster ♪
  10.      orientácija  -e ž (á) 1. ugotavljanje svoje lege, svojega položaja glede na določene točke, znamenja: orientacija s kompasom; luč jim je služila za orientacijo / ima čut, občutek za orientacijo / ekspr. oče mu je bil za orientacijo v vseh stvareh // sposobnost za tako ugotavljanje: letalo je izgubilo orientacijo; začuden je bil nad orientacijo ptic selivk / ima dobro orientacijo dobro se orientira 2. publ., navadno s prilastkom usmerjenost, naravnanost: iz tujine je prinesel novo orientacijo v pogledu na svet in življenje; skušal je spremeniti njeno politično orientacijo / pesnikova oblikovna in stilna orientacija; jasna, pravilna orientacija političnih strank 3. knjiž., redko obvestilo, pojasnilo: orientacijo o naročnikih so dobili v starem koledarju ◊ arhit. orientacija sobe, stanovanja lega svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani neba; geom. orientacija razlikovanje med smerema gibanja točke po premici, krivulji, meji lika; šol. profesionalna orientacija svetovanje, pomoč pri izbiri najustreznejšega poklica ♪
  11.      orientírati  -am dov. in nedov. (ȋ) narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati: daljnogled je orientiral na vrhove gor; zemljevid je orientiral na sever // nav. ekspr. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost, usmeriti: otroka so orientirali v študij ekonomije; orientirati ženske k političnemu in družbenemu delu ◊ arhit. orientirati sobo, stanovanje določiti lego svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani neba orientírati se 1. določiti svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja: ni se izgubil, ker se je znal orientirati po velikem vozu in po soncu; ptice selivke se orientirajo po zvezdah / orientiral se je s kompasom in zemljevidom / tudi v temi se je dobro orientiral // določiti svoj položaj, svoje stališče glede na kaj: dolgo se ni orientiral v gospodarstvu, zunanji politiki / znal se je orientirati v vsakem položaju 2. publ. zgledovati se, ravnati se po kom, čem: njihova politika se orientira po uradni politiki države; založba se je orientirala po bralcih s srednjo izobrazbo 3. publ., z oslabljenim pomenom izraža področje svoje dejavnosti: podjetje se je orientiralo v glavnem na izvoz, iskanje notranjih rezerv; ponekod se je izobraževanje preveč orientiralo v ozko specializacijo orientíran -a -o: sociološko orientiran psiholog; mladina je orientirana proti vojnim pripravam; podjetje, orientirano na predelavo surovin ♦ geom. orientirana daljica daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja po njej, usmerjena daljica ♪
  12.      originálen  -lna -o prid., originálnejši (ȃ) 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge, izviren: originalna domislica, misel; originalna rešitev problema / izdelek je originalen / originalen mislec, pesnik / hotel je biti originalen / originalna listina izvirnik // ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: originalen človek / v marsičem je zelo originalen / originalen značaj 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: najraje bere originalne romane / prevod je narejen po originalni izdaji // ki je tak, kakor ga je ustvaril umetnik: ima veliko originalnih slik starih mojstrov / zgradba romana je ostala originalna / na odločbi je originalen direktorjev podpis lastnoročen 3. prvoten, prvi: samo motor je še originalen, vse drugo je moral zamenjati / plesi v originalni obliki / na steni se vidi še originalna barva // pravi, pristen: originalno blago za kavbojske hlače / originalno vino naravno ◊ jur. originalni dokaz izvirni dokaz originálno prisl.: originalno opisovati; originalno zidana stavba; originalno opremljeno stanovanje; sam.: na sebi ima nekaj originalnega ♪
  13.      oróčati  -am nedov. (ọ́) fin. s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem; vezati: podjetja oročajo sredstva ♪
  14.      oročíti  -ím tudi oróčiti -im dov. (ȋ í; ọ̄ ọ̑) fin. s pogodbo določiti rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem; vezati: oročiti hranilno vlogo / podjetje je oročilo sredstva na tri leta oročèn -êna -o tudi oróčen -a -o: oročene vloge ♪
  15.      orodjár  -ja m (á) kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in popravljanjem orodja: tovarna bo zaposlila več orodjarjev in rezkalcev ♪
  16.      orodjárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na orodjarje ali orodjarstvo: orodjarsko delo / orodjarski obrat, oddelek; orodjarska delavnica ♪
  17.      órogenéza  -e ž (ọ̑-ẹ̑) geogr. gibanje zemeljske skorje, ki povzroča nastajanje gor, gorovij, gorotvorno gibanje ♪
  18.      orožárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na orožarje ali orožje: orožarska delavnica / orožarski izdelki / razvita orožarska industrija orožna industrija ♪
  19.      ós  -í ž (ọ̑) 1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza // teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os; os motorja / os pri uri 2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja // umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe; os cestišča, mostu; os letala 3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe 4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja // jedro, središče: os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje; os pogovora 5. zgod., v zvezi os Rim—Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim—Berlin ● publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo ◊ arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; astr. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja; glavna os; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu; prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; koordinatna os; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična; os parabole premer na simetrali parabole; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev; žel. os kolesna dvojica; pogonska os; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru; os tira sredina med tirnicama ♪
  20.      oséba  -e ž (ẹ̑) 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari 2. s prilastkom človeški posameznik a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe ● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka ◊ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba ♪
  21.      osében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost: a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala; osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike: a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom ◊ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca osébno 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega ♪
  22.      osébnopráven  -vna -o prid. (ẹ̑-ā) nanašajoč se na osebno pravo: osebnopravno razmerje ♪
  23.      osébnost  -i ž (ẹ̑) 1. vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik: ohraniti svojo osebnost; avtorjeva osebnost v delu še ni dovolj izrazita; sodišče je upoštevalo storilčevo osebnost; oblikovanje, razvoj, vzgoja osebnosti mladega človeka; opredelitev osebnosti; publ. dati čemu pečat svoje osebnosti; ekspr. to je človek brez osebnosti neizrazit; pren., knjiž. to mesto ima svojo osebnost // s prilastkom človek s temi lastnostmi, značilnostmi: biti formirana osebnost; obtoženec je neuravnovešena osebnost; imeti koga za nezrelo osebnost; on je izrazita umetniška osebnost 2. navadno s prilastkom moralno, kulturno, družbeno pomemben človek: on je osebnost, njegovi nasprotniki pa ne; razviti se v osebnost; velike, vplivne, zgodovinske osebnosti; gosta je sprejel predsednik in druge visoke osebnosti; ekspr. komandant je postal legendarna osebnost; osebnosti iz znanstvenega sveta; razvoj osebe do osebnosti / knjiž., ekspr. kult osebnosti 3. nav. ekspr. človek, oseba: manj samozavestna osebnost se ne uveljavi; položaj osebnosti v družbi ● star. pogosto je poudarjal, da se je treba ogibati osebnostim osebnim sporom, osebni zameri; knjiž., redko nastopajoče osebnosti v drami osebe, liki; ekspr. skoraj dva metra visoka profesorjeva osebnost postava ◊ ped. mladina z motnjami osebnosti; psih. ekstravertirana, introvertirana osebnost; integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto; psiht. disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost ♪
  24.      osébnosten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na osebnost: a) osebnostni razvoj človeka; različni osebnostni tipi ljudi; njegov brat ima podobne osebnostne poteze; osebnostna struktura človeka / osebnostni vpliv na poslušalce / učiteljev osebnostni stik z učenci b) bojevati se za osebnostno neodvisnost ženske; osebnostne pravice / osebnostna motenost otrok ◊ jur. osebnostna in premoženjska razmerja občanov; psih. osebnostni test test za ugotavljanje osebnostne strukture, osebnostnih lastnosti osébnostno prisl.: osebnostno oblikovati učence; ekspr. osebnostno iztirjen človek; osebnostno motena mladina ♪
  25.      ôsel  ôsla [ǝu̯] m (ó) 1. domača žival z dolgimi uhlji, ki se goji zlasti zaradi prenašanja tovorov in ježe: osel riga; naložiti oslu vreče; jahati na oslu; natovorjen sem kot osel; trmast, uporen kot osel zelo // samec te živali: osel in oslica 2. slabš. omejen, neumen človek: pusti ga, to je osel; kakšen osel sem bil, da sem jim verjel; kje bodo pa še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal / kot psovka: molči, osel; ti osel neumni, stari ● ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. vsa vas mu je kazala osle zaradi tega se je norčevala iz njega; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. osel gre samo enkrat na led celo ne preveč pameten človek je po slabi skušnji previden ♪

   3.801 3.826 3.851 3.876 3.901 3.926 3.951 3.976 4.001 4.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA