Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rim (601-625)


  1.      dŕzniti si  -em si in dŕzniti se -em se dov. (ŕ ȓ) z nedoločnikom izraža, da kdo stori kaj kljub neprimernosti, neupravičenosti ali nevarnosti: pred vsemi si je drznil lagati; kako si le drzne pisati o stvari, ki je sploh ne pozna; beg je bil tvegan, zato si ni drznil pobegniti / ne drzni si nikoli več storiti kaj takega / zastar., kot vljudnostna fraza oprostite, da si vas drznem vprašati ♪
  2.      držávništvo  -a s (ā) dejavnost državnikov: posvetiti se državništvu / nekaterim udeležencem konference je manjkalo pravo državništvo ♪
  3.      dúh  -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha ● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba ♪
  4.      duhovít  -a -o prid., duhovítejši (ȋ) 1. ki je sposoben biti domiseln in šaljiv obenem: fant je nenavadno duhovit; zelo rad ima duhovito druščino; veljala je za sila duhovito žensko / njegove rjave oči imajo duhovit izraz / duhovita primera, šala 2. izvirno izpeljan, rešen: duhovita iznajdba; duhovita šahovska poteza; ta teorija je sicer zelo duhovita, toda nedokazljiva; gledalce je najbolj navdušil srednji napadalec s svojim duhovitim preigravanjem duhovíto prisl.: znal je zelo duhovito govoriti; pisatelj je duhovito opisoval napake svoje dobe; sam.: prosili so ga, naj jim pove kakšno duhovito šalo, domislico ♪
  5.      duhóvništvo  -a s (ọ́) 1. duhovniki: duhovništvo je dušilo napredno miselnost; duhovništva je primanjkovalo; biti pod pritiskom duhovništva 2. redko duhovniški poklic: posvetil se je duhovništvu / njegovo duhovništvo je bilo v tem kraju malo uspešno ♪
  6.      duplikát  -a m (ȃ) drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta, dvojnik: izdati duplikat osebne izkaznice; naredili so mu duplikat zaključnega spričevala; duplikat ključa ♪
  7.      dušeslóvje  -a s (ọ̑) veda, ki raziskuje človeško duševnost; psihologija: bil je strokovnjak v dušeslovju; eksperimentalno, sodobno dušeslovje ♪
  8.      duumvirát  -a m (ȃ) zgod. dvojica višjih uradnikov, izvoljena za določene državniške posle v starem Rimu ♪
  9.      dvánajsti  in dvanájsti -a -o štev. (ȃ; á) ki v zapovrstju ustreza številu dvanajst: dvanajstega [12.] septembra; v dvanajstem letu; okoli dvanajste (ure) 12h; 24h / dvanajsti del celote ∙ ekspr. nekaterim običajem bije dvanajsta ura izginjajo, se izgubljajo; ekspr. nevarnost je spoznal šele ob dvanajsti uri v zadnjem trenutku, hipu ♪
  10.      dvanajstína  -e ž (í) 1. del na dvanajst enakih delov razdeljene celote: primerjali so januarsko proizvodnjo z dvanajstino letnega plana // redko ducat: za hišo se je pasla kaka dvanajstina kokoši 2. fin. začasni proračun za en mesec: odobritev dvanajstin / proračunske dvanajstine ♪
  11.      dvigálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dviganje: dvigalni mehanizem; dvigalna moč priprave; dvigalna naprava; dvigalne verige, vrvi / redko dvigalni most dvižni most ♦ teh. dvigalni voziček transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne ♪
  12.      dvójnik  -a m (ọ̑) 1. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti: kralj je poslal na zborovanje svojega dvojnika / v njem je odkril svojega duševnega dvojnika // film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: najnevarnejše scene je v filmu odigral igralčev dvojnik, izurjen plezalec 2. drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta: policija je na pošti poiskala dvojnik brzojavke; dal si je narediti dvojnik ključa / poročila je treba oddati v dvojniku v dveh izvodih 3. redko dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec: pogorel je dvojnik; kozolec dvojnik ♪
  13.      dvójništvo  -a s (ọ̑) knjiž. 1. dvojnost: strah in pogum sta bila izraz njegovega dvojništva 2. izredna podobnost s kom, zlasti po zunanjosti: ta dva človeka sta zgovoren primer za dvojništvo ♪
  14.      dvójnost  -i ž (ọ̑) prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin: v izboru pesmi se kaže očitna dvojnost; čutiti v sebi dvojnost; človek niha v dvojnosti svoje eksistence med dobrim in zlim / dvojnost malomeščanske morale dvoličnost ♪
  15.      dvókápnica  -e ž (ọ̑-ȃ) arhit. streha z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode: za kmečko hišo je najbolj primerna dvokapnica ♪
  16.      dvókróžen  -žna -o prid. (ọ̑-ọ̑) 1. filat., navadno v zvezi dvokrožni žig žig, ki ima dve krožnici, med katerima je označba pošte: žigosati z dvokrožnim žigom 2. šah., navadno v zvezi dvokrožni turnir turnir, pri katerem igra vsak igralec z vsakim po dve partiji ♪
  17.      dvórézen  -zna -o prid. (ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑) 1. ki ima rezilo na obeh straneh: dvorezen meč, nož; pren. v tem primeru je oklevanje dvorezno sredstvo ∙ ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je 2. knjiž. dvoumen, dvosmiseln: dvorezen poklon; dvorezno vprašanje / branje ga je navdajalo z dvoreznimi občutki dvojnimi, dvovrstnimi ♪
  18.      dvózlóžen  -žna -o prid. (ọ̑-ọ̄) lingv. ki ima dva zloga: dvozložna beseda ♦ lit. dvozložna rima ženska rima ♪
  19.      džúnka  -e ž (ȗ) navt. vzhodnoazijska jadrnica z enim do pet jamborov, visoko krmo in ostrim premcem: po morju so križarile kitajske džunke ♪
  20.      é  m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, é éja (ẹ̄) šesta črka slovenske abecede: polglasnik se navadno zapiše z e; vse eje bere ozko // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ozki e; široki e é neskl. pril. šesti po vrsti: točka e ne potrebuje razlage / 2. e razred ◊ med. vitamin E in E vitamin; muz. ton e ton na tretji stopnji C-durove lestvice; E-dur durov tonovski način s štirimi višaji; e-mol molov tonovski način z enim višajem; šah. kmet na e-liniji v peti navpični vrsti z leve strani ♪
  21.      edíkula  -e ž (ȋ) um. majhen tempelj, kapelica s kipom v sredi: baročna edikula; rimska edikula // okvir iz stebrov, preklad in slemen okoli portalov, oken ♪
  22.      edíl  -a m (ȋ) zgod. nadzornik javnega reda, tržne organizacije, javnih zgradb ter organizator javnih prireditev v starem Rimu ♪
  23.      edíni  -a -o prid. (ȋ) 1. ki obstaja v enem primerku: to je edini izhod iz dvorane; bila je njegov edini otrok; dal mu je edino hčer za ženo / edini izhod iz stiske; to je še edina možnost, da bi preprečili nesrečo; edino upanje / ekspr. edina sreča, da si prišel 2. ki je omejen samo na navedeno: edina izvoda dragocene knjige hrani naša knjižnica; to so bile edine besede, ki jih je spregovoril // ekspr., v prislovni rabi, zapostavljen poudarja omejenost na navedeno: on edini je prišel na cilj; vi edini mi morete pomagati; vznes. ljubezen edina prenese take težave / enega edinega človeka poznam, ki to ve; sam.: mi nismo edini, ki vam ne verjamemo ♪
  24.      edínikrat  prisl. (ȋ) omejuje na edini omenjeni primer: edinikrat v življenju se ti ponuja taka priložnost ♪
  25.      edínkrat  prisl. (ȋ) omejuje na edini omenjeni primer: to je bilo edinkrat, da se nas je spomnil ♪

   476 501 526 551 576 601 626 651 676 701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA