Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rit (6.776-6.800)


  1.      spokorjênje  -a s (é) glagolnik od spokoriti se: spokorjenje grešnika ♪
  2.      spokórnost  -i ž (ọ́) rel. duševno stanje človeka, ki živi spokorno: postna spokornost / storiti kaj iz spokornosti ♪
  3.      spolstíti  -ím tudi spólstiti -im [u̯s tudi ls] dov. (ȋ í; ọ̄ ọ̑) tekst. z valjanjem, pritiskanjem ob višji temperaturi med seboj preplesti ali povezati živalska vlakna: spolstiti zajčjo dlako; spolstiti volno / spolstiti tkanino; volnene pletenine se pri pranju rade spolstijo spolstèn -êna -o tudi spólsten -a -o: spolstena dlaka; površina tkanine je spolstena ∙ knjiž. skuštrani in spolsteni lasje sprijeti ♪
  4.      spólzek  -zka -o [u̯z] prid. (ọ́) 1. ki zaradi gladkosti, vlažnosti a) povzroča pri premikanju nevarnost padca: spolzek kamen, led; zaradi dežja je cesta spolzka; spolzka tla; pren. ta trditev stoji na spolzkih tleh b) uhaja iz prijema: obeljen hlod je spolzek; ribe so spolzke; spolzek kot riba / spolzka koža, sluznica c) povzroča neprijeten občutek: spolzek dotik 2. ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti: spolzki prizori v filmu; spolzka šala; predstava je bila na več mestih spolzka; spolzko govorjenje spólzko prisl.: spolzko govoriti / v povedni rabi bilo je mokro in spolzko ♪
  5.      spomeník  -a m (í) kiparsko ali arhitekturno delo v spomin na določeno osebo, določen dogodek: postaviti, zgraditi spomenik; bronast, kamnit, lesen spomenik; spomenik iz črnega marmorja; spomenik v obliki obeliska / odkriti spomenik / tu stoji spomenik slavnega pesnika, slavnemu pesniku / nagrobni spomenik; spomenik padlim partizanom / zakon o varstvu spomenikov; pren. v romanu je pisatelj postavil materi veličasten spomenik // s prilastkom kulturna stvaritev, pomembno delo iz preteklosti: ta grad je spomenik renesančne umetnosti / arheološki, umetnostnozgodovinski spomeniki; glagolski spomeniki slovanska besedila, zapisana v glagolici; naravni spomenik primerek žive ali nežive narave, ki ima zaradi značilne oblike ali redkosti poseben kulturni, znanstveni pomen; rokopisni spomeniki ♦ lit. brižinski spomeniki najstarejši ohranjeni zapisi v slovenskem jeziku ♪
  6.      spomígniti  -em dov. (í ȋ) knjiž. z gibom izraziti kaj, opozoriti na kaj: spomignil mu je, naj počaka; skrivnostno sta si spomignila ♪
  7.      spomín  -a m (ȋ) 1. ed. sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke v zavesti ohrani, obnovi: spomin mu odpoveduje, ekspr. peša; zanesti se na svoj spomin; imeti dober, slab, zanesljiv spomin / ekspr. če me spomin ne vara, sem to dekle že nekje videl; ponesrečenec je izgubil spomin; uriti spomin / glasbeni, motorični spomin; vizualni spomin; spomin za številke 2. ed., nav. ekspr. zavest, v kateri so ohranjene predstave, misli, podatki o preteklosti: v spominu se mu je vrstila podoba za podobo / izbrisati koga iz spomina pozabiti ga; priklicati (si) v spomin spomniti se; poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; ohraniti kaj v spominu zapomniti si; ta dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja / v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu 3. predstava, misel, podatek o preteklosti, ohranjen v zavesti: spomini ga težijo, vznemirjajo; jasen, neprijeten, vesel spomin / spomini segajo daleč nazaj; spomin na ta dogodek je še živ; vse to je zdaj samo še spomin; skupaj obujati spomine / navesti podatke po spominu 4. oseba glede na zavestno obnovitev v zavesti koga: počastiti spomin na padle z enominutnim molkom; vznes.: oddolžiti se spominu umrlega; človek blagega spomina / v medmetni rabi, ob spominu na umrle slava njegovemu spominu 5. mn. popis dogodkov, srečanj, ki jih je pisec sam doživel: brati, izdati spomine; druga knjiga spominov 6. v zvezi s predlogom v, za izraža, da je namen določenega dejanja, stvari spominjanje na koga ali kaj: postaviti kip v spomin pesnika, pesniku, na pesnika; praznik v spomin na zmago / dobiti kaj v spomin, za spomin; posvetiti knjigo komu v spomin / kot posvetilo materi v spomin / v osmrtnicah v spomin ● ekspr. te hiše, palače so okamneli spomini nekdanjih časov ostanki, preostanki, ki spominjajo na nekdanje čase; v njegovih dogodivščinah ni nič spomina vredno kar bi si bilo vredno zapomniti; ostati zvest spominu in delu koga ravnati, delati tako, kot je kdo delal; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv ◊ etn. glas, znamenje, ki naznanja smrt v hiši ali v ožjem sorodstvu ♪
  8.      spomínjati  -am nedov. (í) 1. povzročati, da se komu kaj iz preteklosti znova pojavi v zavesti: to me spominja na nekdanje dni, star. nekdanjih dni; slika me bo povsod spominjala nanj / ekspr. njegova obleka je spominjala na boljše čase 2. delati, navadno z besedami, da kdo česa ne pozabi: spominjal jo je, kaj mora kupiti; ni ga rada spominjala na njegove dolžnosti / človeka spominjajo na njegov živalski izvor mnogi znaki in lastnosti / članek spominja na to, da se je treba pripraviti na setev opozarja 3. v zvezi z na biti tak, da se v zavesti povezuje z določenimi lastnostmi drugega: ti izrastki spominjajo na črve; ekspr. njegova soba spominja na brlog / to dekle me spominja na sestro 4. star. omenjati kaj, govoriti o čem: govornik je spominjal težke dni vojne; pisec spominja v članku velik mestni požar spomínjati se 1. imeti v zavesti kako predstavo, misel, podatek o preteklosti: spominjati se matere, zastar. na mater; ni se spominjal, kdaj je prišel domov; dobro, medlo, natančno, živo se spominjati koga / kot se spominjate, je mikroskop sestavljen iz več leč; odkar se spominjam, živi v tej hiši 2. s premišljanjem obnavljati v spominu: polagoma se je spominjal, kaj so mu rekli / recite ji, da se je mnogokrat spominjam 3. knjiž. praznovati, obhajati: čez nekaj dni se bomo spominjali obletnice zmage; letos smo se spominjali pisateljeve stoletnice spominjáje: spominjaje se vseh podrobnosti, je pripovedoval o svoji mladosti spominjajóč -a -e: spominjajoč se teh dogodkov, se je zasmejal; obleka, spominjajoča na vrečo spomínjan -a -o: dogodki, spominjani v knjigi, so resnični ♪
  9.      spomínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na spomin: a) spominske sposobnosti / spominsko obnavljanje / spominske igre b) članek, napisan na podlagi spominskega gradiva / spominska literatura c) spominska radijska oddaja / spominska knjiga knjiga za vpisovanje želja, namenjena lastniku v spomin; knjiga za vpisovanje podpisov, vtisov ob določenem dogodku, namenjena lastniku v spomin; odkriti, vzidati spominsko ploščo; spominska razstava; spominska soba soba z razstavljenimi predmeti, dokumenti v spomin na določeno osebo, dogodek; knjiž. spominska znamka priložnostna znamka; spominsko drevo drevo, vsajeno v spomin na kaj ♦ biol. spominski vtis sled, ki jo zapusti vzdraženje v živčnih celicah; etn. spominska pesem pesem v spomin nenadoma, v nesreči umrlemu; filat. spominski pisemski ovitek ovitek, izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi, znamkami, žigom ♪
  10.      spopádati se  -am se nedov. (ā ȃ) 1. uporabljati silo drug proti drugemu z namenom a) obvladovati, onesposabljati koga: fantje se radi spopadajo; spopadati se s koli b) uničevati, onesposabljati sovražnika: spopadati se s sovražnikovimi enotami; že več dni se spopadajo / spopadati se s tanki // s takimi dejanji skušati doseči kaj, priti do česa: spopadati se za blago, plen / golobi se spopadajo za zrnje 2. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopati drug proti drugemu: voditelja strank se pogosto spopadata; spopadati se s predstojnikom; javno se spopadati 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z prizadevati si rešiti, odpraviti kaj težavnega, neprijetnega: s temi težavami, vprašanji se spopada vsak dan / spopadati se s predsodki, z negativnimi težnjami spopadajóč se -a -e: spopadajoče se struje ♪
  11.      spopásti se  -pádem se dov., stil. spopàl se spopála se (á ā) 1. uporabiti silo drug proti drugemu z namenom a) obvladati, onesposobiti koga: fantje so se spopadli; užalil ga je, zato sta se spopadla; spopasti se s koli / petelina sta se spopadla b) uničiti, onesposobiti sovražnika: četa se je spopadla s sovražnikom; na meji so se spopadli / spopasti se z letali // s takim dejanjem poskušati doseči kaj, priti do česa: spopadla sta se za dekle / psi se spopadejo za kost 2. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopiti drug proti drugemu: stranki sta se na zborovanju spopadli; spopadla sta se v časopisu; javno se spopasti 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z začeti reševati, odpravljati kaj težavnega, neprijetnega: spopasti se s problemom, težavami; spopasti se s šovinizmom / spopasti se z debelostjo; spopasti se z obsežnim gradivom začeti ga pregledovati, proučevati; spopasti se z življenjem spopásti zastar. popasti: spopasti koga za lase / jeza jih je spopadla ♪
  12.      sporazúmarski  -a -o prid. (ȗ) nav. slabš. ki (rad) sklepa (slabe, nenačelne) sporazume: sporazumarski politik / kritika sporazumarskih nazorov ♪
  13.      sporazúmarstvo  -a s (ȗ) nav. slabš. lastnosti ali ravnanje človeka, ki (rad) sklepa (slabe, nenačelne) sporazume: očitati komu sporazumarstvo / boriti se proti sporazumarstvu ♪
  14.      sporazuméti se  -úmem se dov., sporazúmel se tudi sporazumèl se in sporazumél se; sporazúmljen (ẹ́ ȗ) 1. z dogovarjanjem priti do medsebojnega razumevanja, sodelovanja: sporazumeli so se za ceno; sporazumeti se s kom o spornih vprašanjih 2. izmenjati, posredovati misli, informacije: sporazumeti se v angleščini / sporazumela sta se kar s pogledi, z rokami ♪
  15.      sporèk  -éka m (ȅ ẹ́) glagolnik od sporeči se: zaradi sporeka že dolgo ne govorita / med njima je prišlo do sporeka ♪
  16.      sporočíti  -ím dov., sporóčil (ȋ í) narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani: sporočiti novico, podatke; sporočil je, da odpotuje v soboto; sporočiti po radiu, telefonu; v pismu mu je sporočila, kako se je to zgodilo; pismeno, uradno sporočiti sporočèn -êna -o: preveriti sporočene podatke; sporočeno je bilo, da ne pridejo ♪
  17.      spoštljív  -a -o prid., spoštljívejši (ȋ í) ki ima, kaže spoštovanje: ta človek je zelo spoštljiv; spoštljiv do staršev, učitelja / spoštljiv glas, pogled; njegove besede so bile spoštljive / spoštljiv naslov ● ekspr. stati v spoštljivi razdalji v razdalji, ki jo zahteva spoštovanje, previdnost; ekspr. v banki ima naloženo spoštljivo vsoto denarja (zelo) veliko; evfem. zdaj je že v spoštljivih letih star, starejši spoštljívo prisl.: spoštljivo govoriti ♪
  18.      spoštovánje  -a s (ȃ) 1. zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti: čutiti, izgubiti spoštovanje do starejših, voditeljev; z besedami, dejanji izkazati komu dolžno, veliko spoštovanje; z delom si pridobiti spoštovanje / imeti, uživati spoštovanje; narediti iz spoštovanja; govoriti o čem s spoštovanjem / publ., kot vljudnostna fraza sprejmite izraze mojega spoštovanja / v meščanskem okolju, kot pozdrav moje spoštovanje / v pismih s spoštovanjem; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem // ekspr., navadno v zvezi vreden spoštovanja izraža, da je koga ali kaj vredno upoštevati: tak nasprotnik je vreden vsega spoštovanja; njegova odločnost je spoštovanja vredna 2. upoštevanje, izpolnjevanje: spoštovanje dogovorov, predpisov, rokov ♪
  19.      spotakljív  -a -o prid. (ȋ í) ekspr. neprimeren, nespodoben: spotakljiva pesem, slika; spotakljiva tema / spotakljiva trditev / moralno, politično spotakljiv spotakljívo prisl.: spotakljivo govoriti; sam.: v opisu ni nič spotakljivega ♪
  20.      spóti  in s póti tudi spotí in s potí prisl. (ọ́; ȋ) 1. izraža umik, odmik, da ni ovirano gibanje: spravil je zaboje spoti / v medmetni rabi spoti, pijanec ∙ iti komu spoti umakniti se mu; ekspr. spraviti koga spoti ubiti, umoriti ga; onemogočiti ga 2. star., v povedni rabi predaleč vstran: morala bi iti v trgovino, pa ji je bila spoti; prim. pot ♪
  21.      spotíka  -e ž (ȋ) ekspr. 1. izražanje nezadovoljstva, slabega mnenja o kom, čem: boji se zamere in spotike; poročila se je in bilo je konec spotike / to je nekaterim v spotiko 2. kar vzbuja nezadovoljstvo, slabo mnenje: popivanje je veljalo za veliko spotiko / bil je spotika v družini / kamen spotike ● ekspr. biti spotika odkritosrčnemu pogovoru ovira; ekspr. govoriti brez spotike brez zatikanja, gladko ♪
  22.      spotikljív  -a -o prid. (ȋ í) ekspr. neprimeren, nespodoben: spotikljive zgodbe; spotikljivo vedenje / spotikljivo pravilo ∙ zastar. ljudje tu niso spotikljivi se ne spotikajo ob kaj, nad čim spotikljívo prisl.: spotikljivo govoriti ♪
  23.      spovédati  spovém dov. (ẹ́) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu naložiti pokoro in dati odvezo: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal 2. ekspr. ošteti, ozmerjati: hudo, pošteno ga je spovedala spovédati se 1. rel. povedati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: spovedal se je in šel k obhajilu; pred smrtjo se je spovedal / spovedati se svojih grehov 2. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: iskal je človeka, ki bi se mu spovedal; naj se odkrito spovem, da sem včasih slabo mislil o tebi spovédan -a -o: umrl je spovedan; prim. izpovedati ♪
  24.      spovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu nalagati pokoro in dajati odvezo: spovedovati romarje; vsak dan spoveduje 2. ekspr. oštevati, zmerjati: ko sta bila sama, ga je začel spovedovati spovedováti se rel. pripovedovati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: redno se spoveduje; pripovedovala je vse tako odkrito, kot bi se spovedovala / spovedovati se svojih grehov spovedujóč -a -e: spovedujoč se svojih grehov; spovedujoči duhovnik; prim. izpovedovati ♪
  25.      spoznánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od spoznati: spoznanje napak; znanost je pot k spoznanju resnice / čutno, intuitivno, razumsko spoznanje / meje človeškega spoznanja sposobnosti spoznati kaj sploh / imeti dar za spoznanje bolezni 2. kar kdo v zvezi s kom, čim spozna: spoznanje, da ga prijatelj vara, ga je prizadelo; globoko, grenko spoznanje / priti, ekspr. dokopati se do kakega spoznanja spoznati kaj / življenjska spoznanja / nova spoznanja na področju fizike; znanstvena spoznanja 3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za spoznanje izraža zelo majhno stopnjo: za spoznanje se zrediti; za spoznanje presvetla barva; potrebno bi bilo za spoznanje več odločnosti ● star. za moje spoznanje je on eden najbolj poštenih ljudi po mojem mnenju ◊ filoz. spoznanje proces simbolnega odražanja in obnavljanja stvarnosti v človeškem mišljenju; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro ♪

   6.651 6.676 6.701 6.726 6.751 6.776 6.801 6.826 6.851 6.876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA