Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rim (2.751-2.775)


  1.      razglédati se  -am se dov., razgléj se in razglèj se razgléjte se, stil. razglédi se razglédite se (ẹ́ ẹ̑) 1. pogledati na vse strani z namenom, da se kaj vidi, ugotovi: večkrat se je ustavil in se razgledal; splezal je na drevo, da bi se razgledal; dobro se razgledati; najprej so se morali razgledati, kje so / razgledati se po nebu, pokrajini / razgledal se je okrog in sedel 2. prilagoditi se gledanju v neugodnih okoliščinah: saj ni tako temno, samo da se razgledaš; zaradi dima so se v začetku komaj razgledali 3. z opazovanjem, proučevanjem seznaniti se s čim, spoznati kaj: s potovanji se je razgledal po različnih deželah, po svetu; z branjem se je zelo razgledal izobrazil / razgledati se po književnosti, umetnosti; razgledati se v filozofiji, politiki 4. redko poiskati, ogledati se: razgledati se po primernem zemljišču za sadovnjak / dovolj si star, da se razgledaš za nevesto razglédati zastar. ogledati, pregledati: razgledati hišo, orodje; razgledati si prostrani trg razglédan -a -o 1. deležnik od razgledati se: razgledan po jezikoslovju; biti politično, strokovno razgledan 2. ki dosti ve z različnih področij: razgledan človek; fant je zelo razgledan; široko razgledan ♪
  2.      razgledováti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. gledati na vse strani z namenom, da se kaj vidi, ugotovi: pogosto sva se ustavila in se razgledovala; z vrha smo se dolgo razgledovali; razgledoval se je, kam bi postavil kip / razgledovati se po okolici; pren., ekspr. pogosto se je razgledoval po svojem življenju 2. prilagajati se gledanju v neugodnih okoliščinah: ko so ugasnile luči, so se nekaj časa razgledovali 3. z opazovanjem, proučevanjem seznanjati se s čim, spoznavati kaj: v mladosti se je veliko razgledoval po svetu / razgledovati se po sodobni umetnosti, zgodovini 4. redko iskati, ogledovati se: ko je prišel od vojakov, se je razgledoval po primerni službi / čas je, da se začneš razgledovati za ženo ● ekspr. nad ravnino se razgleduje grad je, stoji; ekspr. hiša se razgleduje po poljih iz nje, od nje je razgled po poljih razgledováti zastar. ogledovati, pregledovati: vojaki razgledujejo okolico stavbe razgledujóč se -a -e: razgledujoč se po dolini, je zagledal čredo gamsov ♪
  3.      razgnáti  -žênem dov., stil. razženó (á é) 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: policija je razgnala demonstrante; pes razžene kokoši / zavedne učitelje so med vojno razgnali v različne kraje / ekspr. razgnati zborovanje // ekspr. narediti, da česa ni več: veter razžene oblake / doživetje mu bo razgnalo žalost pregnalo 2. s pritiskom od znotraj povzročiti, da kaj poči, razpade: voda je zmrznila in razgnala cevi; brezoseb. vazo je razgnalo; pren., ekspr. izpovej se, sicer te bo razgnalo 3. brezoseb., ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razgnalo ga bo od jeze, ljubosumnosti ● ekspr. vojaki so ob umiku razgnali most razstrelili; zastar. razgnati parlament razpustiti; ekspr. tako sem žalosten, da mi bo razgnalo srce zelo ♪
  4.      razgóvor  -a m (ọ̑) 1. nav. mn. uradna izmenjava mnenj, stališč: razgovori med predsednikoma so bili uspešni; razgovori potekajo v prijateljskem ozračju; poslovni, uradni razgovori; razgovori o razorožitvi in zmanjšanju napetosti / imeti razgovore 2. raba peša izmenjava mnenj, misli; pogovor: razgovor se pretrga, se začne; obrniti, usmeriti razgovor na druge stvari; poseči v razgovor; glasen, sproščen, zaupen razgovor; prijateljski razgovor; razgovor o sodobni umetnosti; predmet razgovora / telefonski razgovor / v živahnem razgovoru sta hitro prišla na vrh ● razgovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; publ. razgovori na najvišji ravni med najvišjimi uradnimi predstavniki države; publ. razgovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu ◊ ped. hevristični razgovor metoda razgovora, ki navaja učence k samostojnemu pridobivanju novih spoznanj; katehetski razgovor v obliki vnaprej določenih vprašanj in odgovorov; metoda razgovora pri kateri učenci pridobivajo nova spoznanja v pogovoru z učiteljem ♪
  5.      razgrabíti  in razgrábiti -im, in razgrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljenjem a) spraviti narazen: razgrabiti pesek, žaganje b) odstraniti, izravnati: spomladi so razgrabili krtine 2. ekspr. s hlastnim, hitrim jemanjem narediti, da kje česa ni več: ponujeno pecivo so otroci takoj razgrabili // pokupiti: kupci so blago v kratkem času razgrabili; jutranjo izdajo časopisa hitro razgrabijo 3. ekspr. pohlepno si prisvojiti dobrine: ko je umrl, so razgrabili njegovo premoženje razgrábljen -a -o: razgrabljene krtine; plošča je bila kmalu razgrabljena ♪
  6.      razkoreníniti se  -im se dov. (í ȋ) agr. narediti, pognati korenine v različne smeri: v primerno zemljo vsajeno drevo se hitro razkorenini ♪
  7.      razkrinkoválen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. s katerim se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: razkrinkovalne listine ♪
  8.      razlíčen  -čna -o prid., razlíčnejši (í ȋ) 1. ki se po lastnostih, značilnostih razlikuje a) med seboj: različni pojavi, pojmi; stavbi sta različni; popolnoma, zelo različen b) pri dveh ali več osebah, stvareh: ločijo jih različni cilji, interesi; obleki sta različnih barv, velikosti; prijatelja sta različne starosti; različni so po izobrazbi, značaju c) od določenega, primerjanega: različen je od brata; tedanje razmere so bile zelo različne od sedanjih // ki ni isti: besedi sta različnega izvora; sta različne narodnosti; vrnila sta se po različnih poteh / naglas je v sedanjiku in nedoločniku na različnih zlogih 2. mn. razen: prebivalci iz različnih delov dežele; pripovedoval jim je različne zgodbe / o tem sem slišal različne stvari / prodaja različne vrste sadja ● okusi so različni ljudje se glede na okus razlikujejo razlíčno prisl.: različno kaj pojmovati; različno dolgi trakovi; različno oblikovani predmeti; sam.: zanimivost in privlačnost različnega ♪
  9.      razlíka  -e ž (ȋ) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: razlika nastane, obstaja, se poveča; odpraviti razlike; spoznati, ugotoviti razlike; bistvena, majhna, opazna, velika razlika; razlika med človekom in živaljo; razlike med spoloma; razlika v barvi, obliki, velikosti; razlike v ceni, kakovosti izdelkov; razlike v izobrazbi, vzgoji; razlike v pogledih / pomenske in stilne razlike med besedami / časovna razlika; družbene, politične, socialne razlike; podnebne, temperaturne razlike; višinska razlika / razlika je, če dobiš dobro ali slabo oceno 2. znesek, za katerega je zmanjšan, presežen določeni, potrebni znesek: dobiti, izplačati razliko 3. mat. število, ki se dobi pri odštevanju: izračunati razliko dveh števil; razlika in vsota 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: povabil je vse, brez razlike 5. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razliko izraža omejevanje prej povedanega: brata sta si zelo podobna, z razliko, da je mlajši nekoliko večji ● on dela razlike ne ravna z vsemi enako; publ. v razliko od drugih moštev je naše dobro v primerjavi z drugimi moštvi; publ. za razliko od prve tekme so naši tekmovalci drugo tekmo dobili prvo tekmo so izgubili, v drugi pa so zmagali ◊ šport. izenačiti razliko v golih; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike ♪
  10.      razlikoválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. s katerim se označuje, da je kaj različno, drugačno od drugega: razlikovalne črtice / razlikovalna znamenja // po katerem je kaj različno, drugačno od drugega: razlikovalne lastnosti rastlin / spoznati kaj po razlikovalnih znakih 2. lingv. ki izraža različnost, drugačnost: pomensko razlikovalna vloga jezikovnega sredstva ● knjiž. razlikovalna politika diskriminacijska politika; razlikovalna sposobnost sposobnost za ugotavljanje razlik ♪
  11.      razlikovánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od razlikovati: sposobnost razlikovanja barv; natančno razlikovanje med posameznimi pojavi, predmeti / pomensko razlikovanje; razlikovanje pojmov 2. dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: bolelo ga je učiteljevo razlikovanje med otroki / rasno, socialno razlikovanje ◊ lingv. izgovorna oddaljitev enega izmed dveh enakih ali podobnih glasov od drugega; disimilacija ♪
  12.      razlóček  -čka m (ọ̑) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: ugotoviti, zmanjšati razloček; majhen, velik razloček; razloček v barvi, obliki; razloček v značaju; razločki med ljudmi, pojavi / pomenski razločki med besedami / ni razločka, če se odločiš tako ali drugače 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: kaznoval je vse, brez razločka 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razločkom izraža omejevanje prej povedanega: po značaju sta si sestri podobni, s tem razločkom, da je starejša bolj družabna ♪
  13.      razločeválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. s katerim se označuje, da je kaj različno, drugačno od drugega: razločevalna sredstva; razločevalno znamenje // po katerem je kaj različno, drugačno od drugega: razločevalni element; razločevalne značilnosti pojavov / iskati razločevalne znake med dvema rastlinskima vrstama 2. lingv. ki izraža različnost, drugačnost: razločevalni pomen jezikovnega sredstva ♪
  14.      razmaščeválen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se odstranjuje mast, maščoba iz česa: razmaščevalno sredstvo ♪
  15.      razmérje  -a s (ẹ̑) 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi ◊ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin ♪
  16.      razméroma  prisl. (ẹ̑) izraža visoko mero, stopnjo glede na primerjano: dežela je razmeroma bogata z gozdovi; promet v mestu je razmeroma gost; v pokoj je stopil razmeroma zgodaj / taki primeri so razmeroma redki; zrak je razmeroma vlažen precej ♪
  17.      razmíslek  -a [lǝk] m (ȋ) usmeritev dejavnosti v zavesti v kaj a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: te pesnikove besede so vredne razmisleka / podrobnejši razmislek je to pokazal podrobnejša presoja, analiza b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: za odločitev je potreben razmislek; imeti čas za razmislek / storiti kaj brez razmisleka ♪
  18.      razmísliti  -im dov. (í ȋ) 1. usmeriti dejavnost v zavesti v kaj a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: vso stvar bo treba še razmisliti; skušal je razmisliti, kaj se dogaja z njim; o teh vprašanjih moramo dobro razmisliti b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: razmisli, kaj bi bilo potrebno storiti; razmislite tudi o tem / dobro razmisli, preden se odločiš // presoditi, oceniti: skušali so razmisliti svoj položaj 2. knjiž. povzročiti, da kdo preneha intenzivno misliti na kaj: delo človeka potolaži in razmisli razmíšljen -a -o 1. deležnik od razmisliti: dobro razmišljeno vprašanje 2. ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe: razmišljen učenjak; biti razmišljen / razmišljen obraz, pogled / učenci so preveč razmišljeni raztreseni; prisl.: razmišljeno odgovoriti ♪
  19.      razmíšljati  -am nedov. (í) usmerjati dejavnost v zavesti v kaj a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: razmišlja, zakaj se je to zgodilo; razmišljati o življenjskih vprašanjih; o njem, star. njega velikokrat razmišlja / vso noč je razmišljal b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: dolgo je razmišljal, kaj naj stori, kako naj se odloči c) sploh: razmišlja o sreči, ki ga čaka razmišljajóč -a -e: razmišljajoč o tem, kam naj gre, je stopil na ulico; razmišljajoč človek; njegov razmišljajoči značaj ♪
  20.      razpádanje  -a s (ā) glagolnik od razpadati: razpadanje kamenja, skal / razpadanje lesa, listja; razpadanje trupel / razpadanje organskih snovi / razpadanje rimskega cesarstva ♪
  21.      razperílen  -lna -o prid. (ȋ) teh. s katerim se razperja: razperilna priprava / razperilne klešče ♪
  22.      razpodíti  -ím dov., razpódil (ȋ í) nav. ekspr. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: razpoditi gručo radovednežev; razpoditi kokoši // narediti, da česa ni več: veter razpodi megle / vino je razpodilo žalostne misli ♪
  23.      razpolágati  -am nedov. (ȃ) 1. imeti možnost uporabljati ali izkoriščati kaj: razpolagati s premoženjem; razpolagati z družbenimi sredstvi; s stanovanjem lahko razpolagate; prosto, samostojno razpolagati s čim / razpolagati s časom / kot vljudnostna fraza razpolagajte z menoj 2. publ. imeti, premoči: razpolaga z nekaj gotovine / podatki, s katerimi razpolagamo / razpolagati z veliko močjo ♪
  24.      razpoložljív  -a -o prid. (ȋ í) s katerim se razpolaga: dobro izkoristiti razpoložljivi prostor / prebral je vse razpoložljive knjige; zbrati večino razpoložljivega gradiva / podatki o razpoložljivih sredstvih ♦ jur. razpoložljivi del zapuščine del zapuščine, ki ni pridržan nujnim dedičem ♪
  25.      razposadíti  -ím dov., razposádil; razposajèn (ȋ í) posaditi na več mest: razposaditi otroke po sedežih / razposadila je goste okrog mize; prim. razposajen ♪

   2.626 2.651 2.676 2.701 2.726 2.751 2.776 2.801 2.826 2.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA