Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rit (5.501-5.525)


  1.      pribrêsti  -brêdem dov., pribrêdel in pribrédel pribrêdla, stil. pribrèl pribrêla (é) z bredenjem priti: pribredel je na to stran reke / ekspr. srečno pribresti na hrib priti, navadno skozi ovire ♪
  2.      pribrísati  -bríšem dov., tudi pribrisála (í ȋ) pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro priti, priteči: kmalu jo je pribrisala nazaj / zajec jo je pribrisal iz gozda ♪
  3.      pribrzéti  -ím dov. (ẹ́ í) hitro, lahkotno priti: pribrzela je v hišo in pozdravila / ekspr. avtomobil je pribrzel okrog ovinka hitro pripeljal ♪
  4.      pribučáti  -ím dov. (á í) nav. ekspr. 1. bučeč nastopiti, pojaviti se: burja, vihar pribuči 2. bučeč priteči: slap pribuči čez skale / tovornjak pribuči na trg bučeč pripelje ♪
  5.      pricapljáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. capljajoč priti: otrok je bos pricapljal v kuhinjo / medvedek je pricapljal iz gozda / ves premočen je pricapljal do koče prišel ♪
  6.      pricepetáti  -ám dov. (á ȃ) cepetajoč priti: otroci so bosi pricepetali k materi in se stisnili k njej ♪
  7.      pricíncati  -am dov. (ȋ) slabš. počasi priti ali pripeljati se: proti večeru so pricincali na vrh; z vlakom so se pricincali v mesto ♪
  8.      pricíniti  -im dov. (í ȋ) pritrditi s kositrom: priciniti žico; priciniti ročaj k posodi ♪
  9.      pricokláti  -ám dov. (á ȃ) coklajoč priti: starec je pricoklal v hišo / pricoklati v coklah / ekspr. bosa je pricoklala predenj prišla ♪
  10.      pricopotáti  -ám dov. (á ȃ) copotajoč priti: otroci so pricopotali z mokrimi čevlji ♪
  11.      pricuréti  -ím dov. (ẹ́ í) priteči, pripolzeti v tankem curku: iz vrtine je pricurela voda; pren., ekspr. nenadoma je pricurela vanj čudna sladkost ♪
  12.      pricurljáti  -ám dov. (á ȃ) priteči, pripolzeti v tankem curku: potne kaplje so mu pricurljale po čelu; iz prsta ji je pricurljala kri ♪
  13.      pricvíliti  -im dov., pricvilíla tudi pricvílila (í) cvileč priti: pes je pricvilil v hišo / ekspr.: svinčenke so pricvilile do njih cvileč priletele; tramvaj je pricvilil izza ovinka cvileč pripeljal ♪
  14.      pricvŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. nekoliko ožgati, osmoditi: plamen mu je pricvrknil lase / slana je travo pricvrknila 2. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: konja pricvrkniti z bičem pricvŕknjen -a -o 1. deležnik od pricvrkniti: pricvrknjeni lasje 2. ekspr. čudaški, neumen: malo je pricvrknjen ♪
  15.      príča  -e ž (í) 1. oseba, ki na sodišču pove, kar ve o kom, čem: priče ga obtožujejo; zapriseči pričo; zaslišati priče; soočiti obdolženca s pričami; nezanesljiva, pristranska priča; opirati se na izjave, navedbe prič; stranka in priče; biti, nastopiti na razpravi kot priča / obremenilna priča 2. kdor je navzoč ob kakem dogodku z namenom, da potrdi njegovo veljavnost: poklicati, prositi koga za pričo; narediti oporoko pred pričami; podpisati se kot priča / biti za pričo pri poroki / oporočna priča; (poročna) priča 3. kdor je navzoč ob kakem dogodku: priče so pripovedovale, kar so videle; v tej samoti se ni bilo bati nobene priče; imeti priče in dokaze; ekspr. po besedah še živih prič se je to res zgodilo / vi vsi ste priča, priče, za pričo, da sem mu denar vrnil vi vsi vidite; vi vsi lahko potrdite; biti priča nesreče biti navzoč pri nesreči, videti jo; nehote je bil priča njunemu pogovoru ga je slišal, bil navzoč pri njem; v svojem poklicu je bila priča mnogim družinskim tragedijam je lahko opazovala, spoznala mnoge družinske tragedije 4. s prilastkom izraz, znamenje česa: knjiga je zanimiva priča razburkane dobe; s tem gradom so porušili zadnjo pričo preteklosti; ekspr. barake, živa priča revščine / tvoja pisma so nam priča, da še nisi pozabil na dom dokaz // kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: biti priča resnice 5. zastar. zgodba, pripoved: spomnil se je očetove priče / verjeti babjim pričam čenčam 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pri priči brez odlašanja, takoj: pri priči se je lotil dela, začel pomagati / pri priči se je streznil / pri tej priči moraš iti takoj (zdaj); pri tisti priči se je vrnil takoj (tedaj) ● publ. že imena igralcev zagotavljajo, da bomo priča odlični predstavi da bo predstava odlična; ekspr. bog mi je priča, da ne lažem izraža podkrepitev trditve; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval; brez priče, brez prič govoriti s kom brez prič ne da bi bil še kdo navzoč; ekspr. brez vsake priče se je hotel posloviti od doma ne da bi ga kdo videl, opazil; ekspr. se bova že srečala brez prič na samem; objel jo je v pričo ljudi vpričo ◊ jur. identitetna priča s katero se doseže identiteta; kriva priča; rel. Jehovina priča pripadnik verske sekte, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje; prim. pričo ♪
  16.      pričákati  -am dov., pričákajte in pričakájte; pričákala in pričakála (á ȃ) 1. s čakanjem priti do česa, doseči kaj: odgovora ni pričakal; končno so pričakali prevod te pesnitve / po dolgem čakanju so le pričakali natakarja 2. ostati na kakem mestu do prihoda koga: goste so pričakali pred hišo; pričakati koga na letališču; slovesno pričakati / pričakala ga je z nasmehom sprejela // ostati na kakem mestu s sovražnim namenom do prihoda koga: pričakal ga je in ustrelil; pričakati sovražnika v zasedi / oče ga je pričakal s šibo 3. prebiti, preživeti čas do nastopa česa: pričakati začetek šolskega leta; ekspr. tako se je veselila izleta, da kar ni mogla pričakati jutra / novo leto je pričakal v veseli družbi ● star. ni pričakal svojega jubileja dočakal; ekspr. premišljevala je, s čim naj pričaka svojo lačno družino s čim naj ji postreže ob prihodu; knjiž., redko pričakal je, da je nehal vpiti, nato mu je odgovoril počakal; ekspr. življenje je ni ravno prijazno pričakalo imela je težko življenje pričákan -a -o: težko pričakano leto osvoboditve ♪
  17.      pričárati  -am dov. (ȃ) 1. po ljudskem verovanju s čaranjem priti do česa: iz zemlje je pričaral zaklad / če bi mogel, bi ga ta trenutek pričaral sem; nenadoma je stopil v hišo, kot bi ga pričaral 2. ekspr. priklicati, ustvariti: zelena barva bazena pričara iluzijo zelenice v puščavi; zakril si je oči in si skušal pričarati njeno podobo ∙ domišljija mu je pričarala pred oči ljubljeni kraj v domišljiji je videl pričáran -a -o: pričarane podobe, sanje ♪
  18.      príčati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. pripovedovati na sodišču, kar se ve o kom, čem: nihče ni hotel pričati, čeprav so videli nesrečo; moral bo pričati; ožjim sorodnikom ni treba pričati; pričati proti komu; pričati za koga, zoper koga / pričati za prijateljevo nedolžnost ♦ jur. krivo pričati 2. nav. 3. os. biti izraz, znamenje česa: urejena kmetija priča o dobrem gospodarjenju; pohištvo v sobi je pričalo o preprostem okusu / bledica na njenem obrazu priča, da ni zdrava; pisani gozdovi pričajo, da je prišla jesen // star. izpovedovati, izražati: pričati ljubezen do dekleta; v pesmih priča njegovo čast in slavo ∙ knjiž. pričati resnico z življenjem, ravnanjem jo potrjevati 3. zastar. govoriti, pripovedovati: o tem so mi pričali prijatelji; kakor se priča, so bili ti kraji že zgodaj naseljeni / o tem dogodku pričajo zgodovinske knjige ♪
  19.      pričéti  -čnèm dov., pričél; nam. pričét in pričèt (ẹ́ ȅ) začeti: odprl je knjigo in pričel brati; pričelo jo je skrbeti, ker se predolgo niso vrnili / delo se prične zgodaj; tekmovanje se prične v sredo; zima se je že pričela / pričeti košnjo / srečanje so pričeli s prijaznim pogovorom, nehali pa s prepirom / brezoseb. pričelo je deževati / elipt. ko se je hrup polegel, je govornik spet pričel začel govoriti / neustalj. predstava prične ob petih se začne pričénši zastar.: predelali so vso literarno zgodovino, pričenši s protestantizmom / pričenši z novim letom se je najemnina zvišala pričét -a -o: pričeto sliko je dokončal šele po več letih ♪
  20.      pričofotáti  -ám dov. (á ȃ) čofotajoč priti: otroci so pričofotali iz vode / race pričofotajo k bregu ♪
  21.      pričujóčnost  -i ž (ọ́) knjiž. navzočnost: moti jih njegova pričujočnost; ni se zavedal očetove pričujočnosti / v pričujočnosti neznanca ni mogel govoriti ∙ knjiž. pričujočnost duha prisebnost ♪
  22.      pričvrstíti  -ím dov., pričvŕstil (ȋ í) narediti, da je kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju; pritrditi: pričvrstiti desko, kotel, vrv; pričvrstiti z vijakom, žebljem / pričvrstiti napis na slavolok; školjke se pričvrstijo na skale; pričvrstiti si masko na obraz pričvrščèn tudi pričvrstèn -êna -o: pričvrščen na podlago; pričvrščen z vrvjo; pričvrščen drog ♪
  23.      pričvŕščati  -am nedov. (ŕ) delati, da je kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju; pritrjevati: pričvrščati jermene; pričvrščati z žeblji ♪
  24.      pričvrščeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da je kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju; pritrjevati: pričvrščevati okvir z vijaki ♪
  25.      príd  -a m (ȋ ȋ) 1. star. korist: tak človek lahko naredi več kvara kot prida; to ne prinaša nobenega prida / dela samo za svoj prid 2. v prislovni rabi, v zvezi v prid izraža usmerjenost koristi glagolskega dejanja: delati v prid skupnosti; govoriti komu v prid; obrniti kaj v svoj prid / to ni v prid njegovemu položaju mu ne koristi; publ. zaposlenost se je povečala v prid kvalificiranim delavcem zaposlenost kvalificiranih delavcev se je povečala // v zvezi s pridom koristno: s pridom izkoriščati, uporabiti / na teh tleh s pridom gojijo buče uspešno ● star. to podnebje mu ni bilo k pridu ni bilo ugodno zanj, mu ni prijalo; star. pri delu sta bila bolj v napotje kot k pridu delo sta bolj ovirala kot pospeševala ♪

   5.376 5.401 5.426 5.451 5.476 5.501 5.526 5.551 5.576 5.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA