Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

reki (294-318)


  1.      trájati  -am nedov. (ȃ) 1. s prislovnim določilom biti, obstajati v času, ki ga izraža določilo: pogajanja so trajala ves mesec; proslavljanje je trajalo tri dni; predstava ne traja dolgo; koliko časa je trajalo premirje / pouk se začne ob osmih in traja do enih; njuno prijateljstvo je trajalo do pozne starosti 2. biti, dogajati se, potekati brez prekinitve, nehanja: nobena stvar ne traja večno / bolezen kar traja; suša traja dalje / čim dalj je trajal boj, tem hujši je bil; pogovori še trajajo / ekspr. taka zamera traja dolgo traja ● redko ti čevlji trajajo se ohranjajo; so trpežni; redko ta pričeska dolgo traja je obstojna ◊ lingv. dejanje traja ali se ponavlja trajajóč -a -e: več let trajajoča okupacija; le trenutek trajajoče razburjenje ♪
  2.      trájen  -jna -o prid., trájnejši (ā) 1. ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo obdobje: dobiti kaj v trajno last; trajna opustitev železniške proge; trajna skupnost ljudi; knjiga trajne vrednosti / trajna rešitev problema dokončna; trajna naselitev stalna // ki traja, obstaja brez prekinitve, prekinitev: trajna obremenitev; trajna potreba po zraku / ob trajnejšem vetru se rastlina izsuši 2. ki zaradi svojih lastnosti lahko obstaja, se uporablja dalj časa: zidati hiše iz trajnejših materialov; postaviti trajne objekte / taka ljubezen ni trajna; dati dijaku trajnejše znanje // ki se ne da odpraviti: trajne posledice; trajne poškodbe ● ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest; publ. s tem delom si je postavil trajen spomenik zaradi pomembnosti tega dela ne bo pozabljen; v osmrtnicah ohranili ga bomo v trajnem spominu ne bomo pozabili nanj ◊ bot. trajna rastlina trajnica; fin. trajni nalog pismeno naročilo komu za poravnavo ponavljajočih se obveznosti z naročnikovega računa; fiz. trajni magnet magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti; trajna deformacija deformacija, ki traja tudi po prenehanju delovanja sile, ki jo je povzročila; friz. trajna ondulacija ondulacija, po kateri ostanejo lasje sorazmerno dolgo nakodrani, zviti; gastr. trajna klobasa, salama klobasa, salama, ki ostane daljši čas užitna, dobra; geogr. trajna snežišča; jur. trajna izguba pravic; lingv. trajni glagol nedovršni glagol, ki izraža nepretrgano trajajoče dejanje trájno prisl.: trajno ohraniti v spominu; trajno žareča peč trájni -a -o sam.: dati komu kaj trajnega; na svetu ni nič trajnega ♪
  3.      transmisíja  -e ž (ȋ) 1. strojn. prenos moči s pogonskega stroja na delovne stroje po gredeh, jermenih in jermenicah: prekiniti transmisijo; hitrost transmisije // gredi, jermenici in jermen za ta prenos: zgrabila ga je transmisija; pasti med transmisije; brnenje transmisij / nasaditi kolo na transmisijo gred za ta prenos 2. publ. organizacija, dejavnost za prenašanje, posredovanje odločitev, vplivov višjih organov, političnih sil: te organizacije so samo transmisije; transmisije države, partije 3. publ., navadno s prilastkom kar kaj prenaša, posreduje: tudi družina je transmisija vrednot in norm / izobrazba je transmisija napredka ● knjiž. transmisija idej prenos, posredovanje ♪
  4.      transportírati  -am nedov. in dov. (ȋ) prepeljavati, navadno kaj večjega, težjega: transportirati blago, živino; transportirati z ladjo, s tovornjakom / transportirati les po reki; na nosilih transportirati ranjenca v dolino prenesti / kri transportira hrano po žilah prenaša // pod nadzorstvom, stražo prepeljavati kam, navadno večjo skupino ljudi: transportirati izgnance, ujetnike; transportirati v taborišče, zapor ◊ fot. transportirati film premikati filmski trak v fotografskem aparatu transportíran -a -o: transportirani ljudje ♪
  5.      tranziénten  tudi transiénten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž., redko prehoden: tranzientno obdobje ♦ elektr. tranzientni preklop prehod z enega tokokroga na drugega brez prekinitve tokokroga; prehodni preklop ♪
  6.      trása  -e ž (ā) smer, potek prometnega objekta, napeljave na terenu: določiti, spremeniti traso daljnovoda; vrisati traso ceste // površina, po kateri poteka tak objekt: zaznamovati traso s količki; dolžina, širina trase / trasa ceste poteka ob reki / začeti delati, kopati na trasi; pripeljati mehanizacijo na traso; urejati kanalizacijo ob trasi ♪
  7.      tŕgati  -am stil. tŕžem nedov. (ŕ ȓ) 1. s sunkovitimi potegi, vlečenjem delati iz česa dva ali več delov: trgati nit, papir; trgati razvaljano testo; trgati na koščke; trgati volno v kosme; trgati tkanino podolgem; trgati in striči / trgati šive, vezi; ekspr. pes je trgal verigo si je prizadeval pretrgati jo; ne trgaj knjige ne uničuj s trganjem // s sunkovitimi potegi, vlečenjem ločevati od večje količine: trgal je papirčke in jih metal na tla / žival je z zobmi trgala meso 2. ekspr. delati, da kaj ni več strnjeno, celo: trgati obroč zasledovalcev; vozila so trgala sprevod / veter trga oblake / bliski so trgali temo / rafali so trgali tišino prekinjali / njeno pripovedovanje je trgal jok prekinjal // ločevati, deliti: doline so trgale pokrajino / posestva ne bo pustil trgati deliti 3. z rabo, uporabo delati, da kaj ni več celo: trgati čevlje s hojo po ostrem kamenju; ker je fizično delal, je hlače hitro trgal // delati, povzročati, da kaj ni več celo sploh: trnje mu je trgalo obleko / ekspr.: ostre skale so trgale čolnom dna; tanki so trgali asfalt / ekspr. volk je trgal svoj plen 4. s sunkovitimi potegi, vlečenjem odstranjevati iz česa, s česa: trgati gumbe s plašča; trgati liste iz zvezka; trgati plakate z zida / trgati kose mesa z ražnja / trgati jagode z grozda; v roki ima marjetico in trga list za listom puli // s sunkovitimi potegi spravljati z drevesa, rastline: trgati češnje; trgati koruzne storže s stebla / trgati najlepše cvetove / popoldne bodo trgali jabolka, ribez obirali; letos so trgali v lepem vremenu imeli trgatev // s sunkovitimi potegi ločevati od tal: trgati jurčke; trgati plevel, rože 5. s sunkovitimi potegi, vlečenjem spravljati iz prijema: trgati komu knjigo iz roke; trgal ji je otroka iz naročja; trgala je svojo roko iz njegove; pren., ekspr. trgati komu oblast iz rok // ekspr. spravljati koga iz neprijetnega stanja: trgati ljudi iz brezčutnosti, nevednosti; počasi se je trgal iz revščine 6. ekspr. delati, povzročati a) da je kdo manj skupaj s kom: trgati očeta domu, družini; delo ga je trgalo od žene; trgati se od družbe b) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je trgal od nje; v tujini se je trgal od domačih c) da kdo manj dela kaj: trgati koga od dela; šport ga trga od študija 7. zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati: vsak mesec mu trgajo od osebnih dohodkov; trgati komu petino plače 8. brezoseb. imeti sunkovite bolečine: trga ga po rokah, zobeh; trga jo v križu, rami ● ekspr. otrokov jok ji je trgal srce jo je čustveno zelo prizadeval; ekspr. kašelj mu je trgal pljuča zelo je kašljal; ekspr. škripanje koles mu je trgalo ušesa, živce mu je bilo zelo neprijetno; ekspr. voda je trgala bregove s silo v kosih odstranjevala; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. dolga leta je trgal hlače na uredniškem stolu je bil urednik; pog. trgati hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. pisatelj trga maske z obrazov malomeščanov kaže njihovo pravo, resnično bistvo; ekspr. trgati komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. noge komaj trga od tal zelo težko hodi; ekspr. trgati verige suženjstva osvobajati se suženjstva; ekspr. trgati si od ust prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin tŕgati se 1. biti v stanju, ko kaj ni več strnjeno: vrste so se trgale / megla se trga; oblaki se trgajo 2. biti v stanju, ko kaj zaradi rabe, uporabe ni več celo: jopica se na komolcih trga; krilo se trga po šivih; vrv je preperela in se trga 3. s sunkovitimi potegi si prizadevati se osvoboditi: konji so se trgali in rezgetali; pes se trga z verige 4. ekspr. odhajati, oddaljevati se: posamezniki so se drug za drugim trgali od skupine // s predlogom težko zapuščati kaj, se poslavljati od česa: trgal se je od prejšnjega življenja / naši ljudje so se težko trgali od domovine, s svoje zemlje 5. ekspr. v presledkih prihajati: tanki so se trgali iz soteske; izza ovinka so se trgale zelene uniforme / iz megle, mraka so se trgale postave postajale vidne, se počasi prikazovale 6. ekspr. ruvati se: fantje se radi trgajo / trgala sta se za žogo / otroci so se trgali za bonbone prerivali, pulili / trgata se zaradi njive prepirata // v zvezi z za zelo si prizadevati pridobiti koga za sodelovanje: trgali so se za tega strokovnjaka; zanj so se kar trgali s ponudbami // prizadevati si za kaj, potegovati se za kaj: trgati se za čast, plačilo; trgati se za oblast 7. ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se trga; njegova upornost se je začela trgati / trgati se v sebi ● ekspr. besede, stavki so se mu trgali iz ust govoril je težko, pretrgano; ekspr. glas se mu trga močno spreminja jakost; ekspr. srce se ji je trgalo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; ekspr. iz kovačnice so se trgali udarci kladiva se je slišalo udarjanje kladiva; ekspr. v njej se vse trga doživlja veliko duševno krizo; ekspr. iz njenih prsi se je trgalo ječanje je prihajalo v presledkih trgáje star.: trgaje cvetje, je prepevala trgajóč -a -e: govoril je s trgajočim se glasom; srce trgajoč pogled tŕgan -a -o: trgani koščki papirja ♦ tekst. trgana volna volna, dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in pletenin ♪
  8.      trstíkovec  -vca m (í) redko trstika, trst: ob reki raste trstikovec / stol iz trstikovca ♪
  9.      túš 4 -a m (ȗ) šport., pri rokoborbi položaj, ko se nasprotnik z lopaticami dotakne tal: po tušu sodnik prekine dvoboj / premagati nasprotnika s tušem ♪
  10.      uíti  uídem dov., ušèl ušlà ušlò tudi ušló (í) 1. kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: nekaj zapornikov je ušlo; zaradi grobega ravnanja je ušel; ponoči, večkrat uiti // kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, oditi: uiti iz taborišča; uiti od doma, čez mejo, v tujino / ptič je ušel iz kletke // ekspr. kljub nasprotovanju iti, oditi: dečki so ušli na igrišče; otrok rad uide k reki / sin je zaradi pretežkega dela ušel s kmetije / pes mu je ušel; pazi, da ti voz ne uide po bregu 2. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: ušel je, ko so začeli govoriti o njem; ko je to slišala, je ušla iz sobe 3. ekspr. nezaželeno izteči: vse vino je ušlo; iz soda je ušla večja količina nafte / iz jeklenke je ušel plin 4. ekspr., z dajalnikom s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: uiti napadalcem, zasledovalcem; zdaj mi ne bo več ušel // umakniti se pred čim, izmakniti se čemu: komaj smo ušli padajočemu kamenju / uiti nevihti / uiti nevarnosti, poškodbi / težko je uiti svoji usodi / za to mu kazen ne uide bo kaznovan; pren. rad bi ušel sam sebi; želel je uiti resničnosti // žarg., šport. premikajoč se priti v tak položaj, da osebka ostali tekmovalci ne morejo ujeti, dohiteti: najboljši kolesar je kmalu ušel vodilni skupini; zmagovalec je že ušel zasledovalcem / nogometno moštvo je ušlo najboljšim na lestvici ima tako visoko število točk, da jih drugi ne morejo doseči 5. ekspr., z dajalnikom nezaželeno se premakniti s prvotnega, navadnega mesta: naramnica mu je ušla z rame; kodri so ji ušli na čelo; hlače so mu ušle pod pas 6. ekspr., z dajalnikom nezaželeno priti, se pojaviti: iz ust so mu ušli pritajeni kriki // nehote, proti svoji volji izreči, reči: iz ust, z jezika mu je ušla grda beseda, kletev / brezoseb.: kje pa je prej bil, mu je ušlo; skoraj bi mu naglas ušlo, da je vsega kriv sosed 7. ekspr., z dajalnikom usmeriti se, kamor ni zaželeno: pogled ji je pogosto ušel na cesto 8. ekspr., z dajalnikom, navadno z nikalnico opaziti, zaznati: kot dobremu opazovalcu mu ni ušla nobena podrobnost / ni jim ušlo, da je nekaj narobe / njenim očem, njenemu pogledu nič ne uide / ne uide mu nobena beseda ničesar ne presliši ● ekspr. hiša je ušla plamenu ni zgorela; evfem. deset let mu ne uide obsojen bo na deset let zapora; ekspr. misli so ji ušle k fantu pomislila je nanj; ekspr. zanima ga, ali bo park ušel sekiri ali bodo v parku posekali drevje; ekspr. ušle so ji solze zajokala je proti svoji volji; pog., ekspr. srce mu je ušlo v hlače zbal se je, izgubil pogum; ekspr. zmaga mu ne bo ušla zmagal bo; ekspr. hitro se je preoblekel, da bi ušel pljučnici da ne bi zbolel za pljučnico; pog. to mu je ušlo iz glave, iz spomina tega se ne spomni več; evfem. otroku je ušlo (v hlače) je opravil malo, veliko potrebo; ekspr. vlak ji je ušel pred nosom je odpeljal, ko je bila že blizu; ekspr. pri pregledovanju mu je ušlo nekaj napak je spregledal ♪
  11.      úra  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč // navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro) // začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro) / avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote 2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, žarg., ekon. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure 3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj izprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; žarg., voj. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov / šolska, učna ura / žarg.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika 4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h/ ekspr. uživati ure mladosti 5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala 6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure 7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino // navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok 8. žarg. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem ● šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi ◊ biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja ♪
  12.      ustáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / miličnik je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal // narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze 2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči / ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev 4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga / ekspr. ustaviti korak ustaviti se ◊ avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; jur. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad ustáviti se 1. prenehati se gibati, premikati: avtomobil, dvigalo se ustavi; vlak se na tej postaji ne ustavi; ustaviti se sredi ceste, pred hišo; hodi težko, zato se večkrat ustavi; nepričakovano, sunkovito se ustaviti / ko se avtobus ustavi, izstopijo / kazalec tehtnice se je ustavil pri osemdesetih kilogramih / ekspr. koraki se ustavijo pred vrati // prenehati teči: kri se mu ni hotela ustaviti / ekspr. solze so se ji ustavile 2. prenehati delati, delovati: motor, stroj se nenadoma ustavi; ura se mi je ustavila, naviti jo je treba / če ne bo surovin, se bo tovarna ustavila bo prenehala obratovati / ekspr. sredi stavka se mu pero ustavi neha pisati // prenehati delati kaj sploh: ustaviti se sredi dela 3. prenehati potekati, se razvijati: delo, napredovanje se je ustavilo; z modernizacijo vasi se je odseljevanje ustavilo / na tej stopnji se je razvoj ustavil / dolžina kril se je ustavila pod kolenom se ni naprej krajšala 4. s prislovnim določilom prekiniti pot in se določen čas zadržati kje: mimogrede se ustavi pri stricu; za en teden se je ustavil pri prijatelju / v tem hotelu se večkrat ustavim 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi podrobnejše obravnave, obdelave ostati daljši čas ob čem, pri čem: ustaviti se ob odgovoru, pri bistvenih vprašanjih; ta znanstvenik se ni ustavil samo pri atomu / razprava se je ustavila tudi ob tem vprašanju je zajela tudi to vprašanje; misel se mu je ustavila pri očetu spomnil se je očeta; začel je razmišljati o očetu 6. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: meso se mu je ustavilo; že po nekaj žlicah se mi je ustavilo / najedel se je štrukljev, da se mu je ustavilo 7. star. upreti se: ustaviti se obsodbi, predlogu / ustaviti se komu v obraz ● ekspr. zdelo se ji je, da se je čas ustavil da mineva zelo počasi; ekspr. v tej deželi se je čas ustavil ni nikakršnega napredka; ekspr. kadar se mu delo ustavi, odide na sprehod kadar ne more, ne zna več delati naprej; ekspr. pogled se mu ustavi na neznancu začne gledati neznanca; ekspr. srce se ji je ustavilo, ko jih je zagledala zelo se je prestrašila ustavívši zastar.: ustavivši kolovrat, reče ustávljen -a -o: ustavljen promet; preiskava je ustavljena ♪
  13.      ustávljanje  -a s (á) glagolnik od ustavljati: ustavljanje tovornjakov, voz / ustavljanje vlakov na postaji / ustavljanje krvi / ustavljanje prodaje, proizvodnje / voziti brez ustavljanja; tu je ustavljanje prepovedano / ustavljanje po gostilnah, v hotelih ♦ avt. črta za ustavljanje neprekinjena prečna črta, pred katero mora voznik vozilo ustaviti; pot ustavljanja pot od trenutka, ko voznik zazna določen signal, nevarnost, do trenutka, ko se vozilo ustavi ♪
  14.      ustávljati  -am nedov. (á) 1. delati, povzročati, da se kaj preneha gibati, premikati: ustavljati avtomobil, konja / miličniki so ustavljali vsa vozila; z roko ustavljati; elipt. ustavljam, ustavljam, pa noben voznik ne ustavi / ustavljati mimoidoče // delati, povzročati, da kaj preneha teči: ustavljati ranjencu kri / ekspr. s šalami ustavljati solze 2. delati, povzročati, da kaj preneha delati, delovati: ustavljati motor, stroj / zaradi pomanjkanja surovin ustavljati tovarne 3. delati, povzročati, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: ni mogel brati, pripovedovati, ker so ga ves čas ustavljali / ljudje so govornika pogosto ustavljali / ekspr. ponos mu je ustavljal korak 4. delati, povzročati, da postaja dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, počasnejše ali da preneha: tovarne ustavljajo delo, proizvodnjo / ustavljati krvavitev / miličniki so ustavljali promet / elipt.: ustavljati kredite, pokojnine prenehavati jih dajati, izplačevati; ustavljati ogenj preprečevati njegovo širjenje; gasiti ga ustávljati se 1. prenehavati se gibati, premikati: na vrhu klanca so se težko naloženi vozovi ustavljali / na tej postaji se ustavljajo vsi avtobusi, vlaki / ustavljati se s pogledom na kom // prenehavati teči: kri se ranjencu že ustavlja 2. prenehavati delati, delovati: kolovrat, stroj se ustavlja / ura se pogosto ustavlja, nesi jo k urarju / mlini, žage se ustavljajo prenehavajo obratovati // prenehavati delati kaj sploh: pripovedovalec se je večkrat ustavljal; ne ustavljajte se na pol poti, ampak uresničite svoj načrt / taki ljudje se ne ustavljajo niti pred zločinom 3. prenehavati potekati, se razvijati: bolezen se že ustavlja; napredovanje, odseljevanje se ustavlja 4. s prislovnim določilom prekinjati pot in se določen čas zadrževati kje: turisti se v mestu ob jezeru radi ustavljajo / v tej gostilni se redko ustavljam 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi obravnave, obdelave ostajati daljši čas ob čem, pri čem: razpravljavci se ustavljajo pri različnih vprašanjih / misel se mu ustavlja tudi pri znancih 6. povzročati stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: enolična hrana se človeku začne kmalu ustavljati; pijača, žganje se mu ustavlja 7. star. upirati se: ustavljati se napadalcu, oblasti; ustavljati se nasprotniku z besedami, orožjem; odločno, uspešno se ustavljati komu / hrast se ustavlja vsem neurjem kljubuje ● ekspr. televizijska kamera se ustavlja na obrazih, rokah snema obraze, roke; ekspr. ob teh dogodkih, podatkih se človeku ustavlja pamet teh dogodkov, podatkov človek ne more razumeti; ekspr. kadar se ti delo začne ustavljati, prenehaj in se odpočij kadar ne moreš, ne znaš več delati naprej ustavljáje: ustavljaje voz se spotakniti; ustavljaje se na vsakem koraku, priti na vrh ustavljajóč -a -e: stati ob robu ceste, ustavljajoč avtomobile ♪
  15.      utápljati  -am nedov. (ā) 1. delati, da pride kaj pod (vodno) gladino: po starem običaju so lutko utapljali ali sežigali; plen so skrivali tako, da so ga utapljali v reki // usmrčevati s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: utapljati odvečne mladiče; žrtve so utapljali v bazenu; ljudje so se iz obupa utapljali ali obešali 2. ekspr. delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utapljati revščino, žalost v pijači 3. ekspr. delati, da kaj postaja del tega, eno s tem, kar izraža določilo: utapljati posameznika v množico / utapljati zgodovino filozofije v zgodovino ideologije utápljati se 1. izginjati pod (vodno) gladino: listi so se utapljali in padali na dno // nehote prihajati pod (vodno) gladino in se dušiti zaradi vdiranja vode v pljuča: ponesrečenec je še enkrat splaval na površje, potem pa se je začel utapljati 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: utapljati se v sreči, žalosti / ljudstvo se utaplja v nevednosti; mesto se utaplja v smeteh je zelo nasmeteno / utapljati se v črne misli / utaplja se v kupih papirja ima zelo veliko (pisarniškega) dela ● ekspr. slovenski meščani so se utapljali v nemškem jezikovnem morju postajali so sestavni del nemškega naroda in se prenehavali šteti za pripadnike svojega naroda; ekspr. vrhovi se utapljajo v megli vrhove prekriva megla; ekspr. jokala je, da se je kar utapljala v solzah močno, silovito; ekspr. njegov obraz se utaplja v tolšči je zelo debel utapljajóč -a -e: rešil je utapljajočega se otroka ♪
  16.      utonítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od utoniti: utonitev v reki ♪
  17.      utopljeník  -a m (í) nar. vzhodno utopljenec: po reki je priplaval utopljenik ♪
  18.      valíž  -a m (ȋ) star. 1. okroglo kamenje, prod: valiž in blato ob reki 2. debel človek: valiž se je jezil in skakal ♪
  19.      varikína  -e ž (ȋ) varekina: odstraniti madež z varikino ♪
  20.      varoválka  -e [tretji pomen u̯k in lk] ž (ȃ) 1. priprava, ki prekine tokokrog, kadar je jakost toka prevelika ali ob kratkem stiku: izključiti, odviti, zamenjati varovalko; kapa, vložek varovalke / varovalka je pregorela / avtomatska varovalka pri kateri se s pritiskom na gumb spet vzpostavi tokokrog; glavna varovalka plombirana varovalka, ki stoji pred števcem; pren., knjiž. lepega dne je pregorela varovalka njegovega potrpljenja 2. voj. del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem: odpreti, zapreti varovalko na puški, revolverju / odviti varovalko bombe 3. redko varuhinja: varovalka otroka ◊ elektr. staljiva varovalka v kateri se žica stali in tako prekine tokokrog; fiz. varovalka za deset amperov; teh. plinska varovalka ki zapre dovod plina v gorilnik, ko plamen nezaželeno ugasne ♪
  21.      vás  -í ž (ȃ) navadno manjše naselje, katerega prebivalci se ukvarjajo večinoma s kmetijstvom: vas ima sto prebivalcev; vas leži ob reki; domača, rojstna vas; hribovska, zakotna vas; vas Vrhpolje; gospodarska poslopja v vasi / ribiška vas / hoditi po vasi / živeti na vasi / fantje na vasi pojejo na prostem v središču vasi; novica se je hitro razširila po vasi med prebivalci vasi; ekspr. vsa vas govori o tem vsi prebivalci vasi ● iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. zakulisne igre so mu bile tedaj še deveta vas jih še ni poznal; šalj. Ljubljana je bila takrat še dolga vas majhno, provincialno mesto; olimpijska vas naselje, v katerem stanujejo tekmovalci, udeleženci olimpijskih iger; knjiž. to so le Potemkinove vasi kar je narejeno, prikazano, da se ustvari lažen pozitiven vtis; ekspr. to je zame španska vas to mi je popolnoma neznano; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano ◊ geogr. gručasta, obcestna, središčna vas ♪
  22.      véčen  -čna -o prid. (ẹ̄) 1. ki obstaja brez začetka in brez konca: materija, njena oblika je tudi energija, je večna; večno vesolje / v krščanstvu večna ljubezen, modrost ljubezen, modrost kot božja lastnost, ki nima ne začetka ne konca 2. ki obstaja brez konca: nobena stvar na svetu ni večna / v krščanstvu: posmrtno večno trpljenje, veselje; duša ima večno življenje / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; večna luč naj mu sveti 3. katerega obstajanje traja časovno neomejeno in brez prekinitve: večno spreminjanje vsega, kar je / v pravljicah tam je večna pomlad / večni led, sneg led, sneg, ki stalno pokriva površje zemlje / ekspr.: živeti v večnem strahu; biti v večnih denarnih težavah 4. veljaven in isti v vseh časih: večni zakoni narave; večna resnica; večna načela 5. nav. ekspr. ki traja do konca življenja, obstajanja koga: spominjati se koga z večno hvaležnostjo; obljubiti si večno ljubezen, zvestobo / sporazum o večnem prijateljstvu med državama / v osmrtnicah ohranili ga bomo v večnem spominu / ostati komu večni dolžnik 6. ekspr. ki se večkrat pojavlja in je neprijeten, zoprn: večni opomini, prepiri; večno čakanje 7. ekspr. ki dolgo, trajno ohranja svojo lastnost, dejavnost: on je večni nemirnež, nezadovoljnež; postal je njen večni spremljevalec / večni mladenič moški, ki je videti mlajši, kot je v resnici; večni popotnik kdor pogosto potuje; človek, ki ga nemir žene po svetu; večni študent kdor dolgo časa študira; večni ženin fant, ki se kljub večkratnim nameram še ni poročil; knjiž. večni žid človek, ki ga nemir žene po svetu / v povedni rabi: ti čevlji so večni nepričakovano dolgo ohranjajo svoje lastnosti, uporabnost; gore so večne ● ekspr. za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; vznes. leči k večnemu počitku umreti; vznes. položiti koga k večnemu počitku pokopati ga; vznes. spati večni sen biti mrtev; star. zvoniti večno luč avemarijo; šalj. lovec se je preselil v večna lovišča umrl; ekspr. večno mesto Rim; vznes. oditi po večno plačilo v krščanskem okolju umreti ◊ geogr. ločnica večnega snega; rel. večni ogenj pekel; večni sodnik Bog kot sodnik; Bog je večen Bog obstaja izven časa in je v vseh časih isti; večna kazen ali večno pogubljenje večno trpljenje človeka po smrti; večna luč luč, ki neprestano gori pred tabernakljem; narediti večne zaobljube zaobljube za vse življenje; šah. večni šah šah, ki ga igralec povzroča pri vsaki naslednji potezi véčno prisl.: večno dela, se jezi; biti večno nezadovoljen; večno zelena dolina; sam.: v življenju ni nič večnega; na večno se ne bo mogel skrivati večno; za večno oditi v tujino ♪
  23.      vékomaj  prisl. (ẹ̄) 1. izraža, da obstaja kako dejanje, stanje brez začetka in brez konca: materija obstaja vekomaj / v krščanstvu Bog je vekomaj 2. izraža, da kako dejanje, stanje nima konca: nihče ne živi vekomaj / tako bo do vekomaj; to bo ostalo na vekomaj neznano / v krščanstvu: kdor veruje, vekomaj ne bo umrl; biti na vekomaj, za vekomaj pogubljen 3. ekspr., v zvezi z od izraža trajanje kakega dejstva, ki nima začetka: človek je živel od vekomaj / zemlja, od vekomaj do vekomaj naša mati // izraža trajanje kakega dejanja, dogodka, kolikor daleč sega človeški spomin: tega se človeštvo vekomaj boji / tako ravna oblast od vekomaj 4. izraža, da kako dejanje, dogajanje traja časovno neomejeno brez prekinitve: narava se vekomaj spreminja; v pravljicah tam je vekomaj pomlad 5. ekspr. izraža trajanje kakega dejanja, stanja do konca življenja, obstajanja koga: vekomaj sta si ostala zvesta; dogodka se bom spominjal vekomaj / biti dolžnik komu na vekomaj, za vekomaj // v zvezi z na, za izraža, da se kako stanje v času po uresničitvi določenega dejanja ne ponovi: država je to ozemlje izgubila za vekomaj; za vekomaj se posloviti od šole / zbogom za vekomaj / sonce svobode nam ne ugasne na vekomaj; sam.: naj se ta trenutek raztegne v vekomaj ♪
  24.      véza  -e ž (ẹ̑) žarg. zveza: veza je prekinjena; dobiti vezo po telefonu / potoval bi z vlakom, pa so slabe veze / že dolgo nima več z njo vez stikov / imeti dobre veze; službo je dobil po vezah; veze in poznanstva ● žarg. o tem nima blage veze prav nič ne ve; žarg. odgovarjati mu je brez veze nesmiselno, nepotrebno; žarg. kar tako, brez veze se je prijavil brez resnega namena ♪
  25.      visòk  -ôka -o prid., víšji (ȍ ó) 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma veliko razsežnost, ant. nizek: visok hrib, steber, zvonik; visoka gora, hiša, ograja; visoka trava; visoko drevo, naslonjalo / žival na visokih nogah; visoko čelo / biti visoke postave; visoka pričeska / visok hlebec; visok sneg / visoki čevlji čevlji, ki segajo do gležnja ali malo čez; visoki fižol fižol z ovijajočim se steblom; čevlji z visoko peto; visoko pritličje pritličje, ki je za pol etažne višine nad zemeljsko površino // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma precej oddaljen od površine: visok strop; visoka kljuka; ni dosegel visokih vej / ekspr. visoke zvezde / visok let žoge; visoka gladina vode // ki ima razmeroma veliko nadmorsko višino: visok svet; visoka planota / publ. v višjih legah je zapadel sneg na vrhovih, vzpetinah 2. navadno z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajno zgornjo in skrajno spodnjo točko: izmeriti, kako visoka je hiša; dva metra visoko drevo / sin je višji od očeta; ekspr. bil je za glavo višji od drugih / voda je visoka komaj za ped // ki izraža oddaljenost od površine v navpični smeri navzgor: dva metra visok skok 3. ki je glede na možni razpon zelo oddaljen od spodnje, izhodiščne meje: visoki davki; visoke cene, obresti; visoka produktivnost; visoka starost; visoka stopnja; visoka temperatura; karta visoke vrednosti / visoke zahteve / visoka kakovost zelo dobra; dobiti visoko oceno; izkazovati komu visoko spoštovanje veliko // ki v veliki meri ustreza določenim zahtevam: visok standard / visoka morala / visoka zavest // ki izraža velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: dogovoriti se, kako visoki smejo biti stroški; plačuje višjo najemnino kot lani 4. za katerega je značilno (razmeroma) veliko število nihajev glasilk, strune: govoriti, peti z visokim glasom; visok ton 5. ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na zelo pomembnem mestu: najvišji državni funkcionarji; visoke osebnosti iz javnega življenja / visoka služba; visoko odlikovanje / dosegel je od vseh najvišji družbeni položaj / publ.: konferenca na najvišji ravni konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav; pogovori na najvišji ravni pogovori med najvišjimi uradnimi predstavniki države // v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti na bolj pomembnem mestu: višji čini; višji organi oblasti; višji uradnik / višji strokovni sodelavec sodelavec z visoko izobrazbo, ki samostojno strokovno raziskuje in pomaga pri pripravi znanstvenih del; višje sodišče sodišče druge stopnje 6. ki je glede na stopnjo zahtevnosti najbolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko, znanost: to delo zahteva visoko strokovno usposobljenost / visoka izobrazba / visoka šola izobraževanje (v šoli), ki daje visoko izobrazbo // v primerniku ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko: zahtevati višjo usposobljenost / višja izobrazba / višja šola izobraževanje (v šoli), ki daje višjo izobrazbo; višja šola za zdravstvene delavce // v primerniku ki zajema navadno zadnje organizacijske enote kakega šolanja: poročilo o uspehu v nižjih in višjih letnikih / višji razredi osnovne šole razredi od petega do osmega razreda osnovne šole; višja gimnazija nekdaj gimnazija od petega do osmega razreda osemletne gimnazije 7. v razredni družbi ki pripada socialno uglednejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti visokega rodu; visoka družba; ekspr. visoka gospoda / srednji in višji družbeni sloji 8. glede na možnosti težko uresničljiv: visoki cilji; odpovedati se visokim željam 9. ekspr. vzvišen, nevsakdanji: višji smisel življenja / razmišljati o visokih stvareh / visoke besede / visoka čustva plemenita // domišljav, prevzeten: visok človek; visok je in nedostopen; zaradi uspeha je postal visok 10. v primerniku ki v kaki hierarhični razvrstitvi sledi prejšnjemu: napredovati v višji razred; potegovati se za višjo oceno; dobiti višje priznanje // biol. ki je glede na stopnjo razvoja poznejši, bolj popoln: višji organizmi; višje oblike življenja ● poljud. visoki c c tenorskega ali sopranskega glasu; knjiž. bil je že visok dan, ko so odšli na pot bilo je že zelo svetlo; publ. tekmovalec je segel po najvišji lovoriki je zmagal; ekspr. to je višja matematika izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober; ekspr. višja sila nepremagljiva ovira; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ◊ agr. visoka klavnost; bot. visoka pahovka visoka trava s cveti v latastem socvetju, Arrhenatherum elatius; višje rastline rastline, ki imajo razvito steblo, liste in korenine; elektr. visoka napetost napetost, ki je višja kot 1.000 voltov; fiz. visoka frekvenca; geod. višja geodezija geodezija, ki se ukvarja z določanjem lege posameznih točk na zemeljski površini in s preračunavanjem geografskih koordinat v ravnino; geogr. visoko barje barje, ki je poraslo z mahovjem; gozd. visoko redčenje redčenje, pri katerem se seka zlasti višje drevje; jur. visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; les., tekst. visoki lesk; lingv. visoki samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo z največjim pridvigom jezične ploskve; visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja; stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja; lov. visoki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; visoka preža preža na drevesu; mat. višja matematika; meteor. območje visokega zračnega tlaka; obl. visoki ovratnik ovratnik, ki sega ob vratu razmeroma visoko; šol. višji predavatelj do 1975 visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova; šport. visoki start start iz stoječega položaja; visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; tisk. visoki tisk tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; um. visoki barok; visoki relief relief, pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve; visoka jedkanica jedkanica, pri kateri se uporablja visoki tisk; zgod. visoki srednji vek obdobje srednjega veka od 9. do srede 13. stoletja; Visoka porta do ustanovitve turške republike sultanova vlada, dvor; zool. višji sesalci sesalci, katerih zarodki se razvijajo v posteljici v maternici, Placentalia visôko prisl.: sonce je že visoko na nebu; visoko dvigniti zastavo; peti visoko z visokim glasom; visoko so premagali nasprotnika; vzpenjala sta se višje in višje; ekspr. visoko doneče besede; visoko leteče letalo; visoko raščen človek; visoko usposobljen strokovnjak; publ. jesti visoko kalorično hrano zelo; višje ob reki ležeči kraji bližje njenemu izviru; knjiž. preseliti se visoko na sever daleč ∙ ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. v pismu je prijatelja visoko povzdignil zelo pohvalil; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel visok družbeni, službeni položaj; ekspr. njihov sin je v nekaj letih visoko splezal, zlezel dosegel visok položaj; po razgledanosti je bil visoko nad drugimi bil je veliko bolj razgledan od drugih; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh visôki -a -o sam.: uprli so se višjim nadrejenim; hrepeneti po čem višjem; sedeti na visokem ♦ rel. Sin Najvišjega Kristus ♪

   119 144 169 194 219 244 269 294 319 344  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA