Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rit (7.600-7.624)


  1.      urékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročati, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: urekati živino / urekati strupene kače 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročati, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: taki nazori naših ljudi ne urekajo več ♪
  2.      úren 2 -rna -o prid., úrnejši (ú ū) ki zaradi gibčnosti, spretnosti lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času: uren natakar; brat je urnejši od mene; res si uren, da si že nazaj; biti uren pri delu; uren kot blisk, podlasica / bodi uren, toda ne površen / imeti urne prste / star. uren potok hitro tekoč // ki ima veliko hitrost; hiter: urna hoja / iti z urnimi koraki / udarci so postajali vse urnejši pogostejši ● ekspr. biti urnih nog, imeti urne noge hitro hoditi; znati hitro hoditi; star. biti urne pameti, imeti urno pamet biti bister, domiseln; ekspr. rešile so ga urne pete s hitrim tekom, begom se je rešil; ekspr. pri tem delu bi potrebovali urne roke pridne, spretne delavce úrno 1. prislov od uren: urno hoditi, se obračati; le urno, do tja je še daleč 2. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; hitro: urno odgovoriti, oditi; zaklical je: urno vsi ven ♪
  3.      uresničítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od uresničiti: hitra uresničitev načrta, sklepa / uresničitev grožnje, zahteve / uresničitev samega sebe // kar nastane s tem dejanjem: zgodovinske uresničitve te ideje so različne ● publ. ocenjevati najnovejšo uresničitev Cankarjevih Hlapcev uprizoritev, izvedbo ♪
  4.      uresníčiti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti, da kaj, kar obstaja v mislih, postane resničnost: uresničiti idejo, načrt; kar si zamisli, uresniči; ekspr. sanje so se uresničile / uresničiti vzgojne cilje / uresničiti svoje bistvo // izpolniti: uresničiti grožnjo, obljubo, povelje; njegove besede, napovedi so se uresničile / uresničiti kazen, sodbo izvršiti // uveljaviti: uresničiti pravico / uresničiti načelo v praksi // knjiž. ustvariti: uresničiti pravično družbo / delo, roman je uresničil čez dve leti napisal, izdal 2. knjiž. narediti, da določeno bistvo, zmožnost koga postane zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničiti samega sebe; uresničiti se z zmago; uresničiti se kot človek uresníčen -a -o: uresničeni načrti; naloga je uresničena; sam.: oceniti uresničeno ♪
  5.      urézati  uréžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. pri rezanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, pa bi ga urezal; urezati v prst; pazi, da se ne urežeš; urezati se z nožem; do krvi se urezati 2. z rezanjem dobiti, priti do česa: urezati šibo v grmu / urezati (si) palico // star. odrezati: urezati kos kruha; urezati si mesa 3. z rezanjem izoblikovati kaj a) glede na mero, obliko: urezati šipo / urezati gosje pero za pisanje / urezati desko / urezati zibelko iz lipovine b) navadno po kroju: urezati čevlje, hlače / iz istega kosa urezati pas, žep / urezati blago 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: urezati koga čez hrbet; urezati s palico / urezati s pestjo po mizi / spet je urezala strela 5. ekspr. povzročiti rezko, močno bolečino: beseda jo je urezala; brezoseb. ne vzdiguj, da te spet ne ureže v hrbtu // povzročiti rezek občutek pri pitju: pijača je močna, zato pošteno ureže po grlu / mošt že ureže je že postal rezen, rezkega okusa 6. ekspr. nenadoma zveneče, močno a) zaigrati (na glasbilo): godba ureže koračnico, polko / pred vrati je urezala harmonika b) zapeti: urezati borbeno pesem 7. ekspr. začeti rezko, močno streljati: urezati s strojnico po napadalcih 8. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: urezati jo proti domu ● ekspr. spet je urezala burja močno zapihala; ekspr. urezati prvo brazdo izorati; ekspr. urezati ravnodušen, sladek obraz z mimiko na obrazu izraziti ravnodušnost, pretirano prijaznost urézati se pog. zmotiti se: urezati se pri ocenitvi razdalje; urezati se v računu / ekspr. hudo, pošteno se je urezal urézan -a -o: kratek, lepo urezan nos; vsi ljudje niso urezani po istem modelu; po modi urezana obleka ∙ ekspr. iz hudičevega, pasjega repa urezan človek zelo hudoben; pog., ekspr. ni neumen, pač pa po svoje urezan svojevrsten, čudaški; ekspr. ona je kakor urezana zanj ustvarjena zanj ♪
  6.      urgírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. adm. opomniti koga, ponovno zahtevati od koga, da izpolni obveznost: ker naročenih stvari še niso poslali, je treba urgirati; pismeno, telefonsko urgirati / urgirati plačilo, pošiljko 2. knjiž. pritožiti se, opozoriti, da kaj ni pravilno: urgirati pri šefu, da so računi previsoki ♪
  7.      urinírati  -am nedov. in dov. (ȋ) med. izpraznjevati sečni mehur: bolnik težko urinira / urinirati v posteljo nehotno, bolezensko izpraznjevati mehur v spanju // knjiž. opravljati malo potrebo, mokriti: urinirati kar pred vrati ♪
  8.      úrjenje  -a s (ū) glagolnik od uriti: urjenje telovadcev, vojakov / urjenje branja, skakanja / telesno, vojaško urjenje / urjenje psov / urjenje spomina ♪
  9.      úrna  -e ž (ū) knjiž. vrč, lonec: najti urno, polno zlatnikov / daritvena urna // posoda za shranjevanje pepela mrličev; žara: urna s pepelom pokojnega / pokopavati v urne ♪
  10.      uročíti  -ím dov., uróčil (ȋ í) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: uročiti kravo, da ne daje mleka; uročiti otroka / uročiti sosedovim konjem neubogljivost z besedo, s pogledom povzročiti, da dobijo to lastnost / uročiti s hvalo, pogledom 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: dekle ga je uročilo; govornik je čisto uročil poslušalce / njena lepota ga je uročila / ta ženska mu je uročila pamet // navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: ostro ga je gledal, da bi ga uročil / uročiti žrtev s srepimi očmi, z ostrim pogledom uročèn -êna -o: uročenega človeka rada boli glava; biti uročen od njene lepote; gledati, poslušati kakor uročen; prisl.: uročeno poslušati, strmeti ♪
  11.      usáhel  -hla -o [ǝu̯] prid. (á) 1. ki je suh, brez vode: usahle mlake; rečna korita so usahla / usahli studenci / usahla sluznica; pren., ekspr. usahla delovna vnema ∙ ekspr. stiskala je otroka na usahle prsi prsi, v katerih ni več mleka; ekspr. bolnikovo telo je bilo usahlo shujšano, shirano 2. ki je zaradi suše prenehal rasti, odmrl: usahlo cvetje, listje; prim. usahniti ♪
  12.      usánjati  -am dov. (á) knjiž. 1. narediti, povzročiti, da kdo začne sanjati: s pripovedovanjem pravljic je otroka usanjal 2. ustvariti v sanjah, mislih: taka je bila ženska, ki jo je usanjal usánjan -a -o: stal je kakor usanjan; zbudil se je iz usanjane sreče ♪
  13.      usékati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. pri sekanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, da ga ni usekal; pazi, da se ne usekaš; usekati se v roko; usekati se s sekiro; zelo se usekati // ekspr. raniti, poškodovati s čim ostrim: ptič ga je usekal s kljunom / modras ga je usekal pičil; pren. usekati koga z opazko, vprašanjem 2. s sekanjem narediti: usekati prehod 3. star. odsekati: usekati vejo 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: usekati psa; usekati po glavi, za uho; usekati s palico, z roko / jezno je usekal po vratih / konj je divje usekal z nogama brcnil / zobje so usekali v prazno 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti; udariti: usekali so iz zasede; usekati s strojnicami / usekati po sovražniku 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: v tišino so usekali kriki, streli 7. ekspr. rezko, odločno reči: brez uvoda je usekal; brezobzirno, naravnost usekati / kaj si pa ti naredil, je usekal nazaj 8. pog., v zvezi z mimo ne zadeti bistva: usekati mimo pri oceni; v napovedi, razpravi je usekal mimo 9. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: usekati jo proti domu; usekal jo je čez gmajno ● ekspr. njegove besede so jo usekale zelo prizadele; ekspr. trobente so usekale budnico zaigrale; ekspr. strela je usekala v stolp udarila usékati se ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se usekata; vsak dan se s kom useka // spopasti se: študenti so se usekali s policijo ● pog. usekati se pri štetju zmotiti se usékan -a -o 1. deležnik od usekati: usekana roka ga boli 2. pog., ekspr. čudaški, neumen: lepa je res, vendar usekana / vsak je po svoje usekan 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: usekan je na delo, ples; biti usekan na meso / usekana je nanj zelo ga ima rada ♪
  14.      usídrati  -am dov. (ȋ) 1. pritrditi, privezati s sidrom: usidrati ladjo; usidrati se blizu obale, na sidrišču 2. grad. pritrditi, povezati s sidrom: usidrati oblogo usídrati se ekspr. trdno se namestiti kje: plezalec se je usidral na vrhu stene; usidral se je na drugem koncu mize / sovražne čete so se usidrale ob meji / ta načela so se hitro usidrala // ustvariti si trden položaj v kaki organizaciji, skupnosti: usidral se je na fakulteti, v odboru ● ekspr. slikar se je motivno usidral v domači zemlji izbira, uporablja domače motive usídran -a -o: ob bregu usidrana ladja; globoko usidrano sovraštvo ♪
  15.      usírjenje  -a s (ȋ) glagolnik od usiriti: snov za usirjenje mleka ♪
  16.      uslúga  -e ž (ȗ) 1. kar se naredi za koga iz prijaznosti, naklonjenosti, ustrežljivosti: narediti komu uslugo; odkloniti, poplačati uslugo; prositi koga za uslugo; drobna, majhna, prijateljska, velika usluga / biti komu na uslugo pripravljen mu ustreči, pomagati / kot vljudnostna fraza na uslugo (sem vam) ∙ ekspr. narediti komu medvedjo, slabo uslugo narediti komu kaj, kar mu bolj škoduje, kot koristi 2. publ. storitev: podjetje opravlja različne usluge; plačati, zaračunati usluge; davek na usluge / gostinske, hotelske, komunalne, obrtne, poštne usluge; tehnične usluge ♪
  17.      uslúžnosten  -tna -o prid. (ú) publ. storitven: organizirati uslužnostne dejavnosti; uslužnostna obrt / uslužnostne delavnice / uslužnostno podjetje servis ♪
  18.      usmérjenje  -a s (ẹ̑) usmeritev: usmerjenje nadaljnjega dela ♪
  19.      usmerjeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. kdor kaj usmerja: več let je bil usmerjevalec prometa na križiščih / časnikar je usmerjevalec javnega mnenja / duhovni, idejni, umetniški usmerjevalec / usmerjevalec pogovora ♦ ptt poštni delavec, ki razvršča poštne pošiljke po poštnih centrih, naslovnih poštah 2. kar kaj usmerja: likovna vzgoja je pomemben usmerjevalec pri oblikovanju človekove osebnosti; ta ideja naj bi bila usmerjevalec kritike 3. naprava, priprava, ki kaj usmerja: avtomatski usmerjevalec; usmerjevalec niti pri šivalnem stroju ♪
  20.      usmerljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da usmeriti: usmerljivo zrcalo ♪
  21.      usmodíti  -ím dov., usmódil (ȋ í) ekspr. udariti: usmodil ga je čez pleča; s šibo usmoditi ♦ vet. usmoditi kopitno roževino pri nameščanju podkve vžgati v kopitni podplat njeno obliko, da se dobro, trdno prilega ♪
  22.      usnjáča  -e ž (á) zool. velika morska želva z oklepom iz majhnih ploščic, ki so prekrite z usnjato kožo, Dermochelys coriacea ♪
  23.      usóden 1 -dna -o prid., usódnejši (ọ́ ọ̄) ekspr. ki ima velik, odločilen pomen za nadaljnji potek česa: za našo družino usodni dogodki, trenutki; priti do usodnega preobrata; usodna odločitev; usodno doživetje; usodno naključje, srečanje; usodno spoznanje / ti dogodki so za državo usodnega pomena // ki ima zelo neugoden, negativen vpliv na razvoj česa: usoden nesporazum; padec je bil usoden; narediti, zagrešiti usodno napako nepopravljivo; usodna pomota; usodne posledice / knjiž. usodna ujetost v čas usódno prisl.: usodno se maščevati; usodno odločilen trenutek / v povedni rabi zanje bi bilo usodno, če jim ne bi pomagali ♪
  24.      usopíhati  -am dov. (í) star. upehati, zasopsti: napor, hiter tek ga je usopihal usopíhan -a -o: usopihan je pritekel v sobo; usopihana žival ♪
  25.      usopíti  -ím dov., usópil (ȋ í) star. upehati, zasopsti: usopiti konja s hitrim tekom / strma pot ga je usopila / tako se je usopil, da se je moral prijeti za ograjo usopljèn -êna -o: pritekel je ves usopljen in poten ♪

   7.475 7.500 7.525 7.550 7.575 7.600 7.625 7.650 7.675 7.700  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA