Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rila (26-50)

26.      prilagodíti  -ím dov., prilagódil (ȋ í) narediti, da kaj dobi potrebne lastnosti, značilnosti glede na lastnosti, značilnosti česa: arhitekt je skušal stavbo prilagoditi okolju; prilagoditi opremo prostoru; starejše tuje besede so se prilagodile slovenskemu jeziku // narediti, da ustreza komu, čemu: šofer mora prilagoditi hitrost vožnje svojim sposobnostim; prilagoditi ponudbo povpraševanju / prilagoditi očesno lečo za gledanje na daleč prilagodíti se dobiti potrebne lastnosti, značilnosti glede na okoliščine, navadno zaradi obstoja: prilagoditi se mrazu, vročini; plazilci so se prilagodili življenju na kopnem; po barvi se prilagoditi okolju; večina dreves se je prilagodila na menjavo letnih časov / oko se prilagodi mraku; zobovje divjega prašiča se je prilagodilo načinu prehrane // uskladiti svoje vedenje, ravnanje, mišljenje s kom, čim: mladi so se težko prilagodili starim; skušala sta se prilagoditi drug drugemu / prilagoditi se času, okolju, razmeram; prilagoditi se novemu načinu življenja / prilagoditi se novemu delovnemu času uravnati življenje po njem // sprejeti in upoštevati družbene ali skupinske norme: nekdanji politični nasprotniki so se v novih razmerah prilagodili; družbeno, nazorsko se prilagoditi / prilagoditi se splošno veljavnim družbenim normam jih sprejeti in ravnati skladno z njimi prilagojèn -êna -o: pouk je prilagojen povprečnim učencem; del črevesa teh živali je prilagojen za dihanje ♪
27.      prilagodítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na prilagoditev: prilagoditvena sposobnost / prilagoditvena doba doba prilagajanja ♪
28.      prilagodljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se da prilagoditi: najrazličnejšim zahtevam prilagodljiva naprava; prilagodljivo pohištvo 2. ki se lahko prilagodi: prilagodljiv organizem / prilagodljiv otrok; mladi ljudje so bolj prilagodljivi kot starejši / družbeno prilagodljiv 3. nav. slabš. ki sprejema in upošteva družbene ali skupinske norme zaradi osebnega udobja, koristi: prilagodljivo malomeščanstvo / prilagodljiva politika nenačelna ♪
29.      prilagodljívec  -vca m (ȋ) slabš. kdor sprejema in upošteva družbene ali skupinske norme zaradi osebnega udobja, koristi: vse življenje je bil prilagodljivec; prilagodljivec in karierist ♪
30.      prilagodljívost  -i ž (í) 1. sposobnost za prilagajanje: priporočati prilagodljivost proizvodnje tržišču / prilagodljivost žuželk okolju; zmanjšana prilagodljivost na vremenske razmere / zaradi svoje prilagodljivosti je bil v družbi zelo priljubljen; prilagodljivost otrok 2. nav. slabš. sprejemanje in upoštevanje družbenih ali skupinskih norm zaradi osebnega udobja, koristi: očitali so jim prilagodljivost; politična prilagodljivost ♪
31.      prilagojênost  -i ž (é) lastnost, značilnost prilagojenega: prilagojenost organizma na okolje / družbena prilagojenost otrok ♪
32.      prilagojeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na prilagojevanje, prilagajanje: prilagojevalna sposobnost / dolgotrajni prilagojevalni procesi ♪
33.      prilagojevánje  -a s (ȃ) prilagajanje: prilagojevanje industrije tržišču; sposobnost prilagojevanja / prilagojevanje na življenje v različnih okoljih / počasno prilagojevanje tujcev domačinom ♪
34.      prilagojeváti  -újem nedov. (á ȗ) prilagajati: prilagojevati naselja pokrajini / učitelj mora prilagojevati razlago učenčevim sposobnostim / prilagojevati se na življenje v vodi / prilagojevati se drug drugemu / priseljenci so se postopoma prilagojevali domačinom; svetovnonazorsko se prilagojevati ♪
35.      prílast  -i ž (í) agr. zelena krma: poleti krmijo s prilastjo, pozimi pa s silažo / na teh travnikih kosimo za prilast ♪
36.      prilástek  -tka m (ȃ) 1. lingv. stavčni člen, ki določa odnosnico imenske besedne zveze: določiti prilastek / desni ki stoji za odnosnico, levi prilastek ki stoji pred odnosnico; neujemalni prilastek ki se v sklonu ne ujema z odnosnico; ujemalni prilastek ki se v sklonu, številu (in spolu) ujema z odnosnico 2. knjiž. atribut: neodvisna država z vsemi prilastki / delo si lasti prilastek modernosti / salon z vsemi prilastki meščanske udobnosti ♪
37.      prilastítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od prilastiti si: prilastitev zemlje ♪
38.      prilastíti si  -ím si dov., prilástil si (ȋ í) 1. narediti kaj za svoje, zlasti neupravičeno: obdolžili so ga, da si je prilastil nekaj denarja; prilastiti si zemljo / prilastila si je njihove zasluge za uspeh / ekspr. prilastila sta si najboljša sedeža zasedla sta 2. nav. ekspr. dobiti velik vpliv, oblast nad kom: svojega moža bi si rada popolnoma prilastila / hoteli so si prilastiti društvo prilastíti zastar. pripisati, prisoditi: svoji teoriji je prilastil oznako znanstvenosti prilaščèn -êna -o: vrniti prilaščene dragocenosti ♪
39.      prilástkov  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na prilastek 1: prilastkova raba pridevnika / prilastkov odvisnik ♪
40.      prilástkoven  -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na prilastek 1: prilastkovna raba pridevnika ♪
41.      prilastováti si  -újem si nedov. (á ȗ) zastar. prilaščati si: prilastovati si denar / prilastovali so si zemljo, ki ni bila nikoli njihova prilastováti pripisovati, prisojati: toliko domišljije mu niso prilastovali ♪
42.      priláščanje  -a s (á) glagolnik od prilaščati si: prilaščanje denarja, zemlje ♪
43.      priláščati si  -am si nedov. (á) 1. delati kaj za svoje, zlasti neupravičeno: prodajalec si je prilaščal del izkupička / prilaščati si pravico do odločanja; prilaščati si zasluge za uspeh tekmovanja / prilaščal si je vlogo razsodnika lastil / ekspr. močnejši so si navadno prilaščali najboljše sedeže so zasedali ♦ ekon. prilaščati si presežno vrednost 2. nav. ekspr. dobivati velik vpliv, oblast nad kom: vedno bolj si ga je prilaščala priláščati zastar. pripisovati, prisojati: prilaščali so mu več poguma, kot ga je pokazal ♪
44.      prilaščeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor si kaj prilašča: prilaščevalec proizvajalnih sredstev ♪
45.      prilaščeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na prilaščanje: prilaščevalno dejanje / prilaščevalna strast ♪
46.      skríla  -e ž (í) nar. skril ž: stare kmečke hiše, pokrite s skrilami / s skrilami tlakovano kraško dvorišče s kamnitimi ploščami ♪
47.      skrílast  -a -o prid. (í) ki je iz skrilavca: vrtati v skrilaste sklade; pot pelje skozi skrilasto grapo; skrilaste plošče / modrikasto sive skrilaste strehe strehe, pokrite s skrilmi // ki vsebuje skrilavec: skrilasta prst ● nar. skrilasta tla v kuhinji tla, tlakovana s kamnitimi ploščami; ekspr. skrilasto nebo modrikasto sivo skrílasto prisl.: skrilasto modro morje; skrilasto siv ♪
48.      skrílav  -a -o prid. (í) 1. skrilast: skrilave plošče; to gorovje je skrilavo 2. petr. ki ima plastnato strukturo in se kolje v plošče: skrilava glina; gnajs, skrilavec in druge skrilave kamnine / skrilava struktura skrílavo prisl.: skrilavo črna barva ♪
49.      skrílavec  -vca m (í) kamnina, sestavljena iz kremena in drugih rudnin, ki se zaradi plastnate strukture kolje v plošče: to gorovje je iz skrilavca; kjer je hudournik odnesel prst, se je pokazal modrikasto siv, temno siv skrilavec; vrtati skozi sklade skrilavca / gradbena industrija izkorišča različne apnence in skrilavce / strešni skrilavec ∙ redko stara, še s skrilavci pokrita cerkvica s skrilmi ♦ petr. glinasti ali glineni skrilavci ki vsebujejo veliko gline, se popolno, lepo koljejo v plošče in se uporabljajo zlasti za kritino; oljni skrilavci ki vsebujejo (surovo) nafto; sljudni skrilavec metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz sljude in kremena; blestnik ♪
50.      skrílavost  -i ž (í) petr. značilnost kamnine, da se kolje v plošče: skrilavost je posledica plastnate razporeditve rudnin v kamnini ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226