Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rij (2.419-2.443)


  1.      môči  mórem nedov., mógel môgla (ó ọ́) 1. z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi svojih a) telesnih lastnosti: ne morem več delati, teči; ni mogel ganiti z roko; ne morem več jesti; ptič ni mogel leteti / ne more se odkašljati / redko nisem mogel, da bi dolgo hodil nisem mogel dolgo hoditi / delal bom, če bom mogel; hiti, kolikor more; če ne moreš teči, pa hitro hodi b) duševnih, čustvenih lastnosti: tega ne morem dojeti, razumeti; nikoli je nisem mogel ljubiti / ne morem delati, kakor drugi hočejo / ni si mogel misliti večje sreče c) določenih, navadno značajskih lastnosti: ta človek ne more molčati; ne more se obvladati / nikoli ne morem hitro zaspati / nobeden ga ni mogel oponašati č) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: takih kreditov ne bom mogel odplačevati / ekspr. veliko ne bom mogel dati od hiše / skladi ne morejo kriti vseh izgub 2. z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi določenih okoliščin: ni mogel čakati, ker se mu je preveč mudilo; ni mogel igrati košarke zaradi poškodb; danes ga ne morem obiskati; ni se mogel rešiti / ne moremo ga pustiti samega ne smemo / zaradi poplav ne moremo na delo / takoj nato bi že mogel oditi bi lahko odšel; mogli bi ga prijeti, če bi hoteli lahko bi ga prijeli / prišel bom, če bom mogel; doma bom, kakor hitro bom mogel; zagovarjal ga je, kjerkoli je mogel 3. elipt., s prislovnim določilom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: ni mogel (priti) do nje; nisem mogel prej z doma; ne more v hribe; tak ne more domov; ne morem stran, zraven / mimo tega ne morem / ni mogel do besede 4. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža razpoloženje, odnos osebka do a) opravljanega dejanja: ni mogel gledati njene zadrege; ne morem poslušati te glasbe / ne morem ga videti b) elipt. kake osebe: otrok, tujcev, žensk ni mogel; nikdar ga ni mogel; ta dva človeka se ne moreta / vzame te na piko in te ne more 5. nav. 3. os., z nedoločnikom, navadno v pogojnem naklonu izraža domnevo, verjetnost: to bi moglo biti res; mogla bi biti stara petnajst let; jutri bi mogel biti dež / kje more biti ta človek kje bi lahko bil 6. elipt., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič izraža možnost, da se naredi komu kaj slabega: nihče ji nič ne more; kdo ti kaj more; živa duša ji nič ne more / nič ne morete taki ljubezni, kakršna je moja 7. ekspr., navadno v zvezi z za izraža zanikanje odgovornosti, krivde za kaj: ne morem za to, da nerazločno govorim; ne morem za to, če me pozdravlja; kaj morem jaz, če so naju spodili / otroci so šli po svoje. Kaj si mogel ● ekspr. saj nič ne more, tako je pijan zelo je pijan; ekspr. ni mu mogel do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. to ne more biti on izraža omiljeno zanikanje; ekspr. našel sem tako stanovanje, da si ne morem misliti lepšega našel sem zelo lepo stanovanje; ekspr. ni se mogla potolažiti ni nehala jokati, žalovati; nar. ni mogel vsemu kaj vsega narediti, opraviti môči se zastar., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje; dati se: ne more se mi smejati; ni se ji moglo večerjati môči si ekspr., navadno v zvezi s kaj izraža nesposobnost osebka, da bi se zavestno odločal o uresničevanju dejanja: ne morem si kaj, da se ne bi smejal; ampak kaj si morem, če ga imam rada; niste mogli, da me ne bi zavrnili / ni si mogla kaj, solze so se ji ulile; prim. mogoč, mogoče ♪
  2.      móčnik  -a m (ọ́) 1. gostljata jed iz moke in vode: jesti, kuhati, zabeliti močnik; močnik z mlekom / ajdov, beli, koruzni močnik / hraniti mlade prašičke z močnikom in ješprenjem // gastr. drobni svaljki iz moke in jajc za zakuho: pripraviti juho z močnikom 2. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: priti iz močnika; spet sem v močniku ● ekspr. lep močnik si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. koruze so pridelali komaj za močnik zelo malo; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega ♪
  3.      močvírje  -a s (ȋ) 1. z zastajajočo vodo trajno prepojen svet: izsuševati močvirje; loviti race po močvirju; zaraščanje močvirij / te rastline rastejo na močvirju na močvirnih tleh / pog.: tu ne morete graditi, ker je močvirje močvirno; pol travnika je močvirje je močvirnega 2. ekspr. moralna propalost, pokvarjenost: izdajalec ni vedel, kako bi se rešil iz močvirja; pogrezati se, zagaziti v močvirje / z oslabljenim pomenom utonil je v močvirju greha ♪
  4.      močvírski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na močvirje: močvirska megla, voda; močvirske ptice, rastline / močvirsko obrobje / poljud. (močvirska) mrzlica bolezen z občasnimi napadi mrzlice, strok. malarija ◊ bot. močvirska latovka latovka, ki uspeva na močvirnih travnikih, Poa palustris; močvirska logarica po močvirnih travnikih rastoča rastlina s tulipanu podobnimi visečimi cveti, Fritillaria meleagris; petr. močvirski plin plin, ki se izloča iz močvirnih tal, zlasti metan; vrtn. močvirska cipresa visoko parkovno drevo z iglami v dveh redeh, Taxodium distichum; zool. močvirski lunj ptica ujeda, ki živi v bližini močvirij, Circus pygargus; močvirska uharica ♪
  5.      modálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na modus: a) modalne slovnične oblike / modalni glagol naklonski glagol b) modalne kategorije klasične ontologije / modalna logika logični sistem s takimi odnosi, kot so nujnost, možnost in verjetnost ter njihove negacije c) modalna ritmika ♪
  6.      modél  -a m (ẹ̑) 1. predmet, izdelan za ponazoritev, prikaz načrtovanega ali obstoječega predmeta: izdelati, napraviti model; delati poskuse na modelu; model človeškega očesa, telesa; mavčni model; modeli za geometrijski pouk / model jadrnice, stroja / model hidrocentrale maketa // majhna športna priprava, ki posnema določeno vozilo, zlasti letalo: fantje spuščajo modele / jadralni, motorni model; sobni, tekmovalni model 2. kdor se ukvarja s tem, da se daje na razpolago za upodabljanje: preživlja se kot model; moški, ženski model / fotografski model fotomodel; kiparski model // oseba ali stvar, katere značilnosti umetnik upodablja: on je bil avtorju model za glavnega junaka v drami 3. nav. ekspr. ustaljena oblika česa, po kateri se kaj dela; vzorec, oblika: razviti lasten gospodarski model; družbeni, organizacijski model / v romanu vse poteka po ustaljenem modelu; delati po vnaprej določenem modelu kalupu 4. industrijski izdelek takih značilnih oblik ali lastnosti, da se po njih razlikuje od drugih istovrstnih izdelkov: tovarna je predstavila nove modele avtomobilov / buick, model 1955; puška, model 48 [M-48] // modni oblačilni izdelek: manekenke prikazujejo modele jesenskih plaščev; športni modeli; modeli pomladanskih čevljev 5. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: vliti pripravljeno maso v model / dati v model za torto; model za odlivanje novcev ◊ filoz. model predmet, po lastnostih, značilnostih podoben raziskovanemu predmetu in narejen po določenih pravilih; metal. matični model; obl. ekskluzivni model ki ga prodaja le ena trgovina, izdeluje le en salon v omejenem številu; trg. izvensezonski modeli ♪
  7.      móden  -dna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na modo: a) modni artikel, klobuk; modni kroji, vzorci; modna tkanina; modno oblačilo / modna barva, linija, oblika; modna novost b) modni krojač, ustvarjalec; modna risarka / modna industrija, trgovina c) ta pisatelj, ples je moden; modna beseda, fraza; modno geslo / publ. modna bolezen ne huda, a pogostna v kakem času ● publ. modni diktator kdor odločilno vpliva na spremembo mode; slabš. dekle, fant je prava modna lutka se zelo moderno, nenavadno oblači; ekspr. modna muha nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost ◊ obl. modni dodatki vse, kar dopolnjuje, krasi oblačilo; modni salon delavnica, kjer se izdelujejo oblačila po modi; modna brv podolžen oder za modne revije, po katerem hodijo manekeni; modna revija prireditev, na kateri kažejo manekeni modele oblačil módno prisl.: modno krojena obleka; modno oblečena ženska ♪
  8.      móder 2 -dra -o prid., modréjši tudi módrejši (ọ́) 1. knjiž. sposoben prodorno misliti in ustrezno ravnati; preudaren, pameten: moder človek, svetovalec; moder mož; on je najmodrejši med njimi; modro dekle; iron. tega je krivo tvoje modro vodstvo; moder v govorjenju; modrejši si, kot sem mislil; moder kot Salomon zelo; modrejši si od mene; postal si modrejši in starejši / ekspr. modra pamet / redko dali so ga v šole, da bi postal moder izobražen ∙ ekspr. če ga ne poznaš, verjemi, da je modra glava, da ima modro glavo da je pameten človek; spet je za eno izkušnjo modrejši spet si je pridobil izkušnjo // ki vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: hvaležen mu je bil za modre nauke; njegov nasvet se mu je zdel moder; modra sodba; njegova beseda je vedno modra; modro mnenje / modra politika / modro kmetijstvo 2. nar. resen, zadržan: zakaj si tako moder / moder obraz; modra drža / z modrimi voli je lahko oral sam mirnimi, poslušnimi módro prisl.: modro se držati, govoriti, živeti; vse je modro premislil módri -a -o sam.: modri se je hitro znašel; kamen modrih po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; sedem modrih grški misleci in državniki v dobi pred Sokratom; moška in modra je ta; dokaj modrih je povedal modrih misli ♦ rel. trije modri trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa ♪
  9.      modêren  -rna -o prid., modêrnejši (é ē) 1. nanašajoč se na novejši čas, sodoben: moderni čas; moderni človek se razlikuje od antičnega; moderni filozofi; moderni narodi; moderne noše; moderno bančništvo / moderni jeziki jeziki, ki se (v sedanjosti) govorijo in pišejo, zlasti zahodni / moderne smeri v umetnosti novejše; najmodernejše odkritje najnovejše, zadnje / redko Prešeren je dobro poznal vse moderne literarne tokove sočasne, sodobne 2. ki ima, vsebuje najnovejše tehnične, strokovne pridobitve: gradijo moderen hotel; uporabljati moderne pripomočke v gospodinjstvu; ima zelo moderen šivalni stroj; najmodernejša sušilnica / njihovo gospodarstvo je najmodernejše; zelo moderen način vojskovanja / moderna vzgoja / moderen gospodar; je moderen kmet napreden 3. ki upošteva najnovejše umetnostne tokove svojega časa: moderni slikarji mu ne ugajajo; pisatelj jim ni dovolj moderen / njegova glasba je za mnoge premalo moderna 4. ki upošteva najnovejše norme svojega časa: gospodar je moderen mož; moderna zakonca; ta ženska je zelo moderna; hoče biti za vsako ceno moderna / ima moderne poglede 5. ki je v skladu z modo svojega časa: zelo moderni čevlji; moderen klobuk; moderna frizura / rada je moderna moderno oblečena, urejena 6. v povedni rabi ki ustreza splošnemu okusu določenega časa: dolga obleka ni več moderna; športna krila so moderna / ta poklic ni več moderen; abstraktne slike so zelo moderne ● moderna galerija galerija, v kateri so shranjena ali se razstavljajo dela likovnih umetnikov novejšega časa ◊ alp. moderna alpinistika alpinistika, ki uporablja tehnična sredstva; lingv. moderna vokalna redukcija vokalna redukcija v slovenščini zlasti po 16. stoletju; num. moderna numizmatika numizmatika, ki proučuje novce novejšega časa; šport. moderni peteroboj tekmovanje v jahanju, sabljanju, streljanju s pištolo, plavanju in teku; moderne olimpijske igre olimpijske igre od leta 1896 dalje modêrno prisl.: zelo moderno se oblači; moderno koncipirana mesta; moderno oblečen moški; moderno opremljena tovarna / v povedni rabi danes je moderno hoditi po gorah modêrni -a -o sam.: največji talent med modernimi; razložiti svoje pojmovanje modernega; anketa o modernem ♪
  10.      modràs  -ása m (ȁ á) strupena kača z verigi podobnimi lisami po hrbtu in rožičkom na glavi: modras se greje na skali; pičil ga je modras; ubiti modrasa; gleda kot modras sovražno, neprijazno ♪
  11.      módrc  -a m (ọ̑) 1. del ženskega spodnjega perila, ki pokriva dojke; modrček: nosi modrc; odpeti modrc 2. nekdaj kratek ženski suknjič, navadno oprijet in brez rokavov: oblečena je v široko črno krilo in temen modrc; žameten, židan modrc ♪
  12.      modréti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. postajati moder: grozdne jagode se mehčajo in modrijo; prsti modrijo 2. knjiž. modro se odražati, kazati: ob poti so modrele vijolice ♪
  13.      modrína  -e m (í) ekspr. modrijan, modrec: je velik modrina ♪
  14.      modrína 2 -e ž (í) ekspr. modrijan, modrec: pustih modrin ne maram ♪
  15.      modróstnik  -a m (ọ̑) 1. anat. vsak od dveh zadnjih kočnikov: izpuliti modrostnik 2. redko modrijan, modrec: on je velik modrostnik ♪
  16.      modrováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. razmišljati, razpravljati o čem kot modrec: modrovati o ljubezni, veri, življenju; o smrti je modrovalo že veliko filozofov / ekspr.: njegovi povesti se je poznalo, da rad modruje premišljuje, razglablja; glasno modrovati 2. ekspr. govoriti, razpravljati o čem, zlasti gostobesedno: vzdignil se je in začel modrovati; zlasti rad modruje o poljedelstvu / z njim je prijetno modrovati pogovarjati se // razpravljati o kaki stvari po nepotrebnem: zdaj, ko bi morali delati, pa modrujejo ● ekspr. z otroki je treba blebetati, s starci pa modrovati vsebina pogovora mora biti primerna starosti sogovornika modrujóč -a -e: modrujoč človek; knjiž. modrujoča proza ♪
  17.      módus  -a m (ọ̑) knjiž. način: iskati modus, ki bi zagotovil pravilno financiranje; modus izražanja umetnine ◊ filoz. stanje kake stvari, ki je bolj slučajno kot nujno; jur. odredba v darilni pogodbi ali oporoki, po kateri mora obdarjenec oziroma dedič dobljeno premoženje delno ali v celoti porabiti za določen namen; lingv. slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; naklon; muz. starogrška in srednjeveška tonska lestvica ♪
  18.      mogóče  prisl. (ọ́) 1. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža možnost a) uresničitve: ni nam bilo mogoče počistiti sobe; ne vem, če bo mogoče priti pravočasno / elipt., ekspr. brž, prej, takoj ko bo mogoče, bom prišel b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: tega ni mogoče brati; to snov je mogoče predelati; stvar bi bilo mogoče bolje urediti / z njo ni mogoče živeti 2. izraža ne popolno prepričanost o čem: mogoče bi kaj dosegli, če bi bili složni; mogoče bo pa on popravil; mogoče pa on to ve; mogoče še živi v tistem kraju / mogoče pa ni on kriv; mogoče je pa res // izraža približnost povedanega: dosti ni popil, mogoče kozarec ali dva; do tja je mogoče tri ure / pridelal je pet hektolitrov vina, mogoče pa tudi več 3. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: mogoče bi se pomaknili nekoliko naprej; mogoče bi stvar še nekoliko popravili; mogoče bi še soseda vprašali za nasvet 4. v vprašalnem stavku izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnjo: ali bi mi mogoče lahko posodili malo denarja; ali mogoče želite še kaj drugega; elipt. bi mogoče še malo torte 5. v medmetni rabi izraža a) zadržano pritrjevanje: boš prišel jutri? Mogoče; premalo znaš. Že mogoče, tovariš b) v zvezi ni mogoče presenečenje, začudenje: nabral je celo košaro gob. Ni mogoče 6. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, mogoče ti, ki te nič ni ♪
  19.      mogóčen  -čna -o prid., mogóčnejši (ọ́ ọ̄) nav. ekspr. 1. ki ima veliko oblast, moč: bal se je zameriti mogočnemu gospodarju; ima mogočne prijatelje; mogočni uradniki; bil je tako mogočen, da se ga je vse balo; mogočen kakor bog zelo // ki vsebuje, izraža veliko oblast, moč: mogočni zakoni; dobro mu je bilo pod njegovim mogočnim varstvom / matematika je postala mogočna veda / mogočna usoda; ljubezen je mogočno čustvo 2. ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi a) velike razsežnosti: na hribu je stal mogočen grad; mogočen hrast; mogočna gora, tovarna / dvignil je mogočno pest; ima mogočno postavo / mogočen dim, požar / priredili so mu mogočen sprejem b) velikega števila: mogočna družina rastlin; opazoval je mogočno množico pred seboj; zbral je mogočno vojsko c) velike čutne zaznavnosti: zadonel je mogočen glas; povsod se je razlegal njegov mogočni smeh / mogočna luč, svetloba č) velike pomembnosti, kakovosti: to je bil zanje mogočen dan; mogočna prispodoba o hrastu // ki se pojavlja v zelo visoki stopnji: lice mu je zažarelo v mogočnem ponosu; napraviti mogočen vtis na vse; mogočna strast ● ekspr. ima mogočno roko je zelo vpliven; knjiž. dal jim je še mogočnejše orožje hujše mogóčno prisl.: iz sklede se je mogočno kadilo; v daljavi se je mogočno oglašal lev; mogočno sedeti na prestolu; na hribu je mogočno stal grad; sam.: mogočni zatira šibkejšega ♪
  20.      mogóčnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost, značilnost mogočnega: začel je dvomiti o svoji mogočnosti in oblasti / po mogočnosti presega ta drama vse druge / poletno sonce je sijalo v svoji mogočnosti 2. star. možnost: ta mogočnost ni izključena; pretresali smo vse mogočnosti / govorijo o mogočnosti novih nesreč ● ekspr. naprtili so mu vse mogočnosti in nemogočnosti zelo številne in mnogovrstne stvari ♪
  21.      mój  môja -e zaim. (ọ́ ó) 1. izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča: moj avto, dežnik; moja hiša; vse to je moje / moja roka; moja usta 2. izraža splošno pripadnost govorečemu: moj namen; moje misli, želje; moja skrb, sodba; moje mnenje, prepričanje // izraža razmerje med govorečim in okolico: moj položaj je ugoden; moja čast, navzočnost; moje pravice so okrnjene 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do govorečega: moj oče, prijatelj; moje dekle / moj gost, učitelj; moja družba; moje spremstvo / moja domovina / s prilastkom: umrl je moj skrbni mož; to je Boris, moj dober znanec eden mojih dobrih znancev 4. izraža izhajanje od govorečega: moj dar prijatelju; moj nasvet, pozdrav; moja pomoč; moje pismo staršem / kot vljudnostna fraza ob smrti moje sožalje 5. pog. izraža (stalno) povezanost z govorečim: moj vlak odhaja ob osmih; spet me muči moja migrena; moja miza v uradu / ekspr. vstajam ob šestih, to je moja ura 6. ekspr., navadno zapostavljen izraža čustven odnos, navezanost: ljubček ti moj; sin moj; draga moja; srce moje / moj dragi fant; ti moj ljubi 7. v nekaterih deželah, v vljudnostnem nagovoru izraža spoštovanje: moj gospod; moj lord 8. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pri moji veri, kaj takega pa še ne; pog. pri moji duši da ne dam // izraža strah, vznemirjenje, obup: moj bog, kakšen pa si ● pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam; v mojih časih je bilo drugače ko sem bil še mlajši; moja fotografija ki je moja last; ki je moj izdelek; ki predstavlja mene; ekspr. ali si kaj moja ali me imaš rada; pog. bila je moja imel sem z njo spolne odnose; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; otrok ima moje oči mojim podobne; prisl.: noče delati po moje; če bi bilo po moje, bi odnehali če bi upoštevali moj nasvet, predlog; sam.: pog. moj je danes v službi moj mož; pog. mojim je dekle všeč mojim sorodnikom; pog. moja bo obveljala moja odločitev; pog. moja vam bo skuhala kavo moja žena; pri hiši ni nič mojega ni moje lastnine; po mojem to ni prav po mojem mnenju; prim. najin, naš ♪
  22.      móka  -e ž (ọ́) 1. izdelek, ki se pridobi z mletjem žita in uporablja za pripravo živil: moka se kvari; presejati moko; stresti moko iz vreče; mleti v moko; ribo povaljati v moki; prt posuti z moko; z moko zaprašena obleka; golaž zgostiti z moko; kakovost moke; vreča moke; biti bel od moke; žganci iz ajdove moke; gleda kakor miš iz moke / bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; enotna moka pšenična moka, ki vsebuje normalno količino otrobov; ječmenova, koruzna, pšenična moka; krušna moka 2. s prilastkom temu izdelku podoben prah, dobljen iz kake snovi: apnenčeva moka; kokosova, krompirjeva moka; krmilna moka; potresti s sladkorno moko 3. nar. tanka voščena prevleka na listju in sadežih; poprh: slive že dobivajo moko / grozdje je v moki ● ekspr. iz te moke ne bo kruha prizadevanje se ne bo uresničilo, ne bo dalo pričakovanega rezultata; ekspr. ta pa ni iz zadnje moke ima razmeroma veliko sposobnosti ◊ agr. hmeljna moka grenek rumen prah na krovnih listih hmeljevih plodov; lupulin; kostna moka gnojilo ali krmilo iz zmletih kosti; krvna moka krmilo iz posušene in zmlete krvi; mesna moka krmilo iz posušenega in zmletega živalskega mesa; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov; bot. moka mokovec; gastr. mehka moka iz zelo drobnih delcev; ostra moka iz drobnih delcev; les. lesna moka zmleti lesni odpadki kot industrijska surovina ♪
  23.      móker  môkra -o stil. -ó prid. (ó ó) 1. polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. suh: mokri čevlji, lasje; moker rokav; pesek je bil vedno bolj moker in težek; mokra brisača, cunja, obleka; cesta je mokra in spolzka; strehe so mokre; mokra drva nerada gorijo; vse, kar je imel na sebi, je bilo mokro; bil je premražen in moker; biti moker do kolen; ekspr. moker do kože premočen; moker od dežja, potu, rose; obraz, moker od solz; moker kakor miš zelo / slikati na moker omet svež omet / evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo // ekspr. znojen: obrisati si mokro čelo, lice; od napora je postal moker // ekspr. solzen: mokro oko / ozrla se je z mokrim pogledom / spominjati se česa z mokrim očesom v joku 2. ki ima veliko vlage, mokrote: moker svet; mokri travniki; mokra tla / moker mraz, veter, zrak 3. nav. ekspr. deževen: mrzel in moker april; mokra jesen; mokre jesenske noči; mokro jutro, poletje, vreme 4. teh. pri katerem se uporablja tekočina: moker tisk; mokro brušenje, čiščenje ● zastar. mokri brat vinski brat, pijanec; publ. mokri element voda; moker sneg mehek, topeč se; ekspr. dokler bo sod moker dokler bo vino v njem; pog. je še moker pod nosom, za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; publ. mokra arena tekmovalni plavalni bazen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; pog. drži se kakor mokra kura boječe, preplašeno ◊ adm. mokri žig žig, pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir; alp. mokri plaz plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino; elektr. mokri člen galvanski člen, v katerem je elektrolit v tekoči obliki; friz. mokro britje britje, pri katerem se obraz namaže z milnico; grad. mokra montaža montaža, pri kateri se uporablja moker, vlažen gradbeni material; kem. mokra destilacija ločitev snovi in topila z izparitvijo topila; obrt. mokra roba lončarski izdelki; teh. mokra barva môkro tudi mokró prisl.: mokro gledati; pločnik se mokro sveti / v povedni rabi: na vrtu je še mokro; imeti mokro v čevljih ∙ ekspr. v sodu je še mokro je še vino môkri -a -o, v predložni zvezi môkri in mókri sam.: iz mokrega so se vzdigovale megle; na mokrem sedeti; potovati po suhem in po mokrem po kopnem in po vodi; otrok je v mokrem; sejati v mokrem; v mokrem steza ne drži ♪
  24.      mokríti  -ím nedov., mokrèn (ȋ í) 1. knjiž. opravljati malo potrebo: mokril je kar na cesti; navaditi žival, da mokri vedno na istem mestu // izpraznjevati sečni mehur: bolnik pogosto mokri / podse mokriti; od strahu je mokril v hlače; mokriti v posteljo nehotno, bolezensko izpraznjevati mehur v spanju / krava krvavo mokri 2. na svojem površju delati kapljice: bulice na koži mokrijo / siri mokrijo 3. brezoseb., ekspr. deževati, rositi: mokrilo je iz nizke megle; nepretrgoma je mokrilo mokrèč -éča -e: mokreč lišaj; mokreča megla ♪
  25.      mokrôten  -tna -o prid. (ó) nekoliko moker, vlažen: mokroten zid / mokrotni pašniki; mokrotna pot; mokrotna tla / mokrotno stanovanje vlažno / mokroten dan; mokrotno vreme / mokroten oblak; mokrotna megla / v tej zgodnji uri je mesto še neprijazno in mokrotno / mokrotna izolacija izolacija proti vlagi mokrôtno prisl., v povedni rabi: če je le malo mokrotno, to seme že kali; ob zidu, v dolini je mokrotno ♪

   2.294 2.319 2.344 2.369 2.394 2.419 2.444 2.469 2.494 2.519  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA