Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rij (2.844-2.868)


  1.      óberlájtnant  -a [bǝr] m (ọ́-á) v avstrijskem in nemškem okolju poročnik, kapetan: javiti se oberlajtnantu ♪
  2.      obéróč  prisl. (ẹ̑-ọ̑) knjiž. z obema rokama: oberoč nositi na mizo; oberoč se prijeti za glavo; oberoč vihteti meč ∙ knjiž. oberoč dajati biti radodaren, velikodušen ♪
  3.      óberst  -a [bǝr in ber] m (ọ́) v avstrijskem in nemškem okolju polkovnik: povelja obersta ♪
  4.      obésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti ♦ teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno // usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi // pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek 3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro 4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž 5. nar. povesiti, nagniti: rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi ● ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati obésiti se 1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj / smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase 2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha // v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čimprej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride 3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo ● ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati obéšen -a -o: na drevesce obešeni okraski; obešene slike; našli so ga obešenega ♦ avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso ♪
  5.      obéšati  -am nedov. (ẹ́) 1. nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obešati lestence; previdno obešati sliko / obešati perilo na sonce, plašče v garderobo; pren. vse upanje je obešal na eno samo možnost // usmrčevati tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: obešati in streljati talce 2. ekspr. delati, da je kdo dolžen opravljati kaj: obešali so mu najtežja dela // pripisovati, prisojati: niti z besedo se ni dotaknil tega, kar so mu obešali; obešali so mu razne pustolovščine 3. ekspr. govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: le kdo vam obeša te zgodbe 4. nar. povešati, nagibati: sončnica ponoči obeša cvet; grmi se obešajo čez rob jezera ● ekspr. obešati komu kaj na nos, na ušesa pripovedovati mu, kar se ne bi smelo; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati obéšati se 1. oprijemati se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: otroci so se obešali na avtomobil in zgodila se je nesreča; obešati se okrog vratu; pri zvonjenju se je z vso težo obešal na vrv 2. slabš., z dajalnikom pridruževati se: obeša se družbam v gostilni; vsiljivo se jim obeša // iskati pomoč, zavetje: nič ni hotel od nas, ni se hotel obešati na nas; bolje, da se ne obeša nanj 3. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se: kar naprej se obeša okrog naše hiše; obešati se po gostilnah ● ekspr. dim se je dvigal pod strop in se obešal na trame legal, sedal; slabš. začela se je obešati na fante, na moške začela se je družiti z njimi; začela si je zelo, vsiljivo prizadevati za njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. obešati se na okna sklanjati se, nagibati se čeznje; ekspr. obešati se komu na pete slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; ekspr. obešati se komu na vrat nadležno iskati pomoč, zavetje pri kom ♪
  6.      obhájati  -am nedov. (ȃ) 1. hoditi okrog česa: straža je celo noč obhajala tabor // izogibati se: ne obhajaj težav z raznimi izgovori; pren. obhajati predpise // star. hoditi: ob progi so obhajale straže / rad obhaja tuje države obiskuje 2. proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj; praznovati: danes obhaja svoj šestnajsti rojstni dan; novo leto bomo obhajali kar doma / zvečer so se zbrali in obhajali slovo dobrih prijateljev 3. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza, strah me obhaja, kadarkoli ga zagledam / obhajale so ga čudne misli; večkrat ga obhajajo hude slutnje 4. dov. in nedov., rel. dati, deliti posvečene hostije: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal obhájan -a -o: umrl je spovedan in obhajan; jutri bo obhajana njegova osemdesetletnica ♪
  7.      obísk  -a m (ȋ) 1. bivanje, zadrževanje pri kom zaradi prijateljskih, družabnih stikov: obisk je hitro minil; iti, priti na obisk, star. v obiske; napovedati se na obisk; biti na obisku / nastopni obisk; napraviti vljudnostni obisk / delegacija tujih pisateljev je končala svoj obisk; pren. zdravstvena služba se je dobro pripravila na obisk gripe ♦ jur. delovni obisk obisk diplomatskega ali konzularnega predstavnika pri pomembnejših družbenopolitičnih, gospodarskih ali kulturnih funkcionarjih zaradi obravnavanja konkretnih vprašanj; državni obisk uradni obisk najvišjega državnega funkcionarja ali predstavnika oblasti; neuradni obisk obisk državnega funkcionarja pri ustreznem funkcionarju druge države zaradi osebnega posvetovanja o določenih vprašanjih; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov 2. glagolnik od obiskati: prijateljev obisk me je presenetil / obisk predavanj je neobvezen; račun za zdravnikov obisk na domu; svetovali so ji obisk pri kozmetičarki / gostom se priporočamo za obisk 3. število obiskovalcev: obisk v gledališču upada / predstava ima zelo dober obisk 4. pog. gost, obiskovalec: nov obisk je prišel; ima polno hišo obiskov ● pog. danes so v bolnici obiski danes je dovoljeno obiskovati bolnike; sosedje imajo vsak dan obiske vsak dan jih kdo obišče ♪
  8.      obiskáti  -íščem dov., obíščite in obiščíte (á í) 1. iti, priti h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: obiskati bolnika, prijatelja; grem obiskat znanca v bolnico; obiskati soseda na domu; že dolgo nas ni nihče obiskal; malokdaj se obiščejo / publ. naša revija vas bo obiskala enkrat tedensko revijo boste dobili, bo izhajala 2. opraviti kako pot z določenim namenom: zdravnik je obiskal bolnika; novinarji so obiskali tovarno, da bi poročali o njej / knjiž. obiskati frizerja, odvetnika iti k frizerju, odvetniku / publ.: goste vabimo, da obiščejo našo restavracijo; obiskati izletniško točko / obiskati prireditev udeležiti se je; obiskati razstavo ogledati si jo // knjiž. iti, priti kam: obiskati grobove padlih; vsak dan obišče mestni park 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: na stara leta sta ga obiskala bolezen in pomanjkanje; sreča nas je obiskala / spanec jih dolgo ni obiskal dolgo niso zaspali ● ekspr. zvečer nas je obiskalo sovražno letalo je priletelo; knjiž. to področje velikokrat obišče potres na tem področju je velikokrat potres; publ. tatovi so obiskali znanega zlatarja so okradli obiskán -a -o deležnik od obiskati: obiskani kraji so bili zelo zanimivi // s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: dobro obiskan ples; oba hotela sta enako obiskana ♪
  9.      obiskávati  -am nedov. (ȃ) obiskovati: obiskavati prijatelje; obiskavati vsak teden / neredno obiskavati šolo ♪
  10.      obiskoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. kdor hodi, prihaja h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: znebiti se nadležnega obiskovalca; biti vljuden z obiskovalci 2. kdor opravlja kako pot z določenim namenom: obiskovalci knjižnice, muzeja, parka / obiskovalci planinskih koč // kdor se udeleži kake predstave, prireditve: obiskovalci gledaliških predstav, razstav / obiskovalci tečaja angleškega jezika / knjiga obiskovalcev v katero se podpišejo obiskovalci ♪
  11.      obiskováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. hoditi, prihajati h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: ponesrečenca niso smeli obiskovati; babico smo hodili obiskovat ob praznikih; sosedje se pogosto obiskujejo / publ. ta knjižna zbirka je obiskovala zlasti kmečke bralce nanjo so bili naročeni zlasti kmečki bralci; pren. ponoči ga obiskujejo čudne misli 2. opravljati kako pot z določenim namenom: trgovski potniki obiskujejo odjemalce; zdravnik obiskuje bolnika tudi na domu / knjiž. obiskovati pedikerja, zobozdravnika hoditi k pedikerju, zobozdravniku / publ. obiskovati tuje dežele; že več let obiskujejo isti hotel / obiskovati gledališče, šolo hoditi v gledališče, šolo; obiskuje plese, prireditve udeležuje se jih // knjiž. hoditi, prihajati kam: navadil se je obiskovati drevored ob reki; vdova obiskuje možev grob 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža ponavljanje stanja, kot ga določa samostalnik: lakota jih obiskuje; občutje osamljenosti ga je pogosto obiskovalo ● knjiž. pokrajino so več let zapored obiskovale poplave v tej pokrajini so bile več let zapored poplave; knjiž. razred obiskuje trideset učencev v razredu je trideset učencev; publ. samotne vile radi obiskujejo tatovi v njih radi kradejo obiskován -a -o deležnik od obiskovati: od čebel obiskovano drevje hitreje odcveti // s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: množično obiskovana letovišča, predavanja ♪
  12.      objáviti  -im dov. (á ȃ) 1. uradno sporočiti javnosti: objaviti novico, rezultate; objaviti razpis delovnega mesta; objaviti na oglasni deski, po televiziji, v časopisu / publ. časopis, radio je objavil zadnje dogodke / redko objaviti stavko razglasiti // zastar. povedati, sporočiti: objaviti prijatelju svoj namen 2. narediti, povzročiti, da kaj izide v časopisu, knjigi: urednik je članek, novelo objavil; objaviti na prvi strani, v zborniku / časopis je objavil reportažo, nekaj slik / objaviti svoje pesmi, razprave / pred tem je avtor objavil že več knjig objávljen -a -o: priglasiti se na objavljen razpis; objavljen v knjižni obliki ♪
  13.      objékt  -a m (ẹ̑) 1. kar je zgrajeno, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti: graditi, obnavljati, vzdrževati objekte; cestišča, jezovi, stavbe in drugi objekti / elektroenergetski, industrijski objekt; gradbeni, stanovanjski, turistični objekti // publ., v zvezi plovni objekt vodno vozilo, zlasti večje: podjetje razpolaga s petnajstimi plovnimi objekti; ladje, letalonosilke in drugi plovni objekti 2. publ., navadno s prilastkom pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje; predmet: pesem, slika je objekt estetskega doživljanja / obrniti kamero proti objektu / objekt letalskih napadov so zlasti mostovi cilj, tarča; postati objekt različnih šal osrednja oseba; opredeliti objekt določene znanosti področje 3. publ. kdor ne odloča, ne sodeluje pri dejanjih, ki odločajo o njem samem: delovni kolektiv ne sme biti pasiven objekt, temveč naj soodloča v vseh vprašanjih; ravnati s kom kot z objektom ● ekspr. ta narod je bil dolga stoletja objekt zgodovine o usodi, razvoju tega naroda so v preteklosti odločali drugi ◊ filoz. objekt kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje; lingv. objekt predmet; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku ♪
  14.      objektivírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost; objektivirati se z delom 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: čeprav je pisatelj osebo objektiviral, so vendarle opazni tudi avtobiografski elementi 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivirati kriterije objektivíran -a -o: zanj je zunanji svet le podoba objektiviranih lastnih občutkov in vtisov ♪
  15.      objektivízem  -zma m (ȋ) prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev neodvisno od osebnih nazorov, interesov: kritizirati objektivizem meščanskih znanstvenikov; romantika je v nasprotju s klasicističnim objektivizmom in nacionalizmom poudarjala čustva / pozitivistični, znanstveni objektivizem / v zadnjem romanu se je približal objektivizmu realizma ♦ filoz. spoznavna teorija, po kateri je mogoče spoznati od človeka neodvisne resnice ♪
  16.      objémati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) 1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: mati ga je objemala in poljubljala; dolgo jo je objemal; objemal ga je kot brata; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu; pren., ekspr. iztegovala je roke predse in objemala temo // imeti roke položene okrog česa: stal je vzravnano in objemal steber; ves čas si je objemala kolena 2. ekspr. biti, nahajati se okrog česa; obdajati: kozolci in skedenj objemajo dvorišče; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: objemal ga je čuden občutek; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo ● ekspr. ogenj objema celo poslopje celo poslopje gori; ekspr. vztrajno je objemal kozarec držal; pil; ekspr. z očmi je objemal vso dolino gledal, ogledoval objemajóč -a -e: objemajoč se okrog ramen, so stali v krogu; objemajoče roke ♪
  17.      objéti  -jámem dov., objêmi objemíte; objél; nam. objét in objèt (ẹ́ á) 1. položiti roke okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: objeti dekle, mater, očeta; prisrčno ga je objela; objel ga je kot sina; objela sta se in poljubila / objel jo je čez rame, okrog pasu, z obema rokama // položiti roke okrog česa: skušal je objeti steber; sedla je in si objela kolena / drevo sta dva moža komaj objela 2. ekspr. pojaviti se okrog koga: objel ga je nepregleden gozd; objelo jih je grajsko zidovje / objela jih je noč, tema // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: objel jo je hlad; mehka toplota je objela ude / objela ga je bridkost; groza, žalost ji je objela srce / molk je objel vse tri ● ekspr. ogenj je objel že celo poslopje celo poslopje že gori; star. moža objeti omožiti se; ekspr. s pogledom je objel vse navzoče pogledal objét -a -o: objet par je stal na cesti; odšla sta objeta; kolena je držala objeta ♪
  18.      oblačílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oblačilo ali oblačenje: oblačilna omara / oblačilna industrija, stroka / drobni oblačilni predmeti ♦ usnj. oblačilno usnje tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice ♪
  19.      oblást  -í in -i ž (ȃ) 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast // možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov / spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast // celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti // določen organ, ki ima pravico odločati a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti ● ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog ◊ jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe ♪
  20.      obléči  -léžem dov., oblézi oblézite; oblégel oblêgla; nam. obléč in oblèč (ẹ́ ẹ̑) zastar. obkoliti: vojska je oblegla grad / oblegli so ga prijatelji in znanci in mu navdušeno vzklikali obkrožili, obstopili / strah mu je oblegel dušo začutil je strah obléžen -a -o: obleženo mesto ♪
  21.      obléden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) star. 1. neumen, nespameten: ne bodi obleden / obledne bajke 2. bled, bledikav: prijeten človek oblednega obraza ♪
  22.      obletávati  -am nedov. (ȃ) 1. letati okrog česa: golobi obletavajo zvonik / sateliti obletavajo zemljo 2. leteč se izogibati: letala so morala obletavati mestno središče 3. leteč se premikati od česa do česa: metulji obletavajo cvete / čebele so ves dan pridno obletavale cvetoče drevo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: obletavajo ga čudne misli, zle slutnje 5. ekspr. s prošnjami, prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za določeno stvar: obletavali so jih novinarji in fotografi; dolgo časa je obletaval šefa / fant je vztrajno obletaval dekle ● obletaval ga je mrzel pot oblival; ekspr. obletaval jo je z radovednimi pogledi radovedno jo je ogledoval obletávati se izgubljati liste, iglice: gozd se obletava / listje se obletava odpada; pren., knjiž. ta teorija se že obletava // star. osipati se: cveti, rože se obletavajo obletavajóč -a -e: obletavajoče se drevje ♪
  23.      obletováti  -újem nedov. (á ȗ) obletavati: čebele obletujejo čebelnjak / obletovati prijatelje / fant vztrajno obletuje dekle / obletovati koga v mislih ♪
  24.      oblíčje  -a s (ȋ) 1. knjiž. prednja stran glave; obraz: opazovati svoje obličje v ogledalu; bledo, nagubano obličje; pren. hotel je spoznati njegovo duhovno obličje 2. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: obličje pokrajine se je spremenilo / ekspr., z oslabljenim pomenom: to lahko dokažemo pred obličjem vsega človeštva; izbrisati kaj, koga z obličja zemlje 3. nar. zahodno maska, krinka: natakniti (si) obličje / pustna obličja ● knjiž. gledati, videti koga iz obličja v obličje iz oči v oči; knjiž., ekspr. srečati se s kom iz obličja v obličje tako, da se ne more izmakniti določeni neprijetnosti; knjiž., ekspr. boji se stopiti pred očetovo obličje pred očeta; star. v obličje komu kaj povedati v obraz, v brk; knjiž., ekspr. marsikdaj je zrl smrti v obličje je bil v smrtni nevarnosti; star. poznam ga po obličju, po imenu ne navidez ♪
  25.      obligatóren  -rna -o prid. (ọ̑) knjiž. obvezen, predpisan: obisk osnovne šole je obligatoren; obligatorna prijava sumljivih obolenj ♦ jur. obligatorni pripor ♪

   2.719 2.744 2.769 2.794 2.819 2.844 2.869 2.894 2.919 2.944  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA