Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
rej (626-650) 
- destinatár -ja m (á) knjiž. komur je kaj namenjeno, zlasti listina ali spis, prejemnik: destinatar dokumenta ♪
- deščén -a -o [dǝš] prid. (ẹ̑) narejen iz desk: deščen pod, strop; deščena koliba, streha; deščena vrata ♪
- dèščičen in deščíčen -čna -o [dǝš] prid. (ǝ̄; ȋ) narejen iz deščic: deščična tla, vrata / deščični pod parketni pod, parket ♪
- dešifrírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. razbrati s šiframi napisano besedilo: dešifrirati pismo, tajno sporočilo; dešifrirati radiogram // razbrati neznano pisavo ali nerazumljive znake: dešifrirati napise na nagrobnih kamnih; dešifrirati staro pisavo / ekspr.: njegova pisava je bila tako nečitljiva, da jo je bilo treba najprej dešifrirati; poskusil je dešifrirati zdravniški recept 2. knjiž. spoznati, doumeti: štab je pravilno dešifriral sovražnikove premike; ekspr. tega človeka je težko dešifrirati dešifríran -a -o: dešifriran stenogram; dešifrirano sporočilo ♪
- detéktor -ja m (ẹ́) teh. 1. aparat za odkrivanje, ugotavljanje česa: vojaki so z detektorji iskali mine; napake v kovinskih izdelkih odkrivajo s posebnimi detektorji; natančni detektorji odkrijejo zelo majhne količine plina v zraku; ultrazvočni detektorji za odkrivanje ribjih jat; pren. človekovo oko je občutljiv detektor 2. elektr. preprost radijski sprejemnik s kristalom: sam je sestavil detektor / kristalni detektor / nataknil si je slušalke in poslušal detektor ◊ fiz. detektor priprava, ki se rabi za odkrivanje šibkih napetosti in tokov; psih. detektor laži aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice ♪
- detéktorski -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na detektor: detektorski aparat, sprejemnik / organizirati detektorsko službo v armadi ♪
- determinatíven -vna -o prid. (ȋ) ki vnaprej določa, opredeljuje, določilen: determinativni moment razvoja; determinativna nujnost ♪
- determiníranost -i ž (ȋ) vnaprejšnja določenost, opredeljenost: verjel je v determiniranost vsega, kar se dogaja; brezupna, nepreklicna determiniranost razvoja / družbena determiniranost znanosti; razredna determiniranost teorij pogojenost ♪
- devetkáti -ám nedov. (á ȃ) slabš. veliko govoriti o nepomembnih stvareh: kar naprej devetka in devetka; kaj devetkaš! // govoriti, pripovedovati: devetkal je o svojih dogodivščinah / ne devetkaj neslanosti! ♪
- devón -a m (ọ̑) geol. obdobje starejšega paleozoika, v katerem so se razvile prve dvoživke ♪
- devóten in devôten -tna -o prid. (ọ̑; ó) knjiž. pretirano vdan nadrejenim; klečeplazen, hlapčevski: ni maral devotnih ljudi / devotno vedenje devótno in devôtno prisl.: devotno pozdravljati ♪
- devótnost in devôtnost -i ž (ọ̑; ó) knjiž. pretirana vdanost nadrejenim; klečeplaznost, hlapčevstvo: odbijajoča devotnost ♪
- dezavuírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. ovreči pravilnost, resničnost česa, ne priznati česa: resničnost je dezavuirala njegove trditve; nova vlada je dezavuirala prejšnjo politiko / zdravnik je dezavuiral svojega kolego / poslanci so dezavuirali ministra odrekli so mu politično podporo ♪
- deželánski tudi deželjánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na deželane: deželanska sramežljivost / deželanska uprava; deželanska listina potrdilo o sprejemu v deželne stanove ♪
- diafoníja -e ž (ȋ) muz. najstarejše in najbolj preprosto večglasje: koralna diafonija ♪
- diákon -a m (á) v katoliški in pravoslavni cerkvi pripravnik za duhovniški poklic, ki je prejel zadnji red pred mašniškim posvečenjem ♪
- diaróičen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na diarejo: diaroičen bolnik / diaroično blato ♪
- díh -a m (ȋ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov // dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico // knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa ● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič ♪
- dihálnica -e ž (ȃ) nav. mn., zool. odprtina za sprejemanje zraka pri dihalih žuželk: skozi dihalnice prihaja zrak v zračnice ♪
- díhati -am stil. díšem nedov. (í ȋ) 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala ∙ evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev // preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo // izdihavati: ne dihaj vame 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno
ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča // uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto diháje: bolnik leži težko dihaje dihajóč -a -e: naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik ♪
- dihljáj -a m (ȃ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: z vsakim dihljajem vdihne in izdihne okrog pol litra zraka; zaradi razburjenosti se je število dihljajev spremenilo ∙ ekspr. do zadnjega dihljaja do konca življenja, do smrti; evfem. videti je, kakor bi bili vsi v zadnjih dihljajih kakor bi umirali 2. redko iz pljuč iztisnjeni zrak; dih: začutil je njen topli dihljaj / pomladni dihljaj ♪
- díjo medm. (ȋ) klic konju naprej!: ošvrknil je konja in zavpil: dijo ♪
- diktát -a m (ȃ) 1. govorjenje besedila, namenjenega za dobeseden zapis; narek: pisati po diktatu; vaš diktat je prehiter / za šolsko nalogo so pisali diktat 2. predlog, ki ga mora drugi obvezno sprejeti: vsiljevati diktat; mirovni diktat zmagovalcev / ekspr. literarno delo je zanj notranji diktat // ukazovanje, pritisk: upreti se brezdušnemu diktatu; smo nasprotniki kakršnegakoli diktata od zunaj / publ. slediti modnemu diktatu okusu, smeri ♪
- diktírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis; narekovati: najprej je razlagal, nato pa je glavne misli diktiral; diktirati strojepiski / pog. diktirati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju 2. predlagati kaj tako, da je za drugega sprejem obvezen: diktirati pogoje posojila, premirja / publ.: mednarodno ekonomsko sodelovanje je nujnost, ki jo diktira povezanost svetovnega gospodarstva; domače moštvo je diktiralo tempo igre // dajati ukaze, vsiljevati svojo voljo: mislil je, da bo lahko diktiral zgodovini / ekspr. tukaj ne boš diktiral ♪
- dilúvij -a m (ú) geol. starejša doba kvartarja; pleistocen: geološke najdbe iz konca diluvija ♪
501 526 551 576 601 626 651 676 701 726 
