Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ril (5.350-5.374)


  1.      svínjkati  -am in svínjkati se -am se nedov. (ȋ) etn. igrati svinjko: otroci so kurili ogenj in svinjkali ♪
  2.      svínjski  -a -o prid. (í) 1. nanašajoč se na svinje: svinjski rilec; svinjska glava, koža; svinjsko meso / svinjska mast; svinjsko usnje / svinjski paprikaš; svinjska pečenka, rižota; prekajena svinjska rebrca / svinjski hlev; svinjski pastir; svinjska krma 2. slabš. umazan: kako svinjske roke imaš / pri tako svinjskem delu mora imeti haljo // nespodoben, opolzek: poslušati svinjske šale; svinjsko govorjenje 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pritisnil je svinjski mraz; svinjska vročina ● ekspr. do njega je svinjski hudoben, zloben; ekspr. danes smo imeli svinjski dan naporen, težek; ekspr. imeti svinjsko srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. že ves mesec je svinjsko vreme slabo, neugodno ◊ agr. svinjska kuhinja manjši prostor ob svinjaku, v katerem se pripravlja hrana za prašiče; bot. svinjska dušica strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti; navadni kristavec; svinjska reja lucerni podobna rastlina z rumenimi cveti v socvetju in ukrivljenimi stroki; srpasta meteljka; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen; vet. svinjska kuga prašičja kuga svínjsko prisl.: svinjsko se napiti; kovček je svinjsko težek; hiša je stala svinjsko veliko ♪
  3.      svínjstvo  -a s (ȋ) slabš. grdo, neprimerno dejanje ali ravnanje: odkrili so njegova svinjstva / piše prava svinjstva ♪
  4.      svistéti  -ím nedov. (ẹ́ í) dajati ostre, sikajoče glasove: suho listje je svistelo pod nogami; brezoseb. svistelo ji je pred ušesi / redko pri hoji je svileno krilo svistelo šumelo, šuštelo // hitro se premikati po zraku in pri tem dajati take glasove: puščice so svistele nad glavami / kose svistijo // s tankim predmetom zamahovati po zraku, da se slišijo taki glasovi: svisteti z bičem svistèč -éča -e: raketa je svisteč zletela v zrak; svisteči izstrelki ♪
  5.      svítek  -tka m (ȋ) 1. obročasta, spletena ali iz blaga narejena priprava za lažje prenašanje bremen na glavi: dati svitek na glavo; popravila si je svitek pod škafom 2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno tej pripravi: filmski svitek; svitek vrvi, bakrene žice / svitki dima so se dvigali v zrak // knjiž., navadno z rodilnikom sveženj, zvitek: prinesel je svitek knjig, papirjev / v čistilnico je nesla svitek oblek 3. v zvezi z v izraža obstajanje, pojavljanje v prepleteni, obročasti obliki: kača leži zvita v svitek / povezati, speti v svitek ◊ arhit. svitek obročasto izbočeni del podnožja jonskih in korintskih stebrov; vet. (kopitni) svitek ozek pas kože na prehodu v kopito ali parkelj; zool. roženi svitek v stoječih vodah živeči polž s ploščato hišico, Planorbarius corneus ♪
  6.      svobôda  -e ž (ó) 1. stanje, ko so ljudje podrejeni samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga: pri nas je svoboda; živeti v svobodi / v času vojne nevarnosti se svoboda državljanov lahko omeji / osebna svoboda; politična, verska svoboda; svoboda, enakost, bratstvo geslo francoske revolucije // zgod. stanje, ko človek ni last koga: kdor se je poročil s tlačanko, je izgubil svobodo / dati sužnju, tlačanu svobodo osvoboditi ga 2. stanje, ko skupnost, država ni podrejena neomejeni, samovoljni oblasti ali kaki tuji državi: braniti svobodo domovine; nekateri narodi se še borijo za svobodo; padel je za svobodo; prva pomlad v svobodi / ekspr. končno je posijalo sonce svobode / Smrt fašizmu - svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov / narodna svoboda 3. stanje, ko človek lahko izbira, se odloča po lastni volji: svobodo imaš, odloči se / svoboda izbire, odločitve / svoboda človekove volje 4. stanje, ko komu kdo s silo, prisilo ne omejuje gibanja: zaprli ga niso, svobodo pa so mu zelo omejili / ekspr. dati ptičku svobodo izpustiti ga na prostost / imeti svobodo gibanja 5. navadno s prilastkom stanje, ko kaka dejavnost ni omejena s posebnimi predpisi, pravicami koga: imeti, omejiti gospodarsko, znanstveno svobodo; svoboda raziskovanja 6. navadno s prilastkom stanje, ko človek svojemu mišljenju, kritičnosti ne postavlja mej, omejitev: občuduje njihovo duhovno, miselno svobodo / svoboda duha 7. ekspr. stanje, ko človek ravna, presoja po svojem spoznanju, potrebah in ne v skladu s splošnimi pravili, zlasti moralnimi: njegova svoboda v govorjenju jo je žalila / moralna, spolna svoboda 8. nav. mn., star. svoboščina: fevdalni gospod mu je priznal nekatere svobode ● otroku pušča preveč svobode pušča, da je preveč prost, brez obveznosti; za to pesniško zbirko je značilna velika oblikovna svoboda svobodnost ◊ filoz. absolutna svoboda pri kateri volja ni odvisna od zunanjih ali notranjih vzrokov; jur. pogodbena svoboda svoboda sklepati pogodbe; svoboda govora, tiska, združevanja z zakoni zajamčena pravica do javne dejavnosti, kot jo izraža prilastek ♪
  7.      svój  svôja -e zaim. (ọ́ ó) 1. izraža svojino osebka: to si lahko kupiš za svoj denar; imel je svojo mehanično delavnico; posodil ti bom svojo knjigo / pokazala je svoje roke / obleci svoj novi plašč / obdelovati svojo lastno zemljo 2. izraža splošno pripadnost osebku: doseči, opustiti svoj namen; zadrževati svojo jezo; upokojena je bila na svojo željo / šel je tja na svojo odgovornost; hrano pridelujejo le za svoje potrebe / čriček se oglaša s svojim čri čri // izraža razmerje med osebkom in okolico: izboljšati svoj položaj; paziti na svojo čast; izpolnjevati svoje dolžnosti; delavci razpravljajo o težavah svoje delovne organizacije; boriti se za svoje pravice 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do osebka: razvajati svoje otroke; obiskati svojo mater; zaupati svoji prijateljici; ima svoje dekle / svojim gostom je razkazal hišo; s svojimi volivci nima dovolj stikov; poklicati svoje spremstvo / med nami imajo svojega človeka privrženca, somišljenika; tja so poslali svoje ljudi / dobro pozna svoj jezik; ljubiti svojo domovino 4. izraža izhajanje od osebka: v svojem članku trdi nasprotno; s svojim delom se je vsem prikupila / pisatelj je objavil svoj življenjepis; luna ne sveti s svojo svetlobo z lastno; hraniti otroka s svojim mlekom dojiti 5. izraža (stalno) povezanost z osebkom: čakati na svoj avtobus; imeti svoj stalni prostor pri mizi / ekspr.: vsak dan je hotel imeti svoj zrezek in svoj vrček piva; prihaja vsak dan ob svoji uri 6. izraža ustreznost, določenost: prilagajanje zahteva svoj čas; potrpi, vse bo urejeno ob svojem času; dati, spraviti kaj na svoje mesto / to blago ni najboljše, a ima vseeno svoje kvalitete 7. izraža posebnost, drugačnost koga, česa glede na ljudi, stvari iste vrste: imeti svoj način govorjenja, pisanja; imela je svojo držo, hojo / to je bil svoje vrste svet / v naši književnosti zavzema ta pisatelj čisto svoje mesto 8. pog., z izrazom količine izraža približnost; okoli: ta sod drži svojih sto petdeset litrov; jama je globoka svojih trideset metrov / ni več mlad, ima svojih petdeset let 9. z oslabljenim pomenom poudarja besedo, na katero se nanaša: pesem je dosegla svoj namen; v zadnjem času je kriza dosegla svoj vrh; v tej hiši je živel od rojstva do svoje smrti; tudi naš program ima svoje slabe strani / v svoji neprevidnosti je obljubila vse, kar so zahtevali od nje 10. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; za svojo osebo priznam, da mi je vseeno / trener je bil sam za svojo osebo prepričan, da bodo zmagali 11. v zvezi sam svoj neodvisen, samostojen: biti sam svoj gospodar; kmalu boš sama svoja gospodinja / knjiž. od nekdaj so bili sami svoji, brez graščakov svobodni; ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen // v imenovalniku ednine moškega spola tudi samsvoj čudaški, poseben: pravijo, da je pust in sam svoj človek; stara je in precej sama svoja ● svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej; ekspr. v nedeljo so imeli naši smučarji svoj dan so bili zelo uspešni; star. svoje dni so se dobro razumeli včasih, nekdaj; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; publ. razumevanje za naravo je dobilo, našlo svoj izraz v planinstvu se je izrazilo, se je pokazalo; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; ekspr. v potu svojega obraza si služi kruh zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. on zna vedno o pravem času pristaviti svoj piskrček pri čem tudi zase poiskati korist; pridružiti se čemu, kar je v danem položaju najbolj koristno; pog. pusti ju pri miru, saj vidiš, da imata svoje pogovore zaupne; ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; evfem. dekle že ima svoje stvari (mesečno) perilo; ekspr. biti v svojem kraljestvu v domačem okolju; kjer je prijetno, udobno; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; prisl.: po svoje si lahko srečen; ni jim všeč, da delamo po svoje, star. po svojem; ekspr. po svoje ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; živeti po svoje; komentatorja sta bila — seveda vsak po svoje - zelo konkretna; sam.: pog. dekle že ima svojega fanta; tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni; dajte vsakemu svoje kar zasluži, kar mu pripada; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. odsedel je svoje, zdaj bo začel znova prebil, preživel je določen čas v zaporu; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; vedno si je izmišljala nekaj svojega, posebnega; nikoli niso imeli nič svojega; pog. če ti bo zmanjkalo denarja, bom jaz dal iz svojega; kot poziv svoji k svojim; priti med svoje svojce, sorodnike; pog. vzeti za svojega posvojiti; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; star. ob svojem je lahko redil samo eno kravo z lastno krmo ♪
  8.      svoját  -i ž (ȃ) slabš. ničvredni, malovredni ljudje: po cestah je polno svojati; razbojniška, tatinska svojat / fašistična svojat je požigala in morila / prišel je s svojo svojatjo druščino, družbo // v razredni družbi pripadniki socialno nižjih družbenih slojev: svojat zahteva enakopravnost ♪
  9.      svójčàs  in svój čàs prisl. (ọ́-ȁ) včasih, nekdaj: svojčas sta bila prijatelja; take skrbi so ga svojčas mučile / svojčas je bil učenec šole, na kateri zdaj uči nekoč, prej; govoril je drugače kot svojčas ♪
  10.      svojerôčen  in svojeróčen -čna -o prid. (ō; ọ̄) ki ga kdo napiše sam, s svojo roko: svojeročne opombe / svojeročni podpis ∙ knjiž. podaril mu je svojeročen izdelek lasten svojerôčno in svojeróčno prislov od svojeročen: svojeročno podpisati; svojeročno napisana prošnja // pog. sam, brez tuje pomoči: svojeročno narediti; svojeročno pobeliti sobo / pismo je prinesel svojeročno osebno ♪
  11.      svojína  -e ž (í) knjiž. 1. last, lastnina: prilastiti si tujo svojino / v povedni rabi: posestvo je zdaj svojina vseh bratov in sester; z oslabljenim pomenom ta hiša je družbena svojina ∙ knjiž. njegove pesmi so svojina vsega naroda pozna, ceni jih ves narod 2. lastnost, značilnost: marljivost je njegova glavna svojina ♪
  12.      šabó  neskl. pril. (ọ̑) vrtn., v zvezi šabo nagelj vrtni nagelj z velikimi, živobarvnimi cveti: gojiti šabo nageljne ♪
  13.      šájevka  -e ž (ȃ) nar. krilo temne barve iz močne tkanine: Šajevko in irhaste hlače - to je človek nosil in nosil (F. Finžgar) ♪
  14.      šál  -a m (ȃ) daljši kos blaga ali pletenine, ki se nosi zlasti okrog vratu: plesti šal; oviti si vrat s šalom; svilen, volnen šal; šal in rokavice ♦ tekst. kašmirski šal zelo mehek, sešit iz majhnih pletenih krpic iz kašmirske volne; neskl. pril.: obl. šal ovratnik navadno podolgovat ovratnik brez reverjev, katerega konca se spredaj križata ♪
  15.      šála  -e ž (á) 1. neresen, smešen ali zabaven dogodek: narediti kako šalo; privoščil si je šalo in ukradel pokal; to je bila precej nevarna šala / prvoaprilska šala 2. kratka, šaljiva zgodbica: šala ga je razvedrila; nikdar mu ne zmanjka šal; smejati se šalam; pripovedovati, ekspr. stresati šale; dobra, groba, neprimerna, opolzka, ekspr. nedolžna, slabš. neslana šala 3. šaljenje: pogovor je zasukal v šalo / on je zmeraj za šalo 4. v prislovni rabi, navadno v zvezi z v, za izraža, da se kaj ne opravlja z resnim namenom: za šalo je posnemal govornika; to je rekel le za šalo; v šali vprašati / vse so vzeli le za šalo; govoriti napol za šalo, napol zares ● res je, ni šala ni izmišljotina; ekspr. taka pot ni šala ni brez neprijetnosti, težav; šale so letele vsevprek zelo so se šalili; pog. denimo šale na stran začnimo govoriti resno; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. brez šale, tako je bilo izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. pojdi nekam s svojimi šalami nehaj jih pripovedovati; ekspr. zmagovati kot za šalo z lahkoto ♪
  16.      šalíti se  in šáliti se -im se, tudi šáliti se -im se nedov. (ȋ á; á ā) delati, pripovedovati šale: pogovarjali so se in se šalili; dekleta so se šalila, zastar. so šalila s fanti; plehko se šaliti; rad se šali // navadno z besedami izražati nekoliko neresen odnos do koga: ne vznemirjaj se, saj se samo šali; ti se šališ, njega pa skrbi šalèč se -éča -e: šaleč se je odgovoril; šaleč se s prijateljicami ♪
  17.      šalobáriti  -im nedov. (á ȃ) nar. zahodno brskati, stikati: šalobaril je po hiši ♪
  18.      šamoá  -ja m (ȃ) knjiž. irhovina: telovnik iz šamoaja; neskl. pril.: papir. šamoa papir gladek, tanek barvast papir ♪
  19.      šánsa  -e ž (ȃ) pog. 1. nav. mn. možnost, upanje: imeti, zapraviti šanse; biti brez šans; kljub pridnosti nima veliko šans, da bi uspel v življenju ∙ pog. pri njej nima (nobenih) šans zaman si prizadeva za njeno naklonjenost, ljubezen 2. priložnost, prilika: to je bila enkratna šansa; te šanse ne smeš izpustiti, zamuditi; dati komu šanso za kaj / to je tvoja zadnja šansa ♪
  20.      šantán  -a m (ȃ) v francoskem okolju, nekdaj kavarna, v kateri priložnostno nastopajo pevci ali glasbeniki ♪
  21.      šáriti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. 1. dajati si opravka z nepomembnimi deli: ves dan že šari okrog štedilnika; zvečer dolgo šari po kuhinji / šarila je po hiši, da je vse zbudila hodila, povzročala hrup // dajati si opravka, delati kaj sploh: vedno kaj šari okoli hiše, po vrtu; prevrnil je steklenico, ko je šaril po mizi / kaj šariš tu okoli kaj delaš tu, zakaj si tu 2. stikati, iskati: šariti po predalih; nekaj šari med papirji; šaril je za igračami pod omaro; pren. šariti po spominu 3. v zvezi s s, z pretirano, nepremišljeno porabljati kaj: šariti z denarjem; ne šari tako z vinom / na debelo šariti s frazami ● ekspr. veter šari po polju piha ◊ lov. s psom loviti, iskati divjad po gošči, grmovju ♪
  22.      šávs  -a m (ȃ) hiter prijem z zobmi, s kljunom: lisjak je z enim šavsom umoril kokoš ♪
  23.      šávsniti  -em dov. (á ȃ) hitro, nepričakovano zgrabiti z zobmi, s kljunom: lisica je šavsnila petelina / pes jo je šavsnil v roko / šavsniti z gobcem, z zobmi // hitro, sunkovito približati se čemu z zobmi, s kljunom: šavsniti proti komu; pes je šavsnil po mesu; mačka je šavsnila po muhi, za muho / ekspr. šavsnil ga je s kamnom po glavi udaril ♪
  24.      ščepériti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) postavljati v pokončen, štrleč položaj: ptice so ščeperile perje / fant je ščeperil obrvi mrščil // s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj delati kaj bujno, košato: pav ščeperi rep ščepériti se 1. dobivati pokončno, štrleče perje: škorec se je ščeperil 2. ekspr., s prislovnim določilom biti kje zelo opazen, viden zaradi velikosti, bujnosti: po gredah se je ščeperil osat / pod nosom se mu ščeperijo brki; pren. v njenem srcu se ščeperi sovraštvo 3. ekspr. postavljati se, ponašati se: ščeperi se z novo obleko / celo ščeperi se s svojim izdajstvom baha 4. ekspr. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: tukaj se ščeperiš, doma si pa ne upaš nič reči / za mizo se je ščeperil moj znanec ščeperèč -éča -e: vrabec je čivkal, ščepereč repek ♪
  25.      ščetínje  -a s (ȋ) več ščetin, ščetine: prašičje ščetinje / ekspr. obril si je ščetinje kocine ♪

   5.225 5.250 5.275 5.300 5.325 5.350 5.375 5.400 5.425 5.450  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA