Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rej (783-807)


  1.      dúh  -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha ● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba ♪
  2.      duhovníja  -e ž (ȋ) 1. rel. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji: fara ima šest podružnic in eno duhovnijo 2. zastar. župnija: skoraj ni bilo hiše v naši duhovniji, ki je ne bi bila obiskala ta bolezen ♪
  3.      dúri  -i ž mn. (ū) star. vrata: duri se odprejo, zaškripljejo; pripreti, zakleniti, zaloputniti duri; stati med durmi; kuhinjske, vežne, vrtne duri; na stežaj odprte duri; težke železne duri; pren. sreči ni nikdar duri zapiral ∙ knjiž. lakota trka na duri bo nastopila v najkrajšem času; ekspr. volitve so pred durmi bodo v najbližji prihodnosti, kmalu ♪
  4.      dúšati se  -am se nedov. (ū) ekspr. 1. hrupno zagotavljati, zatrjevati: kar naprej se duša, da ni nikomur nič dolžen; dušal se je in prisegal, da se kaj takšnega ne bo več zgodilo 2. pridušati se, preklinjati: dušal se je, da je bilo več kletvic kot pa besed ♪
  5.      dušênje  -a s (é) glagolnik od dušiti: moriti čebele z dušenjem / dušenje iniciative podrejenih / dušenje zvoka / dušenje zelenjave, mesa ♦ fiz. časovno manjšanje amplitude pri nihanju ♪
  6.      dúška  -e ž (ȗ) nar. vzhodno dihanje: lica so mu prebledela in duška je postala hitrejša // zrak, sapa: govoril je slabotno, ko da bi mu zmanjkovalo duške ♪
  7.      dvétretjínski  -a -o prid. (ẹ̑-ȋ) nanašajoč se na dve tretjini: zakon je bil sprejet z dvetretjinsko večino glasov ♪
  8.      dvigátelj  -a m (ȃ) kdor sprejema pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigatelj se mora v banki izkazati z osebno izkaznico ♪
  9.      dvígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal 2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča / dvigati zavest delovnih ljudi; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka 5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago 6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor 7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi ● ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek dvígati se 1. premikati se navzgor, kvišku: dim se je dvigal visoko v zrak; letalo, raketa se dviga; prsi so se ji sunkovito dvigale / s težavo se dviga po stopnicah 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: začeli so se dvigati protestni klici; neka mogočna sila se mu je dvigala v prsih; med potjo se mu je dvigala množica najrazličnejših spominov / noč se že dviga noči se 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice: v daljavi se dvigajo visoke gore; okrog gradu se dviga mogočno zidovje / tovarniški dimniki se dvigajo iznad hiš / ekspr. tovarniški dimniki se dvigajo proti nebu ● ekspr. zaradi krivice se je v njem vse dvigalo čutil je močno jezo, odpor, protest dvigajóč -a -e: jezdili so hitro, dvigajoč oblake prahu; zavil je v polagoma se dvigajoči breg; mesto z visoko dvigajočimi se gorami v ozadju ♪
  10.      dvígniti  -em dov. (í ȋ) 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava; dvigniti slušalko pri telefonu; dvigniti otroka v naročje; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo 2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne / da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali / dvigniti podrt drog; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo; število naročnikov se je dvignilo; temperatura se je močno dvignila narasla / priznanje je dvignilo delovni elan; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov; kritika se je dvignila na višjo raven // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala; moralno dvigniti koga // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili 5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki; dvigniti plačo; dvigniti prtljago v garderobi; pravočasno dvigniti vstopnice 6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli / dvigniti ljudi k uporu, v upor 7. povzročiti, narediti: policija je dvignila preplah; članek je dvignil ogorčenje; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo ● pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje; žarg., voj. partizani so dvignili most razstrelili; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga ◊ lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča dvígniti se 1. premakniti se navzgor, kvišku: iz vinograda se je dvignila jata škorcev; letalo se je hitro dvignilo; megla se še ni dvignila / nalivaj previdno, da se gošča ne dvigne 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v želodcu se mu je dvignila slabost; v ljudeh se je dvignilo sovraštvo do trgovca; nenadoma se je dvignil silovit vihar ● kruh se je lepo dvignil shajal; v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo temperatura je narasla; hotel se je dvigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; dvigniti se nad osebne prepire ne dopustiti, da bi ti vplivali na ravnanje, odločanje dvígnjen -a -o: žugal je z visoko dvignjeno pestjo; zavesa v dvorani je že dvignjena ♪
  11.      dvój  -a -e štev. (ọ̑) raba peša 1. ki je dveh vrst: na vrtu so dvoji otroci, naši in sosedovi; dvoja človekova narava dvojna 2. pri množinskih samostalnikih izraža število dve: pripeljali so se v dvojih saneh; sam.: v življenju so dvoji: eni, ki dajejo, in drugi, ki sprejemajo; dvojega se bojim; mož in žena sta v dvojem eno ∙ obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje ♪
  12.      dvójček  -čka m (ọ̄) 1. vsak od dveh pri enem porodu rojenih otrok: dvojčka sta si tako podobna, da ju ljudje le s težavo ločijo; rodila je dvojčke / siamska dvojčka zraščena, zlasti v spodnjem delu prsnice; pren. v tem človeku je našel pravega duševnega dvojčka 2. hiša z dvema popolnoma ločenima stanovanjema: graditi dvojček; stanovati v dvojčku ● rojen v znamenju dvojčkov v času od 22. maja do 21. junija ◊ astr. Dvojčka tretje ozvezdje živalskega kroga; čeb. panj dvojček panj, prirejen za bivanje dveh družin; med. dvojajčna, enojajčna dvojčka; min. dvojček skupina dveh med seboj pravilno zraščenih kristalov; ptt (telefonski) dvojček vsak od dveh telefonskih naročniških aparatov, ki sta s posebno pripravo priključena na isti vod; rib. dvojček trnek z dvema ostema ♪
  13.      dvojênje  -a s (é) tekst. združevanje dveh ali več pramenov v skupen pramen: dvojenje preje ♪
  14.      dvójezíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. napisan v dveh jezikih: dvojezični napisi; dvojezično besedilo zakona / dvojezični slovar 2. ki zna in redno uporablja dva jezika: dvojezični pisatelj; starejša generacija je tam še v celoti dvojezična / dvojezične šole / dvojezično obmejno področje ♪
  15.      dvojíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. tekst. združevati dva ali več pramenov v skupen pramen: nit v predilnici dvojijo, da postane močnejša; trdnost preje povečamo, če jo dvojimo 2. redko množiti, večati: bučno navijanje gledalcev mu je dvojilo moči 3. redko razdvajati, cepiti: takšne izjave samo dvojijo množico ♪
  16.      dvólastníštvo  -a s (ọ̑-ȋ) pojav ali dejstvo, da ima kdo zemljišče na obeh straneh državne meje: najprej je bilo treba rešiti vprašanje dvolastništva // redko dvolastniško posestvo: manjšanje števila zasebnih dvolastništev ♪
  17.      dvóm  -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane ♪
  18.      dvómljenje  -a s (ọ̄) glagolnik od dvomiti: po dolgem dvomljenju in premišljevanju je ponudbo le sprejel ♪
  19.      dvóníten  -tna -o prid. (ọ̑-ȋ) ki je iz dveh niti: dvonitna preja / dvonitni šiv ♦ elektr. dvonitna žarnica žarnica z dvema žarilnima nitkama // teh. ki je na dveh nitih: dvonitno obešenje aparata ♪
  20.      dvóriti  -im nedov. (ọ̄) z dajalnikom 1. izkazovati ženski posebno pozornost z namenom pridobiti si njeno naklonjenost: vztrajno ji je dvoril; znano je, da dvori vsem lepim ženskam 2. nar. prekmursko streči, pomagati: domači so dvorili zidarjem, da je šlo delo hitreje od rok; noč in dan dvori svoji bolni materi ♪
  21.      dvorovína  -e ž (í) jur., v monarhističnih državah vsota, ki jo monarh prejema iz državnega proračuna za stroške dvora; civilna lista ♪
  22.      edínstven  -a -o prid. (ȋ) 1. nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate edinstvena prilika; edinstvena skulptura; edinstveno doživetje / sprejem je bil nadvse veličasten, edinstven; edinstvena lepota jezera / on je edinstven človek izreden, čudovit 2. knjiž. edino pravi, edino mogoč: užitek mu pomeni edinstveni smisel življenja edínstveno prisl.: edinstveno oblikovan obraz; sam.: rad bi doživel nekaj velikega, edinstvenega ♪
  23.      efékten 1 -tna -o prid., eféktnejši (ẹ̑) nanašajoč se na efekt: efektna izvedba plesa; zaključil je z efektno poanto / svojim izdelkom so dajali zelo efektna imena / efektna uskladitev vseh faktorjev v gospodarstvu ◊ tekst. efektna nit, preja nit, preja, namenoma neenakomerno izdelana eféktno prisl.: zadnje besede je izgovoril efektno ♪
  24.      ekípen  -pna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ekipo: v znanosti je treba pričeti s sistematičnim ekipnim delom; posamično in ekipno tekmovanje / prejeli so ekipni pokal ekípno prisl.: kolesarji so vozili ekipno; naši smučarji so ekipno osvojili tretje mesto kot ekipa ♪
  25.      ekonomíja  -e ž (ȋ) 1. veda o gospodarstvu: predava, študira ekonomijo; inženir ekonomije // pog. ekonomska fakulteta: končal je ekonomijo // redko proizvajanje, razporejanje in uporaba materialnih dobrin; gospodarstvo: baza ekonomije; povezanost med nacionalnimi ekonomijami držav 2. ekonomičnost, gospodarnost: tu je bil združen princip prostorske ekonomije z okusom; skrajna ekonomija sil / zanj je značilna sistematičnost in ekonomija izraza zgoščenost, jedrnatost 3. veliko kmetijsko družbeno posestvo: hodi delat na ekonomijo; načrtna ureditev ekonomije // prva leta po 1945 posestvo nekmetijske organizacije: tovarna ima svojo ekonomijo; šolska ekonomija ◊ filoz. ekonomija mišljenja načelo, po katerem ni potrebno več pojasnil, kot je za razlago pojava nujno; soc. politična ekonomija veda o zakonih v proizvodnji in delitvi materialnih dobrin v družbi ♪

   658 683 708 733 758 783 808 833 858 883  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA