Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ril (6.501-6.525)


  1.      zgíba  -e ž (ȋ) star. guba: na krilu so se ji naredile zgibe / prve zgibe na obrazu ◊ šport. prehod iz visenja z iztegnjenimi rokami na telovadnem orodju v visenje s skrčenimi rokami ♪
  2.      zgíbanje 1 -a s (ȋ) glagolnik od zgibati1: zgibanje perila / stroj za zgibanje / sestaviti škatlo z zgibanjem / zgibanje nog, rok ♪
  3.      zgíbati 1 -am in -ljem nedov. (ȋ) 1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega delati, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: mornarji so zgibali jadra; zgibati perilo, rjuhe ♦ teh. zgibati pločevino; tisk. zgibati potiskane pole pregibati jih tako, da nastane želeni format in ustrezno zaporedje strani // na tak način izdelovati: otroci so zgibali škatle iz lepenke; zgibati pisemske ovojnice 2. delati, povzročati, da kaj spreminja položaj, stanje: veter jim je zgibal krila / bil je napet in obraz so mu neprestano zgibale mišice 3. redko premikati, pregibati: zlomljene roke ne more več tako zgibati; ročica se ritmično zgiba / poslušal ga je in zgibal z glavo zmajeval zgíban -a -o: zgiban bankovec; zgibane pole ♪
  4.      zgíbati 2 -am in -ljem dov. (ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: rahel veter je zgibal zavese; drevje se je zgibalo / zaradi burje se je jezero zgibalo je vzvalovilo 2. premakniti del telesa iz enega položaja v drugega: zgibal je ustnice in tiho spregovoril / v odgovor je zgibal z rameni skomignil; koristilo bi mu, če bi se malo zgibal na svežem zraku razgibal 3. spraviti v živahnejšo dejavnost: poskočna glasba jih je zgibala / te besede so zgibale poslušalce navdušile, razvnele ♪
  5.      zgibávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da kaj spreminja položaj, stanje: veter ji zgibava široko krilo; zavese se rahlo zgibavajo / žitna polja so se zgibavala v vetru so valovila 2. premikati del telesa iz enega položaja v drugega: zgibavati noge, roke; telo plesalke se je začelo ognjevito zgibavati / zgibavati z glavo zmajevati; posmihal se mu je in zgibaval z rameni skomigal ♪
  6.      zgíbek  -bka m (ȋ) knjiž. 1. guba: srajce zlika brezhibno, brez vsakega zgibka / krilo ima spredaj tri zgibke / na čelu so se ji naredili prvi zgibki 2. gib, gibljaj: nehoten zgibek rok ♪
  7.      zgibljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da zganiti, zgibati: oblekel je frak in se pokril z zgibljivim klobukom / zgibljivi stol zložljivi stol ♪
  8.      zglèd  zgléda m (ȅ ẹ́) 1. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema: sledili so njegovemu zgledu in sedli; vzgajati z dobrim zgledom / dati lep, slab zgled; pri vzgoji otrok ravna po zgledu svojih staršev / ekspr.: njegovo delo je bilo ljudem svetel zgled; dogodek naj bo vsem v svarilen zgled ∙ preg. besede mičejo, zgledi vlečejo govorjenje ima manjši vpliv, privlačnost kot dejanje 2. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema: oče mu je zgled / učitelji ga postavljajo vsem za zgled, redko v zgled 3. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: zdravnik je bil zgled požrtvovalnega človeka; taka vožnja je zgled lahkomiselnosti; odnos med njimi je zgled prijateljstva 4. stvar, enota, po kateri se lahko neposredno pokaže, ponazori kak širši, splošnejši pojem: dokazati trditev ob zgledih; podkrepiti kaj z zgledi; nazoren, poučen, značilen zgled / povedati kaj za zgled ♦ lingv. samostalniki, ki se sklanjajo po zgledu kost // z rodilnikom stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža samostalnik: zgledi baročnega stavbarstva; zgled zajedavstva med živalmi; prim. izgled ♪
  9.      zgóda  -e ž (ọ̑) knjiž. dogodivščina: pripovedoval je svoje zgode; junaške, vojne zgode // dogodek, pripetljaj: primerila se je nenavadna zgoda ● zastar. take zgode ne boš več imel, izrabi jo priložnosti, prilike; knjiž. po mnogih zgodah in nezgodah se je vrnil domov veselih in neprijetnih doživljajih ♪
  10.      zgódba  -e ž (ọ̑) 1. kar kdo pripoveduje o resničnih ali izmišljenih dogodkih, povezanih v celoto: njuni zgodbi se razlikujeta; pripovedovati zgodbe; ve veliko zgodb; resnična, zanimiva zgodba; zgodba iz šole, življenja; zgodba o nezvesti ženi / zgodba se dogaja v prejšnjem stoletju; pesnikova življenjska zgodba / razložili so mu celo zgodbo ∙ vsakdo ima svojo zgodbo vsakdo ima, živi svoje življenje; ekspr. to je že druga zgodba o tem zdaj ne bomo govorili // lit. smiselno si sledeči dogodki v literarnem delu: avtor razplete zgodbo v romanu; besedilo nima izrazite zgodbe; okvirna, osrednja, stranska, vstavljena zgodba; nit zgodbe / dramska, filmska zgodba 2. krajše pripovedno delo, navadno v prozi: napisati, prebrati zgodbo; dolga, kratka zgodba; humoristična, šaljiva, žalostna zgodba / detektivska, ljubezenska, lovska, živalska zgodba / časopisna zgodba objavljena v časopisu; ljudska zgodba; svetopisemske zgodbe / zgodba pripoveduje o strastnem lovcu ♪
  11.      zgodíti se  -ím se dov., zgódil se (ȋ í) nav. 3. os. izraža uresničitev dejanja, dogodka v stvarnosti: popisal je dogodke, ki so se zgodili tistega dne, pred nedavnim; zgodila se je nesreča; zgodilo se ni nič posebnega; zgodilo se je po naključju, v trenutku / zgodilo se mu je nekaj hudega, nenavadnega; krivica se mu je zgodila; v njej se je zgodila sprememba / ni se ji še zgodilo, da bi pozabila denarnico doma še nikoli je ni pozabila; prvič se je zgodilo, da ni prišel dozdaj je zmeraj prišel // izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: zgodilo se je, da je šel na lov; zgodi se, da zamudi vlak ● šalj. to se zgodi (tudi) v najboljših familijah ni se vredno razburjati, sramovati, saj se kaj takega lahko vsakomur pripeti; ekspr. se bo zgodilo, je odgovoril zaželeno, zahtevano bo narejeno; ekspr. zgôdi se tvoja volja, po tvoji volji podrejam(o) se tvoji volji, želji; razbila je skledo. Se pač zgodi izraža zmanjševanje krivde; kar še ni, se lahko še zgodi ♪
  12.      zgovoríti se  -ím se dov., zgovóril se; nam. zgovôrit se in zgovorít se (ȋ í) 1. z dogovorom doseči soglasje; dogovoriti se: tako bo, kot smo se zgovorili; zgovoriti se za sestanek; zgovoriti se z dekletom; natančno se zgovoriti 2. star. izmenjati mnenja, misli z govorjenjem; pogovoriti se: o tem se bomo pozneje zgovorili / znal je toliko nemško, da se je lahko zgovoril zgovorjèn -êna -o: prišla sta ob istem času, kot bi bila zgovorjena; zgovorjen je s prijatelji; vse je že zgovorjeno ♪
  13.      zgrabíti  in zgrábiti -im, in zgrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljami spraviti skupaj: zgrabiti listje, pesek; zgrabiti na kup; zgrabiti seno v ograbke 2. močno, sunkovito prijeti kaj: zgrabiti bič, palico; zgrabiti za vrv; zgrabiti z obema rokama; jezno, trdno zgrabiti / zgrabil ga je in zvezal; zgrabiti koga za vrat; zgrabiti se za glavo / pes zgrabi mačko; zgrabiti s kremplji, z zobmi / zgrabiti s kleščami / stroj mu je zgrabil roko / vrtinec ga je zgrabil in potegnil vase / klic psu zgrabi // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zgrabil je knjigo in odšel; zgrabil je šop bankovcev in mu jih dal / riba je zgrabila za vabo 3. ekspr. odvzeti komu prostost; prijeti: zgrabiti begunca; tatu so zgrabili, ko je lezel skozi okno / zgrabiti sovražnikove vojake ujeti 4. začeti intenzivno delati; zagrabiti: fantje, zdaj bomo pa zgrabili / znava vse in zgrabiva vsak za tri narediva // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: z veseljem so zgrabili za delo / spet so zgrabili za vesla začeli veslati 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zgrabila jih je morska bolezen; človeka zgrabi groza, hrepenenje, jeza; zgrabil jo je kašelj; krč ga je zgrabil v roko // izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je zgrabilo, da si vse pustil; brezoseb. včasih ga zgrabi, pa kar odide / zgrabila ga je misel na beg 7. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: prijateljeva nesreča ga je zgrabila / pesem, povest človeka zgrabi; zgrabila jih je veličina gora ● ekspr. zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zgrabiti vsako priložnost izkoristiti; če mu prst ponudiš, pa roko zgrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; ekspr. pisatelj je zgrabil življenje s prave strani opisal, prikazal; ekspr. spet je zgrabil za krmilo prevzel vodilni položaj, vodstvo; ekspr. zgrabiti za orožje, puško, star. za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zgrabili te bodo za ušesa kaznovali te bodo; ekspr. zgrabilo ga je pri srcu, v križu začutil je močno bolečino; ekspr. fanta so trdo zgrabili strogo so ravnali z njim zgrabíti se in zgrábiti se, in zgrábiti se ekspr. spopasti se, spoprijeti se: fantje so se zgrabili; patrulja se je zgrabila s sovražnikom; zgrabiti se z orožjem / zgrabila sta se zaradi zemlje / zgrabiti se z življenjem zgrábljen -a -o: krivci še niso zgrabljeni; zgrabljeno seno ♪
  14.      zgrádba  -e ž (ȃ) 1. objekt, ki ima navadno stene in streho: obnoviti, postaviti, sezidati zgradbo; ustavili so se pred nizko zgradbo; betonska, lesena, montažna zgradba; velika poštna zgradba; četrt s stanovanjskimi, upravnimi zgradbami 2. s prilastkom kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki sestavljajo kako snov, predmet: zgradba kamnine, lesa, vlakna; premog z jasno vidno lesno zgradbo; biti si podoben po zgradbi / telesna zgradba; zgradba organa / zgradba tal 3. s prilastkom razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami česa: razčleniti dramsko zgradbo; jezikovna, stilna zgradba romana / zgradba stavkov je zapletena / miselna zgradba 4. knjiž., s prilastkom kar tvori urejeno celoto česa: njegova filozofska zgradba se je podrla / z oslabljenim pomenom: zgradba političnega sistema politični sistem; stara zgradba tlačanstva je začela pokati 5. knjiž. graditev: zgradba mostu je veliko stala ◊ anat. gobasta zgradba kosti pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; arhit. koridorska zgradba z vzdolžnim hodnikom in prostori ob njegovih straneh; lingv. semantična zgradba gesla; urb. javne zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti ♪
  15.      zgrešíti  -ím tudi izgrešíti -ím dov., zgréši tudi izgréši; zgréšil tudi izgréšil (ȋ í) 1. pri metanju, streljanju ne zadeti: nameril je in ustrelil, vendar je zgrešil; zgrešiti cilj, tarčo / krogla, strel zgreši / igralec je zgrešil žogo / vtikal je ključ, pa je vedno zgrešil ključavnico 2. pri premikanju, iskanju ne videti, ne opaziti: voznik je zgrešil odcep; v temi je zgrešil pot, vrata; zgrešiti smer; v množici sta se zgrešila / hiša stoji na samem, ne boste je zgrešili; tega človeka ne moreš zgrešiti, tako izstopa // priti v položaj, ko se česa ne vidi, ne opazi več: sledil mu je v primerni razdalji, da ga ne bi zgrešil / med grmovjem je pes sled zgrešil 3. ne doseči zaželenega, pričakovanega rezultata: predstava je zgrešila svoj namen; neprodane knjige zgrešijo pravi smisel 4. ekspr. narediti napako, zmotiti se: zgrešil je, ker ga ni poslušal; za študij se je odločil nepremišljeno in je šele pozneje spoznal, da je zgrešil / zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje ● ekspr. ljudje so ga že zgrešili ga ne poznajo, prepoznajo več; ekspr. njegovo ime sem čisto zgrešil se ga ne spomnim; ekspr. fant je zgrešil pravo pot ravna, dela nepravilno, moralno oporečno; take priložnosti gotovo ne boš zgrešil zamudil zgrešèn tudi izgrešèn -êna -o 1. deležnik od zgrešiti: zgrešen cilj; zgrešena smer; uprizoritev je bila igralsko in režijsko zgrešena 2. ekspr. napačen, neprimeren: zgrešen ukrep; zgrešena naložba; zgrešena politika; tako ravnanje je popolnoma zgrešeno / zgrešeno življenje; prisl.: zgrešeno razlagana pesem ♪
  16.      zíd  -a in -ú m, mn. zidóvi (ȋ) 1. vsak od delov stavbe, narejen z gradbenim materialom, zlasti z zidaki, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: v kleti so zidovi vlažni; porušiti, sezidati zid; krogla je prebila zid; pomakniti posteljo do zida, k zidu; obesiti sliko na zid; zabiti žebelj v zid; betonski, opečnat zid; stavba z debelimi zidovi; odprtina, razpoka v zidu; bled kot zid / hišni zid; samostanski, tovarniški zidovi / čelni zid pročelje; notranji, zunanji zidovi hiše; predelni, temeljni zid; slepi zid brez oken, odprtin / obrnil se je k zidu in zaspal k steni // temu podoben samostojen objekt: parceli je ločil zid; postaviti zid okrog gnojišča; obdati, zapreti z zidom; nizek, visok zid; vodoraven zid pred odprtino kmečke peči; gore stojijo kot zid med obema pokrajinama / obrambni, požarni, zaščitni zid; pokopališki, vrtni zid; zid proti vetru / kitajski zid obrambni zid severne in severozahodne Kitajske proti Mongolom / ekspr.: množica je naredila živi zid; zid strmih hribov; pren., ekspr. obdaja jo gluhi zid samote 2. ekspr. kar onemogoča sodelovanje, zaupnost: ni znal premagati, premostiti zida med njima; predlagal je veliko izboljšav, a je naletel na zid niso ga poslušali, upoštevali / z oslabljenim pomenom: loči ju zid predsodkov predsodki; med njima se je vzdigoval zid nezaupanja, odtujenosti ● ekspr. govoriti zidu prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. pritisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; hoteti, riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje; ekspr. med njima je kitajski zid velika ovira, zapreka; ekspr. naveličan je mestnih zidov življenja v mestu; ekspr. vedno je želel imeti svoje štiri zidove bivališče, dom; ekspr. okrog sebe je sezidal visok zid postal je nedostopen; prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka; gluh je kot zid popolnoma, zelo ◊ arhit. kiklopski zid iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se ploskvami; grad. ojačevalni zid ki povzroča večjo nosilnost; podporni zid ki preprečuje premik zemlje, materiala; polnilni zid s katerim se zapolni odprtina, presledek med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi; suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; teh. nosilni zid ♪
  17.      zijálast  -a -o prid. (á) 1. slabš. ki se (rad) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: zijalasti otroci; bil je precej zijalast / zijalast obraz / kot psovka kam pa gledaš, zijalo zijalasto 2. ekspr. ki zija, se ne prilega več: zijalaste klešče; zijalasta vrata zijálasto prisl.: zijalasto se razgledovati ♪
  18.      zijálost  -i ž (á) slabš. lastnost, značilnost zijalastega človeka: zaradi svoje zijalosti ni bil priljubljen ♪
  19.      zijáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. ekspr. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): avtomobilska vrata zijajo / čevlji so zijali, da so se videli prsti so imeli podplat odtrgan od zgornjega dela // biti razmeroma široko odprt: okna zijajo in vrata so sneta s tečajev / rana zija; kopalna kad pri dnu zija je počena; razpoke v zemlji zijajo vsak dan bolj so vsak dan večje // s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v strehi zijajo luknje; košare in sodi so prazni zijali po shrambah 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: okenske odprtine so črne zijale v nas; pod njim je zijal prepad 3. slabš. imeti odprta usta, kljun: ne zijaj, zapri usta; kokoš zija od žeje // zehati: ves večer že zija 4. slabš. nepremično, navadno radovedno gledati: ustavil se je in zijal; zijati okrog sebe; kaj tako zijaš vame, za njo / oči topo zijajo 5. slabš. kričati, vpiti: kaj tako zijaš, saj nismo gluhi; zijati nad kom ● slabš. to bo zijal, ko pride bo začuden, presenečen; ekspr. zijati od začudenja biti zelo začuden; slabš. že spet zija v časopis bere časopis; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; slabš. zija kot tele v nova vrata gleda zelo neumno ali začudeno; preg. čim več ima, po več zija tem več bi hotel imeti zijáje: zijaje ga je poslušala zijajóč -a -e: zijajoči gobci pošasti; zijajoča rana, razpoka ♪
  20.      zíma  -e ž (í) 1. del leta med jesenjo in pomladjo: zima se bliža, mineva; nekatere živali zimo prespijo; zime preživlja ob morju; do zime bo hiša vseljiva; vrnil se je sredi zime; dolga, huda, mila, mrzla, suha zima; letošnja zima je bila zelo snežena; ekspr. to je prava ruska zima zelo mrzla / ekspr.: dnevi so hladni, v zimo gremo; jesen se je nagnila v zimo / čez zimo dela zobotrebce; zelenjava za čez zimo; na zimo se vračajo domov ob koncu jeseni ali v začetku zime; v toplejših zimah se porabi manj kurjave; star. potok v zimi zamrzne pozimi; prebiti se skozi zimo; zgodilo se je lansko zimo, knjiž. lanske zime ♦ astr. astronomska zima doba od zimskega sončnega obrata do pomladanskega enakonočja // za ta del leta značilno stanje narave: v dolini je bila že pomlad, v hribih pa še zima; zgodnja zima / zunaj je zima zimsko vreme; ekspr. v kakšno zimo sem prišel; pren., knjiž. v njegovem srcu je bila zima 2. ekspr., s prilastkom doba popolnega upada življenjske moči: roman popisuje pomlad, poletje, jesen in zimo glavnega junaka / življenjska zima ● star. obleci se, na vozu bo zima hladno, mrzlo; ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. zima je pred vrati bo nastopila v najkrajšem času; star. v letu in zimi je enako oblečen zmeraj; preg. če spomladi grmi, se zima ponovi ♪
  21.      zímzelèn  -êna -o prid. (ȋ-ȅ ȋ-é) ki mu jeseni listi ne odpadejo: zimzelen grm; te rastline so zimzelene / zimzeleni gozd / zimzeleni list ∙ ekspr. zimzelene melodije dolgo časa priljubljene ♦ bot. zimzeleni gornik brusnici podobna gorska rastlina z usnjatimi, zdravilnimi listi in rdečimi jagodami, Arctostaphylos uva-ursi ♪
  22.      zízek  -zka m (ȋ) nar. 1. sesek: vime in zizki 2. dojka: ob materinih zizkih se je dojenček umiril ♪
  23.      zjedríti  -ím dov., zjédril (ȋ í) knjiž. narediti (bolj) jedrnato: pisatelj je zjedril pripoved zjedríti se 1. postati čvrstejši, krepkejši: dekle se je zjedrilo v život / v življenjskih preizkušnjah se je zjedril 2. zbrati se, osredotočiti se: vse življenje se je zjedrilo okoli domačije / razmišljanje se je zjedrilo v tak zaključek ♪
  24.      zláganje  -a s (ȃ) glagolnik od zlagati: zlaganje perila / končati zlaganje desk; križno zlaganje vreč / navodilo za zlaganje škatel / zlaganje pesmi / zlaganje samostalnikov ♪
  25.      zlágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: razgrinjati rjuhe in jih spet zlagati; natančno, površno zlagati perilo / zlagati padalo 2. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: delavci zlagajo deske; zlagati navzkriž; počasi, skrbno zlagati / zlagati snope na kup; zlagati puške v piramide; zlagati v skladovnico // na tak način delati: zlagati kamnito ograjo; zlagati stolp iz kock 3. s prislovnim določilom s prelaganjem delati, da pride kaj kam, od kod: zlagati zvezke iz torbe, na mizo; zlagati vreče s tovornjaka 4. dajati travo, snope med late kozolca: mož je zlagal, žena pa je podajala / zlagati snope v kozolec 5. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: zlagati opere / zlagati lepe melodije // ustvarjati, pisati sploh: zlagati verze / star. zlagati slavnostni govor sestavljati, pisati ● star. ne znam zlagati besed tako kot vi govoriti, pisati; star. zlagati zemljišča komasirati; star. vse življenje se trudim in zlagam varčujem ◊ etn. zlagati snope v nasad; les. zlagati deske v škarje; lingv. zlagati delati besede z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom; lit. zlagati ode zlágati se star. ujemati se: barve se zlagajo / pijači se ne zlagata se ne moreta mešati, piti skupaj / take misli se slabo zlagajo z veselim razpoloženjem / moji nazori se ne zlagajo z njegovimi / z ženinimi starši se dobro zlaga / popolnoma se zlagam s teboj soglašam, se strinjam zlagáje: zlagaje pesem, je mislil nanjo; prim. izlagati ♪

   6.376 6.401 6.426 6.451 6.476 6.501 6.526 6.551 6.576 6.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA