Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
rever (92) 
- revêr -ja m (ȇ) sprednji, zavihani del ovratnika pri plašču, suknjiču: imeti madež na reverju; ozki, široki reverji; rever suknjiča; jopica z reverji ♪
- reverénca -e ž (ẹ̑) knjiž. spoštovanje, čaščenje: sprejeti koga z reverenco; klanjati se v znak reverence // v nekaterih deželah, v dvorskem, plemiškem okolju poklon z upogibom kolena: narediti reverenco pred kraljico ♪
- reverènd -ênda in -énda in reverénd -a m (ȅ é, ẹ́; ẹ̑) v nekaterih deželah, pristavek k imenu duhovnika častiti gospod: hiša reverenda Simona ♪
- revêrz -a m (ȇ) 1. knjiž. zadnja, hrbtna stran, zlasti kovanca, bankovca ali medalje, hrbet: reverz kaže državni grb; napis na reverzu plakete 2. jur. potrdilo o prevzemu stvari: za prevzete dokumente so mu izdali reverz; napisati, podpisati reverz ♪
- revêrzen -zna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na reverz: reverzna stran kovanca, medalje / reverzno potrdilo ♪
- reverzibílen -lna -o prid. (ȋ) knjiž. obrnljiv, povračljiv: reverzibilen pojav; čas, ki je povezan z življenjskimi procesi, ni reverzibilen ♦ fiz. reverzibilna sprememba sprememba, katere časovni potek se da obrniti brez opravljanja dodatnega dela; kem. reverzibilna reakcija reakcija, ki lahko poteka v obe smeri ♪
- reverzírati -am dov. in nedov. (ȋ) strojn. spremeniti smer vrtenja pogonskega stroja v nasprotno smer od normalne: počasi reverzirati ∙ knjiž. avtomobil reverzira zapelje vzvratno ♪
- ìreverzibílen -lna -o prid. (ȉ-ȋ) knjiž. neobrnljiv, nepovrnljiv: ireverzibilen proces, razvoj ♦ fiz. ireverzibilna sprememba sprememba, katere časovni potek se ne da obrniti brez opravljanja dodatnega dela, neobrnljiva sprememba; kem. ireverzibilna reakcija reakcija, ki poteka samo v eni smeri ♪
- nèprevérjen -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni preverjen: nepreverjena poročila; publ. po še nepreverjenih podatkih je bilo precej smrtnih žrtev / uvajati nepreverjene metode nepreizkušene ♪
- prevérba -e ž (ẹ̑) redko preveritev: preverba podatkov ni bila potrebna ♪
- preverítev -tve ž (ȋ) glagolnik od preveriti: preveritev podatkov / preveritev znanja ♪
- prevériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. s primerjanjem dejstev, znakov ugotoviti resničnost, pravilnost, točnost česa: preveriti podatke, poročila; tega ni mogoče preveriti; izkustveno, večkrat preveriti / praksa mora preveriti posamezne oblike dela ♦ adm. preveriti točnost prepisa; šol. preveriti znanje učencev ugotoviti znanje učencev z izpraševanjem, ponavljanjem predelane snovi // na tak način ugotoviti kaj sploh: preveriti število udeležencev 2. star. prepričati: skušala ga je preveriti, da se moti; na svoje oči sem se preveril o tem / ta dokaz vsakogar preveri prevérjen -a -o: podatki niso preverjeni;
bil je preverjen, da ga ne mara; vse je natančno preverjeno ♪
- prevérjanje -a s (ẹ́) glagolnik od preverjati: preverjanje podatkov; preverjanje politične prakse na kongresih; preverjanje pripovedovanega z dejstvi / pismeno preverjanje znanja / preverjanje samega sebe o čem ♪
- prevérjati -am nedov. (ẹ́) 1. s primerjanjem dejstev, znakov ugotavljati resničnost, pravilnost, točnost česa: preverjati podatke, sodbe; preverjali so, ali govori resnico; bolje je zate, da tega ne preverjaš; s poskusi preverjati kaj; natančno preverjati / prepustnice so strogo preverjali pregledovali ♦ adm. preverjati točnost prepisa; šol. preverjati znanje učencev ugotavljati znanje učencev z izpraševanjem, ponavljanjem predelane snovi // na tak način ugotavljati kaj sploh: preverjati udeležbo učencev pri pouku; ladja je morala neprestano preverjati svoj položaj / preverjati umsko raven kandidatov 2. star.
prepričevati: preverjajo me, da ona ni kriva; preverjal se je, da ta tekmec zanj ni nevaren ♪
- prevérjenje -a s (ẹ̑) preveritev: preverjenje podatkov ● zastar. po svojem trdnem preverjenju je bil velik mojster prepričanju ♪
- prevérjenost -i ž (ẹ̑) 1. lastnost, značilnost preverjenega: preverjenost podatkov / moralna preverjenost kandidatov 2. star. prepričanje, prepričanost: dokazovati kaj z veliko preverjenostjo; trdna preverjenost ♪
- preverljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da preveriti: preverljivi podatki; lahko preverljiv ♪
- preverljívost -i ž (í) lastnost, značilnost preverljivega: hipoteza z majhno stopnjo verjetnosti in preverljivosti ♪
- citát -a m (ȃ) dobesedna navedba tujega besedila: rad navaja citate; preveriti citat; podkrepiti tekst s citatom; citati iz Cankarja ♪
- dobíti -ím dov., tudi dóbil; stil. dobóm (ȋ í, ọ̑) 1. postati imetnik česa neposredno danega ali poslanega: povsod kaj dobi; dobiti kos kruha, kozarec vina; si že dobil plačo za ta mesec; dobiti brzojavko, pismo / dokumente je dobil nazaj / dobiti vznemirljive novice s fronte; dosti so dobili za domačo nalogo / v kateri trgovini si to dobil kupil; pren. dobiti možnost, priložnost za kaj 2. s širokim pomenskim obsegom postati bogatejši a) za kako stvar: kmetje so dobili zemljo v dar; dobiti svoj delež; za rojstni dan ni dobil ničesar; dobiti na pósodo, za doto; dobiti za denar, za gotovino, zastonj / dobiti otroka, sina / mačka je dobila mlade povrgla, skotila; po starših je dobil kmetijo podedoval b) za kako lastnost: jed je dobila zaradi dodatkov prijeten okus; njegov obraz je spet dobil barvo; stvar je dobila visoko ceno; zbiralna akcija je dobila širok obseg / dobiti veselje do
dela / dobiti sive lase osiveti; dobiti pogum opogumiti se // postati deležen a) kakega stanja, navadno neprijetnega: dobiti bolezen, jetiko, vročino; dobiti kašelj, živčni napad; ob eksploziji je dobil hude opekline; pri padcu je dobil pretres možganov; dobiti prehlad prehladiti se b) kakega pojava, navadno vremenskega: dobili smo dež, sneg; po dolgem času smo dobili lepo vreme 3. sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega ali storjenega: koliko si dobil za avto, delo, garanje; za hišo je dobil premalo / za to nisem dobil ničesar / samo posmeh je dobil za zvestobo 4. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: nikjer nisem mogla dobiti solate; delo zaostaja, ker ne dobimo delavcev; dobiti delo v tovarni; še ob pravem času so dobili dokumente; dobiti kredit za zidanje šole, lokacijo za gradnjo hiše; dobiti konju par; dobiti prostor v avtobusu / v zakon je dobil zdravo kmečko dekle; dobila je bogatega
moža / dobiti neodvisnost, samostojnost, svobodo / žensko so dobili otrokom za varuha najeli // najti koga, naleteti na koga: gospodarja ni dobil doma; dobila ga je mrtvega; dobil jih je v živahnem pogovoru / gob je bilo malo, vendar jih je nekaj le dobila / če pohitite, boste vlak še dobili // z uspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: dobiti bitko, igro, pravdo, stavo, vojno 5. s širokim pomenskim obsegom priti do koga, biti uspešen v iskanju koga, ki se tega izogiba: kurirja je dobila sovražnikova patrulja; če te dobijo, te bodo zaprli; vlomilca so kmalu dobili; ko te dobim, boš tepen / pog.: dež me je dobil; nevihta ga je dobila v gorah; brezoseb. dobilo jih je sredi polja bili so tam, ko je začelo deževati, snežiti 6. napraviti, da kdo kam pride: trudili so se, da bi ga dobili iz ječe; dobiti smet iz očesa; ekspr. komaj so ga dobili iz postelje / dobiti koga na svojo stran; niso ga mogli dobiti v svojo družbo //
knjiž. napraviti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: če delimo dvajset s štiri, dobimo pet; žveplo, ki ga dobimo iz spojin; podatki, ki jih dobimo v analizi 7. izraža, da je kaj kje na razpolago: delavcev ni mogoče dobiti; vstopnice dobite pri blagajni; v trgovini se dobi tudi tobak / dobiš me lahko vsako popoldne 8. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: dobiti odgovor, odlikovanje, opomin, plačilo, pohvalo, pomoč, priznanje, soglasje; dobiti nagrado biti nagrajen; dobiti oceno biti ocenjen / dobiti gol; dobiti obisk / dobiti ime Peter / dobiti dobro, prijazno besedo / dobiti klofuto, udarec; dobiti jih s palico; pog. dobil je eno okrog ušes / dobiti vtis, da so otroci nedisciplinirani; dobiti vpogled v stvar ● žarg., trg. prosim, že dobite? vam že strežejo; pog. med njimi se dobijo tudi pošteni ljudje med njimi je tudi nekaj poštenih ljudi; pog. dobiti košarico
biti zavrnjen ob ponudbi za ples; biti zavrnjen sploh; ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; pog., ekspr. tu dobi vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; pog. dobiti pet let, mesecev (zapora) biti obsojen na pet let, mesecev (zapora); pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. prosim, bi lahko dobil tajnika bi lahko govoril z njim; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pazi se, če te dobim pred oči če prideš v bližino; pog. precej ga je dobil v glavo precej je vinjen; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; pog. dobiti koga v pest, v roke ujeti in kaznovati ga; pog. v vas smo dobili vojake v našo vas so prišli vojaki; pog. dobiti kaj toplega v želodec pojesti kako toplo jed; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel;
ekspr. če še toliko govoriš, ga ne boš dobil za stvar ga ne boš pregovoril, pridobil; pog. dobiti koga na laži ugotoviti, da se je kdo zlagal; pog., ekspr. dobiti jih po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan; ekspr. dobiti po nosu biti deležen zbadljivega, odklonilnega ravnanja; brezoseb., pog. v rudniku ga je dobilo se je ponesrečil; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi ◊ navt. dobiti veter v jadra; rel. dobiti odvezo; šport. dobiti točko zmagati dobíti se pog. sestati se, sniti se: dobimo se pred odhodom vlaka, ob desetih; dobiti se s kom dobívši zastar.: dobivši pismo od prijatelja, je takoj odpotoval dobljèn -êna -o: pripraviti načrt na osnovi dobljenih podatkov; preveriti dobljene rezultate; ta denar ni po pravici dobljen; z destilacijo
dobljena snov; zmaga je dobljena ∙ preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno ♪
- entropíja -e ž (ȋ) fiz. termodinamična količina, ki nastane iz nič pri ireverzibilnih spremembah in se ne da uničiti: entropija plina; sprememba entropije ♪
- izprášati tudi izprašáti -am tudi sprášati tudi sprašáti -am dov., tudi izprášala tudi sprášala (á á á) 1. z vpraševanjem poizvedeti: izprašal je sina, kod je hodil; natančno, temeljito so ga izprašali o vsem; star. izprašati po novicah povprašati ∙ ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega tudi sam kriv premisli 2. z vprašanji ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje: izprašati učenca; izprašati iz matematike; izprašati pri izpitu 3. zaslišati: izprašati obdolženca, pričo / navzkrižno izprašati izprášan tudi sprášan -a -o 1. deležnik od izprašati: učenec je bil izprašan vso snov, iz vse snovi, žarg., šol. čez vso snov; izprašan pred komisijo 2. ki je opravil izpit za kako strokovno dejavnost: izprašani lovec; izprašana babica ♪
- izpraševálec tudi spraševálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor izprašuje: pokazal se je kot neutruden izpraševalec / pri ustnem anketiranju so izpraševalci obiskali nad petsto družin 2. kdor z vprašanji ugotavlja, preverja kandidatovo znanje: določiti izpraševalce; z natančnimi odgovori je presenetil izpraševalce; izpraševalec metodike; izpraševalec pri izpitu 3. zasliševalec: ujetnika so odpeljali pred stroge izpraševalce ♪
- izpraševánje tudi spraševánje -a s (ȃ) glagolnik od izpraševati: opustiti nadležno izpraševanje; z izpraševanjem je dognal, kje je / danes je na vrsti izpraševanje; izpraševanje učencev pri izpitu ♦ rel. ženin in nevesta sta šla k izpraševanju nekdaj k župniku na pogovor o krščanskem nauku in zakonu; velikonočno izpraševanje nekdaj preverjanje in dopolnjevanje znanja krščanskega nauka pred veliko nočjo ♪
- izpraševáti 1 -újem tudi spraševáti -újem nedov. (á ȗ) 1. z vpraševanjem poizvedovati: oče izprašuje otroke; izpraševati za dan odhoda, za pot; izpraševal je za domače; nikar me ne izprašuj o tem; izpraševati po počutju, podrobnostih; prijazno, radovedno izpraševati / izprašuje me z očmi 2. z vprašanji ugotavljati, preverjati kandidatovo znanje: izpraševati učence vso uro / izpraševati matematiko; izpraševati pri izpitu / izpraševati vso snov, iz vse snovi; izpraševati za ocene; izpraševati pri izpitu 3. zasliševati: izpraševati priče; takrat so izpraševali med mučenjem izprašujóč tudi sprašujóč -a -e: izprašujoč po zdravju; izprašujoč pogled; prisl.: izprašujoče gledati ♪
1 26 51 76 
