Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

reli (319-343)


  1.      nalív  -a m (ȋ) močen, navadno kratkotrajen dež: naliv je ponehal; pog. ujel nas je naliv; jesenski, pomladanski nalivi; pogosti nalivi so povzročali poplave / v tem nalivu ne moremo nikamor oditi / naliv dežja // ekspr., z rodilnikom velika količina česa ponavljajočega se v krajšem obdobju: pričakala ga je z nalivom besed; naliv nepričakovanih čestitk ga je zmedel / naliv groze in obupa ◊ gastr. tekočina z dodatki za prelivanje vloženega sadja, zelenjave ♪
  2.      naméren  -rna -o prid. (ẹ̄) ki se (z)godi zaradi določenega namena: namerno izzivanje; njegovo delovanje je očitno namerno; vzročen in nameren / namerni prekršek; namerna nejasnost, počasnost / knjiž. slučajno odkritje jih je spodbudilo k namernemu raziskovanju načrtnemu, premišljenemu ♦ lingv. namerni odvisnik odvisni stavek, ki izraža namen dejanja nadrednega stavka namérno prisl.: to vprašanje bomo namerno pustili ob strani; ustrelil ga je namerno, ne po naključju ♪
  3.      nanoréti se  -ím se dov., nanôrel se (ẹ́ í) ekspr. 1. z divjim, razposajenim tekanjem, skakanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: čez počitnice so se otroci nanoreli in nakričali 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju: za pusta se nanorijo in naplešejo ● ekspr. ker se mlad ni nanorel, je star znorel ker je bil v mladosti resen, umirjen, je začel v starosti lahkomiselno, lahkoživo živeti ♪
  4.      napástnik  -a m (ȃ) zastar. napadalec: s streli so ugnali napastnike / ne poslušaj teh napastnikov skušnjavcev ♪
  5.      napráviti  -im dov. (á ȃ) 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati / napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti / iz jabolk napraviti marmelado pridobiti / napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli / napraviti balkonu streho // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete // dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov ● ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj ◊ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad napráviti se 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je napravila na vratu; na vodi se je napravil led; od dolge hoje so se mu napravili žulji / napravila se je huda zima / napravil se je dan zdanilo se je // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je napravil; v teh nekaj letih se je zares napravila 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: napraviti se bolnega, redko bolan; napraviti se gluhega; napravil se je, da spi; napravil se je, kot da je ni videl 3. star. odpraviti se, nameniti se: napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto; napraviti se domov; hitro so se napravili za ubežniki ● pog. vreme se bo napravilo izboljšalo, ustalilo; pog. počakaj, se bo že kako napravilo uredilo; zastar. napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor zgodilo, primerilo naprávljen -a -o: kres je že napravljen; napravljen iz brona, lesa; športno napravljen moški; napravljen v črno, za gledališče; ocena, napravljena na podlagi gradiva; lepo napravljena ženska; vse je v redu napravljeno ♪
  6.      nasloníti  -slónim stil. -ím dov., naslônil stil. naslónil (ȋ ọ́, í) 1. dati, postaviti kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: nasloniti lestev na zid; nasloniti ob ograjo prisloniti / naslonil je puško na okno in ustrelil / nasloniti komolce na mizo; nasloniti hrbet na vrata; nasloniti se na lopato, palico; z vso težo se je naslonil na prijatelja; nasloniti se na zid ∙ knjiž. ladja je naslonila bok ob pomol se je z bokom dotaknila pomola; je pristala ob pomolu 2. publ., navadno v zvezi z na napraviti, da je kaj odvisno: trditve je naslonil na trdne dokaze; knjižni jezik se je naslonil na narečje / nasloniti akcijo na mlajše moči nasloníti se 1. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: nasloniti se na folkloro; prevod se je oblikovno tesno naslonil na izvirnik / proizvodnja se je naslonila na uvoz 2. s prislovnim določilom poiskati, dobiti pomoč, podporo: vodstvo se je naslonilo na preizkušene kadre; ko je bil v težavah, se je naslonil na prijatelje / nasloniti se na lastne moči 3. ekspr. uporabiti, izkoristiti kako področje bivanja, nahajanja za uspešno opravljanje določene dejavnosti, naloge: partizani so se naslonili na gozdne višine in dolgo odbijali sovražnika; levo krilo vojske se je naslonilo na breg reke ● ekspr. grem se malo naslonit, ob desetih me pa pokličite odpočit se, leč naslonívši star.: naslonivši se na steno, je začutil v hrbtu ostro bolečino naslónjen -a -o 1. deležnik od nasloniti: stal je, naslonjen na jablano, in govoril; novela je naslonjena na motiv iz ljudske pesmi; vas je naslonjena na položno pobočje 2. nav. ekspr. ki je v prostorsko neposrednem stiku s čim: severni del Italije je široko naslonjen na evropsko celino / publ. dežela je po reki naslonjena na morje povezana, zvezana z morjem ♪
  7.      naučíti  -ím dov., naúčil (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja povzročiti sposobnost za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti koga brati, pisati, šofirati; naučiti učence dobro recitirati; učitelj jih je veliko naučil / skušal ga je naučiti misliti / naučiti matematiko, zgodovino 2. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: naučiti koga lepega vedenja, vljudnosti; naučiti otroke na red / naučil je psa, da mirno počaka ● ekspr. življenje človeka marsičesa nauči čim starejši je človek, tem bolj je pameten, preudaren; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; ekspr. naučiti koga pameti navaditi pametno misliti, ravnati naučíti se s sprejemanjem znanja postati sposoben za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti se brati; jezika se je naučil iz knjig; v mestu se je naučila kuhanja / od profesorja se je marsikaj naučil // z učenjem doseči znanje, razumevanje česa: naučiti se lekcijo, pesem, slovnična pravila; naučiti se na pamet; naučiti se vse za šolo ● preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih naučèn -êna -o: naučen govor; naučena lekcija; naučen je na disciplino; odgovarjal je, kot bi bil naučen ♪
  8.      navréti 1 -vrèm dov. (ẹ́ ȅ) ekspr. 1. hitro, navadno v veliki količini priteči: kri mu je navrela iz rane / solze so jim navrele (v oči); pren. na ustnice ji je navrelo njegovo ime 2. priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: ljudje so navreli na ulice ♪
  9.      nazarénstvo  -a s (ẹ̑) um. religiozna umetnostna smer v nemškem slikarstvu v začetku 19. stoletja, ki ima za vzor umetnike zgodnje renesanse: epigoni, predstavniki nazarenstva ♪
  10.      názor  -ôra m, pod točko b) tudi názora (á ō, á) navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb a) o svetu, družbi, človeku: njegov nazor temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva; braniti, izpovedati svoj nazor, nazore; napredni, plemeniti, zastareli nazori; ekspr. imeti pametne, trezne nazore / fevdalni, meščanski, svobodomiselni nazori / zagovarjal je nazor, da so ljudje enaki, enakopravni b) v zvezi svetovni nazor o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka: svoj svetovni nazor je zgradil na evolucijski teoriji; idealistični, krščanski, marksistični, materialistični svetovni nazor / znanstveni svetovni nazor c) v zvezi življenjski nazor o vprašanjih konkretnega, vsakdanjega življenja, ravnanja: držati se svojega življenjskega nazora č) v zvezi s področjem kake vede, kakim delom stvarnosti: razložiti, zagovarjati svoj estetski, filozofski, politični nazor; nazor o literaturi, narodu, zgodovini / po svojih nazorih je hegeljanec, marksist; antropocentrizem, etatizem, humanizem in drugi nazori ♪
  11.      nečíst  -a -o prid. (ȋ ȋ) 1. v krščanskem okolju ki glede spolnosti ni v skladu z moralnimi načeli: nečiste misli; nečisto dejanje, ravnanje / nečista ljubezen 2. v nekaterih religijah ki je zaradi svojega dela in položaja v družbi brez določenih pravic: ni smel govoriti z njim, ker je nečist ● nečista žival v muslimanskem in židovskem okolju žival, katere meso je prepovedano uživati nečísto prisl.: nečisto živeti ♪
  12.      nepázoma  prisl. (ȃ) zastar. 1. zaradi nepazljivosti: nepazoma je obstrelil prijatelja 2. neopazno: rad bi se nepazoma splazil proč ♪
  13.      nèpopísen  -sna -o prid. (ȅ-ȋ) 1. nav. ekspr. ki se ne da popisati, opisati: imel je čudne, nepopisne občutke; to je bil nenavaden, nepopisen prizor; gozdovi so se prelivali v nepopisnih barvah / z vrha gore je nepopisen razgled 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: začutil je nepopisno grozo; zajelo jih je nepopisno navdušenje nèpopísno prisl.: nepopisno se razveseliti; nepopisno lepa pokrajina ♪
  14.      nesréča  -e ž (ẹ́) 1. stanje, ki povzroča duševne bolečine: družino je doletela nesreča; kriv je njene nesreče; zavedati se svoje nesreče; ne znajo si pomagati iz nesreče; spraviti koga v nesrečo; ekspr. zabredli so globoko v nesrečo / ekspr.: nakopal si je (na glavo) veliko nesrečo; ti si nam prinesel nesrečo / Prešernovi Sonetje nesreče 2. dogodek, pri katerem je človek poškodovan ali mrtev: nesreča se je zgodila danes zjutraj; povzročiti, preprečiti nesrečo; zaradi neprevidnosti je prišlo do nesreče; kraj nesreče; posledice, vzroki nesreče / avtomobilska, letalska, prometna nesreča; nesreča pri delu / publ. nesreča je zahtevala smrtno žrtev // dogodek, ki človeka zelo prizadene, navadno materialno: zadela jih je nesreča, pogoreli so; ekspr. nesreče so ga kar naprej teple; da ne bi bilo nesreč, naj stranke ne pustijo goreti plina brez nadzorstva; zaradi nesreče, ki ga je doletela, je začel piti / elementarne nesreče 3. dogodek, ki povzroča človeku zadrego, neprijeten občutek; nezgoda: na proslavi se mu je pripetila nesreča, spotaknil se je in skoraj padel / kot vzklik sreča v nesreči 4. ekspr. človek, ki pogosto naredi kaj neprimernega: ta nesreča se je spet napila / kot nagovor nesreča nesrečna, kaj si storil 5. v prislovni rabi izraža a) v zvezi po nesreči da se dejanje zgodi brez določenega namena: po nesreči je dregnil v luč; po nesreči prevrniti, razbiti posodo / to se je zgodilo po nesreči b) v zvezi na nesrečo obžalovanje, sočustvovanje: na nesrečo je premlad, razburljive narave; na nesrečo ga imajo za neumnega ● ekspr. nesreča je hotela, da je izgubil stavo zgodilo se je; ekspr. nesreča ga spremlja vse življenje vse življenje je nesrečen; ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno; ekspr. biti komu v nesrečo povzročati mu neprijetnosti, težave; drži se kot kup nesreče obupano, žalostno; ekspr. nesreča človeka izmodri; prijatelja spoznaš v nesreči; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. nesreča nikoli ne počiva vedno se lahko pripeti kaj slabega; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim ♪
  15.      nèupíranje  -a s (ȅ-ȋ) kar je nasprotno, drugačno od upiranja: neupiranje določbam, predpisom ♦ filoz. nauk o neupiranju religiozno-filozofski nauk L. N. Tolstoja, da se mora zlo sprejemati brez upiranja ♪
  16.      neváren  -rna -o prid., nevárnejši (á ā) 1. ki lahko povzroči nesrečo, škodo ali kaj slabega, neprijetnega sploh: nevarni poskusi z razstrelivom; ta plin je nevaren; škarje so za otroke nevarne / nevaren ovinek; narasla reka postaja nevarna; na tem odseku je cesta smrtno nevarna / družbi, za družbo nevarni pojavi; biti v nevarnem položaju; zdravju nevarno delo škodljivo / to je nevaren človek / nevarna žival ki rada napada 2. o katerem se domneva, da bo imel za koga slabe, hude posledice: nevarna bolezen, poškodba; rana je smrtno nevarna; nevarno prehitevanje; plezanje po skalah je pozimi nevarno / nevarne grožnje / pogovor se je zasukal v nevarno smer ♦ med. nevarna novotvorba 3. ekspr. o katerega dobrem, pozitivnem uspehu za prizadetega se dvomi: ta tvoj načrt, poskus je nevaren 4. ekspr. ljubezensko, spolno zelo privlačen: to je nevarna ženska; biti nevaren za žensko srce / njemu ni nobena ženska nevarna ● ekspr. fant je zdaj v nevarnih letih v puberteti nevárno 1. prislov od nevaren: nevarno zboleti; nevarno strme stopnice 2. v povedni rabi izraža a) veliko verjetnost, da se bo zgodilo kaj slabega, neprijetnega: nevarno je, da se bo v takem vremenu prehladil b) neprimernost, škodljivost česa: takrat je bilo nevarno govoriti resnico; sam.: to ni nič nevarnega ♪
  17.      nèzgôrel  tudi nèzgorèl in nèzgorél -éla -o [eu̯] prid. (ȅ-ó ȅ-ẹ́; ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́) ki ni zgorel: nezgoreli ostanki sveč / nezgorel plin ♪
  18.      nítrocelulóza  -e ž (ȋ-ọ̑) kem. nitrat celuloze: izdelovati razstrelivo iz nitroceluloze ♪
  19.      ob...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obiti, objahati / občrtati, obkvačkati / obkositi, obžeti / oblepiti, obložiti b) usmerjenosti dejanja mimo česa: objadrati, obplezati c) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: obhoditi, obletati č) izgube, odstranitve česa: obglodati, obklesati, obrati / obstreliti / obrabiti d) nastopa stanja ali usmerjenosti dejanja v stanje, kot ga nakazuje osnovni glagol: obležati, obmirovati, obviseti / obnoviti / obnoreti e) nadaljevanja stanja, kot ga nakazuje osnovni glagol: občepeti, obsedeti f) deležnosti tega, kar izraža osnova: obdavčiti, obljuditi, oborožiti g) same dovršnosti: občutiti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obdaritev, obhod, obtožba 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: obcesten, občasen, obletnica ♪
  20.      občutíti  in občútiti -im dov. (ȋ ú) 1. čutno dojeti lastnosti predmetnega sveta: občutiti toploto zakurjene sobe; občutiti tresljaje zemlje, utrip srca / občutiti s prsti vzbokline / ekspr. njegove oči ničesar več ne občutijo 2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: občutil sem, da nisem sam v sobi / ekspr. moja duša je občutila, da se bo to zgodilo / intuitivno občutiti / v tem trenutku je občutil, da pripada zemlji spoznal, dojel // s čustvi dojeti: prej ni narave ne videl in ne občutil; pesnika je šele v zrelih letih prav razumel in občutil 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso občutili osti njegovih besed / na trgu se že občuti znižanje cen opazi 4. imeti, doživeti čustva, občutke: občutiti srečo, žalost; ni hotela izdati, kar je ob tem srečanju občutila / hvaležnosti, ki so jo izražale njene besede, v resnici ni občutil 5. doživeti, navadno kaj neprijetnega, hudega: mladina še ni občutila pomanjkanja; vsega tega gorja še niste občutili; občutiti gospodarsko krizo; zelo je občutil očetovo nejevoljo 6. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: občutiti bolečine v nogi; ni občutil ne lakote ne žeje / občutiti ljubezen do koga; občutiti strah pred čim // izraža čustveni odnos, kot ga nakazuje določilo: pokrajino je občutil tujo; moteče občutiti enakomeren naglas pri pesmi; vdanost ljubezni je občutil kot podložnost ● ekspr. večkrat sem občutil njegove pesti večkrat me je natepel; ekspr. njegova denarnica bo podražitev krepko občutila zaradi podražitve bo potrošil dosti več; to sem občutil sam na sebi sem sam doživel občúten -a -o: skušala si je razložiti občuteni nemir; globoko občutene pesmi; prisl.: občuteno igrati ♪
  21.      obésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti ♦ teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno // usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi // pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek 3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro 4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž 5. nar. povesiti, nagniti: rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi ● ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati obésiti se 1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj / smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase 2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha // v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čimprej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride 3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo ● ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati obéšen -a -o: na drevesce obešeni okraski; obešene slike; našli so ga obešenega ♦ avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso ♪
  22.      obgláviti  -im dov. (á ȃ) usmrtiti z odstranitvijo glave: nekatere so ustrelili, druge obglavili / obglaviti z giljotino; pren. politično obglaviti // odstraniti glavo: obglaviti zaklano žival obglávljen -a -o: biti obglavljen; najti obglavljeno okostje ♪
  23.      obléka  -e ž (ẹ̑) 1. izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: sešiti obleko; sleči obleko; arabska, baročna obleka; svilena, volnena obleka / delovna, kopalna, športna obleka; dvodelna obleka; poletna, zimska obleka; potapljaška, vesoljska obleka; obleka za doma; obleke po meri narejene za določeno osebo 2. oblačilo, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa a) moškega: pomeril je več oblek, preden je eno kupil / moška obleka b) ženske: šivilja ji dela, šiva novo obleko; obleka in kostim / dolga večerna obleka ki sega (skoraj) do tal; plesna obleka; srajčna obleka / ženska obleka 3. ed. oblačila, ki se nosijo navadno nad spodnjim perilom: tu prodajajo obleko, tam pa spodnje perilo / omara za obleko 4. ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: časopis je dobil novo obleko; odeti etiko v religiozno obleko ● ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; ekspr. kos ima lepo črno obleko perje; ekspr. po dveh letih je spet oblekel civilno obleko postal civilist; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. skočiti v obleko hitro se obleči; šalj. bila je v Evini obleki naga, gola; knjiž. slovenski duh v latinski obleki izražen v latinskem jeziku; obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis ♪
  24.      obležáti  -ím dov. (á í) 1. ostati v ležečem položaju: pijanec je sredi ceste padel in obležal; obležati kot mrtev; obležati kot snop, vreča // ostati v takem položaju a) zaradi določene poškodbe, izgube življenja: stepli so se in eden je obležal; obležati v krvi b) zaradi bolezni: dobila je vročino in obležala; obležati za dva meseca; obležati za pljučnico // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: udaril je z glavo ob zid in mrtev, nezavesten obležal 2. ostati na podlagi z daljšo, širšo stranjo: vse drogove so postavili, le eden je obležal / odšli so, listek pa je neopažen obležal na tleh // ostati kje sploh: smrad je dolgo časa obležal nad dolino / z oslabljenim pomenom senca nezaupanja je obležala med njima 3. navadno s prislovnim določilom obstati v ležečem položaju: kovanec se je zatrkljal po tleh in obležal v kotu; priletel je šopek in obležal pri njenih nogah 4. redko uležati se: pustiti gnoj obležati; sadje bo okusno, ko se obleži ● ekspr. roman je obležal v urednikovi miznici ni bil objavljen; sneg je obležal ni skopnel; pismo je obležalo na pošti ni bilo dostavljeno; ekspr. obležal je na Doberdobu padel je, bil (v boju) ubit; ekspr. povej, kaj ti je obležalo na duši, na srcu kaj te teži, vznemirja; ekspr. ta krivica mu je obležala na duši zaradi te krivice se čuti krivega; se čuti prizadetega; ekspr. ta naloga je obležala na njegovih ramenih za to nalogo je ostal odgovoren on; ekspr. marsikateri jelen je že obležal pod njegovo kroglo marsikaterega jelena je že ustrelil; pog., ekspr. ta človek mi je obležal v želodcu mi je ostal zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; jed mi je obležala v želodcu ostala dlje časa neprebavljena obležán -a -o: obležano vino ♪
  25.      oblíka  -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov 6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj 7. lingv. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec ● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., redko dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., redko livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje ◊ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala ♪

   194 219 244 269 294 319 344 369 394 419  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA