Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rej (4.201-4.225)


  1.      uràd  -áda m (ȁ á) 1. organ državne oblasti za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: urad izdaja dovoljenja, potrdila; poslati pritožbo, prošnjo uradu; voditi urad; biti v službi na uradu, v uradu; dopis, žig urada; načelnik, predstojnik urada; oddelek, odsek, referat urada; pisarne, sedež urada / carinski urad carinarnica; v nekaterih državah cenzurni, cesarski, dvorni urad; davčni urad uprava za družbene prihodke; krajevni urad upravni organ občinske skupščine zunaj njenega sedeža; matični urad oddelek občinske skupščine za matične zadeve; okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja; patentni urad; tiskovni urad v nekaterih državah organ vlade za stike z javnostjo; zvezni urad za cene zvezni zavod za cene // navadno s prilastkom organ, služba ustanove, organizacije ali posameznika, zlasti funkcionarja, za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: informacijski, sprejemni, vpisni urad / škofijski, župnijski urad; v nekaterih državah urad kanclerja, komisarja; pri judih urad rabina / urad direktorja direktorjeva pisarna // knjiž., navadno s prilastkom enota, oddelek javne ustanove, javne službe za opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: brzojavni, telegrafski urad; poštni urad pošta 2. navadno s prilastkom vodstveni organ, služba mednarodne organizacije, združenja za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: združenje bo ustanovilo poseben urad / mednarodni urad za mere in uteži 3. navadno s prilastkom podjetje, ki opravlja posredniške posle; agencija: potovalni, turistični urad / obveščevalni, poročevalski urad ustanova, organizacija za zbiranje novic, informacij in njihovo posredovanje zlasti sredstvom javnega obveščanja 4. prostor, poslopje tega organa, službe, enote: urad je še zaprt; čakati pred uradom; vstopiti v urad; preurediti prostor v urad; trg pred uradom / urad je razmetan oprema tega prostora ● ekspr. iti na matični urad poročiti se; urad za najdene predmete oddelek avtobusne, železniške postaje ali občinskega organa, ki hrani, vrača najdene predmete; urad za posredovanje v nekaterih deželah ustanova, podjetje, ki posreduje pri nakupu stanovanj, sklepanju zakonskih zvez, zaposlovanju ◊ polit. urad za narodnosti služba Izvršnega sveta Republike Slovenije za financiranje dvojezičnega poslovanja občinskih upravnih in pravosodnih organov na dvojezičnih področjih Slovenije; žel. prometni urad oddelek železniške postaje za urejanje prometa; prostor, iz katerega vlakovni odpravnik ureja promet, navadno na železniški postaji ♪
  2.      uráden  -dna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na urad ali uradovanje: uradni prostor; uradno poslopje / uradni dan dan, določen za uradovanje s strankami; uradni sluga nekdaj sluga na uradu, ki opravlja manj zahtevna uradna opravila / uradni stil 2. nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo državne oblasti: uradni popis prebivalstva / uradni list list, v katerem se objavljajo sprejeti pravni predpisi, razglasi in objave; uradne mere / uradni pogovori; uradni sprejem; uradni stiki; uradno spremstvo / publ. uradna Francija na te trditve še ni odgovorila / uradni organ // nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo sploh: uradni dopis; uradna listina; uradno vabilo / uradna pošta pošta, katere naslovnik ali odpošiljatelj je pristojni organ, pristojna oseba / uradni popravek; uradno dejanje / uradni znak, žig / uradni naslov, naziv / imeti uradne opravke / sklep, odločitev ima uradno veljavo / uradni trening trening, ki ga organizira, vodi organizator; publ. zmagati v uradni konkurenci v konkurenci, v kateri je mogoče dobiti uradno priznanje; uradna skrivnost 3. ki veljavno predstavlja, zastopa kak organ, organizacijo ali posameznika: uradni predstavnik, zastopnik; uradna oseba / uradni krogi / uradni govornik 4. ki ga priznavajo, razglašajo organi oblasti, organizacije: uradni nauk; uradna ideologija, zgodovina / uradna veroizpoved 5. določen z veljavnimi predpisi: uradni postopek; urediti kaj po uradni poti; uraden in privaten / uradni sedež podjetja; uradna oblika imena / ravnati po uradni dolžnosti 6. ekspr., navadno v povedni rabi ki ravna po predpisih, formalnostih in ne kaže osebnega odnosa: postati uraden; ne bodi tako uraden // ki izraža, kaže tako ravnanje, tak odnos: reči z uradnim glasom / njegov odnos je bil zelo uraden ◊ fin. uradni tečaj dinarja, dolarja; jur. uradni jezik jezik, ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov; šport. uradni rezultat rezultat, ki ga ugotovi in objavi pristojni sodnik ali druga uradna oseba urádno prisl.: danes sicer delamo, uradno pa smo na dopustu; govoriti uradno; uradno potrditi, prepovedati; uradno napovedan obisk; sam.: izvedeti kaj uradnega ♪
  3.      uravnávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da prihaja kaj v ravno vrsto: uravnavati zidake s pomočjo napete vrvice // redko izravnavati, poravnavati: uravnavati tla / počasi uravnavati hrbtenico vzravnavati, zravnavati / uravnavati gube ravnati, gladiti / uravnavati seno po vozu 2. delati, da prihaja kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnavati napenjalne vrvi / z roko uravnavati kravato; uravnavati si lase / uravnavati lego, nagib priprave / uravnavati radijski aparat na ustrezno valovno dolžino naravnavati // delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj: uravnavati izpahnjeno, zlomljeno nogo 3. redko urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnavati hudournike, potoke 4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: naprava uravnava hitrost, temperaturo / ta snov uravnava količino sladkorja v krvi / z davki uravnavati porabo / uravnavati cene ♦ med. uravnavati rojstva 5. knjiž. naravnavati, usmerjati: uravnavati topove na cilj / uravnavati tok razprave // odločilno določati, oblikovati: življenje v družini je uravnavala mati / uravnavati komu življenjsko pot 6. v zvezi s po delati, da se kaj ravna po čem: uravnavati svoj korak po njihovem / uravnavati smer premikanja po soncu, zvezdah 7. star. usklajevati: to živčno središče uravnava vse gibe; toplota in vlaga se morata uravnavati 8. zastar. urejati: uravnavati posle, zadeve / uravnavati s predpisi, z zakoni ● star. uravnavati krivice, spore poravnavati, odpravljati; star. uravnavati se v vrsto postavljati se v ravno vrsto uravnavajóč -a -e: uravnavajoča naprava; prisl.: uravnavajoče delovati uravnávan -a -o: uravnavano delovanje ♪
  4.      urbálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž., redko mesten, mestno urejen: urbalno prebivalstvo ♪
  5.      urbán  -a -o prid. (ȃ) knjiž. mesten, mestno urejen: tudi okolica mesta je že urbana; urbana naselja, središča / urbani prebivalci; industrijska družba postaja vse bolj urbana ♦ soc. urbana sociologija sociologija, ki proučuje družbene odnose v mestnem okolju; vet. urbana steklina steklina pri živalih v naseljih, mestna steklina ♪
  6.      urbáničen  -čna -o prid. (á) knjiž., redko mesten, mestno urejen: urbanična naselja ♪
  7.      urbanístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na urbanizem: urbanistični strokovnjak; urbanistični zavod / urbanistični razvoj mesta; urbanistične enote / urbanistično načrtovanje, urejanje ♦ jur. urbanistična zakonodaja; urb. urbanistični načrt načrt, ki splošno, okvirno določa zazidalne in proste površine večjega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo ♪
  8.      urbanízem  -zma m (ȋ) dejavnost, ki se ukvarja z načrtovanjem, urejanjem naselij: problemi s področja urbanizma; svet, zavod za urbanizem; napake, uspehi v urbanizmu / trgovinski, turistični urbanizem // veda o tej dejavnosti: študirati urbanizem; katedra za urbanizem ● knjiž., redko občudovati moderni urbanizem glavne ulice urejenost ♪
  9.      urbanizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) urb. delati, povzročati, da postaja kaj mestno, mestno urejeno: urbanizirati naselje, vas / urbanizirati družbo urbanizírati se postajati mesten, mestno urejen: okolica mesta se hitro urbanizira urbanizíran -a -o: urbanizirana družba; naselje je urbanizirano ♪
  10.      urbánski  -a -o prid. (ȃ) knjiž. mesten, mestno urejen: urbanska naselja / urbanski način življenja ♪
  11.      urea  gl. ureja ♪
  12.      urédba  -e ž (ẹ̑) 1. splošni pravni akt, ki ga izda najvišja izvršna oblast na podlagi ustave ali zakona: izvršni svet je izdal uredbo; uredba o deviznem poslovanju / objaviti, podpisati uredbo; tako piše v uredbi / kršiti uredbo / izvršilna, pooblastilna uredba; uredba z zakonsko močjo ki se izda v izjemnih razmerah in jo mora pozneje (zvezna) skupščina potrditi ali zavrniti 2. star. urejevalna pravila, načela: podedovane moralne uredbe 3. star. ureditev: nova uredba prostorov / uredba knjige / federativna, politična uredba ♪
  13.      uredíti  -ím dov., urédil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj v določen red: urediti gradivo, znamke; urediti glede na vrednost; urediti po abecedi, velikosti / urediti arhiv ♦ mat. urediti enačbo narediti, da si sledijo členi enačbe po določenem redu // v zvezi z v narediti, da pride kaj v določen red tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: urediti besede v stavke, pesmi v zbirko / urediti ljudi v vrste; urediti se v kolone / urediti cvetje v šopek 2. narediti, da pride kaj v stanje a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urediti grobove; urediti zanemarjen park; urediti si lase, obleko; zgodaj je vstal, se uredil in odšel; elegantno se urediti / urediti sobo po lastnem okusu b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urediti zemljišče za gradnjo / urediti hudournik, da ne poplavlja / urediti dotekanje in odtekanje vode c) ki ustreza potrebam, predpisom: urediti uradne knjige, sezname 3. narediti, da nastane, kar izraža dopolnilo: v naši ulici so uredili novo trgovino; urediti si stanovanje na podstrešju / urediti nekdanji hlev v delavnico preurediti 4. narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urediti poročilo, spis / urediti knjigo, revijo, zbornik / jezikovno, tehnično urediti 5. narediti, da pride kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urediti gospodarstvo, družbene razmere / urediti medsebojne odnose // z določitvijo pravil narediti, da pride kaj v določen red: urediti koledar; urediti pisavo, pravopis 6. narediti, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: urediti dostavo pošte, redno plačevanje stanarine / urediti s predpisom, z zakonom 7. ekspr. narediti, da postane kaj ločeno, jasno, sledeče si po določenem redu: urediti svoja čustva, misli; vtisov s potovanja si še nisem uredil 8. narediti, da pride kaj v stanje, kot se želi, mora biti: stvar, zadevo je treba urediti; urediti vse glede prenočišča, v zvezi s potovanjem / urediti medsebojne obveznosti, ekspr. račune; urediti spor, vprašanje rešiti, odpraviti / glede plačila uredi z blagajnikom; koliko sem dolžen? Bova že uredila bova že poravnala, boš že plačal / urediti formalnosti opraviti // narediti, kar je potrebno, da se lahko uresniči, kar izraža dopolnilo: uredi, da se bova lahko mirno pogovorila / urediti vse za beg, poroko uredíti se priti v stanje, skladno s pravili, zahtevami: razmere v državi, gospodarstvu so se uredile / njihovi medsebojni odnosi so se uredili // priti v stanje, kot se želi, mora biti: zadeva se je uredila / nesoglasja so se uredila; vprašanje njegove pokojnine se še ni uredilo ● vreme se je uredilo izboljšalo in ustalilo; ekspr. rad bi se uredil, pa ga razganja sla po življenju rad bi zaživel v skladu z družbenimi, moralnimi pravili; knjiž. v stari hiši sta se kar udobno uredila namestila urejèn -êna -o 1. deležnik od urediti: lepo urejen park; živeti v skromnih, a urejenih razmerah; ne skrbi, stvar je urejena; abecedno, časovno urejen; urbanistično urejen kraj ∙ vojaščino imam urejeno v zvezi z njo nimam obveznosti ♦ mat. urejena množica 2. ki se drži določenega reda, pravil: urejen človek; idejno, moralno urejen; prisl.: urejeno izgledati ♪
  14.      uredník  tudi urédnik -a m (í; ẹ̑) kdor dela, naredi, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: postati urednik na radiu, pri časopisu; urednik televizijske oddaje, knjižne zbirke / dežurni, glavni urednik; glasbeni, športni urednik; odgovorni urednik ki je ob pogojih zakona odgovoren za informacije v časopisu; tehnični urednik ki objavi namenjena besedila, gradivo tehnično ureja; urednik fotografije ♦ lingv. kdor v pismeni obliki pomensko, oblikovno, stilno razčleni geslo za objavo v slovarju ♪
  15.      urednikovánje  -a s (ȃ) glagolnik od urednikovati: dolgoletno, uspešno urednikovanje; urednikovanje pri časopisu / redko urednikovanje revije, zbornika urejanje ♪
  16.      uredníštvo  tudi urédništvo -a s (ȋ; ẹ̑) 1. opravljanje uredniških del: prevzeti, sprejeti uredništvo; v času njegovega uredništva je bil časopis zelo dober / delo je izšlo pod njegovim uredništvom / glavno, tehnično uredništvo 2. skupina ljudi, ki opravlja uredniška dela: uredništvo je odklonilo objavo; izvoliti novo uredništvo; seja uredništva / listnica uredništva rubrika, v kateri urednik odgovarja sodelavcem 3. oddelek, organizacijska enota, ki opravlja uredniška dela: iti na uredništvo / kulturno, športno uredništvo; uredništvo glasbenih oddaj, radijskih poročil // prostor, prostori tega oddelka, te enote: stopiti v uredništvo; vrata uredništva so zaklenjena ♪
  17.      uredováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. urejati: uredovati zaprašene knjige / uredovati časopis, revijo / stvari so se začele uredovati ♪
  18.      úrica  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) nav. ekspr. manjšalnica od ura: ta urica bo hitro minila; prej kot v eni urici bom nazaj; hodili so kakšne četrt urice; boš že našel urico časa; ko bi imel vsaj urico miru / živi urico hoda od tukaj / uric, namenjenih fiziki, so se zmeraj veselili / igre za proste, samotne urice; nepozabne urice sreče / pogledala je na urico / ročna, zlata, ženska urica ∙ ekspr. urice so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. zdaj imaš urice imaš primeren, ugoden čas; ekspr. naviti otroku urico kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; ekspr. odbila mu je zadnja urica umrl je ♪
  19.      úrnik  -a m (ȗ) 1. po učnih urah vnaprej določen vrstni red učnih predmetov v delovnem dnevu, tednu: sestaviti urnik; po urniku je v torek prvo uro biologija; sprememba urnika, v urniku / šolski urnik / urnik predavanj, tečajev // list s takim vrstnim redom: na vratih razreda visi urnik 2. navadno s prilastkom vnaprej časovno določen potek česa: štab je določil urnik ofenzive, umikanja; urnik zdravljenja / njegov vsakdanji urnik je tak: vstaja ob šestih, dela od pol osmih do treh, kosilo ima uro pozneje / tudi čebele imajo svoj urnik // časovno glede na začetek in konec vnaprej določen red česa: urnik predstav / delovni urnik; urnik plovbe ● zastar. peščeni urnik peščena ura ♪
  20.      uskladiščeváti  -újem nedov. (á ȗ) dajati, spravljati v skladišče: urejati, sortirati in uskladiščevati ♪
  21.      uskladíti  -ím in uskláditi -im dov., uskládil (ȋ í; á ā) narediti, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno: uskladiti delo posameznikov; uskladiti ponudbo in povpraševanje / uskladiti programe prireditev; uskladiti zakon z ustavo / uskladiti čustva in razum usklajèn -êna -o in usklájen -a -o: usklajeni gibi; pravilnik je usklajen z zakoni; igra domačega moštva je bila usklajena ♪
  22.      usklájati  -am nedov. (á) delati, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno: usklajati delo; usklajati šolsko in domačo vzgojo / usklajati svoje želje s potrebami in zahtevami družbe ♪
  23.      usklajeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno: usklajevati delo; usklajevati razvoj gospodarstva s potrebami družbe / usklajevati različne interese, programe / usklajevati cene ♪
  24.      uslúgar  -ja m (ȗ) slabš. kdor dela usluge zaradi koristi: taki uslugarji ne sprejemajo plačil v denarju ♪
  25.      uslúžbenec  -nca m (ȗ) 1. kdor je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično: njegov oče je uslužbenec, mati pa delavka; vesten uslužbenec; uslužbenec knjižnice; uslužbenec v muzeju 2. do 1965 kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: odpustiti, prestaviti uslužbenca / bančni, gostinski, železniški uslužbenci; nižji, višji uslužbenec; vodilni uslužbenci ♦ jur. državni uslužbenec do 1957 upravni in strokovni sodelavec državnih organov; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic ♪

   4.076 4.101 4.126 4.151 4.176 4.201 4.226 4.251 4.276 4.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA