Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
riža (1.664-1.688)
- uščípniti -em dov. (í ȋ) 1. s stiskom manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov povzročiti bolečino: potresel ga je in uščipnil, da bi ga zbudil; deklica je uščipnila svojo sosedo; večkrat se je uščipnil, da ne bi zaspal / uščipnil jo je v lice // stisniti med prilegajoča se dela: s pokrovom, z vrati uščipniti; uščipniti se s kleščami / mravlja me je uščipnila ugriznila 2. ekspr. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: njegove besede so jo uščipnile; brezoseb. uščipnilo jo je pri srcu, ko je to videla // s premišljeno besedo, izjavo prizadeti: kadar more, ga uščipne ● ekspr. le kaj te je uščipnilo, da že odhajaš kaj je vzrok; ekspr. ni prav, da ravnajo, kakor jih uščipne muhasto, samovoljno ♪
- uteléšenje -a s (ẹ̑) glagolnik od utelesiti: besede so utelešenje občutkov / prizadevati si za takojšnje utelešenje zamisli / verjeti, da človekova dobra in slaba dejanja vplivajo na njegovo usodo ob ponovnem utelešenju ∙ ekspr. to dekle je pravo utelešenje veselosti je vedno veselo ♪
- utogotíti -ím tudi utogôtiti -im dov., utogótil tudi utogôtil (ȋ í; ō ȏ) raztogotiti: prizadevali so si, da bi ga utogotili; utogotil se je in začel kričati ♪
- utópičen -čna -o prid. (ọ́) 1. ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopični cilji, programi; utopične zamisli; ta želja ni utopična / utopična podoba visoko razvite družbe 2. ki podaja idealno družbeno ureditev ali družbeno ureditev v prihodnosti: utopični spisi; napeta utopična zgodba / utopični roman ◊ polit. utopični socializem predmarksistični nauki, teorije, ki ob prizadevanju za spremembo takratne družbene ureditve ne upoštevajo dejanskih zgodovinskih razmer utópično prisl.: utopično je misliti, da se bodo spremenili ♪
- utrudíti in utrúditi -im dov. (ȋ ú ū) 1. povzročiti pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: nobeno delo ga ne utrudi; obisk je bolnika utrudil; utruditi vojake z dolgim pohodom; ti trije dnevi so jo zelo, ekspr. do smrti utrudili; od prenapornega dela se je tako utrudil, da je zbolel 2. povzročiti, da kaj zaradi dalj časa trajajočega, čezmernega napora, obremenitve izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v polni meri: delo ob slabi luči utrudi oči; s kričanjem utruditi grlo, pljuča; z napornimi vajami si utruditi mišice 3. povzročiti pri kom zmanjšanje volje, zmožnosti za doseganje kakega cilja, uresničevanje kakega prizadevanja: prerekanje z nasprotniki ga je z leti utrudilo / utruditi sovražnika s hitrimi napadi // povzročiti pri kom zmanjšanje zanimanja za kaj, naveličanost: ta glasba ga hitro utrudi / utrudil jih je z
naštevanjem nepomembnih dogodkov utrudíti se in utrúditi se 1. zaradi dalj časa trajajoče telesne, duševne dejavnosti priti v stanje zmanjšanja telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: ko so se utrudili, so posedli na travo; konj se je že po nekaj vožnjah utrudil; hitro, preveč se utruditi / duševno, telesno se utruditi 2. ekspr. postati manj močen, intenziven: njuna ljubezen se je utrudila; tovarištvo se ne utrudi ● ekspr. utrudil se je ponavljati vedno isto naveličal ◊ agr. zemlja se utrudi zaradi zaporednega gojenja iste kulture postane manj rodna ali slabo rodna; teh. material, kovina se utrudi zaradi dolgotrajnih, spreminjajočih se obremenitev izgubi trdnost utrújen -a -o 1. deležnik od utruditi: utrujen človek; postati utrujen; utrujene noge; utrujena zemlja; utrujen od hoje; do smrti, na smrt utrujen 2. ki izraža, kaže utrujenost: utrujen glas; utrujeni koraki; utrujen obraz; utrujen pogled ♦ kozm. utrujena koža koža
sivkaste barve, ki je izgubila napetost; prisl.: utrujeno reči, pogledati; utrujeno se smehljati; utrujeno hladen pogled; sam.: pomagati utrujenim ♪
- utrújati -am nedov. (ú) 1. povzročati pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: pretirano delo utruja; dolga hoja ga utruja; bolnika ne bi smeli preveč utrujati / utrujati konje z galopom 2. povzročati, da kaj zaradi dalj časa trajajočega, čezmernega napora, obremenitve izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v polni meri: močna svetloba utruja oči; utrujati si glasilke z dolgotrajnim govorjenjem 3. povzročati pri kom zmanjšanje volje, zmožnosti za doseganje kakega cilja, uresničevanje kakega prizadevanja: nenehno dokazovanje istih dejstev ga utruja / utrujati sovražnika z nepričakovanimi napadi // povzročati pri kom zmanjšanje zanimanja za kaj, naveličanost: utrujati bralca z dolgimi opisi narave; ne mislim vas utrujati s podrobnostmi utrújati se zaradi dalj časa trajajoče čezmerne telesne, duševne dejavnosti prihajati v stanje
zmanjšanja telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: star je in noče se utrujati; žival se je hitro utrujala / duševno in telesno se utrujati utrujajóč -a -e: govoriti z utrujajočim glasom; utrujajoč kašelj; utrujajoča enoličnost; celodnevna vožnja je bila utrujajoča; prisl.: utrujajoče razpravljati ♪
- uveljavítev -tve ž (ȋ) glagolnik od uveljaviti: prizadevanja za uveljavitev človekovih pravic / uveljavitev slovenščine na vseh področjih / odločna uveljavitev sklepa, zahteve; uveljavitev pravice s silo, tožbo / gospodarska, umetniška uveljavitev ♪
- uvidévati -am nedov. (ẹ́) knjiž. jasno spoznavati, dojemati: uvidevati svoje napake, nove rešitve; vse bolj uvidevajo, da načrt ni uresničljiv uvidevajóč -a -e: uvidevajoč lastne napake, je postal prizanesljivejši; težko uvidevajoč človek ♪
- uvidéven -vna -o prid., uvidévnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki dojema, razume razloge, potrebe, želje koga drugega in jih pri svojem ravnanju upošteva: uvideven človek; biti uvideven do podrejenih / biti uvideven za napake koga // ki izraža, kaže dojemanje, razumevanje razlogov, potreb, želj koga drugega: uvideven molk; uvidevna prizanesljivost 2. knjiž. preudaren, pameten: kot uvideven voditelj takih zahtev ni upošteval uvidévno prisl.: uvidevno umolkniti ♪
- užalíti in užáliti -im dov. (ȋ á ā) 1. narediti, reči kaj, kar prizadene čast, ugled koga: užalili so ga, ker ga niso povabili; da jih ne bi užalil, je darilo sprejel; s svojo odločitvijo užaliti koga / užaliti čast, ponos koga prizadeti // z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročiti čustveno prizadetost koga: tako govorjenje, ravnanje bi vsakogar užalilo 2. zastar. užalostiti: njegova nesreča je užalila tudi sosede; užalila se je, ker ga ni bilo / srce se mu je užalilo užalíti se in užáliti se nar. primorsko postati užaljen: tako nevljudno so mu povedali, da se je užalil; ponosen je, zato se hitro užali / saj se ne boste užalili, če povem naravnost ● zastar. užalilo se ji je in orosile so se ji oči postala je otožna, ganjena; zastar. užalilo se mu je po njih stožilo se mu je; zastar. užalilo se mu je, da
ni shranil potrdila postalo mu je žal užáljen -a -o: užaljen človek; biti, oditi užaljen; užaljen v svojih čustvih; užaljena čast; ekspr. užaljeno samoljubje / kot opravičilo ne bodite užaljeni, če vas nekaj vprašam; prisl.: užaljeno gledati, molčati ♪
- uživálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj uživa: uživalec surove hrane / uživalci mamil / uživalec stanovanja, vinograda / uživalci pokojnin / ustvarjalci in uživalci umetnin / uživalci miru, udobja ∙ star. z novimi davki so spet prizadeti uživalci potrošniki, porabniki ♪
- v... predpona 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z v za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti v notranjost česa: vkorakati, vpluti / vstopiti v hišo / vbočiti, vlomiti / vpasti v besedo b) spravljanja česa v omejen prostor ali v snov: vliti, vnesti / vtakniti v odprtino / vcepiti, vgnesti / vdihniti c) spravljanja česa v kaj za dosego določenega namena: vkuhavati, vlagati sadje; vplačati, vsejati č) dajanja, nameščanja česa v kaj kot sestavni del: vgraditi, vlepiti; vpisati, vpoklicati, vračunati / vplesti v pripoved d) delanja česa v kaj, v notranjost česa: vbrusiti, vklesati / vžgati znamenje v kaj / včrtati, vrisati trikotniku krog e) prizadevanja, da bi kdo sprejel kaj za svoje: vcepljati, vsiljevati / vbijati komu kaj v glavo f) v zvezi s se prilagajanja, povezovanja, duševnega poglabljanja: vrasti se, vživeti se v okolje /
vživeti se v koga 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: vbod, vhoden, vrinjenec 3. v sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: vnaprej, vtem, vtretjič ♪
- váditi -im nedov. (á ȃ) 1. s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj prizadevati si postati sposoben čim hitreje, bolje opravljati kako dejanje, dejavnost: tekmovalci vadijo vsak dan; redno, vztrajno vaditi; vaditi na prostem; vaditi v majhnih skupinah / pevski zbor vadi v dvorani 2. preh. s sistematičnim ponavljanjem prizadevati si postati sposoben čim hitreje, bolje opravljati to, kar izraža določilo: vaditi gibe, skok; vaditi igranje na klavir / vaditi pesem, skladbo; vaditi poštevanko 3. preh. s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj usposabljati, izpopolnjevati koga v opravljanju kakega dejanja, dejavnosti: učitelj vadi učence za nastop; vaditi pevski zbor; vaditi se nastopanja; vaditi se v pisanju / vaditi se v potrpežljivosti / vaditi si oči za razlikovanje drobnih znakov / vaditi papigo govoriti; psa vadi vsak dan / vaditi mišice; vaditi
spomin uriti; prim. vajen ♪
- váhtnica -e ž (ȃ) nar. severozahodno krizantema: vahtnice so se razcvetele ♪
- várčen -čna -o prid., várčnejši (á ā) ki si prizadeva porabiti čim manj a) denarja: varčen človek; biti varčen / varčen pri izdatkih b) dobrin sploh: varčna gospodinja / biti varčen pri hrani, obleki ● ekspr. to je varčen avtomobil ta avtomobil porabi malo goriva; ekspr. je varčen v besedah je redkobeseden ◊ elektr. varčni transformator transformator, pri katerem imata primarno in sekundarno navitje skupne dele várčno prisl.: varčno ravnati z denarjem; živel je zelo varčno ♪
- varčeváti -újem nedov. (á ȗ) prizadevati si porabiti čim manj a) denarja: varčuje, zato si lahko marsikaj kupi / varčevati za avtomobil, hišo / pog. nima za koga varčevati / varčevati pri izdatkih; varčevati z denarjem / varčevati pri banki, hranilnici ♦ fin. namensko varčevati za določen namen, ki ga organizira navadno banka b) dobrin sploh: varčuj, da nam ne zmanjka vode / varčevati pri hrani, obleki; varčevati z elektriko; varčevati s prostorom ● ekspr. starši pri njem niso varčevali s palico so ga velikokrat tepli; ekspr. z besedami je navadno zelo varčeval bil je redkobeseden ♪
- varováti -újem in várovati -ujem nedov. (á ȗ; á) 1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes varuje dom; mora ostati doma in varovati hišo / otoček zapira in varuje vhod v pristanišče / votlina jih je varovala pred dežjem, zastar. dežja; varovati gozd pred požarom / varovati soplezalca pri plezanju // delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: fant je duševno prizadet in ga morajo varovati; varovati se bolezni, prepiha / varovati koga pred nesrečo, udarci / dlake varujejo žival pred mrazom / premaz varuje kovino pred rjo; okno je varovala železna mreža // imeti v oskrbi, varstvu: pastir varuje čredo / varovati otroke 2. prizadevati si, da se kaj ohrani: mati je to posodo skrbno varovala / varovati premoženje / varovati red, samostojnost / varovati čast in poštenje hčere; varovati svoj ugled
/ varovati lepoto in čistost jezika; varovati skrivnost / z roko je varovala plamen sveče 3. v medmetni rabi izraža grožnjo, svarilo: fant, varuj se; varujte se ga ● zastar. varuj, da ga ne zadeneš glej, pazi; star. dve veliki skrinji sta varovali materino bogastvo v njih je bilo shranjeno; nar. varovati mrliča bedeti pri njem; zastar. delo ga je varovalo pri življenju ohranjalo; star. denarnico je skrbno varovala pazila nanjo; bog varuj povedati komu bogvaruj ◊ alp. varovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečevati, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. varovati pravico ščititi pravico; šah. varovati kralja varováti se, in várovati se paziti se, izogibati se: varovati se slabe družbe; varuj se ga / varuj se prehitre sodbe varováje: varovaje svoje koristi, je pomagal tudi drugim varujóč -a -e: hoditi ves dan, varujoč si obraz pred
žgočim soncem; varujoča plast varován in várovan -a -o: varovane skrivnosti; slabo varovane črede ∙ varovan parkirni prostor parkirni prostor s paznikom; varovana pot po snežiščih zavarovana pot ♪
- várstvo -a s (ȃ) 1. prizadevanje, skrb, da se odvrne nevarnost od koga: zaupati komu varstvo otroka / organizirati, urediti otroško varstvo / celodnevno varstvo; žarg., šol. šolsko varstvo bivanje učencev v šoli določen čas pred poukom ali po njem; podaljšano bivanje / izročiti konje hlapcu v varstvo 2. prizadevanje, skrb, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: dajati, nuditi komu varstvo / okrepiti miličniško, vojaško varstvo / vzeti koga pod svoje varstvo, v svoje varstvo / ekspr. zateči se v varstvo okopov, trdnjave / socialno varstvo družbene dejavnosti, s katerimi se posameznikom, družinam organizirano zagotavljajo ustrezne življenjske razmere; zdravstveno varstvo družbene dejavnosti, katerih namen je varovanje zdravja, zdravljenje prebivalstva; skupnost socialnega varstva; zavod za varstvo pri delu 3. prizadevanje, da se kaj ohrani: ukrepi za varstvo narave, okolja / varstvo morja pred onesnaževanjem / zavod za spomeniško varstvo / spomeniško varstvo je izdalo dovoljenje zavod, organ za spomeniško varstvo ● redko dati komu denar v varstvo da ga varuje, hrani; odpeljati obsojenca pod močnim varstvom močno zastraženega, da ne bi pobegnil ali da ga ne bi kdo rešil, napadel ◊ jur. pravno varstvo ki ga uživa posameznik kot stranka pravnega razmerja pred sodiščem ali drugim pravnim organom; zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, s katerim javni tožilec zahteva razveljavitev pravnomočne odločbe, s katero je prekršen zakon; začasni ukrepi družbenega varstva do 1989 začasni ukrepi družbenopolitične skupnosti v zvezi z organizacijo združenega dela za varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine ♪
- váruh -a m (ȃ) 1. kdor je uradno določen, da skrbi za mladoletno osebo in upravlja z njenim premoženjem: starši so ji zgodaj umrli in dobila je varuha; sodišče ga je postavilo fantu za varuha // kdor skrbi za koristi, pravice druge osebe; skrbnik: sodišče je določilo varuhe / varuh premoženja koga / ekspr. varuh zatiranih zaščitnik 2. nav. ekspr. kdor kaj varuje: bil je skrben varuh vinograda / družina je šla na izlet, on pa je ostal doma za varuha 3. nav. ekspr. kdor si prizadeva, da se kaj ohrani: varuhi šeg in navad / varuhi meščanske morale; varuhi revolucije / varuh pravice sodnik, miličnik; varuh javnega reda, javne varnosti miličnik, policist ◊ rel. angel varuh ♪
- vàš váša -e zaim. (ȁ á) 1. izraža svojino skupine oseb ali osebe, ki jo ogovarjamo z vi: vaš avtomobil, travnik; to je zdaj vaše / vaši lasje; vaša zunanjost // izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina ali ta oseba: nastopili bodo v vašem gasilskem domu; od vaših športnikov pričakujete veliko uspehov 2. izraža splošno pripadnost tej skupini ali tej osebi: to najbrž ni bil vaš namen; vaši nazori nas ne motijo; vaša dolžnost je, da pridete; vaše veselje je nalezljivo // izraža razmerje med to skupino ali to osebo in okolico: vaš odjemalec; vaš ugled, vpliv; vaša družba mi je všeč; storite, kar zahtevata vaša čast in vest 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine ali te osebe: vaši otroci, predniki; vaša teta / vaši prijatelji, znanci / vaš jezik, narod / vaša dežela 4. izraža izhajanje od te skupine ali te osebe: vaš odgovor, predlog; vaše pismo komisiji so že
obravnavali 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino ali to osebo: pohitite, to je vaš vlak; vaša skupina je že zbrana / je to vaš stol stol, na katerem običajno sedite / ekspr. ta vaša nezaupljivost 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: to je vaš človek; dela za vašo stvar / v pismih vse Vas (vas) lepo pozdravlja Vaša (vaša) Julija 7. v nekaterih državah, v nagovoru, ob naslovu za najvišje državne predstavnike, vladarje izraža spoštovanje: vaša ekscelenca; vaše kraljevo veličanstvo / nekdaj, v nagovoru plemičev, cerkvenih dostojanstvenikov: vaša gnada; vaša milost; vaša presvetlost; vaše blagorodje ● on je vaših let star toliko kot vi; pog. če bi bil jaz na vašem mestu, bi naredil drugače če bi se meni zgodilo, kar se je vam, bi naredil drugače; ekspr. dajte že mir s tem vašim nogometom izraža zavračanje, nejevoljo, posmeh; knjiž. v vašem primeru gre za resno zadevo v primeru, ki ga obravnavate; v primeru, v katerem ste udeleženi,
prizadeti; ekspr. to ni vaša stvar to se vas ne tiče, s tem se ne ukvarjajte; ekspr. to bi rad slišal iz vaših ust od vas; pog. bila je vaša imeli ste z njo spolne odnose; sam.: vaši so izgubili vaši vojaki, športniki; v nedeljo smo videli vaše vaše sorodnike, svojce; pog. vašega sem videla v gostilni vašega moža; pog. prav, naj bo po vašem po vašem mnenju; tu ni nič vašega vaše lastnine ♪
- váta -e ž (á) rahel skupek bombažnih vlaken, ki so a) očiščena: dati si vato v uho; namočiti vato v razkužilo; kos, kosmič vate; zavojček vate; zamašek iz vate b) neočiščena: podložiti ramena plašča z vato; z vato polnjena prešita odeja / krojaška vata // ekspr. temu podoben skupek česa sploh: luči mesta so bile ovite v snežno vato / skozi vato megle so prihajali neprijetni zvoki ● knjiž. zaviti koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim ◊ gastr. sladkorna vata sladkorne niti, narahlo navite na paličici v obliki kepe; lasasti sladkor ♪
- vbíjati -am nedov. (í) 1. redko z udarci delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane; zabijati: vbijati zagozde v bruna; vbijati žeblje v deske 2. ekspr. s strogim ravnanjem dosegati pri kom kako lastnost: vbijati komu pokorščino // navadno v zvezi vbijati v glavo z vztrajnim razlaganjem si prizadevati, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: vbijati učencem v glavo matematiko, slovnična pravila / ves čas si je vbijal v glavo, da mora zdržati si je dopovedoval, se je prepričeval ♪
- vbòd vbôda tudi vbóda m (ȍ ó, ọ́) 1. glagolnik od vbosti: raniti se v prst ob vbodu šivanke v usnje / vbod z iglo // dejanje, pri katerem se potisne koničast predmet v kaj: uboj z vbodom v srce / bolečina ob vbodu injekcijske igle / izpuščaji zaradi vboda žuželke pika 2. rana, poškodba, povzročena s koničastim predmetom: razkužiti vbod; pordela okolica vboda; njeni prsti so bili polni vbodov / vbod z nožem ga je zelo skelel 3. osnovna prvina pri šivanju, vezenju, ki nastane s potegovanjem niti, napeljane v šivanko, skozi tkanino: vbodi so preveč neenakomerni; stroj izpušča vbode; obšiti rob s posebnim vbodom; majhni, veliki vbodi; ročno, strojno narejeni vbodi ◊ obrt. križni vbod pri katerem se niti prekrižata; ploščati vbod pri katerem so niti druga ob drugi napete tako, da prekrijejo vso obliko vezenine; rakov vbod petlja (pri kvačkanju), pri kateri se kvačka
brez ovijanja niti vbode v nasprotno smer kot običajno; robni, stebelni vbod; stični vbod pri ročnem šivanju, ki se stika z drugim vbodom; vet. prsni, vratni vbod v prsno votlino, vratni predel pri izkrvavitvi živali ob zakolu ♪
- vèčléten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki traja več let: večleten presledek; večletna bolezen / večletna prizadevanja / večletna znanca // ki je za dobo več let: podpisali so večletno delovno pogodbo / večletni načrt ◊ bot. večletna rastlina rastlina, ki potrebuje za razvoj več vegetacijskih dob in le enkrat cveti in semeni ♪
- véda 1 -e ž (ẹ́) 1. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost se deli na vede, vede pa na discipline; veda, ki proučuje, raziskuje staranje, se imenuje gerontologija; metode, odkritja kake vede; matematika, fizika in druge vede / družbene, naravoslovne vede; jezikoslovje, pravo in druge duhovne vede katerih predmeti so rezultati človekovega duhovnega ustvarjanja; botanika je empirična, logika pa teoretična veda; geološka, literarna, navtična, pravna, zdravniška veda; humanistične vede vede s področja umetnosti, kulture; publ. etnologija, zgodovina in druge nacionalne vede pomembne za uveljavljanje, zavedanje posameznega naroda; šola za politične vede; tehnične, uporabne vede; heraldika, numizmatika in druge pomožne zgodovinske vede // navadno s prilastkom celota spoznanj te dejavnosti: proučevati,
študirati literarno vedo; teorija politične vede 2. zastar. znanje: imeti obsežno vedo; človek velike vede 3. zastar. veščina, spretnost: izuriti se v orožju in drugih vedah ♪
1.539 1.564 1.589 1.614 1.639 1.664 1.689 1.714 1.739 1.764