Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rit (8.700-8.724)


  1.      zúnajkŕmen  -mna -o prid. (ú-ȓ) navt., v zvezi zunajkrmni motor motor s propelerjem za pritrditev na zunanjo stran zadnjega dela čolna: proizvodnja zunajkrmnih motorjev ♪
  2.      zúnajpenziónski  -a -o prid. (ú-ọ̑) tur. nanašajoč se na storitve zunaj penziona: zunajpenzionske cene / zunajpenzionska ponudba ♪
  3.      zunánji  -a -e prid. (ȃ) 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje: zunanji zidovi stavbe; zunanja plast kosti; zunanja stran soda / zunanja vrata / zunanja oprema knjige platnice, ovitek // ki je na površini česa: zunanji žep na suknjiču; zunanja obloga; zunanje poškodbe / zunanje spolovilo 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: zunanji kolobar svetlobe; tekel je po zunanji stezi / pri vpreženi živini pognal je zunanjega vola desnega // ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: zunanji gleženj; zunanja stran roke hrbet roke / zunanji vrsti v sprevodu / zunanji premer cevi 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: pri delu ga moti zunanji hrup; razlika med notranjo in zunanjo temperaturo / zunanji sedeži restavracije / zunanji lak lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem; iščejo delavca za zunanja dela / razlika med notranjim in zunanjim tlakom pri zaprti posodi // ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: odgovor organizma na zunanje dražljaje, vplive; zaščita pred zunanjimi škodljivci / zunanji pogoji za duševni razvoj; zunanje pobude za delo; prilagoditi se spremenjenim zunanjim razmeram 4. ki je zunaj mej kake države, ozemlja: zunanji sovražniki države; zunanje predstavništvo; zunanje tržišče / obkoljeni niso dobivali zunanje pomoči / zunanji dopisni člani akademije dopisni člani akademije iz drugih republik, držav // ki je v zvezi z drugimi državami: pridobivati zunanji ugled; uspešna zunanja politika, trgovina; urejati zunanje zadeve / minister za zunanje zadeve 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: prepovedati vstop v bolniške sobe zunanjim obiskovalcem; zunanja kontrola podjetja / gojenci ne smejo imeti zunanjih stikov // ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: zunanji člani gledališča; zunanji sodelavci / zunanje gojenke v samostanu gojenke, ki se ne pripravljajo na redovniški poklic 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: stisk rok je bil zunanji izraz pomiritve; zunanji znaki bolezni; zunanje lastnosti česa / zunanja pojavnost sveta / pod zunanjim mirom je skrival veliko razburjenje; veselje je bilo le zunanje navidezno, nepristno 7. ki ne zajema človekove duševnosti: zunanje lastnosti človeka; popisati zunanje življenje koga / zunanje vezi med ljudmi; dati prednost zunanjim vrednotam / zunanje doživljanje stvari s čuti; zunanje izkustvo dobljeno s čuti / realizem zunanjega sveta materialnega, tvarnega // ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: zunanji podatki o koncertu; zunanja podobnost stvari; notranja in zunanja zgradba besedila 8. nanašajoč se na zunanjost: zunanji osebni opis; spremenjena zunanja podoba mesta; zunanja urejenost stavb / lep zunanji videz, vtis ● zunanji požar požar v naravi ali na površini stavbe, predmeta ◊ anat. (zunanji) sluhovod cevasti del ušesa med uhljem in bobničem; žleza z zunanjim izločanjem žleza, iz katere po izvodilu izteka izloček v telesne votline ali na površino telesa; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; astr. zunanji planet planet, ki se giblje zunaj Zemljinega tira; biol. zunanji zajedavec zajedavec, ki živi na površju gostitelja; zunanja oploditev oploditev zunaj organizma; zunanje izločanje izločanje po izvodilu v telesne votline ali na površino telesa; elektr. zunanji pomnilnik; geol. zunanje sile sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; eksogene sile; geom. zunanji kot sokot notranjega kota; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; lit. zunanja zgradba literarnega dela obseg, razčlenjenost na enote, zaporedje enot; med. zdravilo za zunanjo uporabo zdravilo, ki se daje na kožo; obl. zunanji šiv šiv, zlasti okrasni, ki je izrazit na zunanji strani oblačila; rad. zunanji prenos prenos dogajanja, ki ne poteka v studiu; šol. zunanja šola nekdaj šola, ki ni namenjena vzgajanju, šolanju za duhovniški, redovniški poklic zunánje prisl.: igra tako, da vzornika samo zunanje posnema; zunanje se spremeniti; zunanje in notranje svoboden človek zunánji -a -e sam.: dajati prednost zunanjemu; oblika je zanj nekaj zunanjega; knjiž. soditi človeka po zunanjem po zunanjosti ♪
  4.      zvalíti  -ím dov., zválil (ȋ í) 1. z valjanjem spraviti a) kam: zvaliti hlode na kup; zvaliti sode v klet; skala se je zvalila po bregu; zvalil se je pod mizo kot vreča b) od kod: zvaliti hlode s tovornjaka; buča se je zvalila z voza 2. ekspr. dati, vsiliti komu kaj težkega, neprijetnega: zvaliti delo drugemu / zvaliti odgovornost s sebe // navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega: zvaliti dolžnost, odgovornost na druge; zvaliti krivdo na prijatelja; vse delo se je zvalilo nanj / zvaliti skrb za družino na ženina ramena ● ekspr. težek kamen se mu je zvalil s srca rešil se je velike skrbi, nadloge; zvaliti se na klop, posteljo zavaliti se zvalíti se ekspr. hitro, neurejeno priti v velikem številu: v dvorano se je zvalila množica ljudi; prim. izvaliti ♪
  5.      zvár  -a m (ȃ) 1. teh. zvarjeno mesto s snovjo, ki se ob varjenju pretali: pregledati zvare; zgladiti zvar; površina zvara / čelni zvar med stičnima ploskvama varjencev, ki ležita v podaljšku drug drugega v isti ravnini; kotni zvar med stičnima ploskvama varjencev, ki oklepata pravi kot 2. glagolnik od zvariti: zvar polomljenih delov ♪
  6.      zvedàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki si prizadeva dosti izvedeti, videti: zvedav in bister deček; zvedav popotnik; bil je zvedav za nekatere stvari / zvedavo izpraševanje / ekspr. zvedave oči // radoveden: nič ni mogel prikriti zvedavim sosedom; zvedave ženske / skriti se zvedavim pogledom zvedávo prisl.: zvedavo si ogledovati mesto; zvedavo prisluškovati ♪
  7.      zvèn  zvéna in zvêna m (ȅ ẹ́, é) 1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena // zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu 2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed // ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije 3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven ◊ fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; lingv. zven glasilk ♪
  8.      zverížiti  -im dov. (ȋ ȋ) ekspr. 1. narediti, povzročiti, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: vihar je zverižil drevo; zverižiti z udarcem; okensko krilo se je zverižilo / bolezen ga je zverižila / zverižiti ustnice 2. narediti vsebinsko nejasno, zapleteno: z mnogimi vstavki je zgodbo zverižil; misli so se mu zverižile // vsebinsko nejasno, zapleteno povedati: zverižil je nekaj stavkov, pa ga ni nihče razumel / zverižil je nekaj pesmi 3. popačiti: zverižiti dejstva / zverižiti jezik / neprestani pritiski so ga moralno zverižili pokvarili, izpridili zverížen -a -o: zverižene črke; zverižena slika mostu v vodi; zverižene stare ulice ♪
  9.      zvéza  -e ž (ẹ̑) 1. pojav ali stanje, ko je kaj povezano s čim: mladi rastlini ni več potrebna zveza s staro trto; prizidek je brez zveze s tlemi; rahla, trdna zveza; zveza med kostema / trgati zveze s preteklostjo; naravna zveza med starši in otroki 2. kar omogoča, da se kam pride: voda je pretrgala vse zveze z mestom; most je edina zveza med vasema // možnost priti kam s kakim javnim prevoznim sredstvom: iz kraja je vsak dan več zvez z mestom; imeti dobre zveze za v mesto; na otok ni direktne, redne zveze; za Maribor ima zvezo šele zvečer / avtobusne zveze; cestna, letalska, železniška zveza / nove prometne zveze // javno prevozno sredstvo glede na možnost priti kam: najbolj zanesljiva in hitra zveza je vlak; na zvezo je moral dolgo čakati na avtobus, vlak za nadaljevanje poti // dejstvo, da se prihod enega prevoznega sredstva ujema z odhodom drugega: avtobus ima zvezo z vlakom 3. kar omogoča prenos informacij iz enega kraja v drugega, od enega človeka k drugemu: zveza deluje; sovražnik je uničil zveze / brezžična, radijska, telefonska zveza; direktna, medkrajevna zveza; podvodna, satelitska zveza // stanje, ko je mogoč tak prenos: zveza nastane, se pretrga; dobiti, imeti, vzpostaviti zvezo 4. skupnost organizacij ali posameznikov z enako dejavnostjo in skupnimi interesi: zveza ima več organizacijskih enot; pristopiti k zvezi; častni član zveze; dejavnost zveze / kmetje so ustanavljali kmečke zveze; mednarodna športna zveza; zveza telovadnih društev / Planinska zveza Slovenije; Zveza borcev // skupnost suverenih držav, ki so združene zaradi skupnih ciljev: zveza je razpadla; republike so ustanovile zvezo; pristojnosti zveze; države, združene v zvezo / zveza držav / Zveza sovjetskih socialističnih republik 5. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: odkriti, spoznati, ugotoviti zvezo; to nima zveze z resničnostjo; odgovoriti brez zveze z vprašanjem; spraviti kaj v zvezo s čim; potresi so v tesni zvezi z vulkani; to ni v medsebojni zvezi; knjiž. organska, živa zveza; zveza med teorijo in prakso / časovna, posledična, vzročna zveza; miselna, podzavestna, vsebinska zveza med dvema predstavama / dobiti obvestilo v zvezi z izletom / pripombe v zvezi s predavanjem; v zvezi z njegovo prošnjo se še nismo odločili 6. kar nastane kot posledica medsebojnih stikov, sodelovanja in omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje: zveze med organizacijami so se utrdile; imeti zvezo z uporniškim gibanjem; gospodarske, kulturne, politične zveze / z njim noče imeti nobene zveze; z njo je pretrgal vsako zvezo 7. navadno s prilastkom odnos med dvema človekoma, kot ga določa prilastek: njuna zveza je samo prijateljska; med njima je prisrčna zveza; njuna zveza ni zakonita; homoseksualna, ljubezenska zveza; krvna, sorodstvena zveza; življenjska zveza med moškim in žensko // jur., v zvezi zakonska zveza z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske: zakonska zveza je trajala deset let; razveljaviti zakonsko zvezo / skleniti zakonsko zvezo poročiti se 8. nav. mn., ekspr. odnos, poznanstvo, ki ga ima kdo s kom in navadno omogoča kake koristi: imeti, iskati zveze; ljudje z dobrimi, vplivnimi zvezami / brez zvez ne boš uspel; dobiti službo po zvezah / zveze in poznanstva 9. žarg. človek, ki ima v kaki organizaciji zaupno povezovalno, obveščevalno nalogo: tako je naročila, želela njegova zveza; po skrivni zvezi je poslal sporočilo; ta tovariš je bil njena kurirska, partijska zveza 10. teh. kar nastane s spojitvijo, povezavo dveh ali več delov med seboj: zveza, ki se da razstaviti; gibljive in toge zveze strojnih delov / kovičena, lepljena, zagozdna zveza; lesna zveza 11. mn., voj. rod vojske, ki organizira in vzdržuje telekomunikacijske zveze med enotami: inženirstvo in zveze / oficir za zveze ● ekspr. govoriti brez zveze govoriti brez logične povezave glede na notranjo vsebino ali glede na pričakovano, predvideno; ekspr. brez zveze je to ponavljati nesmiselno, nepotrebno; stopiti v zvezo s kom povezati se ◊ ekon. monopolna zveza v kapitalistični ekonomiki združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco; elektr. izenačevalna zveza za izenačevanje potenciala; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa; geom. zveza med stranicami in koti; jur. kavzalna zveza med pravnim dejstvom in njegovo posledico; lingv. besedna zveza zveza dveh ali več besed; predložna, prislovna zveza; samostalniška zveza besedna zveza s samostalnikom kot jedrom; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom; zveza glavnih stavkov; polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; ptt neposredna brez posredovanja vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central, posredna zveza s posredovanjem vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central; zgod. sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem ♪
  10.      zvézati  in zvezáti zvéžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa narediti, da to je, ostane skupaj: zvezati živali noge; zvezati pisma s trakom; roke so mu zvezali na hrbtu; rahlo, trdno zvezati / zvezati snope; vse koruzne storže so že zvezali; zvezati dračje v butaro; zvezati lase v čop / zvezati latvico, lonec za zaščito, trdnost obdati z žico // na tak način narediti, izdelati: zvezati metlo, šopek; zvezati splav // z namestitvijo vrvi, verige okrog telesa, dela telesa koga narediti, da se ne more gibati, premikati: tatu so ujeli in zvezali; morali so ga zvezati, tako je otepal z rokami in nogami 2. s prepletanjem in zategnitvijo narediti, da nastane iz dveh ali več kosov, stvari celota: zvezati dve ali več niti; neločljivo zvezati / zvezati glasove v besede // povezati: zvezati vasi s cestami / zvezal se je z največjimi pokvarjenci 3. teh. na določen način, z določenimi pripravami narediti, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: zvezati kovinske, lesene dele; zvezati ostrešje; zvezati električne vodnike; zvezati s klini, kovicami; zvezati na greben in utor // elektr. vzpostaviti stik, zvezo: zvezati aparate z električnim tokom; zvezati prevodnik z zemljo; vzporedno, zaporedno zvezati 4. obrt. sešiti, zlepiti (natisnjene) pole in jih spojiti s platnicami in hrbtom: zvezati knjigo, zvezek; natisniti in zvezati 5. narediti, da ima kdo s kom kaj skupnega: petje v zboru ju je zvezalo / prijateljstvo ju je tesno zvezalo 6. ptt narediti, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: telefonist zveže z interno številko / vse telefonske aparate so zvezali na eno linijo ● ekspr. nemoč mu je zvezala korake povzročila, da ni mogel hoditi; ekspr. svoje življenje je zvezala s človekom, ki ga ni ljubila poročila se je zvézan -a -o: zvezan sveženj vejic; z železnimi obroči zvezani stebri; kozolca sta zvezana s skupnim ostrešjem; zvezanega so peljali skozi vas; počuti se, kot bi bil zvezan; ugodnosti, zvezane s službo ∙ ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega ♪
  11.      zvezdoznánski  -a -o prid. (ȃ) knjiž. astronomski: zvezdoznanske meritve ♪
  12.      zvihráti  -ám dov. (á ȃ) 1. viseč neurejeno, vijugajoče premakniti se zaradi hitrega, močnega premika zraka: zastava zvihra / konju zvihra griva // preh. narediti, povzročiti, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče premakne: veter zvihra zastavo / zvihrati prah s ceste v vrtinec 2. ekspr. hitro, razburjeno oditi: zvihrati iz sobe / konjenica zvihra v boj // hitro, silovito se premakniti: papirnati zmaj zvihra pod oblake 3. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: nevihta, veter zvihra / misli mu zvihrajo 4. ekspr. zelo se razburiti, se razjeziti: miriti koga, da ne zvihra; zvihral je in udaril po mizi zvihrán -a -o: zvihran plašč; imeti zvihrano življenje; prim. izvihrati se ♪
  13.      zvijáčiti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. zvito, prebrisano ravnati, govoriti: lagati in zvijačiti / ne zvijači tako z njim ♪
  14.      zvijúgati  -am dov. (ū) narediti, povzročiti, da se kaj valovito, vijugasto premika: veter je zvijugal zastave / tresljaji peresa so zvijugali črte zvijúgati se ekspr. 1. narediti zaporedne zavoje: reka se v spodnjem delu zvijuga; na pobočju se steza zvijuga 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostreti se: cesta se zvijuga med oljčne nasade; pot se zvijuga k reki 3. vijugajoč se priti: s težavo se je zvijugal do mize; zvijugati se med drevjem / iz dimnika se je zvijugal črn dim zvijúgan -a -o: zvijugan potok; zvijugane črte, proge; cesta je ozka in zvijugana ♪
  15.      zvíšati  -am dov. (ȋ) 1. narediti kaj višje: zvišati jez / svetla barva stropa prostor optično zviša / zvišati glas 2. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: zvišati cene, pristojbine, štipendije / zvišati tlak v kotlu ◊ muz. zvišati intonacijo za polton zvíšati se postati višji: vodna gladina se je zvišala // povečati se, zrasti: življenjski stroški so se zelo zvišali zvíšan -a -o: stati na zvišanem delu odra; govoriti z zvišanim glasom; imeti zvišano temperaturo / lonec na zvišan pritisk lonec, v katerem se pod zvišanim tlakom živilo hitro skuha ♪
  16.      zvíška  prisl. (ȋ) 1. z visokega, višjega položaja glede na kaj: zviška pasti na tla; planiti, pognati se zviška na koga / zviška je prihajalo bobnenje letal 2. izraža vzvišenost, zaničevanje: na vse gleda zviška; zviška govoriti s kom; domišljavo in zviška presojati kaj ♪
  17.      zvíti  zvíjem dov. (í) 1. narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zviti list, preprogo, zastavo; namazati palačinko z marmelado in jo zviti / zviti papir v stožec, sveženj / zviti jadra / zviti nit, žico; zviti volno, vrv v klobčič / zviti (si) cigareto z zvijanjem narediti / zviti rep 2. z vitjem narediti primerno za določeno uporabo: zviti srobot, šibo in povezati trte // z vitjem združiti: zviti dve, tri niti skupaj 3. narediti, povzročiti, da deli česa pridejo v nenaraven položaj: burja je zvila bore / vročina zvije lesene, plastične izdelke / bolezen mu je zvila prste; krč mu je zvil telo / brezoseb., ekspr. zvilo jo je od smeha // skriviti: zviti ključ, palico / ekspr. hudobno je zvil usta / zviti roke komu na hrbtu prekrižati // izviniti: zviti si nogo v gležnju; pri pretepu mu je zvil roko / ekspr. vsi so gledali navzgor, da so si skoraj vratove zvili 4. ekspr. prevarati, ukaniti: hotel je zviti tega lisjaka; premišljevala je, kako bi ga zvila / še vsakega, ki se ga je lotil, je zvil // prisiliti, pregovoriti koga: zvil jo je, da mu je vse povedala 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: groza jo je zvila; smeh ga je zvil; utrujenost, zavist ga je zvila 6. ekspr. povzročiti bolečine, težave: bolezen jo je zvila / brezoseb.: zvilo ga je v črevesju, trebuhu, želodcu; ko je šel po stopnicah, ga je skoraj zvilo 7. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: jetika ga je zvila / brezoseb. hitro ga je zvilo je umrl // povzročiti, da kdo zboli: težko delo ga je zvilo ● ekspr. ptice so si zvile gnezdo spletle; ekspr. našel je ženo in si zvil gnezdo si ustvaril dom, družino; ekspr. zvila je noge, da je skoraj sedela na stopalih skrčila, spodvila zvíti se 1. premakniti telo lokasto od namišljene vzdolžne osi: črv se zvije; zvil se je pod odejo in zaspal; zviti se kot kača / jež se zvije v klobčič 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostreti se: cesta se zvije čez hrib, skozi gozd; pot se zvije med hišami / dim se zvije navzgor 3. priti v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deske so se na soncu zvile; zviti se od vročine; vrata so se zvila ● solata se zvije v glave naredi glave; ekspr. slepec se je zvil v praprot zvijajoč se zlezel; ekspr. zvil se je v dve gubé dobil je sključeno držo zvít -a -o 1. deležnik od zviti: zvit list, papir; zviti prsti; zvit vrat; zvita deska, pločevina; zvite ustnice; v klobčič zvita žival 2. ki zna z iznajdljivostjo, spretnim prikrivanjem doseči svoj namen: on je zvit človek; zvit kot kača, lisjak; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo / ekspr. zvita lisica // ki vsebuje, izraža tako iznajdljivost, spretno prikrivanje: zvit nasmeh; zvite besede, misli; zvito dejanje, vprašanje ● ekspr. imeti zvite lase skodrane; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi ◊ film. zviti film (filmski) zvitek za fotografske aparate srednjega formata; lov., vet. zviti rep prašiča, psa rep, ki je zavit nad hrbtom; prisl.: zvito govoriti, pogledati; zvito se nasmehniti; zvito nastavljena zanka ♪
  18.      zvitorépiti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr. zvito, prebrisano ravnati, govoriti: ne zvitorepi, ne boš nas prevaral; zvitorepiti in spletkariti / povej, kaj zvitorepijo proti nam kaj slabega snujejo, pripravljajo; nekaj zvitorepi za njegovim hrbtom rovari, spletkari / dokler o tem samo zvitorepi, se ne bo nič spremenilo neodkrito, neiskreno govori ♪
  19.      zvóčnica  -e ž (ọ̑) muz. odprtina v pokrovu brenkal, godal: usmeriti mikrofon proti zvočnicam; elipsasta, okrogla zvočnica; zvočnica na violini ♪
  20.      zvón  -a tudi -á m, mn. zvonóvi (ọ̑) 1. spodaj odprt in razširjen votel kovinski predmet, ki ob udarcih, trkih obenj daje močne, zveneče glasove: zvon buči, doni, zvoni, ekspr. kliče, poje; narediti, uliti zvon; obesiti, sneti zvonove; udariti na zvon; zvoniti z vsemi zvonovi; bronast, železen zvon; kembelj, plašč zvona / stolp z zvonovi zvonik / cerkveni zvon; mali, srednji, veliki zvon // glas, ki ga daje ta predmet pri udarjanju po njegovi površini: zvon odmeva, se razlega po dolini / opoldanski, večerni zvon // ta predmet kot sredstvo za naznanjanje česa: zvon naznanja, da nekje gori; zvon je odbil, udaril poldne / ekspr. zvon mu bije z bitjem naznanja njegovo smrt; na pogrebu mu zvoni; biti plat zvoná z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo / dajati opozorila z ladijskim zvonom; mrliški zvon v krščanskem okolju navadno najmanjši zvon, ki naznanja smrt koga; vznes. poje mu večni zvon mrliški zvon; ekspr. zapeli so velikonočni zvonovi začeli so zvoniti slovesno kakor na veliko noč 2. navadno s prilastkom zvonu podobna priprava, del stroja: zamenjati zvon pihalnega stroja / gumijasti zvon za čiščenje zamašenih cevi s pomočjo tlaka; potapljaški zvon za opravljanje del pod vodo; stekleni zvon za shranjevanje živil, zlasti sira ● zvonovi gredo v Rim v krščanskem okolju na veliki četrtek prenehajo zvoniti; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obešati na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; ekspr. bila je najlepše dekle pod našim zvonom v naši župniji; plat zvoná že bije plat zvoná zadnji čas je, da se kaj stori, ukrene; problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvoná da bi bilo treba opozarjati nanj; knjiž. treba je slišati še drugo plat zvoná drugo, nasprotno trditev, mnenje; hlače na zvon ki imajo hlačnice spodaj razširjene ◊ muz. zvonovi glasbilo iz visečih kovinskih palic ali cevi, na katere se udarja s tolkačem ♪
  21.      zvônec  -nca m (ó) 1. zvočna signalna priprava, ki z dajanjem navadno močnih, prodornih glasov opozarja na kaj: zvonec brni, cinglja, zvoni; pritisniti na zvonec pri vratih; glas zvonca / zaradi hrupa ni slišal zvonca zvonjenja zvonca / alarmni, signalni zvonec; električni zvonec; hišni, telefonski zvonec; šolski zvonec ki naznanja začetek ali konec učne ure 2. manjši predmet, podoben obrnjenemu kozarcu z obešeno pripravo za udarjanje v sredi: živali so obesili zvonec okoli vratu; pozvoniti z zvoncem; majhen medeninast zvonec / kravji zvonec; zvonec na poteg / hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene ● ekspr. nositi zvonec biti prvi, zlasti v slabem ◊ zool. raca s širokimi belimi pasovi na perutih, Bucephala clangula ♪
  22.      zvónek  -nka -o prid. (ọ́) jasen, čist, lepo zveneč: zbranim je govoril z zvonkim glasom; po dvorani se je razlegal zvonek smeh / rad posluša njene zvonke besede zvónko prisl.: zvonko govoriti, peti; zvonko se zasmejati ♪
  23.      zvoníca  -e ž (í) arhit. navadno pritlični, obokani prostor pod zvonikom, kjer se zvoni: zvoniti iz zvonice; strop zvonice ♪
  24.      zvonílo  -a s (í) priprava za zvonjenje: udariti po zvonilu; zvoniti z zvonilom; zvonilo v uri ● star. vaščani so se veselili novega zvonila zvona; star. plačati za zvonilo zvonjenje ♪
  25.      zvoníti  -ím nedov. (ȋ í) 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena ◊ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka ♪

   8.575 8.600 8.625 8.650 8.675 8.700 8.725 8.750 8.775 8.800  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA