Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rila (207-231)


  1.      diópter  -tra m (ọ́) fiz. vizirna priprava z luknjicama ali režama na obeh koncih: z dioptrom prilagoditi merilno pripravo zorni črti ♪
  2.      diplóma  -e ž (ọ̑) 1. dokument o uspešni dovršitvi šolanja, navadno na višji ali visoki šoli: dobiti diplomo; izdati, preklicati diplomo; univerzitetna diploma; diploma filozofske fakultete; slovesna podelitev diplom / doktorska, mojstrska diploma ∙ žarg. ima diplomo v žepu je uspešno končal šolanje 2. zaključni izpit, navadno na višji ali visoki šoli: delati diplomo; pripravljati se na diplomo / čestitati za diplomo 3. dokument o priznanju za uspeh, o podelitvi kake časti: zmagovalcem so izročili diplome in darila; ta tovarna je prejela na razstavi največ medalj in diplom; sadjarska diploma; diploma častnega meščana ◊ zgod. diploma srednjeveška listina o podelitvi kake pravice, časti, naslova, posesti; oktobrska diploma listina avstrijskega cesarja z dne 20. oktobra 1860 o uvedbi ustavnega življenja v monarhiji ♪
  3.      disciplína  -e ž (ȋ) 1. podrejanje, podreditev pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse člane kake skupnosti: v razredu mora biti disciplina; disciplina se krha, popusti; kršiti disciplino; utrditi disciplino; stroga, zavestna disciplina; delovna, poslovna disciplina; državljanska, partijska, prometna, vojaška disciplina; ekspr. vojaška, železna disciplina zelo stroga / žarg. ta profesor nima discipline; pren. pesniška disciplina; ustvarjalna disciplina arhitekta; disciplina mišljenja; disciplina v oblikovanju snovi 2. s prilastkom panoga, področje znanosti, umetnosti, športa: sintaksa je pomembna disciplina jezikoslovja; v zadnjem času so se močno razvile nekatere znanstvene discipline; naši tekmovalci so nastopili v treh disciplinah: v teku, metu diska in suvanju krogle; filozofske, naravoslovne, športne discipline ♪
  4.      díva  -e ž (ȋ) star., navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka; zvezda, zvezdnica: filmska, operna diva / šalj. postala je prava diva ♪
  5.      divják  -a m (á) 1. mlada rastlina, na katero se cepi cepič žlahtne sorte: cepiti, saditi divjake; češnjevi, jablanovi, trsni divjaki // samoraslo, necepljeno drevo ali trta: divjaki so mu letos bolj obrodili kot cepljeno drevje 2. slabš. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: njihov sosed je bil neotesan divjak / na cesti se boj divjakov voznikov, ki neprevidno in zelo hitro vozijo // ekspr. neugnan, razposajen otrok: deček je postal pravi divjak / kadar kdo pride k hiši, zbeži, tak divjak je plašen, neprilagodljiv otrok 3. pripadnik divjega plemena: raziskovati življenje, običaje divjakov; hribovci so živeli še kakor divjaki 4. v stari Avstriji član parlamenta, ki se ni pridružil nobenemu klubu ♪
  6.      dnévnik  -a m (ẹ̑) 1. osebni zapiski o dnevnih dogodkih, doživljajih: pisati dnevnik; popotni dnevnik; objavil je nekaj odlomkov iz svojega dnevnika // zvezek, knjiga s temi zapiski: njen dnevnik je bil vezan v usnje 2. uradna knjiga, v katero se dnevno vpisujejo pomembni dogodki, podatki: voditi dnevnik o poteku gradbenih del; blagajniški, ladijski dnevnik; prometni dnevnik železniške postaje ♦ fin. temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov; šol. uradna knjiga, v katero se vpisuje obravnavana učna snov in odsotnost učencev; zvezek učencev nižje osnovne šole, v katerega se delajo zapiski in pišejo vaje pri pouku 3. časopis, ki izhaja vsak dan: naročiti se na dnevnik; objaviti v dnevniku; uredništvo dnevnika / radijski, televizijski dnevnik oddaja z dnevnimi političnimi, gospodarskimi, družbenimi vestmi 4. zool., rabi se samostojno ali kot prilastek metulj, ki leta podnevi: metulji dnevniki ♪
  7.      dnò  -à s, rod. mn. dnòv in dnóv stil. dán, mest. mn. dnìh in dnéh (ȍ ȁ) 1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma / kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna // spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba 2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega // spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic // najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij 3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega // v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna ● pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano ◊ anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; geogr. dno doline; muz. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih ♪
  8.      dôba  -e ž (ó) 1. s prilastkom omejeno trajanje a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba; izvolili so ga za eno mandatno dobo; poskusna doba obratovanja c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti / povprečna življenjska doba ljudi; pren. življenjska doba strojev 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka; to je najbolj razgibana doba tega obdobja; prehodna doba med kapitalizmom in socializmom / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob; kultura sedanje dobe; zlata doba rimske arhitekture / duh dobe / baročna, krščanska doba; v fevdalni dobi v fevdalizmu / velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov / star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob 3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: od takrat je minila le kratka doba; dolgo dobo ga že nisem videl; v dobi desetih let se marsikaj spremeni 4. zastar. starost, leta: bil je močen človek srednje dobe ● atomska doba 20. stoletje; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal ◊ arheol. bronasta, kamena, železna doba; astr. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija; čeb. brezpašna doba; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; jur. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; muz. doba osnovna metrična enota v taktu; šol. učna doba predpisan čas za izučitev v poklicu ♪
  9.      dobíček  -čka m (ȋ) 1. presežek izkupička nad stroški ali prodajne cene nad nakupno ceno: pri kupčiji ni imel dobička; v podjetju so si delili dobiček; tovarna je ustvarila velik dobiček; dobiček gospodarske organizacije; ali bo kaj dobička? ekspr. masten dobiček / trgovina mu je prinašala lepe dobičke; prodajati z dobičkom / vojni dobiček ♦ ekon. čisti dobiček ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov; tržni dobiček 2. korist, ki izvira iz česa: od takega ravnanja ne boš imel nobenega dobička; pri vsaki stvari gleda samo na svoj dobiček; dobiček iz pravd ∙ biti na dobičku imeti korist, zaslužiti; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi 3. zastar. plačilo: prevažal je ljudi čez reko za dober dobiček ♪
  10.      dobívati  -am nedov. (í) 1. postajati imetnik česa večkrat neposredno danega ali poslanega: ob vsaki priložnosti dobiva velika darila; vsak dan dobiva pisma; pokojnino dobiva redno 2. s širokim pomenskim obsegom postajati bogatejši a) za kako stvar: kmetje so dobivali zemljo v zakup; orodje je dobival na posodo / pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; otrok že dobiva zobe začenjajo mu rasti b) za kako lastnost: pšenica je začela dobivati barvo; stvar dobiva dokončno obliko; mesto dobiva docela drugačno podobo / počasi je dobival veselje do dela / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti; dobivati sive lase siveti // postajati deležen kakega stanja, navadno neprijetnega: pogosto je dobival nahod; srce mu je nagajalo in dobival je težko sapo; od ran dobiva vročino 3. navadno s prislovnim določilom biti oskrbovan s čim, navadno v ustaljenem redu: dobivati časopis po pošti; mleko, zelenjavo dobivajo pri kmetu; dobivati malico v šoli; delavci dobivajo v tovarni topel obrok hrane / dobivati zdravila vsako uro / za svoje delo dobiva lepo plačo; dobiva pokojnino ima redne dohodke v obliki pokojnine 4. postajati uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: tisto leto so vsi dobivali kredite za popravilo hiš; plemstvo je dobivalo oblast v roke / kolonialne države dobivajo samostojnost // z uspehom končavati določen proces, procese, kjer nastopata navadno dve nasprotni strani: pravde je navadno dobival; pri kartah je neprestano dobival 5. knjiž. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: iz teh analiz dobivamo običajno dobre podatke; žveplo, ki ga dobivamo iz rude pridobivamo 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja ali dejanj, ki jih določa samostalnik: dobivati nagrade; dobiva slabe ocene / dobivati klofute ● ekspr. kar naprej garam, za plačilo pa dobivam samo klofute ne le, da moje delo ni cenjeno, ljudje mi celo povzročajo neprijetnosti, delajo krivico; pog., ekspr. dobivati jih po grbi biti večkrat tepen; biti večkrat premagan dobívati se pog. sestajati se, shajati se: z dekletom sva se začela dobivati; dobivali smo se v parku ♪
  11.      doboríti se  -ím se dov., dobóril se (ȋ í) knjiž. 1. z bojem priti do česa, doseči kaj: doboriti se do enakopravnosti; doboriti se na položaj 2. redko končati boj: doborila sem se ♪
  12.      dobríti  -ím nedov., dobrèn (ȋ í) nav. 3. os., star. biti všeč, ugajati: tvoj nasvet mi dobri; brezoseb.: ali vam dobri pri nas? naredi, kakor ti bo dobrilo / preprosta kmečka hrana mu je zelo dobrila prijala, dobro dela ♪
  13.      dobrobít  -a m (ȋ) knjiž., redko, s prilastkom blaginja, blagor: to je jamstvo za njegov dobrobit ♪
  14.      dobrobít  -i ž (ȋ) knjiž., s prilastkom blaginja, blagor: delati za dobrobit domovine; skrbeti za dobrobit otrok; duhovna dobrobit ♪
  15.      dobrodúšen  -šna -o prid. (ū ȗ) ki je mirne, nerazburljive, prijazne narave: dobrodušen človek / govorila je z dobrodušnim nasmehom; dobrodušen obraz / dobrodušna šala dobrodúšno prisl.: dobrodušno spregovoriti; dobrodušno vesel značaj ♪
  16.      dogájanje  -a s (ā) kar se dogaja: na vse dogajanje gleda mirno; živi odmaknjen od dogajanja v svetu // navadno s prilastkom celota dogodkov, ki se vrstijo v času, življenju: kritik je ves čas spremljal naše slovstveno dogajanje; iskati paralele v svetovnem dogajanju; vloga proletariata v zgodovinskem dogajanju / publ. vključevati se v družbeno dogajanje / pisatelj je postavil dogajanje v kmečko okolje; dogajanje v romanu bi bilo treba skoncentrirati; filmsko dogajanje / dogajanja v organizmu proces, potek ♪
  17.      dogódba  -e ž (ọ̑) 1. star. dogodek: ta dogodba ga je močno vznemirila; ne govori nikomur o današnji dogodbi; žalostna dogodba // dogodivščina: zabaval jih je s svojimi lovskimi, študentovskimi dogodbami 2. zastar. zgodba: to je preprosta dogodba, ki opisuje kmečko življenje; pripovedovati dogodbe ♪
  18.      dogospodáriti  -im dov. (á ȃ) 1. končati gospodariti: oče je dogospodaril, zdaj je vrsta na sinu; zaradi zapravljivosti je kmalu dogospodaril 2. ekspr. izgubiti oblast, ugled: okupator je dogospodaril na naši zemlji; stranka je kmalu dogospodarila ♪
  19.      dogovárjati se  -am se nedov. (ȃ) z dogovorom skušati doseči soglasje: dogovarjati se o ceni; dogovarjal se je s sindikalnimi voditelji; dogovarjala sta se, kaj bosta storila ♪
  20.      dogovoríti  -ím dov., dogovóril; nam. dogovôrit in dogovorít (ȋ í) 1. končati govorjenje: ko je nazadnje dogovoril, so mu navdušeno ploskali / zaradi ihtenja ni mogla dogovoriti / komaj je dogovoril te besede; ustavil jo je, preden je dogovorila misel 2. zastar. dogovoriti se za kaj: dogovoriti sestanek / dogovorila bova novo pogodbo sklenila dogovoríti se z dogovorom doseči soglasje: velja, kakor sva se dogovorila; dogovorila sta se za sestanek; dogovoriti se o odškodnini; dogovoril sem se s predsednikom dogovorjèn -êna -o: upoštevati dogovorjeni rok; dogovorjene cene; kupčija je dogovorjena; sešla sta se na dogovorjenem mestu; oglasiti se na dogovorjeno znamenje; vse je bilo dogovorjeno ♪
  21.      dójem  in dôjem -jma m (ọ́; ó) knjiž., navadno s prilastkom vtis, občutek: ne more se otresti dojma zapuščenosti; imam dojem, da me noče razumeti / predstava je pustila v gledalcih globok dojem; še ves je pod dojmom žalostnega dogodka ♪
  22.      dokàz  -áza m (ȁ á) kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam; manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov; predložiti, zbirati dokaze; trditev je podprl z dokazi; otipljivi, tehtni dokazi; dokazi za in proti; za to imamo že dovolj dokazov; zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen; priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti ♦ jur. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev; obremenilni, razbremenilni dokaz; mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije; direktni dokaz pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja // zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna; dokaz ljubezni; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko ♪
  23.      dokolénka  -e ž (ẹ̑) 1. nav. mn. nogavica, ki sega do kolen: nositi zelene dokolenke; obuti dokolenke; spletla mu je lepe volnene dokolenke 2. rabi se samostojno ali kot prilastek oblačilo, ki sega do kolen: irhaste dokolenke; hlače dokolenke; suknja dokolenka 3. nav. mn., redko gamaša, golenica: obul si je čevlje in nataknil dokolenke ♪
  24.      dólg  -a -o stil. -ó [u̯g] prid., dáljši (ọ̑ ọ́) 1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma veliko razsežnost, ant. kratek: dolg hodnik; stopa z dolgimi koraki; nosi zelo dolge lase; pes z dolgimi visečimi uhlji; zadnji predor je bil izredno dolg; dolga cesta; dolga palica, vrv; vojaki so stali v dolgi, ravni vrsti / ima dolg obraz podolgovat; ekspr. fant je res dolg zelo velik in suh; dolg kakor prekla / šalj. Ljubljana je bila takrat še dolga vas majhno, provincialno mesto / dolga večerna obleka obleka, ki sega (skoraj) do tal; dolge hlače hlače, katerih hlačnice segajo približno do gležnjev / žarg. avtomobilist je imel pri srečanju prižgane dolge luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej // obširen, obsežen: v zadnji številki je objavil o tem dolg članek; dolga pesem; napisal mu je dolgo pismo 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajnima koncema: stavba je dolga dvajset metrov; kilometre dolg sprevod; meter, pol sežnja dolg 3. ki traja razmeroma veliko časa: dolgi zimski večeri; dolga bolezen; jesen je bila dolga in lepa; utrujen od dolge poti; dolgo deževje, življenje / ozrl se je za njo z dolgim pogledom; dolg poljub / pil je z dolgimi požirki; mitraljezec je sprožil dolg rafal / po dolgem času sta se spet srečala; dolg rok // s časovno enoto ki se zdi, da traja veliko časa: čaka ga že dolge mesece; dan mi je bil strašno dolg; dolgo uro je premišljeval celo; tiste ure so bile zelo dolge; od tedaj so pretekla že dolga leta mnogo let 4. z izrazom količine ki izraža razsežnost v času: predavanje je lahko dolgo največ deset minut; dolg čas bilo mu je zelo dolg čas dolgčas; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja ● slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; evfem. imeti dolge prste krasti; pog. mesec je še dolg treba je varčevati (z denarjem), ker ne bo še kmalu naslednje plače; pog. saj ne bova dolga hitro bova opravila, se pogovorila; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera vsaka stvar se kdaj konča; preg. dolga bolezen, gotova smrt ◊ lingv. dolg glas; dolgi nedoločnik nedoločnik na -ti ali -či; navt. ladja dolge plovbe ladja, ki ima dovoljenje za plovbo po vseh morjih; rad. dolgi valovi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m; šport. tek na dolge proge tek na razdaljo, večjo od 1.500 m dólgo prislov od dolg: dolgo smo ga čakali; ljudje že dolgo govorijo o tem; dolgo je ostal doma; ne dolgo potem se ga je spomnil nedolgo; ekspr. tega ne bom več dolgo prenašal; že dolgo časa ni bilo dežja; ekspr. dolgo v noč ni mogla zaspati / v povedni rabi dolgo je še do večera // izraža trajanje sploh: kako dolgo boš ostal tukaj / ekspr. uro dolgo ga je čakal ● evfem. slab je, ne bo dolgo kmalu bo umrl; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati ◊ lingv. dolgo naglašen samoglasnik dólgi -a -o sam.: pog. še dvajset ur se bomo vozili, dolga bo; časopis je na dolgo pisal o tem; pripoveduje na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; nevihta ni ponehala za dolgo; po dolgem jih je le pregovoril; prerezati kumaro po dolgem podolgem; prim. daljši; dalj, dalje, dlje ♪
  25.      dolgocévka  -e [u̯g] ž (ẹ̑) rabi se samostojno ali kot prilastek kar ima dolgo cev: kadil je pipo dolgocevko / (puška) dolgocevka ♪

   82 107 132 157 182 207 232 257 282 307  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA