Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
resnost (31)
- résnost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost resnega: hvalili so njeno resnost / resnost glasu / resnost pri študiju / resnost položaja / z veliko resnostjo se je lotil dela ♪
- brezgréšnost -i ž (ẹ́) knjiž. stanje brezgrešnega človeka: prepričan je bil o svoji brezgrešnosti ♪
- gréšnost -i ž (ẹ́) lastnost, stanje grešnega: dvigniti se iz grešnosti; človekova grešnost; grešnost dejanja ♪
- nèrésnost -i ž (ȅ-ẹ́) lastnost neresnega človeka: jezila ga je njena neresnost / neresnost predloga ♪
- požréšnost -i ž (ẹ́) lastnost požrešnega človeka: očitali so mu požrešnost / ekspr. požrešnost po zemlji ♪
- pregréšnost -i ž (ẹ́) rel. lastnost, stanje pregrešnega: njena pregrešnost je postala očitna / moralna pregrešnost ♪
- présnost -i ž (ẹ́) knjiž., redko svežost: predpisi o presnosti in čistosti sadja ♪
- zarésnost -i ž (ẹ̑) ekspr. 1. stvarnost, resničnost: pisatelj zna ohranjati ravnotežje med igro in zaresnostjo; ločiti sanje od zaresnosti 2. resnost: zaresnost besedila ♪
- dórski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Dorce: dorsko narečje ◊ muz. dorska lestvica v srednjeveški cerkveni glasbi diatonična lestvica nealteriranih tonov od tona d navzgor; um. dorski slog starogrški umetnostni slog, za katerega je značilna resnost in masivnost; dorski steber steber brez baze in s preprostim kapitelom ♪
- frivólnost -i ž (ọ̑) knjiž. lahkomiselnost, neresnost: fantovska frivolnost / delo predstavlja višek pariške frivolnosti in lahkotnosti ♪
- góltnost -i [u̯t] ž (ọ̄) slabš., redko požrešnost: vsi so ga poznali po njegovi goltnosti ♪
- humór -ja m (ọ̑) 1. sposobnost za duhovito, šaljivo prikazovanje česa: biti brez humorja; imeti smisel za humor / on je človek humorja // kar se ustvari s to sposobnostjo: ljubil je šalo in razumel humor; črtica je brez humorja; pripovedovati s humorjem; naraven, trpek, zdrav humor / črni humor katerega predmet je lastna ali obča tragika; obešenjaški humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju; suh humor brez osebne čustvene prizadetosti 2. zastar. veselo razpoloženje, dobra volja: v njem sta se lepo družila resnost in humor ♪
- nènaváden -dna -o prid. (ȅ-ȃ) 1. ki ni navaden: nenavaden dogodek, pojav, prizor; pripovedoval jim je o nenavadnih stvareh; otroku so dali nenavadno ime / prišel je ob nenavadnem času / znašel se je v čudnem, nenavadnem položaju // nav. ekspr. ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega: imela je zelo nenavadno obleko; nenavadno stanovanje / veliko, nenavadno dejanje / poseben, nenavaden človek 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: znan je po svoji nenavadni dobroti; ima nenavadno moč; to je povedal z nenavadno resnostjo / njegove besede so naredile nanjo nenavaden vtis; globoko, nenavadno doživetje nènavádno prisl.: nenavadno se vesti; nenavadno lep, sposoben, velik; sam.: to ni nič nenavadnega ♪
- norčàv -áva -o prid. (ȁ á) 1. ki (rad) uganja norčije: norčav človek; bila je norčava kakor mlada psička // knjiž. ki vsebuje, izraža neresnost, šaljivost: to je rekla z norčavim glasom / norčave domislice 2. zastar. neumen, nespameten: zadosti sem že videl na tem norčavem svetu norčávo prisl.: vedel se je prav norčavo ♪
- otróčjost -i ž (ọ́) lastnost otročjega človeka: sramovala se je svoje otročjosti / starostna otročjost / ekspr. spoznal je otročjost svojih misli nezrelost, neresnost ♪
- polágoma prisl. (ȃ) 1. izraža, da se za dejanje porabi razmeroma dosti časa: zrak se polagoma segreva; polagoma je spoznal resnost položaja; zanimanje je polagoma začelo upadati // izraža, da se dejanje opravi z majhno hitrostjo: polagoma se pomiriti, rasti 2. izraža, da se dejanje razvija po majhnih stopnjah: polagoma se mu vrača spomin / pot se polagoma spušča ne strmo / bolj polagoma govorite, da ne zbudite otroka bolj tiho ♪
- prikrívati -am nedov. (í) delati, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: prikrivati komu resnico / prikrival jim je prave namene, resnost položaja ♦ jur. prikrivati kaznivo dejanje // delati, da kdo česa ne more opaziti: skrbno prikrivati zehanje / pred materjo je skrb, žalost spretno prikrivala / visoka trava in drevje sta jih varno prikrivala zakrivala; prikrival se je za zid prikrívati se ne izražati svojih misli, nazorov: ni se jim mogel več prikrivati / prikrivala sta se drug pred drugim prikrivajóč -a -e: pretehtavala sta drug drugega, prikrivajoč svoje namene prikrívan -a -o: spretno prikrivana zloba ♪
- resnôba -e ž (ó) knjiž. resnost: resnoba ga je minila / resnoba obraza ♪
- resnôbnost -i ž (ó) knjiž. resnost: hvalili so njegovo resnobnost / resnobnost gospodarskega položaja ♪
- samogóltnost -i [u̯t] ž (ọ́) star. lakomnost, pohlepnost: njegova samogoltnost in nevoščljivost presegata vse meje ● star. pijanstvo in samogoltnost požrešnost ♪
- serióznost -i ž (ọ̑) knjiž. resnost: cenili so ga zaradi njegove serioznosti ♪
- slovésen -sna -o prid., slovésnejši (ẹ́) 1. ki se opravlja po določenih predpisih, tako da se poudari pomembnost česa: prirediti slovesen sprejem; slovesna umestitev novega rektorja; slovesno odprtje razstave / slovesno kosilo ♦ rel. slovesna maša // ki se opravlja javno in z veliko dostojanstvenostjo, resnostjo: slovesna zaobljuba / slovesna izjava javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi / dali so slovesno obljubo, da bo delo pravočasno opravljeno slovesno so obljubili 2. ki izraža vzvišenost, dostojanstvenost in resnost: slovesen nastop; govor, pogreb ni bil preveč slovesen; slovesno občutje; v dvorani je bilo zelo slovesno / njegov glas je bil tih in slovesen; oče je s slovesnimi kretnjami nalival vino / slovesen slog; pren., ekspr. slovesen mir, molk slovésno prisl.: držal se je zelo slovesno;
slovesno izjaviti, obljubiti; dan republike so slovesno proslavljali ♪
- snédenost -i ž (ẹ̑) star. požrešnost: vsi so jo poznali po njeni snedenosti ♪
- sprevrníti in sprevŕniti -em tudi izprevrníti in izprevŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. spremeniti, zlasti na slabše: sprevrniti naravni red; vse se je sprevrnilo 2. prikazati kaj drugače, neresnično: sprevrniti resnico; zavestno sprevrniti smisel besed sprevrníti se in sprevŕniti se tudi izprevrníti se in izprevŕniti se v zvezi z v spremeniti se, zlasti v kaj slabšega: resnost se je sprevrnila v hudomušnost; oblast se je sprevrnila v tiranstvo / sprevrnil se je v trmoglavca sprevŕnjen tudi izprevŕnjen -a -o: sprevrnjeni nazori; red je sprevrnjen ∙ knjiž. sprevrnjen človek moralno pokvarjen ♪
- svečán -a -o prid. (á) 1. ki se opravlja po določenih predpisih, tako da se poudari pomembnost česa: svečani akt ustanovitve akademije; povabilo na svečani sprejem slovesni sprejem; svečana podelitev priznanj / svečana krstna predstava / svečano kosilo // ki se opravlja javno in z veliko dostojanstvenostjo, resnostjo; slovesen: svečana obljuba / svečana izjava 2. ki izraža vzvišenost, dostojanstvenost in resnost: svečan nastop; svečano občutje, razpoloženje; vse je bilo zelo svečano / svečani trenutki; njegov glas je bil tih in svečan; pren., ekspr. svečana tišina gozda 3. namenjen, predpisan za posebne prilike: svečana uniforma; ovratnik pri svečanem oblačilu / obleka za svečane prilike ∙ ekspr. danes je posebno svečana svečano oblečena svečáno prisl.: svečano se obleči; svečano okrašena dvorana ♪
1 26