Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
resni (1745) 
- résnica -e ž (ẹ̑) 1. agr. pšenica, ki ima klasje z resami; resasta pšenica: sejati resnico 2. vet. trša in redkejša dlaka pri nekaterih živalih, ki sega čez nadlanko; resasta dlaka: ta vrsta ovc nima skoraj nič resnice v kožuhu ♪
- resníca -e ž (í) 1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja: iskati, spoznavati resnico; znanost odkriva resnico; ločevati resnico od neresnice / objektivna, relativna, subjektivna resnica; zgodovinska, znanstvena resnica; pozitivistično pojmovanje resnice / boriti se, ekspr. goreti za resnico 2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: poročilo ne ustreza resnici; dokazati, preverjati resnico; govoriti resnico; nerad sliši resnico; kar si mi povedal, je samo delna, ekspr. polovična resnica; ekspr. to je čista, gola resnica; resnica o zločinu / kar pravi, je resnica; resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so; v tem je nekaj, ekspr. košček, zrno resnice / po resnici povedati 3. kar se spozna, ugotovi: ta resnica velja za nas vse; izrekel je globoko resnico; prišli so do resnice, da je ves trud zaman; absolutno veljavne resnice / v govor vpleta pregovore in resnice; ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara 4. knjiž. resničnost: prepričal se je o resnici njegovih trditev 5. knjiž. bistvene lastnosti, značilnosti: spoznati resnico odnosa med človekom in naravo 6. v prislovni rabi, v zvezi v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni
rezultat izmišljanja, domišljije: v resnici ni tak; ne vemo, kako mu je v resnici ime; kazati kaj, kar v resnici ne obstaja; opisati stvari, kot so v resnici / prepričan je, da to drži, v resnici pa ne // ekspr. izraža podkrepitev trditve: za to sem ti v resnici hvaležen; to me v resnici veseli ● resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati izraža podkrepitev; smejali smo se, da povem resnico, prav vsi poudarja povedano; preg. da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona ◊ filoz. resnica ujemanje med mislijo in predmetom; absolutna resnica o kateri ni mogoče razumsko
dvomiti; jur. pričati resnico; rel. verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk ♪
- resnicoljúb -a m (ȗ) knjiž. resnicoljuben človek: preudaren mož je in resnicoljub ♪
- resnicoljúben -bna -o prid. (ú ū) ki ljubi resnico: resnicoljuben človek; biti resnicoljuben in pravičen / ekspr. resnicoljubna kritika ♪
- resnicoljúbje -a s (ȗ) knjiž. ljubezen do resnice: resnicoljubje je zmagalo; vzbuditi v kom resnicoljubje / znano je njegovo resnicoljubje resnicoljubnost ♪
- resnicoljúbnost -i ž (ú) lastnost resnicoljubnega človeka: dvomili so o njegovi resnicoljubnosti / opisati kaj z večjo ali manjšo resnicoljubnostjo ♪
- resníčen -čna -o prid., resníčnejši (ȋ) 1. ki je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: roman je napisan po resničnem dogodku; pravljični in resnični svet; resnična in namišljena bolezen; resnična nevarnost; to so resnična dejstva; spoznati resnično stanje 2. ki je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: resnična izjava, trditev; ni verjel, da je novica resnična; resnično poročilo; to je resnično, ne samo mogoče / njegove besede so resnične 3. ki je v skladu z določenimi normami, predstavami: lažni in resnični humanizem; resnična pomoč; resnična moralna vrednota 4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: resnični dokazi; resnično znanje / razpravljali so o tem, kaj je resnična umetnost 5. nav. ekspr. ki je v resnici tak, kot se kaže: resnični demokrat / pokazal je resnično navdušenje 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: nima nobenega resničnega prijatelja; to ni resnična ljubezen; v resničnem življenju je to drugače // izraža podkrepitev trditve: to je resnična katastrofa / resnična škoda, da nisi prišel ● ekspr. žalostno, a resnično izraža obžalovanje ob kakem neprijetnem dejstvu resníčno 1. prislov od resničen: resnično obveščati javnost; bolj resnično pripoveduje kot drugi; resnično se veseliti 2. izraža podkrepitev trditve: resnično nisem za to; tega si resnično ne bi smel privoščiti; resnično sem ogorčen; pokrajina je resnično lepa; resnično dobro se počuti / resnično škoda, da se je to zgodilo; sam.: povedati kako resnično ♪
- resníčnost -i ž (ȋ) 1. kar resnično je, obstaja: dojemati, spoznavati resničnost; na grotesken način prikazovati resničnost; ločiti sanjski svet od resničnosti; umetniško podoživetje resničnosti / izkustvena resničnost; objektivna, subjektivna resničnost; zgodovinska resničnost / podatki ne ustrezajo resničnosti 2. lastnost, značilnost resničnega: dokazati resničnost izjave; potrditi resničnost dogodka; zanikati resničnost česa / dvomiti o resničnosti njegove veselosti ● publ. zamisel bo kmalu postala resničnost bo uresničena; publ. opisoval je resničnost svojega časa razmere ♪
- resníčnosten -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na resničnost: resničnostna problematika / zgodba ni resnična, je pa resničnostna resníčnostno prisl.: resničnostno učinkujoče osebe v romanu ♪
- résniti -im, in resníti in résniti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑; ȋ ẹ́ ẹ̄) knjiž. delati, da kdo postane bolj resen: pomanjkanje jih je resnilo; bolj ko se je bližala ura odhoda, bolj se je resnila / spoznanje mu je resnilo obraz ♪
- rešníca -e ž (í) star. rešiteljica: zahvalil se je svoji rešnici ♪
- rešník -a m (í) star. rešitelj: želel se je oddolžiti svojemu rešniku ♪
- ekspresnína -e ž (ȋ) ptt pristojbina za ekspresno pošiljko: ekspresnina za pisma in pakete ♪
- gréšnica -e ž (ẹ́) ženska oblika od grešnik: je velika grešnica / knjiž., ekspr. po ulici so postopale lepe grešnice vlačuge, prostitutke ♪
- gréšnik -a m (ẹ́) 1. rel. kdor krši božjo ali cerkveno zapoved: bil je trdovraten, velik grešnik; spreobrnjenje grešnikov 2. ekspr. kdor napravi prekršek, prestopek: bomo že odkrili grešnika, ki je to napravil; spet je pred sodiščem, stari grešnik ♪
- kongrésnik -a m (ẹ̑) nav. ekspr. 1. v Združenih državah Amerike član zakonodajnega telesa, parlamenta: več let je bil kongresnik 2. udeleženec kongresa: skrb za dobro počutje gostov, zlasti kongresnikov ♪
- kresníca -e ž (í) 1. majhna žuželka s svetilnim organom na spodnji strani zadka: nad travnikom so letale kresnice 2. nar. marjeta, ivanjščica: nabirati kresnice ◊ bot. gozdne kresnice visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje; etn. kresnica dekle, ki v kresni noči z obhodi in obrednim petjem prosi za dobro letino ♪
- kresníčevje -a s (í) bot. visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih, Aruncus vulgaris: nabirati kresničevje ♪
- kresníčka -e ž (í) nav. ekspr. majhna žuželka s svetilnim organom na spodnji strani zadka; kresnica: nad travo so letale kresničke ◊ rib. riba, ki se v svetlobi rdeče svetlika, Hemigrammus erythrozonus ♪
- kresník -a m (í) redko kresovalec: kres je že dogoreval in kresniki so se odpravljali domov ◊ agr. boljši krompir domače sorte z belim mesom; oneida ♪
- kresník in krésnik -a m (í; ẹ̑) etn., po ljudskem verovanju bitje, ki predstavlja sonce in ima največjo moč ob kresu: verovati v kresnike ♪
- kresnikováti -újem nedov. (á ȗ) redko kresovati: do zore je kresnikoval ♪
- krêsniti -em, tudi kresníti in krésniti -em dov. (é ȇ; ȋ ẹ́ ẹ̑) 1. močno udariti, podrgniti ob kaj trdega: rezilo kresne ob kamen / sunkovito je kresnil z vžigalico po škatlici // pog., ekspr. udariti: s puškinim kopitom ga je kresnil po glavi; molči, ali pa te kresnem 2. pog., ekspr., v zvezi z jo začeti hoditi: kresnil jo je kar po bližnjici ● žarg., lov. na lovu je kresnil petelina ustrelil ♪
- nàdresníčen -čna -o prid. (ȁ-ȋ) knjiž. ki presega področje resničnega: nadresnični svet / pesnik je skušal naravi iztrgati njeno nadresnično bistvo; sam.: ekspr. slikovitost pokrajine ima v sebi nekaj svojskega, nadresničnega ♪
- nàdresníčnost -i ž (ȁ-ȋ) knjiž. lastnost, stanje nadresničnega: proučevati resničnost in nadresničnost v literarnem delu / poetična nadresničnost ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
