Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ril (6.300-6.324)


  1.      zanesênost  -i ž (é) stanje zanesenega človeka: v njenem ravnanju je bilo veliko zanesenosti / čustvena, domoljubna, glasbena, ljubezenska, mladostna, romantična zanesenost / gledati kaj s tiho zanesenostjo / govoril je s preroško zanesenostjo preroškim zanosom ♪
  2.      zanesljív  -a -o prid., zanesljívejši (ȋ í) 1. na katerega se da zanesti: zanesljiv človek, delavec; zanesljiva priča; biti zanesljiv pri delu; čustveno zanesljiv; politično ni preveč zanesljiv / zaupni dokumenti so v zanesljivih rokah; zanesljiv vir informacij / imeti zanesljiv občutek, okus; zanesljiv spomin dober / ta avtomobil je trden in zanesljiv; zanesljiva tehtnica 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede a) uresničitve, nastopa, obstajanja: napovedali so mu zanesljiv poraz, uspeh; rešiti koga zanesljive smrti gotove / iskati zanesljiv zaslužek / ti podatki bodo zanesljiva osnova za oceno; zahtevati zanesljivo nakazovanje obrokov redno, zagotovljeno b) resničnosti, pravilnosti: zanesljivega dokaza še nimamo; zanesljiva metoda; take primerjave niso vedno zanesljive; zanesljivo merilo za kaj / zanesljiva znamenja bolezni jasna, očitna c) varnosti, uspešnosti: z zanesljivim gibom je odprl padalo; njihov položaj ni posebno zanesljiv; zanesljiva obramba proti bolezni; zanesljiva opora trdna zanesljívo prisl.: počasi, toda zanesljivo izgublja; česar se loti, zanesljivo tudi izpelje; na to lahko zanesljivo računate; voziti zanesljivo ∙ ekspr. njej zanesljivo ne bo verjel nikakor ne; publ. domače moštvo je zanesljivo zmagalo z razmeroma veliko razliko v rezultatu; sam.: nič zanesljivega ne ve ♪
  3.      zanêsti  -nêsem dov., zanésel zanêsla (é) 1. s svojim delovanjem povzročiti, da kaj pride kam: veter je zanesel radioaktivni oblak nad Skandinavijo; brezoseb. prah, sneg je zaneslo v vsako špranjo // z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: zanesti ranjenca v varno zavetje / star. zanesti blago k šivilji nesti, odnesti 2. noseč premakniti en del česa v drug položaj, v drugo smer: drugi konec klopi zanesi še malo k zidu; zanesti omaro proti sebi, v levo // z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: veter je zanesel balon proti severu; vodni tok ga je zanesel daleč od brega / brezoseb.: avtomobil je na spolzki cesti zaneslo; čoln je zaneslo na odprto morje; zaneslo nas je s prave smeri, vstran; v ovinku ga je zaneslo v levo; ekspr. vedno znova ga zanese pod njeno okno pride // brezoseb. povzročiti tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaneslo jo je in je padla 3. povzročiti tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: jeza ga je zanesla, pa jo je udaril; navdušenje ga večkrat zanese; brezoseb. govornika je zaneslo 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: pisatelj je v tedanjo književnost zanesel nov slog; zanesti razdor, strah med prijatelje / skušal je zanesti nekoliko živahnosti v pogovor vnesti / to bolezen so k nam zanesli priseljenci 5. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: lepota in divjina sta potnike zanesli; deda je zanesel spomin na mladost / znal je vsakogar zanesti navdušiti 6. star. prizanesti: zanesi nam; ni ji zanesel nobenega udarca ● pot ga večkrat zanese v naše mesto večkrat pride; usoda ga je zanesla v tujino življenjske okoliščine so bile take, da je odšel, bival v tujini; ekspr. zaneslo ga je v kriminal začel je delati kriminalna dejanja zanêsti se v zvezi z na biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: na svoje ljudi se zanese; nanj se ni mogoče zanesti; popolnoma, ekspr. slepo, stoodstotno se zanesti na koga // pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanesti se na molčečnost, poštenost koga; preveč se je zanesel na svojo prednost / na ta avtomobil se lahko zaneseš; zanesti se na svoje noge / zanesel se je na njihovo spanje prepričan je bil, da bodo spali; niso se zanesli, da bo izpolnil obljubo verjeli / ekspr. jaz se jim ne bom klanjal, na to se lahko zaneseš zanesèn tudi zanešèn -êna -o 1. deležnik od zanesti: biti kam zanesen; zanesen z blatom, s snegom; bila je zanesena od tega prizora 2. ki je v stanju (trajnejšega) močnega čustvenega odziva na kaj, zlasti pozitivnega: zanesen pesnik; čustveno, literarno zanesen; nekritično zanesen / zaneseno opevanje narodnih junakov; prisl.: zaneseno ljubiti koga; zaneseno pripovedovati o načrtih ♪
  4.      zaničevánje  -a s (ȃ) glagolnik od zaničevati: njihove navade so vzbujale zaničevanje; zamerili so jim zaničevanje preprostih ljudi; izraz zaničevanja in sovraštva / gledati koga z zaničevanjem zaničljivo ♪
  5.      zaničeváti  -újem nedov. (á ȗ) imeti, kazati do koga negativen odnos, izvirajoč iz prepričanja o njegovi manjvrednosti, ničvrednosti: zaničevati kmete, reveže; ljudje so ga zaničevali zaradi pijančevanja / zaničeval bi ga, če bi storil kaj takega / nekateri sloji so nekoč zaničevali slovenski jezik / ekspr. ne zaničuje vesele družbe in dobre hrane rad jo ima ● preg. kdor druge zaničuje, prazno glavo oznanjuje zaničevanje drugih izraža, kaže omejenost; preg. kdor materin jezik zaničuje, tudi matere ne spoštuje zaničujóč -a -e: ne prikrivati zaničujočega začudenja; prisl.: zaničujoče gledati koga; zaničujoče govoriti o kom zaničeván -a -o: zaničevana ženska; sam.: čutiti sočutje do zaničevanih ♪
  6.      zaničljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki izraža zaničevanje: zaničljiv glas, izraz, pogled, vzdih; odgovoril mu je z zaničljivim smehom / zaničljiva beseda / zaničljiv pomen vzdevkov 2. ki zaničuje: bili so prijazni in prav nič zaničljivi zaničljívo prisl.: zaničljivo govoriti o čem; zaničljivo pogledati koga ♪
  7.      zaníkati  -am dov. (ȋ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikati govorice o čem; zanikati izjavo; zanikati kako novico; zanikal je, kar so trdili drugi; odločno kaj zanikati / agencija je vest že zanikala // nepreh. z besedo, kretnjo izraziti, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: vprašal ga je, če jo pozna. Zanikal je; ali si me težko našel? Nikakor, je zanikal b) z željo, hotenjem: vprašali so ga, če si želi ostati, a je zanikal 2. dov. in nedov. izraziti mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: dejstev ni mogoče zanikati; skušal je zanikati smotrnost v naravi; zanikati usodo / zanikati pomen česa za človekovo življenje / zanikati obstoj boga, duhovnega sveta // ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek: ne zanikam, da mi ugaja; ni mogoče zanikati, da je zelo delaven 3. dov. in nedov. izraziti mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikati kak nauk; zanikati razlago, teorijo / nekateri pojavi navidezno zanikajo pravilnost teh ugotovitev; življenje to vsak dan zanika / zanikati avtoriteto koga 4. dov. in nedov. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obdolžili so ga, da je razbil šipo, a je zanikal; obtoženec dejanje zanika; zanikati sodelovanje s kom; vse je zanikal; zanikal je, da bi bil on to storil // izjaviti, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zanikati krivdo, odgovornost za kaj 5. dov. in nedov., nav. ekspr. izraziti negativen, odklonilen odnos do česa: zanikati družbene norme; zanikati kako življenjsko vrednoto 6. publ. pokazati neupravičenost obstoja: s tem dejanjem je zanikal svoj sloves; nova umetniška smer naj se sama potrdi ali zanika ● ekspr. zanikal je vsako možnost okužbe izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča ◊ lingv. zanikati povedek izraziti ga v nikalni obliki zanikajóč -a -e 1. deležnik od zanikati: odgovoril mu je, zanikajoč vse obtožbe; pesnikov duh, zanikajoč obdajajočo ga stvarnost 2. knjiž. negativen, odklonilen: zanikajoč odgovor zaníkan -a -o: zanikana izjava, trditev / zanikani povedek ♪
  8.      zanikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikovati nasprotnikove trditve; z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili; vztrajno kaj zanikovati // nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so b) z željo, hotenjem: spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali 2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga 3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo 4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je zanikoval vse obdolžitve 5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa: ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati zasebno lastnino zanikováti se knjiž. nasprotovati si, izključevati se: ta dva umetnikova pola se zanikujeta zanikujóč -a -e 1. deležnik od zanikovati: ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko; vse drugačno zanikujoča ideologija; domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega 2. knjiž. negativen, odklonilen: imeti zanikujoč odnos do preteklosti; prisl.: zanikujoče odgovoriti ♪
  9.      zaníkrnež  -a m (ȋ) slabš. 1. neskrben, malomaren človek: ta zanikrnež samo poležuje 2. zanemarjen, umazan človek: opozoril je zanikrneža, naj se umije in si zakrpa hlače 3. ničvreden, malovreden človek: ne zaupaj temu zanikrnežu ♪
  10.      zaníkrnik  -a m (ȋ) star. 1. neskrben, malomaren človek: zaradi tega zanikrnika se je vse pokvarilo 2. zanemarjen, umazan človek: ta zanikrnik se ni niti počesal 3. ničvreden, malovreden človek: zanikrnik in malopridnež ♪
  11.      zanímanje  -a s (ȋ) hotenje, želja a) vedeti, izvedeti kaj: hliniti, skrivati zanimanje za kaj / nenavaden šum je vzbudil njegovo zanimanje pozornost / poslušati koga brez zanimanja b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: njegovo zanimanje za učne predmete se spreminja; vzbujati komu zanimanje za glasbo, tuje jezike, računalništvo / dekle je vzbudilo njegovo zanimanje / imeti, kazati veliko zanimanje za koga, kaj / delati kaj brez zanimanja; ukvarjati se s čim iz resničnega zanimanja / literarna zanimanja c) dobiti, imeti kaj: njihovo zanimanje za parcelo / to je še povečalo njegovo zanimanje za službo // izražanje takega hotenja, take želje: med ljudmi je, vlada veliko zanimanje za volilne rezultate / zanimanje za ta šport narašča; povečano zanimanje bralcev za kako knjigo / zanimanje kupcev za te avtomobile se je zmanjšalo / biti v središču zanimanja ● publ. dogodek je vzbudil veliko zanimanje o njem so veliko govorili, razpravljali ♪
  12.      zánka  -e ž (ȃ) 1. navadno z vozlom sklenjen del, kos vrvi, traku: narediti zanko; natakniti, zadrgniti, zategniti zanko okrog ročaja; spustiti zanko okoli debla; usnjena zanka; zanka iz vrvi, žice; okrasni vozel z dvema zankama // temu podobna priprava za lovljenje živali: nastavljati zanke; ujeti srno, zajca z zanko / lov na zanko, z zanko / knjiž., redko metna zanka laso // kar je temu podobno sploh: zanka na ovratniku suknjiča; ranjeno roko je nosil v zanki; mreža z gostimi zankami / pot je bila speljana v obliki zanke 2. osnovna prvina pri pletenju, kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino; petlja: delati zanke; snemati zanke pri pletenju 3. ekspr. kar omogoča, da kdo koga zvijačno ujame, dobi in mu ne more več uiti, se mu izmakniti: nasprotniku je nastavil zanko; izmuzniti se iz zanke; ujeti koga v zanko; zanke in pasti velemestnega življenja ● ekspr. z begom se je rešil iz zanke usmrtitve z obešenjem; ekspr. zadrgniti komu zanko (okrog vratu) spraviti ga v brezizhoden položaj; ekspr. padel je policiji v zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. ujeti koga v zanko prevarati, ukaniti ga; ekspr. ujel se je v lastno zanko nesreča, ki jo je pripravljal drugim, je zadela njega samega ◊ alp. stopna zanka ki se daje na klin, za oporo nog pri plezanju; elektr. zanka niz ukazov, ki se ponavljajo, dokler ni dosežen določen pogoj; histerezna zanka sklenjena krivulja, ki ponazarja zvezo med gostoto magnetnega pretoka in jakostjo magnetnega polja pri feromagnetnih snoveh; obrt. pobirati zanke na nogavicah popravljati sparane petlje; šol. zanka element pisane črke, pri katerem se črta elipsasto prekriža sama s seboj; šport. zanka element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi polni obrat, ne da bi spremenil smer gibanja ♪
  13.      zanoréti  -ím dov., zanôrel (ẹ́ í) ekspr. v dejanju pokazati svojo nespametnost, nerazsodnost: za vsako stvar zanori / zanoreti nad kom / presneto, je zanorel zelo jezno rekel, spregovoril ♪
  14.      zanoríti  -ím dov., zanóril (ȋ í) knjiž. znoriti: s takim govorjenjem ga je čisto zanoril / lakomnost ga je zanorila zanoríti se zelo močno se zaljubiti: zanoril se je vanjo ♪
  15.      zaobljúba  -e ž (ȗ) 1. rel. Bogu dana obljuba, katere prekršitev je greh: veže ga zaobljuba; prekršiti zaobljubo / narediti zaobljubo / redovne, samostanske zaobljube; večne zaobljube za vse življenje; zaobljuba pokorščine, uboštva 2. javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesna izjava: opraviti zaobljubo / sodniška, vojaška zaobljuba / slovesna zaobljuba 3. ekspr. trdna obljuba, trden sklep: izpolniti zaobljubo / sam pri sebi je naredil zaobljubo, da tega ne bo več storil ♪
  16.      zaobljúbljati se  -am se nedov. (ú) 1. rel. delati zaobljubo: ljudje so se ob težavah pogosto zaobljubljali 2. ekspr. trdno obljubljati: zaobljubljal se je, star. zaobljubljal je, da bo to storil ♪
  17.      zaóriti  -im tudi zaôriti -im dov. (ọ̑; ō ȏ) nav. 3. os., knjiž. razleči se, zadoneti: po dvorani je zaorila pesem; med občinstvom je zaoril smeh / brezoseb. res je, je zaorilo iz vseh grl // zastar. glasno se oglasiti: vojaki so zaorili in zavriskali ♪
  18.      zaostríti  -ím dov., zaóstril (ȋ í) 1. knjiž. narediti kaj ostrejše, bolj koničasto; priostriti: zaostriti konico 2. ekspr. narediti kaj strožje: zaostriti kazni, predpise; zaostriti nadzor nad čim / zaostriti merila / zaostriti glas 3. knjiž. narediti kaj bolj sposobno za sprejemanje dražljajev: življenje v naravi mu je zaostrilo čute / delo z mladimi mu je zaostrilo posluh za njihove probleme 4. ekspr. narediti kaj večje, intenzivnejše: zaostriti disciplino / zaostriti spor / zaostriti boj proti preprodajalcem mamil 5. ekspr. narediti kaj bolj napeto, težavno: to je še bolj zaostrilo odnose med njimi; pomanjkanje denarja je zaostrilo razmere v družini zaostríti se 1. ekspr. postati ožji, bolj koničast: brada se mu je zaostrila / zaradi bolezni se mu je obraz zaostril 2. ekspr. postati strožji: z leti so se mu poteze zaostrile 3. knjiž. postati bolj sposoben za sprejemanje dražljajev: vid se mu je zaostril 4. ekspr. postati hujši, večji: gospodarska kriza se je zaostrila; nesoglasja so se zaostrila; spor se je zaostril 5. ekspr. postati bolj napet, težaven: mednarodni položaj se je zaostril zaostrèn -êna -o: zaostreni odnosi med narodi; zaostrene razmere v deželi ♪
  19.      zaostrovánje  -a s (ȃ) glagolnik od zaostrovati: zaostrovanje meril / zaostrovanje družbenih nasprotij; preprečiti zaostrovanje spora / zaostrovanje odnosov med državama ♪
  20.      zapackáti  -ám dov. (á ȃ) narediti, da so na čem packe: zapackati risbo, zvezek // ekspr. narediti kaj umazano; zamazati: zapackati krilo; zapackati si roke zapackán -a -o: zapackana knjiga ♪
  21.      zapeljáti  -péljem tudi -ám dov., zapêlji zapeljíte; zapêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto; potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron; zapeljati ranjenca v bolnišnico; zapeljati žito v mlin; zapeljati z avtomobilom, motorjem / avtobus nas je zapeljal do središča mesta / zapeljati koga čez reko prepeljati / dvakrat ga je zapeljal okrog blokov peljal // vozeč spraviti kam: zapeljati avtomobil v garažo; zapeljati kolo, voz pod streho 2. vozeč (vozilo) priti: zapeljal je pred hišo in potrobil; prehitro zapeljati v križišče, ovinek / ekspr. zapeljati v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo // premikajoč se priti: avtobus je že zapeljal na postajo; vlak je zapeljal v predor 3. vozeč (vozilo) premakniti se v določeno smer, iti kam: zapeljati s parkirišča na cesto; zapeljati naprej, nazaj 4. vozeč (vozilo) navadno nenameravano, nehote spremeniti smer premikanja: pri srečanju je voznik zapeljal s ceste; zapeljati preveč v desno / smučar je zapeljal vstran in ustavil 5. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: vsak dan jo zapelje na sprehod; večkrat jo zapelje v kino 6. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: slaba druščina ga je zapeljala; zapeljati koga h kraji, v zločin; zapeljati koga s slabim zgledom; zapeljati koga, da kaj ukrade / bogastvo ga je zapeljalo, da je začel lahkomiselno živeti; brezoseb. včasih ga je zapeljalo, da se je napil / ne da se zapeljati // ekspr. narediti, povzročiti, da ima kdo zmotno mnenje o čem: njen videz ga je zapeljal, da jo je imel že za zdravo // ekspr., navadno v zvezi z v narediti, povzročiti, da kdo pride v kako stanje: zapeljati koga v skušnjavo, zmoto / zapeljal ga je na napačno misel povzročil, da je napačno mislil 7. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: zapeljati koga s svojo lepoto / njene oči so ga zapeljale // navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljal jo je, potem pa zapustil; zapeljati komu dekle ● ekspr. s tem so hoteli upornike zapeljati prevarati, ukaniti; ekspr. zapeljati koga na kriva pota povzročiti, da kdo začne ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli govoriti o vsem tem preveč časa, prostora bi porabili ◊ rel. zapeljati koga v greh zapeljáti se s prevoznim sredstvom iti: zapeljati se z avtobusom, vlakom na morje ● ekspr. padel je in se zapeljal po bregu navzdol zdrsnil; ekspr. krokar se je zapeljal nad ovcami poletel z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili zapelján -a -o: zapeljan človek; otrok je bil zapeljan; biti zapeljan v krajo; zapeljano dekle ♪
  22.      zapeljív  -a -o prid., zapeljívejši (ȋ í) 1. s katerim si kdo prizadeva pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: pogledala ga je z zapeljivim smehljajem; ekspr. metati komu zapeljive poglede; zapeljive besede, kretnje // ki vzbuja ljubezensko vznemirjenost: zelo je zapeljiva; zapeljivo dekle / zapeljive ustnice; zapeljive oči 2. ekspr. zelo zanimiv, privlačen: zapeljiva knjiga / zapeljiva ponudba, priložnost zelo ugodna, primerna / zapeljiva jed zapeljívo prisl.: kruh je zapeljivo dišal; zapeljivo se smehljati; sam.: na njej je nekaj zapeljivega ♪
  23.      zapénec  -nca m (ẹ̄) priprava za zapenjanje oblačil, sestavljena iz kaveljčka in zanke: prišiti zapenec; krilo, zapeto z zapencem; zapenci, pritiskači in gumbi ♪
  24.      zapénjati  -am nedov. (ẹ̑) dajati kaj v tak položaj, da kaj povezuje ali pritrjuje k čemu: zapenjati gumbe, zaponke // delati, da sta konca, dela česa z gumbi, zaponko povezana drug z drugim: zapenjati plašč; zapenjati si bluzo // pripenjati: zapenjati vagone; zapenjati si smučke zapénjati se 1. imeti kje zlasti gumbe za zapenjanje: obleka se zapenja zadaj / krilo se zapenja z zadrgo ima za zapenjanje zadrgo 2. prihajati z delom na razmeroma oster, koničast predmet: obleka se ji je zapenjala ob trnje / vozovi so se zapenjali drug v drugega ♪
  25.      zapétež  -a m (ẹ̑) ekspr. nedostopen, nepriljuden človek: osamljenost zapetežev ♪

   6.175 6.200 6.225 6.250 6.275 6.300 6.325 6.350 6.375 6.400  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA