Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

resi (901-925)


  1.      skrômen  -mna -o prid., skrômnejši (ó ō) 1. ki ne poudarja svojega pomena, vrednosti: bil je tih, skromen delavec; pravi učenjaki so skromni; delal se je skromnega, v resnici pa je bil domišljav in nadut; kljub velikemu ugledu je ostal skromen; skromna kot vijolica / kot vljudnostna fraza po mojem skromnem mnenju, prepričanju sedanja rešitev ni dobra // ki nima velikih potreb, zahtev, zlasti materialnih: biti, postati skromen; skromna kmečka ženska; glede hrane, pri obleki, redko v hrani je skromen; bila je tako skromna, da se ni nikoli pritoževala / ekspr.: njene skromne in ponižne želje; skromno življenje 2. ekspr. ki ima samo osnovne, nujne sestavine, lastnosti, navadno slabše kakovosti: najpomembnejše poskuse je napravil v svojem skromnem laboratoriju; postavili so mu skromen spomenik; skromna hiša; oprema je zelo skromna / v oglasih skromno sobo išče študent / živeti v skromnih razmerah // ki ima malo tega, kar izraža določilo: po obsegu in lepoti skromno grajsko poslopje / tehnično skromen scenarij 3. ekspr. po količini, stopnji majhen: zastavili so si razmeroma skromne cilje; radioaktivno sevanje je že v skromnih odmerkih zelo škodljivo; drama je doživela le skromen uspeh; letošnji pridelek je zelo skromen; preživljajo se s skromno očetovo pokojnino; za svoje delo je dobil le skromno plačilo; njegovo poznavanje tega problema je zelo skromno; kljub skromnemu poslušalstvu je govoril zelo zavzeto maloštevilnemu; publ. na razpolago so imeli le skromna denarna sredstva malo denarja 4. ekspr. ki vsebuje malo raznovrstnih elementov: izbira tkanin je letos zelo skromna / na mizi ga je čakala skromna večerja ● evfem. hiše na koncu vasi so zelo skromnega videza slabe, revne; ekspr. najprej je prikazal skromne začetke razvoja te vede majhne, navidez nepomembne; ekspr. po dolgem iskanju je le dobil skromno službo malo pomembno, slabo plačano; ekspr. skromna kraška tla slaba, nerodovitna skrômno prisl.: skromno se nasmehniti, obnašati; živeli so zelo skromno; skromno opremljena soba ♪
  2.      skúpen  -pna -o prid. (ū) 1. pri katerem je udeleženih več ljudi: nalogo so opravili s skupnim naporom; skupen obisk razstave; hodili so na skupne sprehode; navajati otroke na individualno in skupno igro; druži jih skupno delo; gostje so imeli skupno kosilo; skupno reševanje problemov; skupno življenje / živeti v skupnem gospodinjstvu / skupni grob // namenjen uporabi, koristi več ljudi: stanovanji imata skupen vhod; velike stanovanjske hiše imajo skupne hišne naprave; osebna in skupna oprema gasilcev / v planinski koči je dvajset skupnih ležišč preprostih ležišč, nameščenih v večjem številu v enem prostoru; prenočevali so na skupnem ležišču v prostoru, kjer so taka ležišča / prostori za skupno uporabo 2. ki pripada več ljudem, stvarem: imeti skupnega prednika; skupna os obeh koles; vse stopnje razvoja imajo nekatere skupne značilnosti; ljubkost je skupna vsem otrokom / kmetje in meščani so imeli v revoluciji skupen cilj; po pogovorih sta državnika podpisala skupno izjavo; pokrajine so prišle pod skupno upravo / državi imata skupen pogled na potek prihodnje konference 3. ki izhaja iz skupnosti, ki je skupnosti lasten: v tistem času je bil jezik še skupen; dati prednost skupnim koristim; narod je oblikovala skupna kultura; zadovoljevanje skupnih potreb občanov v krajevni skupnosti; vežejo jih skupne težnje in skupna prizadevanja; prevladalo je skupno mnenje, da predstava ni dobra / pretila jim je skupna nevarnost / skupna lastnina 4. ki zajema določeno stvar, skupino stvari v njenem polnem obsegu: visok znesek skupnih življenjskih stroškov; izračunati skupno površino gozdov; sredstva presegajo skupno vsoto prispevkov; za ocenjevanje uspehov na različnih delovnih področjih še nimajo skupnih meril / zmagovalec v skupni uvrstitvi ● publ. njegovi pripovedi manjka skupni imenovalec kar bi pripoved povezovalo; publ. najti skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; govoriti, najti skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; žarg., jur. skupne službe delovna skupnost ◊ ekon. skupni prihodek vsota prihodkov, ki jih ustvari več organizacij zaradi skupne proizvodnje, skupnega poslovanja; skupni trg sodelovanje med državami, ki omogoča trgovino brez carinskih in trgovinskih omejitev; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; jur. skupna hipoteka hipoteka, pri kateri je ista terjatev nerazdelno zavarovana na več zemljiščih; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; lingv. skupno ime samostalnik, ki označuje več predmetov iste vrste; mat. največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila; skupni imenovalec imenovalec, ki je skupen več ulomkom; najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili skúpno prisl.: vse probleme so rešili skupno; alga in gliva živita skupno v obliki lišaja; sam.: raziskovane kulture imajo marsikaj skupnega; čeprav sta brata, nimata nič skupnega ♪
  3.      skúsiti  -im tudi izkúsiti -im dov. (ú ȗ) 1. nav. ekspr. spoznati, ugotoviti kaj ob dogodkih, doživetjih: misli, da je že vse skusil; marsikaj je skusil po svetu; veliko hudega je skusil v življenju / skusiti grozote vojne; skusiti veselje, žalost ∙ ekspr. jaz sem že skusil njegove pesti mene je že natepel, pretepel; ekspr. že v mladosti je skusil pomanjkanje živel v pomanjkanju; star. šele pozneje je skusil, da to ni dobro spoznal, ugotovil 2. star. poskusiti: skusiti dokazati / skusil je vstati, pa ni mogel; vse so skusili, da bi se rešili // preizkusiti: skusiti novo škropivo / skusiti svoje moči / s tem so hoteli skusiti njegovo zvestobo skúsiti se tudi izkúsiti se star. ugotoviti, kdo je močnejši: pridi, da se skusiva skúšen tudi izkúšen -a -o: v ognju skušena zvestoba; prim. izkušen ♪
  4.      slàb  slába -o tudi -ó prid., slábši (ȁ á) 1. ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slab človek; v slabi družbi je začel popivati / imajo slabe namene; daje jim slab zgled; ima mnogo slabih lastnosti; ekspr. biti na slabi poti // ki ima negativne lastnosti v odnosu do ljudi: slab sosed / biti v slabih odnosih 2. s širokim pomenskim obsegom ki zaželene lastnosti, kakovosti nima v zadostni meri: slab okus nezrelega sadeža; slab zrak; težko je vozil po slabih gorskih poteh; ti čevlji so iz slabega usnja; slabo vino / slaba literatura / slab spomin / imel je slab dan bil je neuspešen, neučinkovit; nerazpoložen; piše v slabem jeziku nepravilnem, izrazno pomanjkljivem; pog. ima slabe živce je živčen; slaba hrana brez okusa; v majhni količini, premalo izdatna; ima zelo slabo srce bolno; slabo vreme deževno, mrzlo // ki dolžnosti ali delovnih zahtev ne izpolnjuje v zadostni meri: je slab čevljar; bil je slab oče / slab pesnik; te ptice so slabe letalke / slabi prevodniki toplote; slaba nosilnost tal / imeti slabe oči biti slaboviden // glede na določene zahteve neuspešen, neučinkovit: imeli so slab delovni načrt; njihov način obdelovanja zemlje je slab; slaba politika / slab začetek 3. ki glede na možni razpon ne dosega zadovoljive stopnje: ima slab čut za barve; slab položaj delovne organizacije; dosegli so slabe rezultate; napravil je slab vtis; slaba ocena; slaba vidljivost na cesti; dekle je bolj slabega zdravja // po količini, vrednosti majhen: ima slabe dohodke; slaba letina / slab obisk poletnih prireditev 4. ki prinaša neprijetnosti, težave: slabi časi so nastopili; slab poklic si je izbral; imela je same slabe novice; vsaka stvar ima dobre in slabe strani; to je slabo znamenje / živeti v slabih razmerah; imeti slabo življenje / pri tej odločitvi je imel slab občutek // ki ne prinaša gmotnih koristi: to je bila slaba kupčija; imeti slabo službo 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ne ustreza, ne zadovoljuje: ima slab tek; naloga je slaba; učenka je v slovenščini bolj slaba 6. v povedni rabi ki ne vpliva ugodno, ne koristi: daljša prekinitev dela je slaba / pretirana strogost je slaba 7. z izrazom količine ki ne dosega točne mere: do glavnega mesta je slabih sto kilometrov; steklenica je bila za slabe tri prste odpita; v slabi uri bo delo končano 8. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel zlasti zaradi bolezni: bolnik je še slab; bil je tako slab, da se je že pri vratih zgrudil; mati je že zelo slaba // redko slaboten, nebogljen: slab otrok mirno spi; slab sem kot kaplja na veji 9. ki glede na intenzivnost ne zadošča, ne ustreza: na tako slabem ognju ni mogoče kuhati; bolijo te oči, ker bereš pri slabi luči; svetloba je bila slaba, da ni ničesar razločil // ki dosega nizko stopnjo glede na učinek, posledico: kuhaj pet minut na slabem ognju; pihal je slab veter / spregovoril je s slabim glasom slabotnim 10. ekspr. izraža vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si mi slab prijatelj; to je zanj slaba tolažba; s tem si mi naredil slabo uslugo 11. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: po svoji naravi ni slab človek; to ni slab predlog; petje ni bilo slabo ● poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih; prišel je na slab glas ljudje so dobili negativno mnenje o njem; petek, slab začetek po ljudskem verovanju delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave, neprijetnosti; ekspr. ima slabo glavo se težko uči; pog. je v slabi koži čuti se bolnega; je bolan; je slabo razpoložen; pog. ima slabo kri je slabokrven; ekspr. vsa stvar stoji na slabih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. imeti slabo vest neugoden občutek zaradi zavesti krivde; biti slabe volje nezadovoljen, žalosten; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; preg. po slabi družbi rada glava boli slabó 1. prislov od slab: slabo gospodari; slabo govori angleško; slabo misliti o ljudeh; pošteno ni bilo, slabo ste ravnali; to noč je slabo spal / slabo je oblečen pomanjkljivo; v stara, ponošena oblačila; slabo prodati po nizki ceni, brez pravega dobička; slabo vidi in sliši nerazločno, nejasno; takrat so slabo živeli v pomanjkanju 2. izraža nezadostnost dejanja: stene so slabo izolirali; učenka je slabo odgovarjala; slabo se sliši; slabo se uči; polje je slabo obdelano; smeh s slabo prikrito užaljenostjo // izraža nezadostno stopnjo: ta njiva slabo rodi; slabo zasluži; gledališče je bilo lani slabo obiskano 3. v povedni rabi izraža a) neprimernost, škodljivost česa: če v tem času dežuje, je to slabo za letino; slabo je, da toliko kadiš; slabo je bilo, da se ni z nikomer posvetoval b) nezadovoljivost razmer, okoliščin: z očetom je slabo; slabo se ima c) s smiselnim osebkom v dajalniku nezadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: v avtobusu ji je vedno slabo; slabo se jim godi; slabo mu gre; zaradi vročine mu je postalo slabo / pog. matematika mu gre slabo č) v nikalnih stavkih precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: ni slabo, nič se ne pritožujem; ne bi bilo slabo, če bi mi kdo pomagal ● pijača mi slabo dene škoduje; pog. to blago slabo gre se slabo prodaja; ekspr. slabo kaže položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev; ekspr. pri meni boš slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ; ekspr. slabo se mu piše njegov položaj je tak, da ni pričakovati zanj ugodnih rešitev; slabo se počuti počuti se bolnega; pog. v šoli ga imajo slabo zapisanega imajo slabo mnenje o njem slábi -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati (zanj) ugodnih rešitev; ekspr. utegne ti slaba peti lahko boš težko živel; boš v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. slaba mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; nič slabega ji ne morem očitati; storil je več dobrega kot slabega; delili so si dobro in slabo; bolezen se mu je obrnila na slabše; tisti brez dela so na slabem; bil je na slabšem kot kdorkoli od njih; prim. slabši ♪
  5.      sléd  -ú stil. -a m, mn. sledóvi (ẹ̑) 1. kar ostane zlasti na podlagi in kaže, da je tam kaj bilo, se premikalo: sled se je v gozdu izgubil; sledovi vodijo k potoku; brisati sledove; iskati, najti, opaziti sledove; ranjena srna je puščala krvav sled za seboj; lisičji, zajčji sledovi; sled avtomobilskih koles; v snegu so vidni sledovi čevljev, živine / iti po sledu divjačine; šel je za sledom sani // nav. mn. kar ostane kje in kaže, da se je tam kaj dogajalo: odstraniti sledove potresa; pospraviti steklenice in druge sledove zabave; udarci biča so puščali črne sledove na hrbtih jetnikov; sledovi bitke, bombardiranja; sledovi merjaščevega ritja / sledovi umazanih prstov na knjigi; moker sled solz na licih / sledovi prestanega trpljenja // kar ostane kje in omogoča, da se kaj najde, razkrije: sledovi za pobeglim kaznjencem vodijo v tujino; tat ni pustil sledov; po sledovih sklepam, da je skušal nekdo vlomiti 2. navadno s prilastkom kar ostane kot posledica kakega dejstva: njegovo delovanje pri nas je pustilo globoke sledove; pri otroku so še vidni sledovi neprimerne vzgoje v zgodnjem otroštvu; to so sledovi praznoverja 3. navadno s prilastkom majhen del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od nekdaj velikega gradu je ostal le še sled; najti sledove rimske stavbe; slabo vidni sledovi obzidja / sledovi starih kultur 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: to je le sled nekdanje lepote, ljubezni; v njem je še bil sled življenja / v njej ni niti sledu maščevalnosti nič; o vročini ni niti sledu ni vroče ● ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest; ekspr. izginil je brez sledu neznano kam; miličniki so vlomilcem že na sledu po znakih, znamenjih sklepajo, kje so, kdo so vlomilci; ekspr. v teh pesmih ni sledov ekspresionizma te pesmi nimajo ekspresionističnih značilnosti; ekspr. v meni je ostal sled žalosti še sem nekoliko žalosten; ekspr. v časopisu ni bilo sledu o teh dogodkih ni bilo nič napisano o njih; o izginulem otroku, za izginulim otrokom ni sledu nihče ne ve, kje je ◊ jur. latentni sledovi; snemanje sledov prenašanje sledov (na drugo podlago) zaradi identifikacije; kem. element nastopa v tej snovi v sledovih v zelo majhni količini; lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja ♪
  6.      slikár  -ja m (á) 1. kdor upodablja z barvami, navadno umetniško: sliko je naslikal zelo znan slikar; razstava mladega slikarja / slikar portretov / akademski slikar; slikar amater; slikar impresionist / pog. na stenah so viseli nizozemski slikarji njihove slike ∙ knjiž. bil je dober slikar ljudi in življenja opisovalec ♦ um. naivni slikar slikar, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami; slikar akvarelov; slikar krajinar 2. obrt. kdor se poklicno ukvarja s slikanjem, beljenjem sten: stanovanje bo pobelil slikar ♪
  7.      slovénski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na Slovence ali Slovenijo: prevesti v slovenski jezik; slovenska književnost / slovenski film; slovensko berilo za šesti razred; slovensko-nemški slovar / dela slovenskih impresionistov; slovenski narod; slovensko delavstvo / slovenska narodna zavest / slovenska dežela; slovenska Koroška / izobesiti slovensko zastavo / Slovenske gorice; Slovenska matica; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka ∙ ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec; hoditi v slovenske šole v šole s slovenskim učnim jezikom ♦ um. (slovenska) moderna moderna, kot jo predstavljajo zlasti Cankar, Murn, Kette in Župančič; vet. slovensko govedo govedo rumenkasto bele barve; marijadvorsko govedo slovénsko prisl.: govoriti (po) slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski slovénski -a -o sam.: rad bi bral kaj slovenskega; žarg. ta teden bomo pisali slovensko slovensko šolsko nalogo ♪
  8.      slúzničen  -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na sluznico: sluznične gube / vlažna sluznična površina ♦ anat. sluznične resice ♪
  9.      smŕt  -i ž (ȓ) 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti // stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti // konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma / pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem / v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti ● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi ◊ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj ♪
  10.      smŕten  -tna -o prid. (ȓ) 1. nanašajoč se na smrt: iz bolnikovih ust je prihajalo smrtno hropenje / smrtni pot pot pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu; smrtna bridkost tesnoba, trpljenje ob umiranju / smrtni boj umiranje, agonija / kačji pik je lahko smrten; smrtna doza strupa; smrtna rana; opekline so bile smrtne / povečalo se je število nesreč s smrtnim izidom; ob novih zdravilih so smrtni primeri zelo redki; vojna je zahtevala veliko smrtnih žrtev / zgodila se je smrtna nesreča; rešiti človeka iz smrtne nevarnosti; pren., ekspr. zadati kolonializmu smrtni udarec // knjiž. umrljiv: vsi smo smrtni 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: povsod je bila smrtna tišina; smrtna utrujenost; oči so se mu zabliskale v smrtnem sovraštvu ● žarg., avt. smrtni sedež sedež poleg šoferja v osebnem avtomobilu; ležati na smrtni postelji umirati; ekspr. prišla je njegova smrtna ura umrl je; ekspr. spati smrtno spanje biti mrtev ◊ biol. smrtni gen gen, ki povzroči smrt organizma, še preden je ta zrel za razmnoževanje; letalni gen; jur. smrtna kazen kazen, pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo; smrtna obsodba; rel. smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem; šport. smrtni skok premet prosto, zlasti z višine; smrtni zavoj lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko smŕtno prisl.: pri delu se je smrtno ponesrečil; smrtno se prestrašiti; smrtno užaliti koga; biti smrtno bled; rana je bila smrtno nevarna; smrtno resen obraz ♪
  11.      sôben  -bna -o prid. (ō) nanašajoč se na sobo: sobna vrata / sobni starešina v taborišču; to je bil v internatu moj sobni tovariš; sobni zdravnik zdravnik, ki zdravi in skrbi za bolnike v bolniški sobi / sobna antena; sobna lipa lesnata rastlina z velikimi mehkimi srčastimi listi; gojiti sobne ptice; sobne in vrtne rastline; hraniti kaj pri sobni temperaturi; kupiti za bolnika sobno stranišče stolu podobno pripravo za opravljanje male, velike potrebe v bivalnem prostoru ♦ zool. sobna striga striga, ki ima zadnji par nog daljši od telesa in neparne dihalnice po sredi hrbtne strani, Scutigera coleoptrata ♪
  12.      sodôbnica  -e ž (ȏ) ženska, ki glede na koga živi v istem času: sodobnica impresionistov Ivana Kobilca / knjiž. ta stavba se je zelo razlikovala od večine sodobnic sodobnih stavb ♪
  13.      sôhica  in sóhica -e ž (ó; ọ́) manjšalnica od soha: sohica sončnega božanstva / spuščati rešilni čoln s sohice ♪
  14.      sôkol  -ôla m (ó ó) 1. ptica ujeda z ukrivljenim kljunom in dolgimi, ozkimi perutmi: sokol cvili, piska; sokol plane na zajca; dresirati sokole za lov; loviti s sokoli; ima oči kot sokol zelo dobro vidi ♦ zool. mali sokol z modro sivim hrbtom in belim grlom, Falco columbarius; sokol morilec s temno rjavim hrbtom, rumenkastim grlom in rdečimi prsmi, Falco cherrug; sokol selec zgoraj modro siv s temnejšimi prečnimi progami in črnkasto glavo, Falco peregrinus 2. knjiž., ekspr. odločen, pogumen človek: njeni sokoli so v boju / kot nagovor pojdi, sokol moj 3. nekdaj član organizacije, zveze telovadnih društev z narodnoobrambno usmerjenostjo: sokoli in orli / biti, telovaditi pri sokolih ♪
  15.      solidáren  -rna -o prid. (á ā) navadno v povedni rabi 1. ki podpira, odobrava ravnanje, mnenje koga: rudarji so bili solidarni s stavkajočimi; vsi niso bili solidarni z vodstvom upora / mati je bila solidarna s svojo hčerko 2. ki pomaga, je pripravljen pomagati, sodelovati: vedno smo solidarni z žrtvami naravnih nesreč; bodite solidarni, pomagajte jim 3. složen, med seboj povezan: prijatelja sta bila zmeraj solidarna; pozval jih je, naj ostanejo solidarni / interesi delavcev in podjetnikov niso solidarni enaki, skupni ◊ jur. solidarni upnik upnik, ki ima pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev celotne obveznosti, s tem pa obveznost preneha tudi nasproti drugim upnikom; solidarna obveznost obveznost, pri kateri več dolžnikov dolguje celotno plačilo, izpolnitev obveznosti upniku solidárno prisl.: solidarno z drugimi se boriti za izboljšanje delovnih razmer; vzajemno in solidarno zagotavljati možnosti za razvoj otrok; biti solidarno odgovoren za škodo ♪
  16.      solúcija  -e ž (ú) publ. izhod, rešitev: najti, predlagati solucijo; enostranska, konkretna solucija; solucija ekonomskega položaja, problema / bloki niso srečna solucija za ureditev spornih vprašanj na svetu ◊ farm. zdravilna raztopina ♪
  17.      soóčati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, povzročati, da se kdo sestane s kom tako, da se ne more izogniti pogovoru, odgovoru: večkrat so jo soočali z drugimi jetniki, vendar ni hotela nikogar prepoznati; soočati se s kom 2. publ. primerjati, konfrontirati: mogoče je ustvarjalno soočati tudi zelo različna stališča ● publ. članek nas sooča z nenavadnimi spoznanji seznanja; publ. tu se soočajo različni interesi se pojavljajo, kažejo soóčati se publ., v zvezi s s, z izraža, da je kdo deležen zlasti česa neprijetnega: sodobna družba se sooča z drugačnimi socialnimi problemi; ta veja gospodarstva se sooča z novimi težavami ♪
  18.      soočeváti  -újem nedov. (á ȗ) soočati: soočevati očividce / na takih srečanjih so strokovnjaki soočevali svoja mnenja in izkušnje primerjali, konfrontirali / publ. učitelji se soočujejo z interesi učencev se seznanjajo ♪
  19.      sòplezálka  -e [u̯k in lk] ž (ȍ-ȃ) ženska oblika od soplezalec: poskušal je rešiti onemoglo soplezalko ♪
  20.      sóšica  tudi sôšica -e ž (ọ́; ó) manjšalnica od soha 3: rešilni čolni na sošicah ♪
  21.      sovpádanje  -a s (ā) glagolnik od sovpadati: sovpadanje revolucionarnih gibanj v različnih deželah / usodno sovpadanje dogodkov usodna istočasnost / sovpadanje in razhajanje študentskih interesov z interesi družbe ♪
  22.      sovrážen  -žna -o prid. (ā) 1. ki ima, kaže do koga zelo nenaklonjen čustveni odnos, navadno združen z željo škodovati mu: sovražen človek; sovražen in prijateljski / sovražni narodi / sovražna dejavnost, propaganda; pren. sovražna usoda // ki vsebuje, izraža tak odnos: sovražen pogled; njegovo vedenje je sovražno / sovražen molk; sovražno čustvo / sovražen namen 2. z dajalnikom usmerjen, delujoč proti temu, kar izraža dopolnilo: novim idejam, napredku sovražen človek; postajati čemu vedno bolj sovražen / ekspr.: potresi, povodnji in druge človeku sovražne sile; življenju sovražne snovi 3. nanašajoč se na sovražnik 3: napadati sovražne postojanke; sabotaže na sovražnem ozemlju / sovražno letalo / odbijati sovražne sile / vrh ni več v sovražnih rokah ♦ voj. četrta sovražna ofenziva od 20. januarja do 5. maja 1943 v Bosni in Hercegovini 4. ekspr. grozeč, nevaren: sovražni oblaki; sovražno šumenje narasle reke ● publ. vreme je bilo plezalcem sovražno med plezanjem je bilo vreme zelo neugodno sovrážno prisl.: sovražno gledati; biti sovražno razpoložen ♪
  23.      sovrážnik  -a m (ȃ) 1. kdor ima, kaže do koga zelo nenaklonjen čustveni odnos, navadno združen z željo škodovati mu: ta človek je njegov sovražnik; nimam sovražnikov; ekspr. smrtni, zagrizen sovražnik; prijatelj in sovražnik / pes in mačka sta si sovražnika / osebni, politični sovražnik 2. s prilastkom kdor je usmerjen, deluje proti koristim česa: biti sovražnik domovine, revolucije / ta država je naš sovražnik; star. avstrijske dežele je spet ogrožal dedni sovražnik — Turek / sovražnik napredka, svobode / notranji, zunanji sovražniki države; ekspr. boj proti razrednemu sovražniku proti sovražnikom delavskega razreda // kdor čuti odpor, veliko nenaklonjenost do česa: biti sovražnik nasilja; sovražnik omahljivosti in popustljivosti / je sovražnik žensk 3. nasprotna stran v oboroženem spopadu, vojni: sovražnik je vdrl v državo; ne vdati se sovražniku; napasti, premagati sovražnika; spopad s sovražnikom / publ. potopiti, sestreliti sovražnika sovražno ladjo, letalo / kot povelje sovražnik s čela, za — boj // pripadnik te strani: pet sovražnikov je bilo ubitih, drugi so se umaknili 4. ekspr., s prilastkom kar ovira, preprečuje zlasti kaj pozitivnega: tako malomaren odnos je sovražnik uspeha 5. ekspr., s prilastkom kar povzroča velike težave, škodo: ta bolezen je še vedno naš največji sovražnik; potresi, suša in drugi sovražniki človeštva / dvom je sovražnik pravega veselja ● ekspr. tega ne privoščim niti največjemu sovražniku nikomur; evfem. on ni sovražnik alkohola rad pije alkoholne pijače ♪
  24.      spás  -a m (ȃ) zastar. rešitev: pobeg je bil zanj edini spas / spas izpod tujega jarma ♪
  25.      specialístovstvo  -a s (ȋ) knjiž. specializacija, specializiranost: vedno bolj se uveljavlja specialistovstvo / kongresi prehajajo v ozko specialistovstvo ♪

   776 801 826 851 876 901 926 951 976 1.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA