Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rim (3.051-3.075)


  1.      sopúh  -a m (ȗ) 1. topel zrak, poln vidnih hlapov: sopuh se je kadil, uhajal skozi odprta okna; iz nosnic je živali uhajal topel sopuh / iz brazd se je dvigal dišeč sopuh / njegova pljuča so dobivala le tobakov dim in alkoholni sopuh alkoholne hlape; sopuh oglja dim 2. raba peša neprijeten vonj, zadah: širiti jedek, kiselkast sopuh; vinski sopuh iz pijanca; vonj dišav se je mešal z ostrim sopuhom teles 3. knjiž. prosojna, rahla meglica: opazovati sopuh vlage v zraku; izgine kot sopuh / čelo kolone se je izgubilo v lahnem sopuhu / sopuh plavajočih snežink ● zastar. vroč sopuh iz peči tok toplote ♪
  2.      sorazméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. katerega deli so v pravem razmerju: sorazmerni stebri; njena postava je bila sorazmerna; stavba je premalo sorazmerna 2. v povedni rabi, navadno v zvezi s s, z ki ima glede na dejstvo, s katerim se primerja, ustrezno mero, količino: fantova majhna glava ni bila sorazmerna z njegovo veliko postavo / presežek je bil sorazmeren z deležem zaposlenih / publ. njegove pravice in dolžnosti niso bile sorazmerne pravicam in dolžnostim drugih 3. glede na dejstvo, s katerim se primerja, precej velik, precejšen: sorazmerna cenenost izdelka ga je presenetila; ugotoviti sorazmerno zaostalost pokrajine // precej velik, precejšen sploh: zmotiti sorazmeren mir v mestu; všeč jim je bila sorazmerna varnost postopka ◊ jur. sorazmerni delež delež, ki izhaja iz dednopravnega razmerja; mat. obseg kroga je sorazmeren s polmerom; obratno, premo sorazmeren sorazmérno prisl.: zakon mora sorazmerno deliti pravice in bremena; vrniti se v sorazmerno kratkem času; sorazmerno majhna umrljivost; sorazmerno malo ∙ vrt je sorazmerno urejen še kar ♪
  3.      sorazmérje  -a s (ẹ̑) 1. pravo razmerje delov česa: če bi še kaj dodali, bi bilo sorazmerje članka porušeno; klasično sorazmerje njenega obraza; sorazmerje človeškega telesa / poslopje ga je presenetilo s svojimi sorazmerji 2. ustrezna mera, količina glede na dejstvo, s katerim se primerja: doseči sorazmerje med opravljenim delom in plačilom; sorazmerje med izvozom in uvozom / sorazmerja v delitvi dohodkov razmerja / stroški niso v sorazmerju z izdatki / povečati pokojnine v sorazmerju s stopnjo inflacije v skladu ◊ mat. sorazmerje enakost dveh razmerij; obratno sorazmerje pri katerem se ena odvisna količina zmanjšuje v istem razmerju, kot druga odvisna količina narašča; premo sorazmerje pri katerem se odvisni količini zmanjšujeta ali večata v istem razmerju ♪
  4.      sorazmérnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost sorazmernega: sorazmernost zgradbe ga je navdušila / premajhna sorazmernost poročanja o razstavah / med predmeti ni bilo prave sorazmernosti sorazmerja ◊ fiz. meja sorazmernosti največja obremenitev, do katere je deformacija telesa premo sorazmerna s silo; lingv. veznik če se uporablja za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku; mat. obratna, prema sorazmernost obratno, premo sorazmerje ♪
  5.      soródnik  -a m (ọ̑) človek v razmerju do človeka, iz katerega izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: obiskal jih je sorodnik; biti sorodnik koga, star. komu; pomagati sorodniku; sorodnik po materini, očetovi strani / bližnji, daljni, najožji sorodniki; krvni sorodnik ♦ jur. krvni sorodnik ali sorodnik po posvojitvi; sorodnik v ravni, stranski črti // bitje ali vrsta bitij v razmerju do bitja, iz katerega izhaja, ali glede na skupnega prednika: tudi orangutan in gibon sta človekova sorodnika; morski zvezdi je najbližji sorodnik morski ježek; izumrli sorodnik medveda / tudi Germani in Romani so jezikovni sorodniki Slovanov / paprika je sorodnik paradižniku in tudi tobaku // ekspr. kar je v razmerju do česa drugega z določenimi enakimi, podobnimi lastnostmi: železo in njegovi sorodniki; ta strup proti sadnim škodljivcem ima več kemičnih sorodnikov ♪
  6.      soródstvo  -a s (ọ̑) 1. razmerje do človeka, iz katerega človek izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: veže nas sorodstvo; ugotoviti sorodstvo koga s kom; stopnja sorodstva; sorodstvo in svaštvo / pog. stopiti s kom v sorodstvo postati sorodnik glede na določeno zakonsko zvezo; biti v sorodstvu / bližnje sorodstvo; sorodstvo do drugega, tretjega kolena; sorodstvo po materini, očetovi strani / jezikovno sorodstvo narodov / krvno sorodstvo / med njima je duhovno sorodstvo // razmerje do bitja, iz katerega bitje izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: razdeliti živali po njihovem sorodstvu; sorodstvo med človekom in opico 2. sorodnost: notranje, oblikovno sorodstvo teh pesmi je zelo opazno 3. sorodniki: kaj misli, poreče sorodstvo, me ne skrbi; moževo, tetino sorodstvo; del sorodstva je proti njegovi odločitvi / v osmrtnicah žalujoča žena, otroci in drugo sorodstvo ● publ. razvojno, tehnično je ta tip avtomobila v sorodstvu z audijem 80 ima zelo podobne razvojne, tehnične značilnosti ◊ jur. pravno sorodstvo sorodstvo po posvojitvi; sorodstvo v ravni, stranski črti; vet. parjenje v najožjem sorodstvu ♪
  7.      sortimènt  -ênta m (ȅ é) 1. množina blaga po vrstah in kakovosti; izbira, zaloga: izboljšati, razširiti sortiment; sortiment oblačil / prodajni, proizvodni sortiment 2. nav. mn., gozd. gozdni, žagarski izdelek določene vrste: odvoz, prodaja sortimentov; hlodi, drva, pragi in drugi sortimenti / gozdni, žagarski sortiment ◊ agr. določiti sortiment jablan za Primorsko določiti, katere sorte jablan naj se tam gojijo ♪
  8.      SOS  [èsóès tudi sós] m neskl. (ȅ-ọ̄-ȅ; ọ̑) kratica mednarodni radiotelegrafski znak, s katerim se kliče na pomoč v veliki nevarnosti: ladijski radiotelegrafist je začel spet oddajati: SOS SOS SOS; ladja v bližini je prestregla SOS ∙ publ. pozimi z gor velikokrat prihajajo klici SOS na pomoč; neskl. pril.: SOS klici ♪
  9.      soséska  -e ž (ẹ̑) 1. zaokrožen stanovanjski del v mestu z objekti, potrebnimi za vsakdanje življenje: zgraditi moderno sosesko; vrtec, šola in trgovina v soseski / stanovanjska soseska 2. kraj in bližnji kraji, s katerimi je ta navadno povezan: prodajati sadje po soseski; vsi v soseski so že obveščeni; najtrdnejša kmetija v soseski / tako dobrega studenca ni v vsej soseski daleč naokoli // prebivalci tega kraja in bližnjih krajev, ki so med seboj povezani: vsa soseska ga je imenovala s tem imenom; soseska se ga je izogibala 3. nekdaj skupnost upravičencev do skupnega premoženja ene ali več vasi: soseska je štela dvajset gospodarjev; izpolnjevati obveznosti do soseske / prositi sosesko za privoljenje / tako so sklenili na soseski na sestanku te skupnosti 4. rel. skupnost vernikov podružnice: oznaniti mašo za sosesko sv. Jurija ● star. živeti s kom v soseski biti sosed koga ♪
  10.      sòtekmoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȍ-ȃ) tekmovalec v razmerju do drugega tekmovalca, s katerim skupaj tekmuje: v zadnjem delu proge je prehitel vse sotekmovalce ♪
  11.      sòutemeljítelj  -a m (ȍ-ȋ) kdor je skupaj s kom utemeljitelj česa: bil je neodvisen soutemeljitelj eksperimentalne psihologije ♪
  12.      sòvozník  -a m (ȍ-í) 1. voznik v razmerju do drugega voznika, s katerim izmenično vozi: voznik kamiona je bil pri nesreči mrtev, sovoznik pa le lažje poškodovan 2. šport. kdor pomaga vozniku avtomobila ali motorja s prikolico pri vožnji: rallyja se je udeležil s sovoznikom XY; dirk na motorju s prikolico se je udeleževal kot sovoznik ♪
  13.      soznáčnica  -e ž (ȃ) lingv. beseda, ki ima (skoraj) enak pomen kot kaka druga beseda; sinonim: navesti ob tujki domačo soznačnico; beseda ljudstvo je v tem primeru soznačnica za ljudje ● publ. dekadenca jim je bila soznačnica za vso umetnost zahodnoevropske meščanske družbe oznaka ♪
  14.      spádati  -am nedov. (ā ȃ) 1. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa: pokrov spada k njegovi škatli; ta vrata ne spadajo k omari / v alpinistovo opremo spada tudi cepin / tudi raziskave spadajo v delovni proces // biti sestavni del sploh: to naselje spada že v drugo občino; Primorska že več desetletij spada k Jugoslaviji / vsi našteti učenci spadajo v isti razred / k posestvu spada tudi del gozda 2. imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: knjige spadajo na polico; predmeti, ki spadajo v muzej, naj se hranijo tam; smeti ne spadajo pred vrata / tako predavanje ne spada na kongres ni primerno za kongres / tak bolnik spada v bolnico naj se zdravi v bolnici; on ne spada v našo družbo ni primeren za našo družbo; otrok spada k materi naj živi pri materi 3. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: kit spada k sesalcem; ta pesnik spada med realiste / z oslabljenim pomenom: ona spada med moje najboljše prijateljice je ena mojih najboljših prijateljic; podpredsednik spada k predsednikovim sodelavcem je predsednikov sodelavec; telefon spada med najpomembnejša komunikacijska sredstva je eno najpomembnejših komunikacijskih sredstev ● tudi ta gozd spada k nam je naš; pog. ob tej uri spada otrok v posteljo bi moral že spati; te pokrajine spadajo pod skupno upravo imajo skupno upravo; ekspr. ta stroj spada že v muzej je zastarel; slabš. ti spadaš med staro šaro tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; ekspr. ti ljudje ne spadajo skupaj niso taki, da bi lahko živeli, delali skupaj spadajóč -a -e: kraji, spadajoči v isto občino; k lokalu spadajoči prostori; stavba, spadajoča k hotelu ♪
  15.      spahníti se  in spáhniti se -em se, tudi spáhniti se -em se tudi izpahníti se in izpáhniti se -em se, tudi izpáhniti se -em se dov. (ȋ á; á ā) nav. 3. os., s smiselnim osebkom v dajalniku izdihniti zrak, pline iz želodca zaradi krčev v trebušni votlini: spahnilo se mu je / spahnilo se mu je po kislem; prim. izpahniti ♪
  16.      spahováti se  -újem se tudi izpahováti se -újem se nedov. (á ȗ) nav. 3. os., s smiselnim osebkom v dajalniku izdihavati zrak, pline iz želodca zaradi krčev v trebušni votlini: spahuje se mu; po vinu se mu spahuje / iz želodca se mu spahuje; prim. izpahovati ♪
  17.      spájanje  -a s (ā) glagolnik od spajati: spajanje kovinskih, lesenih delov; spajanje vesoljske ladje z raketo; priprava za spajanje / spajanje podjetij / spajanje romantike s klasiko; spajanje novih spoznanj s starimi / spajanje ogljika in vodika; spajanje molekul v makromolekule; spajanje snovi s kisikom / spajanje s kovičenjem, varjenjem ◊ agr. spajanje v sklad cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič ♪
  18.      spájati  -am nedov. (ā) 1. delati, da je kaj a) tako skupaj, da tvori celoto: spajati kovinske, lesene dele; spajati električne vodnike; spajati z vijaki, žico; spajati se s podlago b) skupaj, povezano: most spaja novi del mesta s starim; terase spajajo kamnita stopnišča c) (nova) enota, celota: spajati občine, podjetja; posamezne organizacije se spajajo / ekspr. v daljavi se spajata morje in nebo č) v kaki zvezi, odvisnosti: spajati nova dognanja z že znanim; preteklost se spaja s sedanjostjo / spajati teorijo in prakso povezovati 2. knjiž. notranje, čustveno povezovati; družiti: skupno delo, zanimanje jih spaja; v trpljenju se ljudje spajajo ◊ kem. spajati elemente; molekule se spajajo v makromolekule; teh. spajati s kovičenjem, spajkanjem, varjenjem ♪
  19.      spánjščica  -e ž (ā) nar. travniška rastlina z modrimi, navzgor obrnjenimi zvončastimi cveti; pomladanski svišč: spanjščice že cvetijo ♪
  20.      spáriti  -im in sparíti -ím dov., spáril (á ȃ; ȋ í) 1. spolno združiti živali, navadno za pleme: spariti kobilo z dobrim žrebcem 2. narediti, da kaj sestavlja par: spariti (dva) vola za vprego / čevlje je sparil in pospravil 3. nar. prevarati, ukaniti: hotel jih je spariti; lepo, pošteno ga je sparil spáriti se, in sparíti se 1. pri živalih spolno se združiti: samec in samica se sparita; psica se ni sparila ♦ čeb. matica se spari 2. vulg. imeti spolne odnose: z vsako žensko bi se sparil spárjen -a -o in sparjèn -êna -o: mlada konja sta dobro sparjena; plesalci so bili hitro sparjeni; sparjena žival ♪
  21.      speciálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih; nenavaden, poseben: specialne barve, kreme; specialna jekla / dobiti specialno dovoljenje / obravnavati tudi specialne primere / specialna vozila / specialna vojaška enota 2. poseben, ne splošen in zato navadno podrobnejši: specialni pregled avtomobila; generalen in specialen / splošni in specialni izrazi / obča in specialna zgodovina 3. poseben, na manj ljudi omejen in navadno zahtevnejši, težji: on ima specialno nalogo; opravljati zelo specialno delo / specialno šolanje 4. pog., navadno v povedni rabi izvrsten, odličen: res, pečenka je specialna ◊ metal. specialna med med, ki vsebuje nikelj, mangan, železo, aluminij, silicij in cin; ped. specialna pedagogika veda, ki se ukvarja z razvojno motenimi osebami; voj. specialna vojna sovražna dejavnost kake države proti drugi državi z namenom, da jo materialno in psihološko izčrpava, slabi speciálno prisl.: specialno se ukvarja s francoščino ♪
  22.      specialístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na specialiste ali specializacijo: specialistični študij; zaposliti diplomanta s specialistično izobrazbo / kupovati specialistično literaturo / iti na specialistični pregled; specialistična ambulanta ♦ ped. specialistični izpit izpit, s katerim se dokaže posebna usposobljenost za opravljanje poklica na ožjem področju kake stroke ♪
  23.      specímen  -mna m (ȋ) knjiž. vzorec, primerek: specimni znamk; pren., iron. ti si pa res specimen človeškega rodu ♪
  24.      speháti  -ám [pǝh] dov. (á ȃ) s pehanjem, suvanjem spraviti kam: spehati koga čez prag, na cesto; še preden je prišel na vrh, so ga spehali nazaj speháti se ekspr. s težavo priti iz česa, kam: komaj se je spehal k izhodu; pren. počasi so se le spehali iz revščine; prim. izpehati ♪
  25.      spektakuláren  -rna -o prid. (ȃ) knjiž. slikovit, veličasten, sijajen: spektakularen nastop konjenice; spektakularna prireditev / pogled na izstrelitev rakete je bil spektakularen / spektakularen film spektakelski // s katerim se hoče doseči močen vtis: predsednikov spektakularni odstop ● publ. ni mogoče pričakovati spektakularnih uspehov izrednih spektakulárno prisl.: dirigent je spektakularno odstopil ♪

   2.926 2.951 2.976 3.001 3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA