Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ril (6.225-6.249)


  1.      zagózda  -e ž (ọ̑) 1. proti enemu koncu zožujoč se kos kovine, lesa za cepljenje, trdno nameščanje česa: zabiti zagozdo v klado; cepiti z zagozdo; čelo zagozde / z zagozdo utrditi kol, opornik / obročasta, ploščata zagozda; zagozda za skobljič / podložiti pod kolo zagozdo 2. teh. del z navadno po dolžini zožujočim se profilom za povezovanje razstavljive zveze dveh strojnih delov: zagozda se je zrahljala / bradata zagozda ki ima nastavek za izbijanje, izdiranje; vložna zagozda ki se vloži v prilegajoči se utor 3. ekspr., navadno s prilastkom velik trikoten kos česa: odrezal si je rezino slanine in zagozdo kruha; zagozda sira 4. redko mesto, kjer se kdo ali kaj zagozdi: pognal je in speljal voz iz zagozde; obtičati v zagozdi ♪
  2.      zagozdíti  -ím in zagózditi -im dov., zagózdil (ȋ í; ọ̄) 1. z zabitjem zagozde, zagozd narediti, da je kaj trdno nameščeno: zagozditi podpornike, zagozditi toporišče / zagozditi vratno krilo s koščkom lesa 2. dati, potisniti kaj kam tako, da je tam trdno nameščeno: zagozditi kamen pod kolo; zagozditi klin v špranjo; s privijanjem vijaka zagozditi vložek v luknjo // dati, spraviti kaj v položaj, iz katerega ne more priti: deroča voda je zagozdila čoln med stebre mostu; zagozdil se je med skale, da ga voda ni mogla odnesti / ekspr.: zagozdil je glavo med dlani; zagozdil je nogo med vrata 3. ekspr. z nabiranjem, kopičenjem na določenem mestu narediti neprehodno: rov so zagozdile odkrušene skale; ulico so zagozdili tovornjaki; množica je za hip zagozdila vrata zagozdíti se, in zagózditi se 1. priti v kaj ozkega, ovirajočega in tam ostati, se ne premikati: pri plezanju iz luknje se je zagozdil; med podkev in kopito se je zagozdil kamen; pri žaganju se je rezilo zagozdilo / plavajoči led se je zagozdil v soteski; pren. v možgane se mu je zagozdila trdovratna misel 2. ekspr. premikajoč se priti v položaj, ki zaradi nabiranja, kopičenja česa preprečuje gibanje, prehajanje: pred mostom se je zagozdila kolona avtomobilov; med vrati se je zagozdila skupina gostov // zaradi nabiranja, kopičenja česa na določenem mestu postati neprehoden: cestišče se je zagozdilo z avtomobili zagozdèn -êna -o: rov je zagozden s skalo; v razbitem avtomobilu zagozdena ženska ♪
  3.      zagrabíti  in zagrábiti -im, in zagrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. močno, sunkovito prijeti kaj: zagrabiti kamen, palico; zagrabiti za kljuko, vrv; zagrabiti z obema rokama; hitro, nepričakovano zagrabiti / zagrabil ga je in stresel; zagrabiti koga za lase, roko / lisica zagrabi kokoš; zagrabiti s kljunom, kremplji, z zobmi / zagrabiti s kleščami / stroj mu je zagrabil roko / tok je zagrabil čoln // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zagrabil je plašč in stekel; zagrabil je pest zlatnikov in jih spravil v žep 2. ekspr. prijeti, zgrabiti: zagrabiti begunca, tatu 3. ekspr. začeti intenzivno delati: dozdaj smo počivali, zdaj pa bo treba zagrabiti; delavci so pošteno zagrabili // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: vsi so zagrabili za delo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zagrabila ga je bolezen; zagrabi ga jeza, strah; zagrabil ga je kašelj, krč // izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je spet zagrabilo; brezoseb. zagrabilo jo je, da bi zajokala / brezoseb. zagrabilo ga je, da bi se vrnil zelo rad bi se vrnil 5. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: njihovo trpljenje ga je zagrabilo / pesem, roman človeka zagrabi; njegova zgodba je poslušalce zagrabila 6. z grabljenjem (z grabljami) zakriti: zagrabiti seme / zagrabiti jame ● ekspr. res je, je zagrabil hitro, odločno rekel; ekspr. nalogo bo treba drugače zagrabiti se je drugače lotiti; ekspr. zagrabil je prvo priložnost, ki se mu je ponudila sprejel, izrabil; ekspr. zagrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zagrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zagrabiti za trnek podleči zvijači; če mu prst ponudiš, pa roko zagrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko zagrabíti se in zagrábiti se, in zagrábiti se močno, sunkovito se oprijeti česa: v zadnjem trenutku se je zagrabil za ograjo in se obdržal zagrábljen -a -o: zagrabljeno seme ♪
  4.      zagradíti  -ím dov., zagrádil (ȋ í) z namestitvijo česa omejiti kak prostor, da je dostop, gibanje onemogočeno: zagraditi lovišče, rov; zagraditi most z vozovi; zagraditi vhod v stavbo; zagraditi s kamni, z žico / lava je reko zagradila in nastalo je jezero / otroci so zagradili ribe v kotanjo // v zvezi zagraditi pot onemogočiti komu prehod: razširil je roke in ji zagradil pot; zagraditi sovražniku pot proti jugu; pren., ekspr. zagraditi komu pot do uspeha zagradíti se knjiž. narediti se nedostopnega za kaj: pesnik se je zagradil od ostalega sveta; zagraditi se pred življenjsko resničnostjo zagrajèn -êna -o: z desko zagrajen del vrta; pot nazaj mu je zagrajena ♪
  5.      zagréti  -gréjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. knjiž. segreti: zagreti vodo / zagreti prostor ogreti / pijača te bo zagrela; zagreti se s hojo 2. ekspr. navdušiti: zagreti koga za umetnost; zagreti se za delo, študij / film ga ni zagrel // razvneti: govornik je zagrel poslušalce; ob teh spominih se je zagrel / očitek ga je zagrel vznemiril, razburil zagrét -a -o: zagret rodoljub; zagreta soba; prisl.: zagreto razpravljati o čem ♪
  6.      zagúliti  -im dov., zagúlila in zagulíla (ú) redko zguliti: zaguliti rokave ● nar. zaguliti si roke dobiti (trde) žulje na rokah; star. s tem dejanjem se mu je zagulil zameril zagúljen -a -o 1. deležnik od zaguliti: zaguljen ovratnik; zaguljene roke 2. pog. težaven, neprijeten: zaguljen položaj / zaguljen človek ♪
  7.      zahlípati  -am tudi -ljem dov. (ȋ) sunkovito, pridušeno zajokati: pokrila si je obraz z rokami in zahlipala; neutolažljivo zahlipati / ekspr. glasno je zahlipal zajokal // večkrat sunkovito, daveč se dihniti: sredi poti se je ustavil in zahlipal; brezoseb. v prsih mu je zahlipalo ● ekspr. kaj bo z nami, je zahlipala hlipaje rekla ♪
  8.      zahrípati  -am in -ljem dov. (í ȋ, í) 1. hripavo reči, povedati: ne hodi tja, je zahripal 2. redko postati hripav: ker je dosti govoril, je zahripal / glas mu je zahripal zahrípan -a -o: zahripan glas ♪
  9.      zahrôpsti  -hrôpem dov., zahrópel in zahrôpel zahrôpla (ó) dihniti z grgrajočim, piskajočim glasom: bolnik je zahropel / konj se je zgrudil na tla in zahropel; brezoseb. v prsih mu je zahroplo ● ekspr. ti si to storil, je zahropla hropeče rekla ♪
  10.      zahtéva  -e ž (ẹ̑) 1. odločno izraženo hotenje, da se kaj dobi, naredi: popustiti zahtevi; na zahtevo predsednika so sestanek prekinili; vztrajati pri zahtevah; pretiravati v zahtevah; gospodarske, politične zahteve; pismena, ustna zahteva; zahteva za odškodnino; zahteva po miru, samostojnosti / ozemeljske zahteve / imeti zahtevo do koga / nujna zahteva // kar se zahteva: odpovedati se zahtevi; izpolniti, povedati zahtevo; velika, visoka zahteva / ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva / zahteve šole do učencev so velike 2. sestavek, namenjen uradnemu organu, s katerim se kaj zahteva: napisati, podpisati zahtevo / vložiti zahtevo 3. nav. mn., navadno s prilastkom kar kaj zahteva zaradi določenih svojih lastnosti, značilnosti: zahteve časa, trga se spreminjajo; zadostiti zahtevam tekmovanja, znanosti ◊ jur. izročitvena zahteva; zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, s katerim javni tožilec zahteva razveljavitev pravnomočne odločbe, s katero je prekršen zakon ♪
  11.      zahtéven  -vna -o prid., zahtévnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima velike, visoke zahteve: zahteven bralec, gost, kupec, profesor; biti enako zahteven do vseh; v svojih željah je preveč zahteven / te rože so zahtevne glede svetlobe in toplote; krompir in rž sta malo zahtevni kulturi 2. ki izraža ali vsebuje velike zahteve, zahtevnost: načrt je zahteven; postaviti zahtevna merila; organizacijsko, tehnološko zahteven // ki zaradi svojih lastnosti, značilnosti zahteva velik trud, veliko spretnost, sposobnost: zahteven izpit; zahteven poklic, študij; vzpon na goro je zahteven / zahteven film; zahtevna knjiga zahtévno prisl.: zahtevno reči ♪
  12.      zahvála  -e ž (ā) 1. izrazitev hvaležnosti: dolgovati komu zahvalo; pričakovati zahvalo; javna zahvala; pismena, ustna zahvala / to bi mu rad podaril v zahvalo za njegov trud 2. kar izrazi, izraža hvaležnost koga: poslušati, prebrati zahvalo; iron. vidite, tatvina je njegova zahvala / pog. njim gre zahvala, da se je vse uredilo; izraziti, izreči zahvalo zahvaliti se / kot vljudnostna fraza sprejmite mojo iskreno zahvalo 3. star., v medmetni rabi hvala: lepa zahvala, nisem lačen ♪
  13.      zaiskríti se  -ím se tudi zaiskríti -ím dov., zaískril (se); zaiskrèn (ȋ í) 1. oddati iskre zaradi udarca ob zelo trd predmet: kremen se zaiskri 2. oddati, dati trenutno, intenzivno svetlobo: lučka se zaiskri in ugasne; zaiskriti se v soncu; brezoseb. v temi se je zaiskrilo / oči so se ji zaiskrile od veselja 3. ekspr. iskreč se pojaviti: pred njim se je zaiskril zaklad / v njenih očeh so se zaiskrile solze ● ekspr. nenadoma se mu je zaiskrilo v glavi doumel, razumel je ♪
  14.      zajebávati  -am nedov. (ȃ) vulg. 1. dražiti koga, norčevati se iz koga: vsi ga zajebavajo zaradi tistega dogodka 2. delati, povzročati komu kaj nezaželenega, slabega: ne bom se mu pustil zajebavati / avto me spet zajebava zajebávati se 1. šaliti se, norčevati se: ne zajebavaj se, povej po resnici 2. truditi se, mučiti se: dolgo sem se zajebaval, preden sem odkril napako ♪
  15.      zajemáča  -e ž (á) zajemalka: zajeti juho z zajemačo / priliti zajemačo mleka ◊ rib. priprava z mrežo za zajemanje mladih rib ♪
  16.      zajemálka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) 1. priprava iz vbočenega dela in daljšega ročaja za zajemanje, premeščanje jedi: z zajemalko si dati krompir, riž na krožnik; zajeti juho z zajemalko / zajemalka za juho, omako / zliti iz zajemalke / priliti zajemalko mleka // manjša zidarska posoda s krajšim ročajem za zajemanje, premeščanje tekoče, drobne snovi: zajeti apno, malto z zajemalko / zmešati si lepilo v zajemalki / zidarska zajemalka 2. teh. vbočeni del priprave, stroja, s katerim se zajema, premešča kaka snov: zajemalka ekskavatorja; zajemalke sejalnice ◊ rib. priprava z mrežo za zajemanje mladih rib; zajemača ♪
  17.      zajémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega delati, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajemati juho, pesek, vodo; zajemati z vedrom, zajemalko, žlico / zajemati seme v dlani / z žlico zajemati krompir v juhi; z mrežo zajemati ribe / čoln zajema vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo dobiva v svojo notranjost // navadno s prislovnim določilom na tak način jemati kaj tekočega, sipkega: zajemati vodo iz vodnjaka / ekspr. prisedel je in začel zajemati iz skupne sklede jesti; pren., ekspr. zajemati iz zakladnice ljudskega izročila 2. publ. z določenim namenom delati, da prihaja kaj v kako posodo, kak prostor: zajemati strupene tovarniške pline; zajemati odpadno vodo 3. navadno v zvezi z zrak delati, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: plavalci so zajemali zrak in se potapljali; globoko zajemati zrak 4. delati, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s snežnim plugom zajemati pol ceste naenkrat; z vesli na daleč zajemati vodo / oddajnik ne zajema tega področja // delati, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo zajemati kako obdobje; s pogledom zajemati veliko razdaljo 5. delati, da je kdo deležen kake dejavnosti: v gibanje zajemati širok krog ljudi / zajemati mladino v športna društva vključevati / zavarovanje zajema vse ljudi / organizacija zajema tisoč članov ima 6. delati, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajemati v zbirko najboljše sodobne romane // imeti za svojo sestavino, svoj del: zbirka zajema vsa pomembnejša dela iz svetovne književnosti; načrt zajema vse podrobnosti; seznam ne zajema vseh uporabljenih virov / ta upravna enota je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobivati, prijemati koga: sovražna patrulja je tu zajemala kurirje; rokovnjači so v tem predelu zajemali popotnike 8. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: gradivo za razpravo je zajemal iz različnih virov / zajemati izraze iz živega govora; pisatelj zajema snov za svoja dela iz zgodovine / publ. zajemati kadre iz delavskih vrst / zajemati in razširjati informacije / spraševali so se, odkod zajema svojo moč dobiva 9. dobivati kaj v območje svojega delovanja: ladjo zajema vrtinec / naše kraje zajema neurje / požar že zajema ves gozd; pren., ekspr. pesnika je z vso silo začel zajemati novi umetnostni tok // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: zajema ga malodušje; začel ga je zajemati nemir ● star. zgodba ga je živo zajemala zanimala; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; publ. zdravstveni dom zajema pod okrilje dvesto tisoč prebivalcev skrbi za zajemáje: jedli so, zajemaje iz skupne sklede zajemajóč -a -e: ustavil se je, zajemajoč zrak; ustvarjalec, zajemajoč iz ljudske glasbe zajéman -a -o: znanje, zajemano iz knjig ♪
  18.      zakáj  prisl. (ā) 1. vprašuje po vzroku: zakaj hodiš tja; zakaj si jezen na nas / zakaj bi ne bili veseli / ekspr.: le zakaj je ni v službi; zakaj, le zakaj si to storil; tukaj so vragvedi zakaj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vprašala ga je, zakaj se smeje / elipt. hočem vedeti, zakaj 2. elipt., v trdilnih stavkih, v zvezi z le, pa izraža močno, odločno zanikanje: se bojiš? Zakaj le // v nikalnih stavkih izraža pritrditev brez pridržka: bi šel z nami? Zakaj pa ne 3. pog. čemu: zakaj mi vse to praviš? Zato, da izveš resnico; sam.: postavljati zakaje vprašanja o vzroku, vzrokih ∙ ekspr. vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog ♪
  19.      zakamuflírati  -am dov. (ȋ) 1. voj. zakriti vojake, vojaške objekte, navadno s prilagoditvijo okolici: zakamuflirati bolnišnico; zakamuflirati vhod z vejami; vojaki so se zakamuflirali 2. ekspr. zakriti, prikriti: zakamuflirati vodovodne cevi / zakamuflirati prave namene zakamuflíran -a -o: zakamuflirana pot; letala so zakamuflirana ♪
  20.      zaklàd  -áda m (ȁ á) 1. večja količina skritih dragocenosti, denarja, za katere se ne ve, čigave so: na dnu jezera leži zaklad; iskati, odkriti zaklad; bogat, velik zaklad; zgodba o zakladu / zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je // večja količina dragocenosti, navadno denarja: skriti zaklad na varno mesto // mn. večja količina česa, navadno dragocenega: imeti zaklade zlata in srebra // nav. mn. dragocenosti, denar: kopičiti zaklade; naropani zakladi; ekspr. tega ne bi storil za vse zaklade sveta sploh ne 2. s prilastkom zbirka dragocenosti, denarja, ki se hrani kje: ogledati si svetiščni zaklad // nav. mn. zbirka dragocenih, vrednih predmetov, ki se hrani kje: muzejski zakladi; knjižnica je razstavila svoje zaklade 3. ekspr., s prilastkom kar je za koga zelo dragoceno, veliko vredno: otrok je spravil svoj zaklad v žep / dober sosed je največji zaklad / zdravje je velik zaklad // kar je za koga v določenem položaju zelo dragoceno, veliko vredno: vzel je cigarete in zaklad razdelil sojetnikom // nav. mn. kar je dragoceno, vredno sploh: umetnostni zakladi dežele; zakladi kulture so pripovedke, ljudska glasba, arhitekturni spomeniki / ne zavedamo se še, kakšne zaklade duha smo izgubili z njim 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar kje obstaja v veliki količini in se da izkoriščati: najpomembnejši zakladi države so njeni gozdovi in nahajališča nafte; izrabljati naravne zaklade dežel 5. ekspr. kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: knjiga je resničen zaklad; priročnik je pravi zaklad podatkov / on je zaklad izkušenj, modrosti 6. v zvezi besedni zaklad vse besede, rabljene v kakem jeziku, delu: slovenski besedni zaklad / v slovarju zajet besedni zaklad // vse besede, ki jih kdo pozna in jih lahko uporablja: bogatiti svoj besedni zaklad / aktivni, pasivni besedni zaklad 7. zastar. sklad: dobiti denar za kaj iz različnih zakladov / rezervni zaklad ● minister za javni zaklad v nekaterih državah zakladni minister ◊ ekon. denar, ki začasno ni v prometu in pri zlati valuti uravnava količino denarja v obtoku ♪
  21.      zakládnica  -e ž (ȃ) 1. prostor, stavba za shranjevanje dragocenosti, denarja: ogledati si zakladnico; shraniti v zakladnici / državna, tempeljska zakladnica; zakladnica muzeja // ekspr. skrit prostor, kraj, kjer kdo hrani kaj dragocenega, vrednega: iz svoje zakladnice je potegnil oguljeno fotografijo; deček je dal denar v zakladnico pod strešnikom 2. knjiž. posebno zavarovan prostor v banki za shranjevanje denarja, dragocenosti; trezor: dati dragocenosti v zakladnico / bančna zakladnica 3. v nekaterih državah ministrstvo, ki upravlja z javnim, državnim denarjem: o emisiji odloča zakladnica / minister državne zakladnice zakladni minister 4. ekspr., navadno z rodilnikom kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: morje je zakladnica soli in vode / knjiga je prava zakladnica znanja / ta človek je zakladnica izkušenj, spoznanj 5. ekspr., s prilastkom kar sestavlja celota kakih vrednih del: izvajati dela iz slovenske glasbene zakladnice; črpati iz kulturne zakladnice naroda ● ekspr. slovar obsega pravo zakladnico besed zelo veliko; knjiž., redko njena besedna zakladnica je skromna njen besedni zaklad ♪
  22.      zaklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. knjiž. delati, da pride kaj za kaj drugega ali pod kaj drugega zaradi zavarovanja, zaščite: zaklanjati sadike z vejami / med pohodom so zaklanjali puške pod šotorska krila 2. star. ščititi, varovati: gore zaklanjajo deželo pred burjo / zaklanjati se s ščitom 3. star. zakrivati: vas se ne vidi, ker jo zaklanja gozd / s telesom zaklanjati luč zaklánjati se star. skrivati se: otroka sta se zaklanjala za materjo / zaklanjati se pri znancih ♪
  23.      zaklepetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 1. ekspr. spregovoriti živahno, sproščeno o nepomembnih stvareh: zaklepetala sta o šolskih letih; zaklepetati po francosko // živahno, sproščeno reči, povedati: nič ti nisem zamerila, je zaklepetala 2. dati ostre glasove z udarjanjem zgornjega dela kljuna ob spodnji del: štorklje so glasno zaklepetale // zašklepetati: udaril je po mizi, da je vse zaklepetalo / zaklepetati z zobmi / spet so zaklepetali kolovrati zadrdrali zaklepetáti se ekspr. 1. živahno, sproščeno govoreč o nepomembnih stvareh se zadržati kje predolgo: zaklepetati se pri znancu; zaklepetala se je s sošolkami / zaklepetati se do polnoči 2. zareči se, zagovoriti se: ne zaklepetaj se, to ti bo škodovalo ♪
  24.      zaklínjati  -am nedov. (í) 1. star. zelo prositi, rotiti: z dvignjenimi rokami ga je zaklinjala; zaklinjal jo je, naj mu ne dela težav / na najino ljubezen, pri najini ljubezni ti zaklinjam, da mi pomagaš 2. po ljudskem verovanju izrekati besedo, besede, ki povzročajo a) da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost, sposobnost: zaklinjati sonce, da ne sveti b) da se kaj hudega odvrne, izgubi moč: zaklinjati zle duhove, točo zaklínjati se ekspr. podkrepljeno s kletvijo izražati svojo odločitev, sklep glede česa: vsi so se zaklinjali, da bodo pomagali / zaklinjati se na svojo čast / nisem bil tam, hudiča, se je zaklinjal ● star. zaklinjati se na evangelij prisegati zaklinjáje: prepričal jo je, zaklinjaje se na njuno prijateljstvo zaklinjajóč -a -e: zaklinjajoč se na svojo poštenost, jih je pregovoril ♪
  25.      zakljúček  -čka m (ȗ) 1. del, ki zaključuje kak predmet: čipkast zaključek ovratnika; masiven, polkrožen zaključek stavbe / zaključek odprtine, prostora / arhitekturni zaključek // kar zaključuje a) kako dogajanje: zadnja radijska poročila in zaključek oddaje; slavnostni zaključek prireditve, zborovanja / za zaključek povedati šalo b) kako celoto: živahen zaključek skladbe; tretje dejanje je višek in zaključek // del besedila, ki vsebuje bistvene ugotovitve predhodnega besedila, razprave: napisati zaključek 2. glagolnik od zaključiti: s tem filozofom je smer doživela zaključek / po zaključku šolanja ni dobil službe / zaključek sezone / dati znak za zaključek tekmovanja konec 3. navadno s prilastkom končna sodba, misel, do katere se pride na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem: iz povedanega sledi nekaj zaključkov; priti do zaključka, da je treba marsikaj spremeniti / narediti, publ. potegniti zaključek / zaključki posvetovanja / logični, miselni zaključek ● zastar. zaključek o najemu pogodba ♪

   6.100 6.125 6.150 6.175 6.200 6.225 6.250 6.275 6.300 6.325  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA