Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ril (2.850-2.874)


  1.      neslanáriti  -im nedov. (á ȃ) star. neprimerno, nedostojno se vesti: nekaj je neslanaril okrog nje, pa ga je udarila / kar naprej blebeta in neslanari ♪
  2.      nèslíšen  -šna -o prid. (ȅ-í ȅ-ȋ) ki se malo ali nič ne sliši: padal je droben, neslišen dež; neslišen let letala; dihanje je bilo skoraj neslišno / nav. ekspr.: spregovoril je s slabotnim, neslišnim glasom; prihajal je z neslišnim korakom; neslišen smeh; šepeta mu neslišne besede nèslíšno prisl.: neslišno so se približali hiši ♪
  3.      nèsmísel  -sla [ǝu̯] m (ȅ-ȋ) 1. kar je v nasprotju z logiko: to je nesmisel; privesti do nesmisla; ekspr. čisti, goli, pravi nesmisel / besedni nesmisli ♦ filoz. nesmisel po Camusu dejstvo, da je vse, kar je, brez smisla in končnega cilja; lit. bistroumni nesmisel besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov 2. kar nima možnosti za uspeh: boj v takih okoliščinah je nesmisel / razvoj bo pokazal nesmisel tega ukrepa nesmiselnost 3. ekspr. nesmiselno govorjenje ali ravnanje: kar je storil, je velikanski nesmisel / pripovedovati nesmisle ♪
  4.      nèsmíselnost  -i [sǝl] ž (ȅ-ȋ) lastnost, značilnost nesmiselnega: nesmiselnost trditve / nesmiselnost teh poskusov je bila očitna / opozoril je na protislovja in nesmiselnosti v delu ♪
  5.      nespámetnež  -a m (á) ekspr. nespameten človek: tudi nesreča ni izmodrila tega nespametneža ♪
  6.      nespámetnik  -a m (á) knjiž. nespameten človek: toliko hudega mu je storil, pa ne vidi tega, ta nespametnik ♪
  7.      nèspoštljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki mu manjka spoštljivosti, vljudnosti: fant je precej nespoštljiv / nespoštljiv odnos do sodelavcev / nespoštljiva beseda, kritika nèspoštljívo prisl.: zelo nespoštljivo je govoril o njem ♪
  8.      nèspremenljívka  -e ž (ȅ-ȋ) knjiž., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar je stalen, nespremenljiv del česa: strah je nespremenljivka njegove zavesti ♪
  9.      nèsproščênost  -i ž (ȅ-é) lastnost nesproščenega: nesproščenost telesa / nesproščenost njenega vedenja je kvarila razpoloženje / spoznal je, da je v njej veliko nesproščenosti ♪
  10.      nesréča  -e ž (ẹ́) 1. stanje, ki povzroča duševne bolečine: družino je doletela nesreča; kriv je njene nesreče; zavedati se svoje nesreče; ne znajo si pomagati iz nesreče; spraviti koga v nesrečo; ekspr. zabredli so globoko v nesrečo / ekspr.: nakopal si je (na glavo) veliko nesrečo; ti si nam prinesel nesrečo / Prešernovi Sonetje nesreče 2. dogodek, pri katerem je človek poškodovan ali mrtev: nesreča se je zgodila danes zjutraj; povzročiti, preprečiti nesrečo; zaradi neprevidnosti je prišlo do nesreče; kraj nesreče; posledice, vzroki nesreče / avtomobilska, letalska, prometna nesreča; nesreča pri delu / publ. nesreča je zahtevala smrtno žrtev // dogodek, ki človeka zelo prizadene, navadno materialno: zadela jih je nesreča, pogoreli so; ekspr. nesreče so ga kar naprej teple; da ne bi bilo nesreč, naj stranke ne pustijo goreti plina brez nadzorstva; zaradi nesreče, ki ga je doletela, je začel piti / elementarne nesreče 3. dogodek, ki povzroča človeku zadrego, neprijeten občutek; nezgoda: na proslavi se mu je pripetila nesreča, spotaknil se je in skoraj padel / kot vzklik sreča v nesreči 4. ekspr. človek, ki pogosto naredi kaj neprimernega: ta nesreča se je spet napila / kot nagovor nesreča nesrečna, kaj si storil 5. v prislovni rabi izraža a) v zvezi po nesreči da se dejanje zgodi brez določenega namena: po nesreči je dregnil v luč; po nesreči prevrniti, razbiti posodo / to se je zgodilo po nesreči b) v zvezi na nesrečo obžalovanje, sočustvovanje: na nesrečo je premlad, razburljive narave; na nesrečo ga imajo za neumnega ● ekspr. nesreča je hotela, da je izgubil stavo zgodilo se je; ekspr. nesreča ga spremlja vse življenje vse življenje je nesrečen; ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno; ekspr. biti komu v nesrečo povzročati mu neprijetnosti, težave; drži se kot kup nesreče obupano, žalostno; ekspr. nesreča človeka izmodri; prijatelja spoznaš v nesreči; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. nesreča nikoli ne počiva vedno se lahko pripeti kaj slabega; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim ♪
  11.      nesréčen  -čna -o prid., nesréčnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki čuti zaradi stanja, v katerem je, duševne bolečine: nesrečen človek; bil je zelo nesrečen; čuti se nesrečnega; če se poročiš z njim, boš nesrečna; dela se nesrečno / ekspr. njegovo srce je žalostno in nesrečno // nav. ekspr. ki izraža, kaže tako stanje: tako nesrečen obraz ima / odganjal ga je od nesrečnih misli / to je nesrečna zgodba 2. ki je doživel nesrečo: ko jim je pogorela hiša, se je nesrečna družina preselila k sorodnikom 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti nesrečni fant, že spet si zamudil; ta nesrečna bluza mi kar naprej leze izza krila; ta nesrečna pijača ga bo čisto uničila / bilo je le nesrečno naključje, da se je to zgodilo ● ekspr. nesrečen je, da se kamnu smili zelo; nesrečna ljubezen ljubezen, ki je ljubljena oseba ne vrača; ekspr. ima nesrečne roke vedno naredi kaj narobe; trinajst je nesrečna številka po ljudskem verovanju kar ima tako številko, povzroči nesrečo, neprijetnost; ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; knjiž. kraj nesrečnega imena kraj, kjer se je zgodilo kaj hudega, usodnega nesréčno prisl.: nesrečno gledati, pasti; biti nesrečno zaljubljen; sam.: nesrečnemu pomilovanje nič ne pomaga ♪
  12.      nesréčnica  -e ž (ẹ̑) ekspr. nesrečna ženska: imeli so jo za veliko nesrečnico / kot nagovor ti nesrečnica nesrečna, kaj si storila ♪
  13.      néstor  -ja m (ẹ̄) knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju, starosta: nestor slovenskih pripovednikov, skladateljev, zgodovinarjev ♪
  14.      nestŕpnež  -a m (ȓ) ekspr. nestrpen, neučakan človek: nestrpneža so s težavo pomirili / nestrpnež je komaj čakal, da pride na vrsto ♪
  15.      nètáktnost  -i ž (ȅ-ā) lastnost netaktnega človeka: zaradi svoje netaktnosti v družbi ni bil zaželen / zameril se jim je s svojo netaktnostjo / svojo netaktnost je kasneje poskusil popraviti ♪
  16.      néto  prisl. (ẹ̑) po odbitku dajatev, prispevkov, stroškov: dobil boš neto pet tisoč; neto izračunani prejemki / cene veljajo za sto kilogramov neto čiste teže; neskl. pril.: bruto in neto dohodek čisti dohodek; neto proizvodnja / neto teža čista teža ◊ ekon. neto produkt in netoprodukt nanovo ustvarjena vrednost proizvodnje v določenem razdobju, navadno v enem letu; neto naložba naložba, ki ne obsega nadomestila za amortizacijo; trg. bruto za neto zaračunavanje blaga po njegovi bruto teži ♪
  17.      netopírski  -a -o prid. (ȋ) tak kot pri netopirju: demon z netopirskimi krili ♪
  18.      nèučèn  -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) star. neizobražen, nešolan: govoril je jasno in preprosto, da so ga razumeli tudi neučeni ljudje / ne zameri mu, nezrel in neučen otrok je neveden, nepoučen ♪
  19.      nèujemálen  -lna -o prid. (ȅ-ȃ) lingv., v zvezi neujemalni prilastek prilastek, ki se v sklonu ne ujema z odnosnico ♪
  20.      nèuklonljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) nav. ekspr. ki se ne da ukloniti: neuklonljiv človek / neuklonljiv ponos / borili so se z neuklonljivo voljo ♪
  21.      nèuklonljívost  -i ž (ȅ-í) nav. ekspr. lastnost, značilnost neuklonljivega človeka: glas o njegovi neuklonljivosti se je razširil daleč okrog / občudovali so neuklonljivost njegove volje ♪
  22.      nèukrotljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) 1. ki se ne da ukrotiti: neukrotljiv tiger, žrebec / ekspr. ti otroci so neukrotljivi // nav. ekspr. ki se ne da obvladati, premagati: neukrotljiv pohlep; mučila ga je neukrotljiva radovednost 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: popadel ga je neukrotljiv smeh; neukrotljiva jeza nèukrotljívo prisl.: neukrotljivo se boriti; govorila je kar naprej, neukrotljivo ♪
  23.      neúmen  -mna -o prid., neúmnejši (ú ū) 1. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: njegovi sodelavci niso neumni; ni neumen, le učiti se mu ne ljubi; preveč je neumen za šolo; neumen je kot noč, nizko kot tele zelo / ekspr. za krajo ni neumna zna spretno krasti / kot psovka gos neumna // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: neumen obraz; neumne oči / neumen odgovor 2. ki ne ravna v skladu z razumom, pametjo: vsak neumen otrok bi se pametneje odločil; mlad je še in neumen; človek je v teh letih najbolj neumen / ekspr.: bil je tako neumen, da mu je zaupal; ni tako neumen, kot se dela / ekspr.: neumen si, če ne izkoristiš priložnosti izkoristi jo; nisem neumen, da bi šel ne bom šel / kot psovka kaj si pa šel, tepec neumni; kot vzklik človek neumni, zdaj je prepozno // ki izraža tako ravnanje: neumen nasvet; neumna odločitev / ekspr.: neumne knjige; neumne misli 3. ekspr. duševno bolan, duševno nerazvit: kaj si neumen, da tako kričiš; bil je ravno toliko neumen, da ga niso mogli poklicati na odgovor; smejal se je, kot da bi bil neumen; uči se kot neumen zelo 4. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves neumen je od veselja; zaradi tekme je čisto neumen 5. ekspr. neprimeren, neustrezen: neumna navada; te pentlje na obleki so prav neumne; osebe v drami imajo neumna imena / imel sem same neumne izdatke // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: spravi te neumne karte; neumne težave; neumno naključje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima neumno srečo; obšlo ga je neumno veselje / pripoveduje neumne laži ● pog. naredil se je neumnega in ga ni pozdravil kot da ga ni videl, opazil; kot da ga ne pozna, ni spoznal; pog. naredi se neumnega in vprašaj kot da nič ne veš; pog., ekspr. neumen je na avtomobile zelo rad jih ima; pog., ekspr. neumen je na ženske ima veliko slo po ženskah; ekspr. še neumna žival skrbi za svoje mladiče nerazumna; ekspr. neumna leta puberteta; ekspr. neumno vreme zelo spremenljivo, nestalno; preg. najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti neúmno prisl.: neumno govoriti, se smejati, svetovati; neumno dober je do sorodnikov; neumno začuden obraz / v povedni rabi: neumno bi bilo, če bi se dali obkoliti; ni neumno, če greš neúmni -a -o sam.: neumni ne upoštevajo dokazov; govoril je same neumne; po neumnem je zapravila ugled ♪
  24.      nèuméven  -vna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) star. nerazumljiv: neumevna razlaga / nagovoril ga je v njemu neumevnem jeziku nèumévno prisl.: neumevno govoriti / v povedni rabi zdelo se mu je neumevno, da ga je zavrnila ♪
  25.      neúmnost  -i ž (ú) 1. lastnost neumnega človeka: njegovo neumnost so hitro opazili / obžalovali so neumnost njegove odločitve / pooseb. molči, neumnost neumna 2. ekspr. neumno govorjenje ali ravnanje: ta prepoved se mu je zdela neumnost / govoriti neumnosti; slabš. klatiti, kvasiti neumnosti; počenjati, uganjati neumnosti; kakšno neumnost je spet povedal / kot vzklik nobenih neumnosti // kar je neumno sploh: take neumnosti še nisem bral, gledal / napolnili so mu glavo z neumnostmi neumnimi nazori, mislimi 3. v medmetni rabi izraža negativen odnos do povedanega: pravi, da bo zamenjal službo - neumnost; neumnost, tega ne verjamem 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi iz neumnosti, po neumnosti izraža, da je kaj nastalo brez pravega vzroka ali podlage: storiti kaj iz neumnosti; po neumnosti izgubiti delo; prav po neumnosti sem se udaril ♪

   2.725 2.750 2.775 2.800 2.825 2.850 2.875 2.900 2.925 2.950  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA