Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rila (257-281)


  1.      dúša  -e ž (ú) 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res // v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh: človekova duša je le del vesoljne duše 2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira; s pogovarjanjem si lajša dušo; dvomi mu trgajo dušo; izbrisati sovraštvo iz duše; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine // s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka // s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša // ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega 3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo; živel je med samimi kramarskimi dušami; bil je zlata duša; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv // knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev / kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur 4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva; mati je duša družine; publ. duša drame je konflikt 5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša; duša kabla; žica z jekleno dušo 6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju ● ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi ♪
  2.      dvá  -é -é štev., rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma (ȃ ẹ̑) 1. izraža število dve [2] a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; ni naju strah, saj sva dva; dve pa dve sta govorili med seboj / ura je dve; ob dveh ponoči; ob dveh (popoldne) 14h; star. pride proti dvema malo pred drugo uro / korakati po dva in dva tako, da sta dva v vrsti; ekspr. delati, jesti za dva zelo veliko; nav. slabš. stara dva že spita starši; hoditi po dveh po dveh nogah b) v prilastkovi rabi: dva brata; čez dva dni; roman v dveh delih; dva tisoč; dve uri hoda; dve leti in pol; pred dvema letoma, pog., neustalj. pred dvemi leti; elipt.: ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let; star. mož jih ima že devetdeset brez dveh; pog.: spil je dva aperitiva dve čašici; dva čaja, prosim / poudarja dvojino: tu so vsi dežniki, zdaj pa povejte, katera dva sta vaša; pokažite mi tista dva vzorca / ta dva naj gresta tadva c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri // neskl. izraža številko dve: hiša številka dve; napiši dve; tekma se je končala z dve ali dva proti ena / pog. v spričevalu ima same dve zadostne ocene 2. v zvezi s tri izraža približnost: že dva, tri tedne ga nisem videl; v dveh, treh letih si zemlja opomore 3. ekspr. izraža nedoločeno manjšo količino: do trgovine imam dva koraka; naredi dva požirka ● je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ima dve bradi brado s podbradkom; držati se v dve gubé sključeno; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; star. biti na dve plati dvoličen; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ena dva tri, že ga ni več v trenutku; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; sprehodi v dveh sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca vsako orožje se utegne obrniti proti tistemu, ki ga uporablja ◊ šah. lovec na b 2; šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo ♪
  3.      dvájset  -ih štev. (ȃ) izraža število dvajset [20] a) v samostalniški rabi: deset in deset je dvajset; trije od dvajsetih / ura je dvajset; ob dvajsetih b) v prilastkovi rabi: dvajset korakov; zbrano delo v dvajset(ih) zvezkih; tudi neskl. bilo mu je okoli dvajset let // neskl. izraža številko dvajset: stanuje na Titovi 20; na vrsti so številke od ena do dvajset ♪
  4.      dvánajst  in dvanájst -ih štev. (ȃ; á) izraža število dvanajst [12] a) v samostalniški rabi: dvakrat šest je dvanajst; od dvanajstih je ostal eden / ura je dvanajst; ob dvanajstih (ponoči) 24h b) v prilastkovi rabi: dvanajst učencev; plačati v dvanajst(ih) obrokih; tudi neskl.: s približno dvanajst dijaki; stane okoli dvanajst dinarjev // neskl. izraža številko dvanajst: informacije v sobi 12; štiri ulomljeno z dvanajst ● ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant ♪
  5.      dvígniti  -em dov. (í ȋ) 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava; dvigniti slušalko pri telefonu; dvigniti otroka v naročje; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo 2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne / da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali / dvigniti podrt drog; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo; število naročnikov se je dvignilo; temperatura se je močno dvignila narasla / priznanje je dvignilo delovni elan; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov; kritika se je dvignila na višjo raven // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala; moralno dvigniti koga // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili 5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki; dvigniti plačo; dvigniti prtljago v garderobi; pravočasno dvigniti vstopnice 6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli / dvigniti ljudi k uporu, v upor 7. povzročiti, narediti: policija je dvignila preplah; članek je dvignil ogorčenje; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo ● pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje; žarg., voj. partizani so dvignili most razstrelili; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga ◊ lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča dvígniti se 1. premakniti se navzgor, kvišku: iz vinograda se je dvignila jata škorcev; letalo se je hitro dvignilo; megla se še ni dvignila / nalivaj previdno, da se gošča ne dvigne 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v želodcu se mu je dvignila slabost; v ljudeh se je dvignilo sovraštvo do trgovca; nenadoma se je dvignil silovit vihar ● kruh se je lepo dvignil shajal; v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo temperatura je narasla; hotel se je dvigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; dvigniti se nad osebne prepire ne dopustiti, da bi ti vplivali na ravnanje, odločanje dvígnjen -a -o: žugal je z visoko dvignjeno pestjo; zavesa v dvorani je že dvignjena ♪
  6.      efékt  -a m (ẹ̑) 1. kar predstavlja posledico kakega dejanja ali dela, uspeh: trudila sta se, toda efekt ni bil pri obeh enak; dobro organizirana proizvodnja bo dala večji efekt; njegovo prizadevanje ni bilo brez efekta; zanima nas končni efekt / finančni efekt podjetja 2. sredstvo, ki naj naredi močen vtis, učinek: uporabil je cenene efekte; njegova gledališka dejavnost je bila usmerjena v zunanje efekte / v tej družbi prevladujeta efekt in poza // vtis, učinek: največji efekt je dosegel zaključek skladbe; močen barvni efekt; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila efekt govora ◊ film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; fiz. fotoelektrični efekt fotoefekt ♪
  7.      ekonómika  -e ž (ọ́) 1. s prilastkom organizacija proizvajanja, razporejanja in uporabe materialnih dobrin: vloga države pri razvoju družbene ekonomike; pomanjkljivosti, spremembe v naši ekonomiki / zakonitosti kapitalistične, socialistične ekonomike // proizvajanje, razporejanje in uporaba materialnih dobrin; gospodarstvo: razvijati ekonomiko; nacionalna ekonomika; povezati ekonomiko dežele z mesti / ukvarja se z ekonomiko podjetja 2. veda o organizaciji gospodarstva in zakonitostih njegovega razvoja: predava ekonomiko proizvodnje; ekonomika gozdarstva, kmetijstva / Inštitut za ekonomiko 3. redko ekonomičnost, gospodarnost: problemi organizacije in ekonomike dela; razprava o ekonomiki gospodarjenja v industriji / ekonomika izraznih sredstev zgoščenost, jedrnatost ♪
  8.      ekotíp  -a m (ȋ) biol. organizmi z določeno, okolju prilagojeno obliko, a različno dedno osnovo: pohorski ekotip jelke ♪
  9.      eksploatácija  -e ž (á) 1. neplačano prilaščanje proizvodov tujega dela, izkoriščanje: kapitalistična eksploatacija delavcev; kolonialna eksploatacija; eksploatacija in zatiranje 2. uporabljanje česa v gospodarske namene: eksploatacija gozdov, rudnikov / eksploatacija vodne sile / publ. eksploatacija vozil, železnic ♪
  10.      eksploatírati  -am nedov. (ȋ) 1. neplačano si prilaščati proizvode tujega dela, izkoriščati: eksploatirati delavce 2. uporabljati kaj v gospodarske namene: eksploatirati rudnik eksploatíran -a -o: eksploatiran delavski razred ♪
  11.      eksponènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. nav. slabš., navadno s prilastkom kdor dela po navodilih kake skupine, zlasti politične: fašistični eksponenti; eksponenti begunske vlade / glavni eksponent stranke predstavnik, pooblaščenec / eksponent kapitalizma; pren., publ. glavna oseba drame je eksponent družbenega protislovja 2. mat. število, ki izraža stopnjo potence ali korena: napisati eksponent; lihi eksponent / korenski eksponent; potenčni eksponent ♪
  12.      elástičen  -čna -o prid., elástičnejši (á) 1. ki začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko; prožen: elastičen les; elastične stene balona; tla v telovadnici morajo biti elastična ♦ strojn. elastična pritrditev pritrditev, ki omogoča rahlo premikanje glede na podlago // ki se razteguje podobno kot gumi, raztegljiv: elastično blago / elastične smučarske hlače; elastične nogavice 2. lahkoten, gibčen: pri vajah je elastičen in uren; elastični koraki; elastična postava 3. sposoben prilagajati se času, razmeram: elastičen sistem izobraževanja; elastična politika; elastično stališče / elastičen človek ki se v vsaki situaciji znajde, se prilagodi; tudi naša trgovina je premalo elastična se ne prilagaja potrebam trga ● ekspr. on ima elastično hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami elástično prisl.: elastično hoditi; elastično uporabljati odredbe ♪
  13.      elástičnost  -i ž (á) 1. lastnost prožnega telesa ali snovi; prožnost: elastičnost jekla, lesa, volne ♦ fiz. meja elastičnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa; modul elastičnosti količina, ki pove, kako sila pri raztezanju spremeni obliko telesa; prožnostni modul // lastnost raztegljivega predmeta ali snovi: elastičnost tkanine 2. sposobnost prilagajanja času, razmeram: podjetja bodo lahko premostila težave le z večjo elastičnostjo in odgovornostjo; elastičnost ponudbe, povpraševanja; elastičnost šolskega sistema 3. lahkotnost, gibčnost: elastičnost gibov ♪
  14.      elemènt  -ênta m (ȅ é) 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element // sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja // s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti 2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega 3. faktor, činitelj, dejavnik: kooperacija je zelo pomemben element v blagovni proizvodnji; elementi, ki vplivajo na razvoj odnosov med sosednima državama; vpliv gospodarskih, kulturnih elementov na oblikovanje zavesti 4. slabš., s prilastkom človek kot član družbe: razkrinkati špekulantske elemente; obvarovati kaj pred nezdravimi, tujimi elementi; asocialni, neodgovorni, nevarni, protidržavni elementi 5. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi: odkrili so nov element; halogeni, radioaktivni element; atomska masa elementa; valenca elementa 6. star. zemlja, voda, zrak ali ogenj kot naravna sila: voda je strašen element, kadar se razlije; v boju z elementi je moral prenesti nečloveške napore; divjanje naravnih elementov / riba lahko živi samo v svojem elementu v vodi ● pog. biti v (svojem) elementu biti razvnet, navdušen ob opravljanju priljubljenega dela; biti zelo dobro razpoložen ◊ bot. florni element rastline, značilne za določeno področje; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; voj. elementi streljanja podatki, po katerih se naravna orožje pri streljanju na cilj ♪
  15.      emócija  -e ž (ọ́) knjiž., navadno s prilastkom duševni proces ali stanje, ki je posledica odnosa med človekom in okoljem; čustvo: obvladati emocijo; pesem je nastala iz emocije; močna, silovita, velika emocija; dejanje pod vplivom trenutne emocije / umetniška emocija ♪
  16.      èn  êna -o stil. -ó štev., sam. êden [dǝn] (ȅ é) 1. izraža število ena [1] a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; eden je obstal, dva sta zbežala; le ena se nas je spomnila; a enega se bojim: bolezni / eden izmed stražnikov ga je opazil; ti si eden med mnogimi; odloči se za eno od več možnosti; tako je rekla ena od žensk / bilo je ena po polnoči; ob eni(h) (popoldne) 13h / bil je eden prvih, ki se je za to zanimal med prvimi; to je eden (izmed, od) glavnih vzrokov / stopati v koloni po eden tako, da je le eden v vrsti b) v prilastkovi rabi: imata enega otroka; kovanci po en dinar; čoln z enim jamborom; eno željo še imam; slep na eno oko; pog. daj mi en kos kruha daj mi kos kruha; vsa ta leta se mi zdijo kot en dan / niti en list se ni zganil; ekspr.: en edini plašč imam; privošči mu vsaj eno samo dobro besedo; elipt.: ekspr. ima jih eno manj kot osemdeset devetinsedemdeset let; pog. spil je en aperitiv eno čašico; en sam tega dela ne bo opravil samo en človek; pri množinskih samostalnikih ena vrata so še odprta / ima samo ene čevlje en par c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri // nav. neskl. izraža številko ena: Prešernova (cesta) 1; tekma se je končala s tri proti ena; napiši eno / pog. v šoli ima same ene negativne ocene 2. v zvezi z drugi izmed dveh bližji: prevaža z enega brega Save na drugega; na enem koncu vasi so hiše že obnovljene, na drugem pa še ne / publ. po eni strani sem s tem zadovoljen, po drugi pa ne // izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na prvem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji // izraža medsebojno razmerje: eden drugega se bojita / odšli so eden za drugim; hodijo eden za drugim; drselo je in začeli so padati eden za drugim; pog. ženski sta govorili ena čez drugo obe hkrati 3. pog., s širokim pomenskim obsegom ki ni natančneje določen: en dan sta šla v mesto neki; en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas reče čez nekaj časa; eno knjigo mi posodi kako; elipt. pa zapojmo eno katero; gojimo eno od zgodnjih vrst neko; že ene tri dni ga nisem videl kake; v samostalniški rabi: eden je umrl nekdo; pošlji enega, ki se na to razume koga / ekspr., z oslabljenim pomenom: to ti je en čudak; vse skupaj mu je eno figo mar 4. nav. ekspr. ki se od določenega ne razlikuje; enak, isti: midva sva enih misli; dva brata približno enih let / že dolgo živita pod eno streho isto; ekspr. zmeraj je na mizi ena in ista jed 5. nesestavljen, cel: spomenik je iz enega kosa; obleka v enem delu // ekspr., navadno v zvezi s sam poudarja velikost ali množino česa: ves život je ena sama rana; njegovo življenje je ena sama bridkost; polarna zima je ena sama dolga noč nepretrgana ● ekspr. živi tja v en dan tjavendan; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; ekspr. meče vse v en koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; vsi kot en mož enotno, složno; pog., ekspr. tega ne bom dovolil, dokler bom le z enim prstom migal bom imel le malo moči; pog., ekspr. v en rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; pog. staviti vse na eno karto vse naenkrat tvegati; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; ekspr. povedati v eni sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. sovražnik številka ena največji; ekspr. dela vse po enem kopitu na enak način; pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. nas eden nima nikjer veljave ljudje naše vrste; pog., ekspr. zvrniva vsak enega popijva kak kozarček pijače; prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; pog., šalj. ena nič zate za zdaj si ti v prednosti, si me premagal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes udari ga; pog., ekspr. eno mu je zagodel napravil mu je nevšečnost; en dva tri in že ga ni več v trenutku, hipu; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; pog., ekspr. tu ne moremo ostati, to je (kakor) enkrat ena samoumevno, gotovo; pesnik se čuti z naravo eno v popolnem soglasju; star. en samkrat sem ga videl samo enkrat; njihovo geslo je bilo: vsi za enega, eden za vse vsak mora skrbeti tudi za druge; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi ♪
  17.      enájst  -ih štev. (á) izraža število enajst [11] a) v samostalniški rabi: od enajstih so živi še trije / ob enajstih dopoldne; pridem ob enajstih (zvečer) 23h b) v prilastkovi rabi: z enajstimi možmi; tudi neskl. z enajst možmi // neskl. izraža številko enajst: leži v sobi 11 ♪
  18.      enakovréden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) po vrednosti enak drugemu: prevod ni enakovreden izvirniku; vidva sta si enakovredna; nogometna igra je bila enakovredna le prvih petnajst minut; ta šola je enakovredna z drugimi strokovnimi šolami; soseda ima za sebi enakovrednega / križišče enakovrednih cest cest iste kategorije enakovrédno prisl.: na turnirju sta se prvo polovico kola borila enakovredno; sam.: vrni mi to ali pa mi daj kaj enakovrednega ♪
  19.      enôta  -e ž (ó) s prilastkom 1. dogovorjena količina za merjenje količin iste vrste: najnižja, osnovna enota; časovna, dolžinska, prostorninska, utežna enota; merske enote; enota frekvence, moči, upora; enota za merjenje pritiska, temperature 2. del večje celote, ki ima določeno samostojnost: furlansko ljudstvo je posebna jezikovna in etnična enota v romanskem svetu; nacionalna enota / politična, teritorialna, upravna enota; organizacijska enota; volilna enota / bojna, vojaška enota; oborožene enote naše države armada, vojska; spopad osvobodilnih enot z nasprotnikovimi četami; enota v topništvu / razvrstitev živali v sistematske enote 3. kar tvori, predstavlja funkcionalno celoto: plovna enota; stanovanjska enota / pomenska enota / stranka je skušala združiti v enoto delavstvo vseh narodov ◊ astr. astronomska enota povprečna razdalja Zemlje od Sonca; ekon. delovna enota organizacijska tvorba v gospodarski organizaciji ali ekonomski enoti, v kateri poteka kak delovni proces; denarna enota ki je izhodišče pri računanju zneskov; ekonomska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; najmanjša samoupravna enota v gospodarski organizaciji; gospodarska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; mat. istoimenske enote merske enote, ki imajo isto ime; ptt govorna časovna enota v minutah določen čas za telefonski pogovor, ki je osnova za obračunavanje opravljenih storitev; voj. izločena enota nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote; zal. (založniška) enota celotna naklada kake knjige, letnika časopisa ♪
  20.      epíteton órnans  epítetona órnansa in epíteta órnansa m, im., tož. mn. tudi epíteta ornántia [-ncia] s (ȋ-ọ̑; ȋ-ā) lit. ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo; ukrasni pridevek ♪
  21.      epóha  -e ž (ọ̑) knjiž., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred; doba: živel je v slavni epohi; naša epoha; smo na pragu nove epohe / epoha imperializma, socializma; epoha renesanse ♪
  22.      êra  -e ž (ȇ) navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred; doba: z odkritjem Amerike se začenja nova era v zgodovini človeštva; revolucionarna era / era socializma / živimo v eri tehnike / knjiž., pri štetju let leta 479 naše ali nove ere našega štetja, po našem štetju ∙ atomska era 20. stoletje ♪
  23.      ergonomíja  -e ž (ȋ) veda, ki se ukvarja z raziskovanjem človekovih telesnih in duševnih zmožnosti in ustreznim prilagajanjem delovnih obremenitev: pri načrtovanju novih strojev upoštevati ergonomijo ♪
  24.      ergonómski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ergonomijo: ergonomska dognanja / upoštevati ergonomska merila ergonómsko prisl.: ergonomsko oblikovan stol ♪
  25.      eskadrílja  in eskadríla -e ž (ȋ) 1. voj. osnovna enota v vojnem letalstvu: poveljnik eskadrilje / nad mestom so krožile eskadrilje; eskadrilje zavezniških letal 2. ekspr., z rodilnikom velika množica: po sobi brenči cela eskadrilja komarjev ♪

   132 157 182 207 232 257 282 307 332 357  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA