Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rit (5.851-5.875)


  1.      prizéhati  -am dov. (ẹ́) zehajoč priti: prizehati iz spalnice ♪
  2.      prizíbati  tudi prizibáti -ljem in -am, in prizíbati -ljem in -am dov. (í á í; í) nav. ekspr. zibaje pripeljati: ladja jih je prizibala na otok prizíbati se tudi prizibáti se, in prizíbati se zibaje se priti: pijan se je prizibal iz gostilne; mimo okna se je prizibala ženska postava / po cesti se je prizibal težek voz je pripeljal ♪
  3.      prizív  -a m (ȋ) knjiž. 1. pismeno izraženo nesoglasje s sodbo, sklepom, odločbo z namenom, da se ta spremeni, razveljavi; pritožba: vložiti, zavrniti priziv; neutemeljen priziv ♦ jur. priziv nekdaj ugovor zoper sodbo nižjega sodišča pri višjem sodišču 2. ugovor, nestrinjanje: odgovor ni dopuščal priziva ∙ knjiž. ta resnica velja brez priziva brezpogojno ♪
  4.      prizíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. pritožben: zamuditi prizivni rok ♦ jur. prizivno sodišče nekdaj sodišče druge stopnje, ki odloča o sodbah sodišča prve stopnje ♪
  5.      priználen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki izraža priznanje, pohvalo: priznalne besede so ga spodbudile; priznalna kritika, ocena priználno prisl.: priznalno pogledati ♪
  6.      priznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven ∙ ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti 3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno priznán -a -o 1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan ♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja 2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja ♪
  7.      priznaválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki izraža priznanje, pohvalo: priznavalen pogled; kritika tega dela je bila priznavalna 2. s katerim se kaj priznava, potrjuje: spričevala, diplome in druge priznavalne listine priznaválno prisl.: priznavalno pokimati komu ♪
  8.      priznávati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: na zaslišanju so drug za drugim priznavali sodelovanje pri atentatu; priznavati zločine // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznavati napake; priznava, da tega ne ve / vedno je priznaval, da je bil njihov učenec // delati, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznavali so dekletom ljubezen in jim obljubljali zakon; priznaval mu je svoje skrivnosti 2. izražati, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: ateisti ne priznavajo boga; priznava le fizični svet / prednosti tega predloga ne priznavajo // izražati mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznavati komu sposobnosti, zasluge; priznavajo mu, da je veliko storil zanje 3. izražati strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: novega režima ne priznavajo vse države / priznavali so jim izpite na sorodni fakulteti / ne priznavajo nobene avtoritete / publ. letošnja moda priznava veliko stvari dovoljuje, dopušča // izražati mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznavati umetnika; vsi ga priznavajo in hvalijo / pravi humanizem priznava vsakega človeka ga upošteva / kritiki njegovo zadnje umetniško delo navdušeno priznavajo 4. izjavljati, da je kdo upravičen do česa: priznavati pokojnine ob določenih pogojih / priznavati narodu pravico, da sam odloča o sebi 5. v zvezi z za izjavljati, da je kdo to, kar izraža določilo: priznava ga za sina / priznava jo za zaveznico; priznava se za člana manjšinskega naroda / tega dela ne priznava za svoje priznavajóč -a -e: na pol priznavajoč krivdo; priznavajoče besede; prisl.: priznavajoče pokimati z glavo ♪
  9.      prizoríšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer se dogaja gledališko, filmsko delo: osvetliti prizorišče; spremeniti prizorišče s kulisami; igralec pride, stopi na prizorišče; likovna oprema prizorišča / prizorišče drugega dejanja je grajska dvorana / filmsko, lutkovno prizorišče // publ., navadno s prilastkom kraj, prostor, kjer se kaj dogaja sploh: odpeljati se s prizorišča požara; priti na prizorišče spopada / Pomurje je bilo letos spet prizorišče srečanja številnih izseljencev v Pomurju so se spet srečali številni izseljenci; prizorišče romana je Kras roman se dogaja na Krasu ∙ publ. mladi pisatelji so stopili na prizorišče so se začeli pojavljati, uveljavljati v javnosti; publ. oditi, umakniti se s političnega prizorišča ne ukvarjati se več s politiko ♪
  10.      prizvoníti  -ím dov., prizvónil (ȋ í) nav. ekspr. zvoneč priti: krave so prizvonile prav do hleva / kolesar je prizvonil z dvorišča na cesto zvoneč se pripeljal ♪
  11.      prizvonkljáti  -ám dov. (á ȃ) nav. ekspr. zvonkljajoč priti: ovce so prizvonkljale s planine / pastirji so z živino prizvonkljali domov / po cesti so prizvonkljali kolesarji zvonkljajoč se pripeljali ♪
  12.      priženíti se  -žénim se dov. (ȋ ẹ́) v zvezi z osebo moškega spola z ženitvijo, poroko priti kam: če ne bo drugače, se pa kam priženi; priženiti se na kmetijo, v mesto priženíti z ženitvijo, poroko priti do česa: priženiti hišo, posestvo; gledal je, da bi več priženil / priženil je otroka z ženo je dobil tudi njenega otroka prižénjen -a -o: k priženjenemu posestvu je dokupil še nekaj njiv ♪
  13.      prížnica  -e ž (ȋ) ograjen pomol iz zidu v cerkvi za govornika: govoriti, oznaniti s prižnice; kamnita prižnica / župnik je stopil na prižnico ♦ alp. večji pomol v skalovju ♪
  14.      prižuboréti  -ím dov. (ẹ́ í) žuboreč priteči: iz zemlje je prižuborel studenec; besede so prižuborele kot potoček ♪
  15.      prižvenketáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) žvenketajoč priti: z ostrogami na škornjih je prižvenketal v sobo ♪
  16.      prižvížgati  -am dov. (í) 1. žvižgajoč priti: vesel je prižvižgal v sobo / ekspr. iz teme je prižvižgala krogla žvižgajoč priletela 2. redko z žvižganjem priklicati: prižvižgati otroke na dvorišče ♪
  17.      pŕleščina  -e ž (ȓ) prleško narečje: poslušati prleščino / govoriti v prleščini ♪
  18.      próbati  -am dov. (ọ̑) nižje pog. 1. poskusiti: probal je odpreti vrata / probajte še pijačo, potico pokusite 2. pomeriti: probati čevlje / obleka je že urezana, pridite probat ♪
  19.      problém  -a m (ẹ̑) 1. kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti, vprašanje: odkriti, opisati, razčleniti, rešiti problem; poglobiti se v problem; družbeni, filozofski problemi; lahek, nerešljiv, zapleten problem; problemi logike, tehnike / ukvarjati se s problemom lepega, resnice / to so osrednji problemi njegove poezije vprašanja, teme // s prilastkom kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in zahteva rešitev, ki pa jo je težko najti, uresničiti: obravnavati problem beguncev, razorožitve; problem goriva, redne preskrbe / publ. palestinski problem 2. nav. mn. kar je nezaželeno, težko rešljivo in je potrebno odpraviti, rešiti, težava: probleme je treba reševati sproti; biti kos gospodarskim, življenjskim problemom; za moj problem nima nihče razumevanja / nima problemov; je brez problemov / imeti probleme s čim, s kom 3. ed., ekspr., v povedni rabi kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: vse bi šlo, samo čas, denar, hiša je problem; kako bi to naredili, je velik problem / pog. fant postaja vse večji problem / žarg.: to narediti pa res ni problem ni nemogoče, težko; kako boš to naredil, je tvoj problem je tvoja stvar ◊ mat. (matematični) problem z besedami izražena naloga, ki jo je treba izraziti in rešiti matematično; šah. problem umetno narejena pozicija z zahtevo, da se v določenem številu potez da mat; dvopotezni problem ♪
  20.      problémskost  -i ž (ẹ̑) knjiž. značilnost problemskega: po kritičnosti in problemskosti to delo ne zaostaja za drugimi ♪
  21.      probòj  -ôja m (ȍ ó) redko preboj: proboj stene / z mitraljezom kriti proboj; pasti pri proboju ♪
  22.      procènt  -ênta in -énta m (ȅ ē; ȅ ẹ̄) 1. del na sto enakih delov razdeljene celote; odstotek: proizvodnja je za sedem procentov [7 %] večja kot lani / preračunati v procente // ed. količina, izražena s tem delom: ugotavljati procent primesi v snovi 2. mn., žarg. provizija: dobiti, izgovoriti si procente ♪
  23.      pród  -a m, mn. stil. prodóvi (ọ̑) kamenje, ki ga je nanesla, zaoblila voda: rečni breg prekriva prod; voda nanaša prod; plast proda / morski, rečni prod // s takim kamenjem prekrit del brega, obale: sončiti se na produ; dolg, ozek prod; prodi ob reki ♪
  24.      prodájati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj v last tako, da plača dogovorjeno ceno: prodajati knjige, obleko, zelenjavo; prodajati na trgu, po hišah; drago, poceni prodajati / danes se dobro prodaja / prodajati pod ceno, v izgubo; prodajati po znižanih cenah / prodajati na meter, po kosih / prodajati na debelo, na drobno, na kredit / drago prodajati svoje usluge 2. ekspr. odpovedovati se čemu zaradi koristi: prodajati svojo čast 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje ali dejanje, kot ga določa dopolnilo: prodajati dolgčas dolgočasiti se; prodajati lenobo lenariti; pog. ne prodajaj sitnosti ne sitnari; prodajati slabo voljo biti slabe volje, kazati slabo voljo 4. ekspr. praviti, pripovedovati, kar izraža dopolnilo: prodajaj svojo modrost, učenost kje drugje / prodajati laži lagati ● ekspr. prodajati zijala zadrževati se kje in si radovedno ogledovati; ne prodajaj kože, dokler je medved še v brlogu ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš ◊ etn. blago prodajati otroška igra, pri kateri udeleženec v vlogi kupca ugiblje, katero blago predstavljajo drugi prodájati se ekspr. 1. sodelovati z nasprotnikom, sovražnikom zaradi koristi: zaradi lakote se ne bomo prodajali 2. imeti ljubezenske, spolne odnose s kom zaradi koristi: ta ženska se prodaja (za denar) prodájan -a -o: to je najbolje prodajana knjiga v tem letu ♪
  25.      prodírnost  -i ž (ȋ) knjiž. prodornost: prodirnost rentgenskih žarkov / ta kritik je znan po svoji prodirnosti / umska prodirnost ♪

   5.726 5.751 5.776 5.801 5.826 5.851 5.876 5.901 5.926 5.951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA