Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rit (7.275-7.299)


  1.      têžek  in težák têžka -o tudi -ó prid., téžji (é ȃ é) 1. ki ima razmeroma veliko težo: valiti težke sode; težka butara; kot svinec težki kovčki / težek moker sneg lomi veje; polni klasi so težki / težek zimski plašč debel // z izrazom količine izraža težo, ki se ugotavlja s tehtanjem: je petinsedemdeset kilogramov težek in stoosemdeset centimetrov visok / koliko je težek koliko tehta 2. ki je iz debelih, velikih sestavnih delov: težki čolni; težki tovornjaki vozijo po cesti; težke krojaške škarje; težko pohištvo / težki oblaki veliki, temni / težki portali masivni; težke črne kite debele / težka mehanizacija stroji z veliko zmogljivostjo, zlasti za opravljanje zemeljskih del 3. ki izraža, kaže telesni napor: težka hoja / težko dihanje, sopenje / težki koraki trdi, glasni; težki udarci na vrata 4. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težek poklic, študij, vzpon; odgovor na to vprašanje je težek; pred njim je bila težka bitka; težka naloga / piše v težkem jeziku zapletenem, nejasnem; težek nasprotnik težko premagljiv; težek učni načrt zelo zahteven; vinograd ima na težkem zemljišču zelo neugodnem za obdelavo; težka knjiga težko razumljiva / za težko delo ni sposoben fizično naporno; pred seboj ima težek dan zelo naporen 5. ki prinaša dosti težav, neprijetnosti: težka bolezen; težka kazen, novica; zadela ga je težka nesreča zelo huda / izvedeti težko resnico zelo neprijetno / težek poraz zelo velik, s hudimi posledicami; težka napaka, zabloda, zmota; težka obtožba / težka preteklost polna težav, trpljenja; težko umiranje; težko življenje / težka operacija zelo nevarna; težka poškodba // ki zelo otežuje življenje, delo: postaviti komu težke pogoje; živeti v težkih razmerah / biti v težkem položaju // ki povzroča pomisleke, omahovanje: težka izbira, odločitev / težka odpoved; to je bila zanj težka žrtev 6. ki prizadeva žalost, bolečino: težek spomin; smrt staršev je bila zanj težka izguba; težke misli; težka slutnja; težko slovo // ki izraža, kaže žalost, bolečino: težek vzdih / težek pogled žalosten; strog // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: težka bolečina; težka bridkost srca; težka žalost 7. ki povzroča neprijetno telesno počutje: težek vonj, zadah; težek zrak // nav. ekspr. zelo neprijeten, mučen: v prostoru je zavladal težek molk / imeti s kom težek pogovor; to je težka zadeva 8. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; hud: biti pod težkim pritiskom; težka skrb, žalitev / težki notranji boji; težki davki visoki; težek naliv močen, hud; pasti v težko krizo; težka megla, tema gosta 9. ki ima določeno značilnost v visoki meri: težek bolnik, ranjenec / ekspr.: težek tat velik; težek kmet bogat, velik; težek milijonar / ekspr., z oslabljenim pomenom vreči stran težke milijone 10. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: težek parfum; težke cigarete; težka pijača // težko prebavljiv: težka hrana / težka večerja 11. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se telesno ali duševno slabo počuti: bil je težek od skrbi; čutil se je težkega in bolnega / po kosilu je postal težek zelo zaspan / od vina je imel težko glavo neprijeten občutek v glavi 12. pog. siten, nadležen: kadar je pil, je postal težek; težka ženska // ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam; težaven: težek otrok / težek značaj ● pog. pri kupčiji je zaslužil težek denar dosti denarja; ekspr. govoril je s težkim glasom z nizkim, globokim; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; ekspr. težek križ si je naložil na rame sprejel je veliko skrb, odgovornost; ekspr. jé težki kruh rudarjev preživlja se s težkim rudarskim poklicem; pog. ta človek je težek milijone ima veliko milijonov; evfem. težek odgovor boš dajal pred Bogom v krščanskem okolju pred Bogom si zelo kriv; ekspr. za vse je plačal težek račun je moral dosti pretrpeti; ekspr. to je zadalo trgovini težek udarec jo je zelo prizadelo; narediti se težkega s sprostitvijo mišic otežiti komu dvig; težka atletika atletika, ki obsega dviganje uteži, rokoborbo, boks; težka industrija industrija, ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn; ekspr. biti težke krvi miren, nerazburljiv, vztrajen; imeti težke noge težko hoditi; ekspr. varuj se ga, ima težko pest, roko močno udari; ekspr. s svojo odločitvijo mu je prizadel težko rano ga je zelo prizadel; ekspr. v roke so dobili težko ribo pomembnega nasprotnika; pomembnega člana kake organizacije, skupine; pri pisanju ima težko roko močno pritiska, okorno piše; ekspr. imeti težko sapo oteženo, težko dihati; pog. ima težke zveze zelo pomembne; veke so mu postale težke postal je zaspan; ekspr. dom je zapustil s težkim srcem nerad, z obžalovanjem; poln skrbi; ekspr. otroci mu delajo težko srce ga žalostijo; mu povzročajo skrbi; vsak začetek je težek ◊ agr. konj težke pasme pasme, ki se goji za prevažanje težkih tovorov; kokoš težke pasme pasme, ki se goji zlasti zaradi mesa; težka prst, zemlja prst, zemlja z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. težki beton beton, v katerem je barit; jur., do 1930 težka ječa; kem. težki vodik stabilni težki izotop vodika; težka voda voda, v kateri je težki vodik; les. težki les les z veliko gostoto; metal. težke kovine kovine z veliko gostoto; težka valjalna proga valjalna proga za valjanje kovinskih, navadno jeklenih blokov; obrt. težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči; težka obutev; strojn. težko olje olje z vreliščem med 230° in 350° C; šah. težka figura trdnjava ali dama; šport. težka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže nad 83 kg; teh. težki bencin bencin z višjo gostoto in vreliščem med 100° in 150° C; voj. težki top top s kalibrom cevi nad 155 mm; težka artilerija artilerija s kalibrom cevi nad 155 mm; težka strojnica na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje; mitraljez; težko orožje orožje večjega kalibra ali večje teže težkó 1. prislov od težek: kdor težko dela, mora imeti močno hrano; težko naložen voz / težko se je odločil, odpovedal ♦ metal. težko taljive kovine kovine, ki imajo tališče nad 1.500° C 2. izraža, da se kaj opravlja s trudom, naporom: bolnik težko diha, govori; zaradi utrujenosti težko hodi / težko sledi njegovim mislim; težko razumljiva knjiga / težko se je prebijal skozi življenje // izraža, da je kaj povezano z velikim prizadevanjem: težko ga je našel; težko ga je prepričal; težko je razločil, kaj piše / težko premaguje radovednost; težko skriva čustva / težko popravljiva škoda; težko prehodni kraji // izraža, da je za kaj potrebno dosti energije, kakega sredstva: težko gorljiva, topljiva snov / težko prebavljiva hrana 3. izraža, da kdo za kaj nima ugodnih okoliščin, možnosti: težko so mu dali, ker sami nimajo; zaradi otrok gre težko od doma // izraža, da je malo možnosti, verjetnosti za uresničitev česa: s to krmo bo težko preredil toliko živine; to bo težko uganil / težko če ga bo našel; težko da bi kdo ostal živ // v medmetni rabi izraža pritrditev s pridržkom: bo avtomobil vzdržal? Težko (da) / ali ne bi bilo bolje molčati? Težko če ne 4. izraža neprijetnost česa: težko vas prosim, vendar vas moram / v povedni rabi: težko je govoriti o tej kočljivi stvari; težko mi je sprejemati darila // izraža, da se kaj dela z odporom: težko ga poslušam, ko govori neumnosti; težko prenašam njegove žalitve 5. v povedni rabi izraža neugodnost razmer, stanja: pri njih je težko, odkar je umrla mati; po vojni je bilo nekaj časa težko / težko je, ker noče več delati // izraža težavnost česa: težko je, če vsak dela po svoje; težko bo, če ga ne bodo pustili pri miru 6. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža stanje bolečine, prizadetosti: ob slovesu mu je bilo težko; bilo mu je tako težko, da je jokal // v zvezi z za izraža obžalovanje: težko mi je zanjo, ker je dobro dekle; za mlade ljudi mi je težko / težko mi je za brati žalujem za njimi; pogrešam jih 7. nav. ekspr. zelo, hudo: težko ga je prizadel; težko bolan, ranjen // silovito, močno: težko stopati; vrata so težko zaječala; ura je težko udarila glasno, zamolklo / težko pasti na tla z močnim udarcem ● zaradi hitre hoje mu je bilo težko pri srcu je čutil tesnobo, bolečino pri srcu; ekspr. že nekaj časa me težko gleda tukaj ne vidi rad, da sem tukaj; besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; med vojno je bilo težko za živež ga ni bilo dovolj na razpolago; z bolnimi otroki je težko bolni otroci povzročajo težave têžki -a -o sam.: ne bi rad bral kaj težkega; nekaj mračnega, težkega je v njem; nič težkega ne sme jesti težko prebavljive hrane; ekspr. težka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; prim. težji ♪
  2.      težênje  -a s (é) glagolnik od težiti: teženje k popolnosti; teženje za ciljem / teženje vasi k mestu ∙ knjiž. čutiti v sebi nenavadno teženje željo, hrepenenje; knjiž. idejno teženje dobe usmerjenost, usmeritev; knjiž. razdruževalna teženja razdruževalne težnje ♪
  3.      téžnja  -e ž (ẹ́) prizadevanje za dosego, uresničitev česa: pri njem prevladuje težnja po uspehu; nasprotovati centralističnim težnjam; povezovalne, raznarodovalne težnje; težnja k usklajenosti izraza in vsebine; v delu je vidna težnja, da bi bil problem jasno prikazan // publ. želja, hotenje: težnje svobodoljubnih narodov so se izpolnile, uresničile; težnje po novih doživetjih / imeti, izražati, kazati težnjo po čem želeti, hoteti kaj ● zastar. reševanje gospodarskih teženj težav; publ. ugotavljati težnje razvoja usmerjenost, usmeritev; publ. proizvodnja kaže težnjo upadanja upada ♪
  4.      tí  têbe zaim., têbi, têbe, têbi, tebój in tábo, enklitično rod., tož. te, daj. ti (ȋ) 1. izraža (bližnjo) osebo, ki jo govoreči ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: kamor greš ti, grem tudi jaz; ti pojdi naprej, mi bomo počakali tukaj; ona ga bolje pozna kot ti; če ti rečeš, bo že držalo; še ti tega ne bi zmogel; kriv si ti in nihče drug; kaj si to ti, prijatelj; on zna govoriti, ti pa ne; kaj pa ti tam, boš prišel / ekspr. jutri grem na tekmo. Ti in tvoje tekme izraža zavračanje / pog., iron. česa vsega ti ne veš / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ti in jaz bova šla po drva; ti neumnež, si ji verjel; ekspr. ubožica ti, ki si vedno sama b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: to se ne tiče samo tebe, ampak vseh nas; tebi gotovo ni lahko, a razumi tudi druge; ekspr. nikogar nisem hotel žaliti, najmanj pa tebe / njena usoda ti je verjetno znana; te bomo že našli; praviš, da te to ne zanima; ekspr. ti bom že dal c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez tebe ne gremo nikamor; dobil sem pismo od tebe; k tebi ne bo prišla; jutri se bomo oglasili pri tebi; s teboj bi se moral pogovoriti / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: zabavljali so čezte; nate je pozabila; odejo bomo dali podte; tudi pote bodo prišli; zelo se je zavzemal zate; ekspr. to bi bilo nekaj zate // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: tebe ne bo doma; pa te menda ni strah; jaz moram to storiti, s teboj je drugače; to se ti je samo zdelo / knjiž. govoriti ti je o novostih govoriti moraš 2. ekspr. izraža nedoločeno, katerokoli osebo: samo prepirajo se in kričijo. Ti jih pa razumi; kar zasluži, zapije. Ti pa živi ali umri; tam ti dajo jesti in piti; pog. blešči se, da ti vid jemlje; križ je, če te nihče ne jemlje zares 3. v dajalniku, v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: ime ti je Urška, ali ne; hči ti bo zbolela; roke se ti tresejo; pog. a to ti je mož 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, v dajalniku, v krajši obliki izraža osebno prizadetost: on ti pa gre in vse pove sosedom; glej ga, ob kakšni uri ti pride; on pa ti sili v človeka 5. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti revček mali, spet se je polulal; o ti nevednež, kaj sem storil; o ti nadloga, ti, spet ga je polomil; to pa ni res, ti lažnivec / kot kletvica ti vrag ti, vse gre narobe 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, v dajalniku, v krajši obliki poudarja veliko mero, stopnjo povedanega: to ti je dekle; to ti je bil razgled; kako ti to tipka; kaj vse ti zna ● ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; ekspr. obrne se in odide meni nič, tebi nič ne da bi kaj rekel, brez pozdrava; ekspr. službo bo kmalu pustil, povem ti izraža trdno prepričanost; ekspr. tega ti ne pozabim ne bom pozabil, kar si storil (zame); ekspr. ne jezi me, ti rečem izraža opozorilo, svarilo; to je grdo od tebe, če mu ne pomagaš izraža neprimernost tega, kar izraža odvisni stavek; ekspr. na tebi je, kako bo vsa stvar potekala od tebe je odvisno; pog. dobimo se pri tebi v tvojem stanovanju; ekspr. zaleže za dva tebe za dva taka, kakor si ti; ni vedela, ali bi ji rekla ti ali vi jo tikala ali vikala; pog. biti na ti s kom tikati se s kom; meni luč, tebi ključ v kmečkem okolju gospodarstvo, posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; prim. vi, vidva ♪
  5.      tíca  -e ž (í) 1. star. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem; ptica: tica frfota v kletki; žvrgolenje tice 2. ekspr. lahkoživa, malopridna ženska: v mladosti je bila prava tica; take tice bodo zaprli // navadno v povedni rabi iznajdljiva, prebrisana ženska: ona je tica, zmeraj se znajde; ti si pa tica, da si jih ugnala ♪
  6.      tìč  tíča m (ȉ í) 1. pog. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem; ptič: tiči žvrgolijo; ujeti tiča; petje tičev; poje kot tič lepo; živi kot tič svobodno, brezskrbno 2. ekspr. lahkoživ, malopriden človek: ljudje takih tičev ne marajo; za tiče te vrste je sodišče; s tistimi tiči se ne boš družil / on je čuden tič človek; vseh sort tiči so med nami ljudje // navadno v povedni rabi iznajdljiv, prebrisan človek: starejši so bili drugačni tiči kot mi; on je tič, da malo takih; ti si mi pa tič / tič je, da je toliko naredil sposoben, podjeten; res je tič, da si upa pogumen; kljub starosti je še tič dosti zmore 3. evfem. moški spolni ud: odpel je hlače in pokazal tiča ● pog., ekspr. je nočni tič (rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje; pog. ni ne tič ne miš nima izrazitih lastnosti, značilnosti; pog. kar tako živi z neko žensko, pa ni ne tič ne miš ne poročen ne samski; nar. pol tič(a) pol miš(a) netopir; pog. iste sorte tiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo ♪
  7.      tičáti  -ím nedov. (á í) 1. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje zataknjen, zapičen, obdan od česa: ključ tiči v ključavnici; v zidu tičijo krogle; bodica mu je tičala v prstu / tičal je do pasu v snegu / med cvetjem je tičal bel listek // biti, nahajati se kje negibno sedeč, čepeč: maček tiči za dimnikom; mladič je tičal na samičinem hrbtu; v grmu je tičal zajec; ves čas tiči skrit v kotu // ekspr. biti, nahajati se kje sploh: med njima je tičala ograja; ob boku mu je tičal meč visel / v dolini je tičala koča stala; pod hribom tiči vas leži 2. ekspr., v zvezi z v biti obut, oblečen v kaj: tičati v preozkih hlačah / nogi sta ji tičali v copatah / ranjenec je tičal v povojih 3. ekspr., s prislovnim določilom zadrževati se, muditi se: kar naprej tiči v gozdu; vedno tiči doma; oglasi se, kje pa tičiš / več let je tičal v zaporu bil zaprt 4. ekspr. biti, obstajati: treba je ugotoviti, kje tiči vzrok za tako stanje; v teh besedah tiči nekaj žalostnega te besede vsebujejo; v pogledih je tičala nevoščljivost se je izražala, kazala / za to ponudbo nekaj tiči nastala je iz določenega namena 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža, da kdo opravlja to, kar določa samostalnik: ves tiči v delu, opravkih; zmeraj tiči v računih / rad tiči v knjigah bere, študira // s povedkovim določilom izraža stanje, položaj, kot ga določa samostalnik: tiči v dolgovih; tiči v predsodkih ima jih / tiči v revščini, zaostalosti / še vedno tičijo v fevdalizmu imajo take razmere kot v fevdalizmu ● ekspr. ne prodajaj kože, dokler medved še v brlogu tiči ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš; ekspr. do kolen tičati v blatu biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. srce mu je tičalo v grlu zaradi močnega bitja srca ob razburjenju je imel neprijeten občutek v grlu; ekspr. srce mu tiči v hlačah boji se, nima poguma; ekspr. strah mu tiči v kosteh zelo se boji; ekspr. tiči v pasti je v položaju, ko se bo težko rešil; ekspr. vedno tičita skupaj se družita; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; preg. kdor doma tiči, se malo nauči izkušnje, znanje se pridobivajo v stikih z drugimi ljudmi tičèč -éča -e: v škornjih tičeče noge; pod košatimi obrvmi tičeče oči ♪
  8.      tíh  -a -o prid., tíšji (ȋ í) 1. ki je malo slišen ali neslišen: tih glas, pok; tih pozdrav, smeh, šepet; tiha glasba / tih tek stroja; tiha hoja; streljanje je postajalo vse tišje / ekspr. v temi se plazijo tihi koraki 2. ki s svojim delovanjem povzroča malo hrupa, ropota: tih motor, stroj / tih potok, veter 3. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa: družba je postala tiha; otroci so tihi kot miške / konja sta tiha in mirna // ki se zadržano vede, malo govori: njegov oče je tih mož; tiha in ponižna ženska / sprva je bil tih, potem se je razgovoril 4. ki je brez hrupa, ropota: tih prostor, vrt; tiha soba; mesto je postalo tiho / tih večer; tiha noč 5. nav. ekspr. ki se ne izraža z govorjenjem: tih obup; tiha ljubezen; molk ni vedno tiho odobravanje; tiho privoljenje / v osmrtnicah prosimo tihega sožalja 6. pri katerem se ne govori: tihe demonstracije / tiho branje 7. ekspr. ki se dogaja, ne da bi se o tem veliko govorilo, pisalo: tiha reforma, revolucija; tihe spremembe 8. ekspr. ki se dogaja okolici prikrito, neopazno: vdaja se tihemu pijančevanju / mamila vodijo mlade v tihi samomor 9. ekspr. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov; miren: tih dan; tiho življenje / tih spanec / star. odpluli so v tihem vremenu brezvetrnem 10. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: tih sijaj; zrak je poln tihih vonjev / tiha eleganca obleke umirjena ● ekspr. zakonca imata tihi teden ne govorita, sta sprta; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; poroka je bila tiha brez svatovanja; ekspr. tiho pravilo ki se uveljavlja z navado; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega ◊ ekon. tihi družabnik kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi; rel. tiha maša maša brez petja; tiha nedelja predzadnja nedelja pred veliko nočjo; šol. tiha vaja navadno krajša pismena naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje; tiha zaposlitev ali tiho delo samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak tiho opravlja svojo nalogo tího prisl.: tiho brati; tiho so šli proti domu; tiho jokati; tiho odpreti vrata; tiho se strinjati s kom; tiho upa, da se bo vse srečno končalo / v povedni rabi: vse je bilo tiho; ves čas so tiho; tiho je kakor v grobu; biti tiho kot miš; kot grožnja ali boš tiho; elipt.: ti pa kar tiho; tiho, nekdo prihaja ∙ ekspr. nikomur ni tiho odgovori na vsako nasprotovanje, vsak izziv; vulg. namesto da bi povedali svoje mnenje, so pa tiho kot riti ga ne povejo ♦ muz. tiho označba za jakost izvajanja piano; zelo tiho označba za jakost izvajanja pianissimo; čedalje tišje označba za jakost izvajanja decrescendo tíhi -a -o sam.: na tiho stopati natiho; ekspr. na tihem pisati pesmi natihem; po tihem jokati potihem ♪
  9.      tíhcen  -a -o [cǝn] prid. (ȋ) ekspr. zelo tih: tihcen glas / otroka sta bila tihcena kot dve miški tíhceno prisl.: tihceno govoriti, jokati ♪
  10.      tiholástvo  -a s (ȃ) knjiž., redko neodkritost, potuhnjenost: bali so se njegovega tiholastva ♪
  11.      tiholázec  -zca m (ȃ) knjiž., ekspr. 1. tiho hodeč človek: tiholazec se mu je približal na dva metra / za njim so poslali tiholazca 2. neodkrit, potuhnjen človek: bati se tiholazcev; spletkarski tiholazec ♪
  12.      tiholázen  -zna -o prid. (ā) knjiž., ekspr. 1. tiho hodeč: tiholazen zasledovalec; volk je tiholazna žival 2. neodkrit, potuhnjen: tiholazen in častihlepen spletkar / govoriti s tiholaznim glasom tiholázno prisl.: tiholazno je prišla odpret ♪
  13.      tiholáziti  -im nedov. (á ȃ) knjiž., ekspr. 1. tiho hoditi: tiholazil je kot tat, da je ne bi prebudil 2. neodkrito, potuhnjeno se vesti ali govoriti: tiholazil je, da bi se ji prikupil; pred nami ti ni treba tiholaziti ♪
  14.      tiholázka  -e ž (ȃ) knjiž., redko neodkrita, potuhnjena ženska: kako naj zaupamo taki tiholazki ♪
  15.      tiholáznik  -a m (ȃ) knjiž., redko neodkrit, potuhnjen človek: zmeraj je bil tiholaznik ♪
  16.      tihotápka  -e ž (ȃ) ženska oblika od tihotapec: kaznovati, odkriti tihotapko; tihotapka cigaret ♪
  17.      tíkva  -e ž (ȋ) nar. vzhodno 1. buča: saditi tikve / jesti tikve; zrela tikva 2. glava: udariti koga po tikvi / imeti prazno, trdo tikvo ♪
  18.      típ 2 -a m (ȋ) čut za zaznavanje predmetov z dotikom, pritiskom: imeti dobro razvit tip; vid, tip in drugi čuti / učiti se prepoznavati predmete s tipom ♪
  19.      típanje  -a s (ȋ) glagolnik od tipati: tipanje in vohanje / s tipanjem priti do stikala / pri tipanju je otipal majhno oteklino / previdno tipanje v novo smer raziskovanja ♪
  20.      típati  -am in -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. zaznavati s tipom: tipati s prsti, z ustnicami; zveri dobro vohajo in tipajo // dotikati se česa s prsti, z roko a) zaradi ugotavljanja lastnosti, značilnosti: tipati tkanino, volno / tipati žilo ugotavljati, kako bije, utripa srce b) zaradi ugotavljanja česa sploh: tipati otrokovo vroče čelo; tipal se je po nogi in začutil kri c) zaradi iskanja česa: tipal je po žepu in otipal svinčnik; tipati po steni, kje je stikalo / starkine roke so tipale po palici; tipati za vžigalicami / ekspr. tipati za pravo besedo iskati jo / v temi sta tipala pot 2. ljubkovalno prijemati koga, navadno žensko: začel jo je objemati in tipati 3. med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: tipati bezgavke 4. s prislovnim določilom dotikajoč se predmetov hoditi, iti: tipati proti izhodu, skozi grmovje / ekspr. z avtomobilom je previdno tipal po zasneženi cesti počasi peljal; pren. v teh pesmih tipa pesnik v nov svet 5. ekspr. preiskujoče gledati, ogledovati: pogledi vseh so radovedno tipali ujetnika; z daljnogledom tipati po pobočjih, za stražarjem / s preiskujočimi očmi je tipal bratov obraz 6. ekspr. s previdnim poizvedovanjem, izpraševanjem poskušati izvedeti kaj: najprej je samo tipal, potem pa kar naravnost vprašal; ni tak, da bi tipal po ovinkih / komisija še vedno tipa za vzroki nesreče // s preiskovanjem, razmišljanjem skušati priti do česa: tipati za resnico; tipati za pravimi vzroki nesporazumov / s temi poskusi so začeli šele tipati za novim virusom 7. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi se širiti, razširjati: skozi lino tipa mesečina; prvi sončni žarki so tipali po morski gladini / bukovo zelenje je tipalo vse više v goro ● ekspr. po šipah so tipale snežinke rahlo padale; ekspr. žaromet je tipal po taborišču preiskoval taborišče; ekspr. tudi nas tipajo nadloge s stoterimi prsti tudi mi imamo veliko nadlog; ekspr. tipati se skozi neznanke življenja spoznavati, raziskovati jih tipáje: tipaje in obotavljaje se je začel spraševati; hodila je počasi, tipaje s palico tipajóč -a -e: kmet ogleduje klase, tipajoč jih s prsti; prvi tipajoči poskusi ♪
  21.      típen 1 -pna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tip2: tipni organ / dotik, pritisk in drugi tipni občutki; vidne, slušne in tipne zaznave ♪
  22.      típka  -e ž (ȋ) gibljiv del pri nekaterih glasbenih instrumentih, na katerega se pritiska, da nastane zvok: pritisniti, spustiti tipko; udarjati na tipke, po tipkah; klavirske, orgelske tipke; črno-bele tipke harmonike; tipke na trobenti; glasbilo s tipkami // gibljiv nastavek nekaterih priprav, naprav, ki ob pritisku s prstom omogoča njihovo delovanje: tipke na pisalnem stroju; zvonec s tipko / tipke pri televizijskem sprejemniku gumbi ◊ adm. mrtva tipka pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; elektr. povratna tipka s katero se priprava, del priprave vrača v izhodiščni položaj; tipke (elektronskega) računalnika ♪
  23.      tipkálo  -a s (á) 1. stikalo s tipko: pritisniti na tipkalo / tipkalo za zvonec 2. del naprave, na katerega se pritiska pri oddaji besedila z Morzejevo abecedo: udarjati po tipkalu ♪
  24.      típkati  -am nedov. (ȋ) 1. pisati na pisalni stroj: zna tipkati; strojepiska tipka; tipkati besedilo; tipkati po nareku / slepo tipkati z desetimi prsti brez gledanja na tipke 2. pritiskati na tipko, tipke: tipkati na teleprinter / tipkati ukaze v računalnik ∙ ekspr. tipkati po klavirju igrati nanj típkan -a -o: tipkana stran ♪
  25.      tír  -a m (ȋ) 1. tirnice, pritrjene v dveh vzporednih črtah na prage: za betonsko ograjo so tekli tiri; polagati tire; iti čez tire; proga z dvema tiroma; ekspr. vlak je skočil s tira (se) je iztiril; tiri za nakladanje in razkladanje; različne širine tirov / tir je prost, zaprt, zaseden; vlak stoji na tretjem tiru / glavni, izvozni tir; industrijski tir ki povezuje industrijske objekte s tiri za splošni promet / voda je zalila rudniške tire; tramvajski, železniški tir 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: polizdelke prevažajo po tiru pod stropom; karnise z drsnimi tiri 3. krivulja, ki jo opiše telo pri gibanju: izračunati tir; krožiti po tiru; tir izstrelka, planeta, satelita / spremeniti tir vesoljske rakete; izstreliti na tir 4. nar. sled, ki jo zapustijo kolesa vozila, smuči, sani: prvi smučar je naredil tir / v ilovnatih tirih kolovoza je stala voda kolesnicah // gaz: takoj zjutraj so naredili tir do hleva 5. ekspr., s predlogom ustaljen način življenja, delovanja: ti dogodki so jih vrgli iz tira; vživeti se v vsakdanji tir družinskega življenja ● ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; publ. promet je s tirov prešel na ceste z železnice; ekspr. obrniti pogovor na drug tir na drugo snov; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno; ekspr. s tem so to vprašanje znova potisnili na slepi, stranski tir ga nehali reševati, obravnavati; publ. pogovori so zašli na slepi tir se na enak način ne morejo nadaljevati; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto ◊ astr. Zemljin tir; lov. tir enkratna vidna sled, ki jo zapusti žival v snegu, blatu, travi pri hoji, teku; žel. normalni s 1.435 mm, ozki s 670 mm, široki tir z več kot 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic; odstavni tir; os tira sredina med tirnicama ♪

   7.150 7.175 7.200 7.225 7.250 7.275 7.300 7.325 7.350 7.375  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA