Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rij (3.444-3.468)


  1.      pólprevódniški  -a -o [u̯p] prid. (ọ̑-ọ̑) nanašajoč se na polprevodnik: diode in drugi polprevodniški elementi / polprevodniška industrija ♪
  2.      pólproletárec  -rca [u̯p] m (ọ̑-ȃ) polit., soc. kdor se preživlja z obdelovanjem lastnega zemljišča in z delom v industriji ali kmetijstvu: kmetje se spreminjajo v polproletarce; siromašni kmetje in drugi polproletarci ♪
  3.      pólproletariát  -a [u̯p] m (ọ̑-ȃ) polit., soc. ljudje, ki se preživljajo z obdelovanjem lastnega zemljišča in z delom v industriji ali kmetijstvu: izseljevanje polproletariata / kmečki polproletariat ♪
  4.      pólsrédnji  -a -e [u̯s] prid. (ọ̑-ẹ̑) šport., v zvezi polsrednja kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 63 in 71 kg: boksar polsrednje kategorije ♪
  5.      póltêžek  -žka -o [u̯t] prid. (ọ̑-é) 1. srednje težek: poltežki kamioni 2. šport., v zvezi poltežka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 75 in 90 kg: nastopiti v poltežki kategoriji; boksarski prvak v poltežki kategoriji ♪
  6.      pólvélter  [u̯v] neskl. pril. (ọ̑-ẹ́) šport., v zvezi polvelter kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 60 in 63,5 kg: zmagati v polvelter kategoriji; boksar polvelter kategorije ♪
  7.      polzáča  -e [u̯z] ž (á) zool. manjša sladkovodna riba s šestimi brčicami okrog ust; nežica: v akvariju goji tudi polzače ♪
  8.      polzéti  -ím [u̯z] nedov. (ẹ́ í) 1. počasi se premikati, teči po nagnjeni ali navpični, navadno gladki površini: deževne kaplje polzijo po šipah; solze mu polzijo po licih / snežna, zemeljska plast polzi po pobočju / ustreljeni gams je začel polzeti proti prepadu / knjiž. reka polzi po dolini 2. ekspr. počasi se premikati a) po gladki površini: jadrnica polzi proti obali / njeni prsti so mu polzeli po obrazu b) po površini sploh: megla polzi po dolini / sonce polzi proti obzorju / pogled mu je polzel po gorah 3. v zvezi polzeti iz rok, med prsti uhajati iz prijema zaradi a) gladkosti, vlažnosti: jegulje, ribe polzijo iz rok b) drobnosti, sipkosti: mivka, pesek polzi med prsti; pren. čutil je, da mu sreča polzi iz rok 4. knjiž. počasi minevati: minute so mu polzele kot dnevi / čas je polzel zelo počasi ● knjiž. oblast jim vedno bolj polzi iz rok jo vedno bolj izgubljajo; ekspr. besede so mu enakomerno polzele iz ust počasi je govoril; knjiž. na poledeneli cesti polzi drsi polzèč -éča -e: po steklu polzeče kaplje ♪
  9.      pòmárčen  -čna -o prid. (ȍ-á ȍ-ā) knjiž. nanašajoč se na čas po marcu 1848 v Avstriji: pomarčne politične razmere ♪
  10.      pomečkáti  -ám [mǝč tudi meč] dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj zgubano, stisnjeno: pomečkati obleko; oblačila so se v kovčku pomečkala; pomečkati si klobuk, krilo 2. povzročiti, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: pomečkati borovnice; slive so se pomečkale 3. slabš. izvesti, odigrati na hitro, nenatančno: godbeniki so zadnje takte kar pomečkali / baletka je nekaj gibov kar pomečkala, da je spet ujela ritem 4. ekspr. težko razumljivo ali nerazumljivo povedati: govornik je odgovor na neprijetno vprašanje kar pomečkal ● ekspr. ta nečedni posel hočejo pomečkati prikriti; ekspr. pomečkati si oči pometi pomečkán -a -o: pomečkan klobuk; pomečkano krilo ♪
  11.      pomehkuževáti  -újem nedov. (á ȗ) ekspr. povzročati, da se kdo boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti: udobje človeka pomehkužuje ♪
  12.      pomehkúžiti  -im dov. (ú ȗ) ekspr. povzročiti, da se kdo boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti: udobno življenje jih je pomehkužilo; ker se je pretoplo oblačil, se je pomehkužil; pren. ta stranka se je čisto pomehkužila pomehkúžen -a -o: pomehkužen človek, organizem ♪
  13.      pomémba  -e ž (ẹ̑) zastar. pomen, pomembnost: razpravljati o pomembi umetnosti / vse to je večje pomembe, kot si mislite / ni razumel pomembe prijaznih poklonov in pozdravov ♪
  14.      pomèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
  15.      pomének  -nka m (ẹ̑) prijazen, lahkoten pogovor: pomenek je hitro stekel; obrniti pomenek drugam; pomenek o vremenu / povabiti prijateljico na pomenek // star. pogovor sploh: po pomenku s predstojnikom je bil razburjen / imela sem resen pomenek ● star. pred leti je imel pomenke s sosedovo hčerjo, pa se je razdrlo je bil njen fant, zaročenec; brati zaupne pomenke časopisno rubriko o spolnih problemih, družinskih težavah ♪
  16.      pomeníti se  in poméniti se -im se dov. (ȋ ẹ́) izmenjati mnenja, misli z govorjenjem; pogovoriti se: pomeniti se o pomembnih stvareh; prijateljsko sta se pomenila ● ekspr. če se nočete sporazumeti zlepa, se bomo pomenili na sodišču bomo zadevo uredili, rešili na sodišču; ekspr. le počakaj, midva se bova drugače pomenila s teboj bom ravnal, obračunal strožje; ekspr. če bi to prej vedel, bi se kaj hitro pomenila bi ga hitro zavrnil, odslovil ♪
  17.      pomenkováti se  -újem se nedov. (á ȗ) prijazno, lahkotno se pogovarjati: pomenkovati se o izletu; pomenkovati se s sosedo / star. pazi, kaj se pomenkuješ s sinom govoriš, se pogovarjaš pomenkujóč se -a -e: glasno pomenkujoč se, je šlo mimo nekaj kmetic ♪
  18.      pomériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: pomeriti prostor, zemljišče / hoteli so pomeriti globino vodnjaka // ugotoviti, določiti razsežnost telesnih delov za izdelavo oblačila: pomeriti dolžino obleke / pomeriti rokav 2. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost: pomeriti čevlje, klobuk, obleko / pomerila je več puloverjev, a z nobenim ni bila zadovoljna 3. oceniti lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: lovec je pomeril in ustrelil; pomeriti s puško; dobro, slabo pomeriti / pomeriti v glavo / on je prvi pomeril name streljal 4. star. premeriti (z očmi): tujca je pomeril od nog do glave / sovražno jo je pomeril / pomeriti koga s prijaznimi očmi, pogledi ● šalj. pes mu je pomeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. pomeriti komu hlače natepsti ga; pog., ekspr. zamrmra in jo pomeri proti vratom gre, odide; šalj. spotaknila se je in pomerila pot padla pomériti se ekspr. tekmovati, nastopiti: na turnirju so se pomerili naši najboljši igralci; pomeriti se v alpskem smučanju / na tekmovanju so pomerili svoje moči tudi plavalci ∙ ekspr. pridi sem, da se pomeriva ugotoviva, kdo je močnejši pomérjen -a -o: dobro pomerjen strel; krilo je bilo hitro pomerjeno ∙ ekspr. hlače ti stojijo, kakor bi bile tebi pomerjene zelo dobro ♪
  19.      pomígniti  -em dov. (í ȋ) 1. narediti gib z delom telesa: pomigniti z roko 2. z gibom izraziti kaj: pomignila mu je, naj prinese stol / nič ni rekel, le z rameni je pomignil zmignil, skomignil // z gibom roke, prsta a) povabiti, poklicati: voznik prijazno pomigne pešcu, naj prisede b) usmeriti pozornost: pomignila je proti kuhinji; pomigne na fanta, ki je sedel v bližini ● ekspr. če mu samo z mezincem pomignejo, bo takoj na njihovi strani že ob najmanjši ponudeni priložnosti ♪
  20.      pomikástiti  -im dov. (á ȃ) ekspr. krajši čas mikastiti: prijel ga je za rame in pomikastil / pomikastil je po kljuki, pa mu ni nihče odprl ♪
  21.      pomiríti  -ím dov., pomíril (ȋ í) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da se kdo preneha razburjati, vznemirjati: prijatelj ga je skušal pomiriti; pomiriti bolnika; fantje so se sprli, pa so se kmalu pomirili; pomiri se, saj ni tako hudo / pomiriti javnost; publ. pomiriti razburjene duhove / pomiriti svojo jezo; pomiriti si vest, živce 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: pomiriti sprte sosede; le s težavo ju je pomiril; pomiriti se brez pravde; pomiril se je z očetom / pomiriti prepire, spore / pomiriti demonstrante 3. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: delo ga je pomirilo; šel je na deželo, da bi se pomiril // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: kamilični čaj pomiri krče; želodec se mu je pomiril / bolečina se je pomirila / razburkano morje se je pomirilo umirilo pomiríti se 1. postati miren, umirjen: otroci se okrog sedmega leta pomirijo 2. publ. sprijazniti se: ni se mogel pomiriti s porazom; pomiriti se z usodo, življenjem pomírjen -a -o: pomirjen človek; pomirjena vest; prisl.: pomirjeno se je ozrl po domačih ♪
  22.      pomísliti  -im dov., pomíšljen (í ȋ) 1. krajši čas biti dejaven v zavesti: mora še pomisliti; malo je pomislila, nato odgovorila / čakaj, da pomislim; kaj stokaš, prej bi pomislil premislil, razmislil // preh., navadno v zvezi z na izraža usmerjenost take dejavnosti: pomislila je na bolečine, ki jo čakajo; večkrat pomisli na dom, prijatelje; z ljubeznijo je pomislil nanjo / ne bom zmogel, je pomislil; pomislil sem, da bi le dobra beseda zalegla 2. navadno z nikalnico upoštevati, računati: ni pomislil, kakšne bodo posledice; naj že pomislijo, da s tem škodujejo le sebi 3. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pomislite, kaj bi se lahko zgodilo; spet je v bolnici, pomisli pomísliti se in pomísliti si zastar. premisliti se: pomislila se je in bo sprejela službo; ta se bo gotovo pomislila ♪
  23.      pomlád  -i ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi pómlad (ȃ) 1. del leta med zimo in poletjem: pomlad se bliža, mineva; ustaviti dela na gradbišču do pomladi / na pomlad se je vrnil ob koncu zime ali v začetku pomladi; sneg je obležal globoko v pomlad; zgodilo se je lansko pomlad, knjiž. lanske pomladi ♦ astr. astronomska pomlad doba od pomladanskega enakonočja do poletnega sončnega obrata // za ta del leta značilno stanje narave: po hribih še leži sneg, v dolini pa je že pomlad; cvetoča, zelena pomlad / pesn. pomlad se budi, cveti / zunaj je pomlad pomladansko vreme; pren., knjiž. v njegovem srcu je pomlad; z otrokom je prišla v hišo pomlad 2. publ., s prilastkom doba razvoja, uspehov: to je prava kulturna pomlad; to je nova pomlad države ● knjiž., ekspr. dekle še nima osemnajst pomladi še ni staro osemnajst let; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice; ekspr. pomlad življenja mu je hitro minila mladost; pesn. ti si pomlad mojega življenja sreča, veselje; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi; prim. spomladi ♪
  24.      pomóček  -čka m (ọ̑) star. 1. izhod, rešitev: ni bilo drugega pomočka, kot da se skrije 2. pripomoček: proti voluharjem imamo več pomočkov; delal je čisto brez vseh pomočkov 3. pomoč: prosila ga je za pomoček ♪
  25.      pomôči  -mórem dov., pomógel pomôgla (ó ọ́) knjiž., v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l pomagati: sosedje so pomogli pri košnji / pomogli so mu zlesti na voz / k uspehu je mnogo pomogel njegov prijatelj / zdravila niso pomogla / ali ti lahko pomorem pomôči si opomoči si: počivaj, da si pomoreš / z delom v tujini si je pomogel ● z novim sodelavcem si niso dosti pomogli pomagali pomôzi star. pomagaj: bog pomozi, sosed; bog mi pomozi, da uresničim to stvar ♪

   3.319 3.344 3.369 3.394 3.419 3.444 3.469 3.494 3.519 3.544  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA