Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rega (701-725)


  1.      nesréčen  -čna -o prid., nesréčnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki čuti zaradi stanja, v katerem je, duševne bolečine: nesrečen človek; bil je zelo nesrečen; čuti se nesrečnega; če se poročiš z njim, boš nesrečna; dela se nesrečno / ekspr. njegovo srce je žalostno in nesrečno // nav. ekspr. ki izraža, kaže tako stanje: tako nesrečen obraz ima / odganjal ga je od nesrečnih misli / to je nesrečna zgodba 2. ki je doživel nesrečo: ko jim je pogorela hiša, se je nesrečna družina preselila k sorodnikom 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti nesrečni fant, že spet si zamudil; ta nesrečna bluza mi kar naprej leze izza krila; ta nesrečna pijača ga bo čisto uničila / bilo je le nesrečno naključje, da se je to zgodilo ● ekspr. nesrečen je, da se kamnu smili zelo; nesrečna ljubezen ljubezen, ki je ljubljena oseba ne vrača; ekspr. ima nesrečne roke vedno naredi kaj narobe; trinajst je nesrečna številka po ljudskem verovanju kar ima tako številko, povzroči nesrečo, neprijetnost; ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; knjiž. kraj nesrečnega imena kraj, kjer se je zgodilo kaj hudega, usodnega nesréčno prisl.: nesrečno gledati, pasti; biti nesrečno zaljubljen; sam.: nesrečnemu pomilovanje nič ne pomaga ♪
  2.      neúmen  -mna -o prid., neúmnejši (ú ū) 1. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: njegovi sodelavci niso neumni; ni neumen, le učiti se mu ne ljubi; preveč je neumen za šolo; neumen je kot noč, nizko kot tele zelo / ekspr. za krajo ni neumna zna spretno krasti / kot psovka gos neumna // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: neumen obraz; neumne oči / neumen odgovor 2. ki ne ravna v skladu z razumom, pametjo: vsak neumen otrok bi se pametneje odločil; mlad je še in neumen; človek je v teh letih najbolj neumen / ekspr.: bil je tako neumen, da mu je zaupal; ni tako neumen, kot se dela / ekspr.: neumen si, če ne izkoristiš priložnosti izkoristi jo; nisem neumen, da bi šel ne bom šel / kot psovka kaj si pa šel, tepec neumni; kot vzklik človek neumni, zdaj je prepozno // ki izraža tako ravnanje: neumen nasvet; neumna odločitev / ekspr.: neumne knjige; neumne misli 3. ekspr. duševno bolan, duševno nerazvit: kaj si neumen, da tako kričiš; bil je ravno toliko neumen, da ga niso mogli poklicati na odgovor; smejal se je, kot da bi bil neumen; uči se kot neumen zelo 4. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves neumen je od veselja; zaradi tekme je čisto neumen 5. ekspr. neprimeren, neustrezen: neumna navada; te pentlje na obleki so prav neumne; osebe v drami imajo neumna imena / imel sem same neumne izdatke // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: spravi te neumne karte; neumne težave; neumno naključje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima neumno srečo; obšlo ga je neumno veselje / pripoveduje neumne laži ● pog. naredil se je neumnega in ga ni pozdravil kot da ga ni videl, opazil; kot da ga ne pozna, ni spoznal; pog. naredi se neumnega in vprašaj kot da nič ne veš; pog., ekspr. neumen je na avtomobile zelo rad jih ima; pog., ekspr. neumen je na ženske ima veliko slo po ženskah; ekspr. še neumna žival skrbi za svoje mladiče nerazumna; ekspr. neumna leta puberteta; ekspr. neumno vreme zelo spremenljivo, nestalno; preg. najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti neúmno prisl.: neumno govoriti, se smejati, svetovati; neumno dober je do sorodnikov; neumno začuden obraz / v povedni rabi: neumno bi bilo, če bi se dali obkoliti; ni neumno, če greš neúmni -a -o sam.: neumni ne upoštevajo dokazov; govoril je same neumne; po neumnem je zapravila ugled ♪
  3.      neváren  -rna -o prid., nevárnejši (á ā) 1. ki lahko povzroči nesrečo, škodo ali kaj slabega, neprijetnega sploh: nevarni poskusi z razstrelivom; ta plin je nevaren; škarje so za otroke nevarne / nevaren ovinek; narasla reka postaja nevarna; na tem odseku je cesta smrtno nevarna / družbi, za družbo nevarni pojavi; biti v nevarnem položaju; zdravju nevarno delo škodljivo / to je nevaren človek / nevarna žival ki rada napada 2. o katerem se domneva, da bo imel za koga slabe, hude posledice: nevarna bolezen, poškodba; rana je smrtno nevarna; nevarno prehitevanje; plezanje po skalah je pozimi nevarno / nevarne grožnje / pogovor se je zasukal v nevarno smer ♦ med. nevarna novotvorba 3. ekspr. o katerega dobrem, pozitivnem uspehu za prizadetega se dvomi: ta tvoj načrt, poskus je nevaren 4. ekspr. ljubezensko, spolno zelo privlačen: to je nevarna ženska; biti nevaren za žensko srce / njemu ni nobena ženska nevarna ● ekspr. fant je zdaj v nevarnih letih v puberteti nevárno 1. prislov od nevaren: nevarno zboleti; nevarno strme stopnice 2. v povedni rabi izraža a) veliko verjetnost, da se bo zgodilo kaj slabega, neprijetnega: nevarno je, da se bo v takem vremenu prehladil b) neprimernost, škodljivost česa: takrat je bilo nevarno govoriti resnico; sam.: to ni nič nevarnega ♪
  4.      nevérec  -rca m (ẹ̑) zastar. brezverec: število nevercev se je hitro večalo / preganjati neverce krivoverce ♪
  5.      nèzanesljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) na katerega se ne da zanesti: nezanesljiv človek; označili so ga kot politično nezanesljivo osebo / njegov spomin je nezanesljiv / ekspr. čez potok so šli po precej nezanesljivi brvi premalo trdni; nezanesljiva ura / njegov položaj je nezanesljiv negotov ♪
  6.      nèzaslíšan  -a -o prid. (ȅ-ȋ) ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: dosegel je nezaslišan uspeh; nezaslišana lepota; to je res nezaslišana malomarnost; nezaslišana žalitev; pojavilo se je nezaslišano število udeležencev / tam so nezaslišane cene zelo visoke / to je bila zanje nezaslišana novost; nezaslišano odkritje // nenavaden, čuden: takrat so se godile nezaslišane stvari; denar je dobil nazaj po nezaslišanem naključju // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: nezaslišan lenuh ● redko to je nezaslišan človek nemogoč, grozen nèzaslíšano 1. prislov od nezaslišan: nezaslišano ga boli glava; nezaslišano bogat pridelek; nezaslišano lepa povest 2. ekspr., navadno v povedni rabi izraža začudenje, ogorčenje: to je nezaslišano / v medmetni rabi nezaslišano, jaz da sem kriv ♪
  7.      neznàn  in neznán -ána -o prid. (ȁ á; á) 1. ki ni znan: hodil je po neznanih krajih; srečevati neznane ljudi / neznani moški glasovi; tuji, neznani obrazi / neznani občutki; začutil je neznano bolečino / iz neznanega vzroka se je prestrašila; neznana prihodnost / problem mu je bil neznan ni bil poučen o njem / enako prijazni so do znanih in neznanih gostov katerih ne poznajo; po imenu mu je neznan ga ne pozna ∙ izpisuje si neznane besede katerih pomena ne ve, ne razume; ekspr. skrbi so mu neznane nima skrbi; ekspr. razsipnost mu je ostala neznana ni postal razsipen ♦ jur. obtoženec je neznanega bivališča 2. katerega identičnost, izvor nista ugotovljena: grobovi neznanih vojakov; vlomilec je neznan ga še iščejo / grob neznanega junaka grobnica s posmrtnimi ostanki vojaka, narejena v spomin na padle v boju za domovino; neznani leteči predmet občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka 3. star. nenavaden, čuden: pogled na razdejanje je bil neznan; obšla ga je neznana groza 4. star. neznanski: prizadejal jim je neznano sramoto; zavladalo je neznano veselje neznáno prisl.: neznano se je razveselil; neznano jezen je bil / v povedni rabi ni mu bilo neznano, da ga ne marajo / odšel je neznano kam; prišel je od neznano kod / piše se tudi skupaj: oditi neznanokam; stanuje neznanokje; sam.: to je zanj nekaj neznanega; pot v neznano; strah pred neznanim ♦ ped. načelo od znanega k neznanemu ♪
  8.      nìč  ničésar zaim., ničémur, nìč, ničémer, ničímer [mǝr] (ȉ ẹ̑) v nikalnih stavkih izraža nebivanje stvari, pojava v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo a) kot osebek: nič ga ne spravi v zadrego; morda je kaj, morda ni nič; elipt.: potrkal je. Nič; kaj te skrbi? Nič / v zvezi z biti stoji navadno v rodilniku: tu ni ničesar; neprav. ničesar se ni spremenilo nič / s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič dobrega se nam ne obeta; ekspr. doma ni nič drugega kakor prepir / s pridevniškim povedkovim določilom: nič ni tako nujno ali nujnega, da ne bi moglo počakati b) nav. ekspr., v povedni rabi: zanj to ni nič / ta misel ni nič novega; njegov roman ni nič posebnega c) kot predmet: zdaj nima ničesar več; ničesar nisem našel / junak se ničesar ne boji / navadno nesklonljivo, s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič novega mi nisi povedal; danes nisem popil še nič toplega / ekspr.: prav ničesar ne razumeš; tudi dinarja mu ne dam, ničesar / ničemur več se ne čudim; te slike si niso v ničemer podobne; izguba se ne da z ničimer nadomestiti / o ničemer drugem ne govori č) v medmetni rabi: nič, najbolje bo, da grem sam ∙ ekspr. ali bo kaj ali ne bo nič izraža nestrpnost; ekspr. nič mu ni, samo dela se bolnega zdrav je; ekspr. več potnikov je bilo ranjenih, vozniku pa ni bilo nič ni bil poškodovan; ekspr. nič ne bo z izletom izleta ne bo; ekspr. to ni ničemur podobno izraža nejevoljo; ekspr. za nič mu ni za nobeno stvar ne kaže zanimanja, se ne meni; ekspr. nič lažjega kot to to je zelo lahko narediti, opraviti; ekspr. nič kako smo se zabavali zelo; ekspr. denarja ima nič koliko zelo veliko; ekspr. nič kolikokrat je že bil pri nas ničkolikokrat; ekspr. nič zato, če je revna izraža nepomembnost povedanega; ekspr. tako govorjenje je dvakrat nič nesmiselno, prazno; ekspr. iz njega ne bo nikoli nič ne bo postal koristen, pomemben član družbe; ekspr. če nočeš z nami, pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; ekspr. hodil je tja, kot da ni nič izraža (navidezno) neprizadetost; ekspr. govori resnico, nič kot resnico samo resnico; kakor, kot nič ekspr. vzdigne vrečo kakor nič z lahkoto; pog., ekspr. za tako dejanje dobiš pet let kot nič boš obsojen na najmanj pet let (zapora); ekspr. vrže ga kot nič z lahkoto; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti ♪
  9.      nimbostrátus  -a m, mn. nimbostráti tudi nimbostrátusi (ȃ) meteor. nizek slojast oblak, iz katerega dežuje, sneži: oblaki so se zgostili v nimbostratus ♪
  10.      nòr  nôra -o prid. (ȍ ó) 1. pog. duševno bolan: nor človek; biti nor / delati se norega // ekspr. tak kot pri duševno bolnih: nore misli; njegova nora pamet ga je spravila v težave // ekspr. neumen, nespameten: ne bodi nor; tako nor pa nisem; nor bi bil, če bi priznal; o ta nora ženska 2. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves nor je od obupa, veselja, žalosti 3. ekspr. ki zelo presega navadno mero: nora jeza; prijelo ga je noro veselje / užival je v norem plesu ● nar. štajersko nore gobe strupene gobe; ekspr. nora leta puberteta; leta zlasti spolno neurejenega življenja; ekspr. obšlo ga je noro upanje, da bo rešen zelo veliko, a neuresničljivo; ekspr. noro vreme zelo spremenljivo, nestalno; pog., ekspr. vsa nora je na moške ima veliko slo po moških; pog., ekspr. čisto nor je na konje zelo rad ima konje; veslal je kot nor zelo, hitro; šalj. gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor ◊ bot. nora ajda njivski plevel med ajdo, Fagopyrum tataricum nôro stil. noró prisl.: noro si je želel, da bi jo srečal; noro zaljubljen; sam.: ali si kdaj že slišal kaj tako norega ♪
  11.      nosílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) navadno z rodilnikom 1. kdor drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanj, in hodi: nosilci krste, zastave / tisti dan sem bil nosilec vode / knjiž. na cilju smo nosilcem plačali nosačem / nosilec štafetne palice 2. kdor dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že v srednji šoli se je seznanil z nosilci naprednih idej / nosilci sodobnega knjižnega jezika so zlasti izobraženci; publ. nosilci boja za socializem borci // publ. kdor z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: boriti se proti nosilcem birokratskih odnosov; delavski razred kot nosilec socialistične družbene ureditve 3. publ. kar kaj ustvarja, opredeljuje: v njegovih skladbah je melodija glavni nosilec izraza; glas — nosilec pomenskega razlikovanja 4. knjiž. kdor dela, da je kdo deležen česa: taki ljudje so nosilci nesreče / ti oblaki so nosilci snega prinašajo sneg 5. kdor je (uradno) odgovoren za opravljanje, uresničitev kakega dela, dejavnosti: določiti nosilca načrta, raziskovalne naloge / nosilec javne funkcije / odlična igra nosilca glavne vloge glavnega igralca 6. publ. kdor kaj plačuje, poravnava ali dobiva, prejema: nosilec proračunskih sredstev / nosilec vseh dohodkov in izdatkov je podjetje 7. kdor ima kaj priznano, dano: nosilec najemninske, stanovanjske pravice / nosilec socialnega zavarovanja / nosilec oblasti, suverenosti je ljudstvo / nosilec reda zaslug za narod z zlato zvezdo 8. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: mleko je nosilec vitamina D / geni so nosilci dednih lastnosti 9. publ. kdor ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: tudi ptiči so nosilci različnih bolezni / nosilec bacilov bacilonosec 10. podolgovat vodoraven gradbeni element, ki prenaša obtežitev na podpore: okrepiti, podreti nosilec; stavbe tega arhitekta stoje navadno na stebrih, nosilcih; jekleni, leseni, železobetonski nosilec; prečni, vzdolžni nosilec 11. publ. vojna ladja, letalo, naprava za prevoz, prenos in izstreljevanje določenega orožja: nosilec nuklearnega orožja / podvodni in nadvodni nosilci raket ◊ elektr. nosilec daljši predmet za nošenje, držanje izolatorja; nosilec podatkov papir, magnetofonski trak, material, na katerega se zapisujejo, na katerem se ohranjajo določeni podatki v (elektronskem) računalniku; fin. stroškovni nosilec proizvod, storitev, v zvezi s katero se stroški pojavljajo in so nanjo razdeljeni; fot. nosilec emulzije podlaga, na katero je nanesena emulzija; gled. nosilec kulis priprava, na katero se pritrdijo, obesijo kulise lutkovnega odra; grad. ločni nosilec v obliki loka; mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; palični nosilec sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike; lingv. v trpnem stavku je osebek nosilec stanja; v češčini je nosilec naglasa prvi zlog; polit. nosilec kandidatne liste v nekaterih državah kdor ima pred vsemi drugimi kandidati volilne liste prednost, da postane poslanec določene stranke; strojn. nosilec navadno mirujoč, podolgovat element stroja, naprave, na katerega delujejo sile, zlasti pravokotno; šport. nosilec oranžnega, rumenega pasu ♪
  12.      nosoróžec  -žca m (ọ̑) nosorog: zagledali so velikega nosorožca ♦ zool. hrošč, katerega samec ima rožiček na glavi, Oryctes nasicornis ♪
  13.      nótranjeavstríjski  tudi notránjeavstríjski -a -o prid. (ọ́-ȋ; ȃ-ȋ) nekdaj nanašajoč se na južni del habsburškega ozemlja, katerega jedro so tvorile Štajerska, Koroška in Kranjska: notranjeavstrijske dežele ♦ zgod. notranjeavstrijska dvorna komora ♪
  14.      nótranjik  tudi notránjik -a m (ọ́; ȃ) obrt. del podplata iz tršega materiala, na katerega se pritrdi zgornji del čevlja: usnje za notranjike ♪
  15.      nòv  nôva -o stil. -ó prid., novéjši (ȍ ó) 1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen, ant. star: nova cesta, hiša; zgraditi novo tovarno; odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto // ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom 2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje; pero je še novo; tovarniško nov avtomobil; njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona 3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi; nov vir energije; odkrili so nov virus; nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze // doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje 4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek; razlagati novo lekcijo // ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno // ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta 5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane; novi učenci, vojaki // ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti 6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja; uveljavili so se novi odnosi; novi tokovi v umetnosti; nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 1945 7. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času; jezikovni elementi v novejšem jeziku; najnovejša slovenska literatura; obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju 8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar ● ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; žarg., šol. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere ◊ film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; lingv. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; nova zaveza drugi del svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje kapitalizma in nastajajočega socializma; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921 nôvi -a -o sam.: njihov novi je zelo strog novi šef; zapeli so tudi več novih; novo v značaju ljudske oblasti; nič novega jim ni povedal; boj med starim in novim; na nóvo izvoljeni odbor nanovo; po nóvem bo drugače / v nagovoru kaj bo novega; prim. nôvo... ♪
  16.      nôvec  -vca m (ó) 1. kovinski denar, zlasti star: kovati, ponarejati novce; starost naselbine so določili po odkritih novcih / antični, srednjeveški novec; bakren, bronast novec; zlat novec zlatnik ♦ num. dodeliti ali določiti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu; barbariziran novec nespreten posnetek starega grškega ali rimskega novca; enostranski novec ki ima samo na eni strani vtisnjeno podobo ali napis; jedro novca žlahtna kovina v novcu 2. nav. mn., zastar. denar sploh: imeti, posoditi novce / kupčija mu je vrgla lepe novce ♪
  17.      novelístika  -e ž (í) lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je novela: ukvarjati se z novelistiko // novelistična dela, novele: Tavčarjeva novelistika ♪
  18.      novočŕkar  -ja m (ȓ) slabš. pristaš metelčice: Al prav se piše kaa ali kaha, se šola novočrkarjev srdita z ljudmi prepira starega kopita (F. Prešeren) ♪
  19.      núdenje  -a s (ú) glagolnik od nuditi: to bo omogočilo nudenje blaga boljše kakovosti / nudenje skrivališča, zatočišča / zaradi hitrega nudenja pomoči se je vse srečno končalo ♪
  20.      nújen  -jna -o prid., nújnejši (ū) 1. ki se brez nezaželenih, neprijetnih posledic ne da, ne sme opustiti, odložiti: ima nujne opravke; zaradi narasle vode je evakuacija nujna; doma je zaradi nujnega dela / obravnavati najprej nujne prošnje / ponoči je imel zdravnik nekaj nujnih obiskov; rešilni avtomobil uporablja na nujni vožnji sireno / ambulanta sprejema samo nujne primere 2. ki se mu glede na objektivne okoliščine, zakonitosti ne da izogniti: v takih razmerah je poraz nujen; taki ukrepi so bili nujni; nujna posledica napačnega ravnanja / nima denarja niti za najnujnejše potrebe / logično, objektivno nujen; to je mogoče, ni pa nujno / nujna zahteva 3. brez katerega določenega dela, dejavnosti ni mogoče zadovoljivo opravljati: kupiti nujne pripomočke, stroje / pri tem delu je natančnost nujna; za to delo je nujna čelada, maska / omejiti se na nujne podatke bistvene // brez katerega kaj ne more biti, obstajati: življenjsko nujne snovi / to je minimalna, nujna zaloga ◊ filoz. nujna lastnost lastnost, brez katere kaj ne more biti, obstajati; jur. nujni dedič dedič, ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine; nujni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; ptt nujni telefonski pogovor telefonski pogovor, za katerega vzpostavi pošta zvezo hitreje kot navadno; nujno pismo pismo, ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; ekspresno pismo nújno prisl.: nujno hoče govoriti z vami; nujno potrebuje sobo / v povedni rabi: nujno je, da odidemo; če se rodiš, je nujno, da umreš ♦ ptt nujno označba na pošiljki pošiljko je treba dostaviti takoj, ko prispe v naslovni kraj; sam.: vse nujno smo opravili že včeraj; rešili so si samo najnujnejše ♪
  21.      občínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na občino: občinske meje; občinsko središče / občinski forumi, organi; občinski proračun, statut; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba; občinsko zemljišče / ekspr. občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski ljudski odbor od 1952 do 1963 izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora; občinski praznik praznik, ki se praznuje v okviru občine; občinski sluga nekdaj nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti; občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini; občinske ceste ceste, ki omogočajo promet na področju občine; občinska skupščina; občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina ∙ ekspr. moje kolo ni občinsko ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal ♦ jur. občinsko sodišče prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve ♪
  22.      občút  -a m (ȗ) zastar. občutek: tipni občut / občut sramote, varnosti / preganjal ga je občut, da se dolgo ne bodo videli ♪
  23.      občútek  -tka m (ȗ) 1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek 2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek; spreletel ga je grozljiv občutek; izraziti svoje občutke; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom 3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde; imeti občutek odgovornosti; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti 4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam 5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas; izgubiti občutek za hitrost; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost; žarg. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati 6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka; v temi sta hodila kar po občutku; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom ● pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju ♪
  24.      obésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti ♦ teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno // usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi // pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek 3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro 4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž 5. nar. povesiti, nagniti: rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi ● ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati obésiti se 1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj / smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase 2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha // v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čimprej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride 3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo ● ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati obéšen -a -o: na drevesce obešeni okraski; obešene slike; našli so ga obešenega ♦ avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso ♪
  25.      obétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen; obljubljati: obetal mu je bogato plačilo, če ga bo ozdravil; obetati komu podporo, službo; obetal ji je zvestobo; obetal mu je, da se mu bo dobro godilo / tej hiši obetajo lepo prihodnost napovedujejo; meteorologi obetajo lepo vreme ∙ ekspr. obetati hruške na vrbi kaj nemogočega; ekspr. obetal mu je palico grozil mu je, da bo tepen // navadno z odvisnim stavkom izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: že dolgo mu obeta, da ga bo obiskal; ekspr. obetal mu je, da bo tepen grozil / konvencija obeta zagotoviti normalne pogoje zaposlovanja 2. nav. ekspr. imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj a) pozitivnega, ugodnega: podpirati študente, ki obetajo; kot začetnik je veliko obetal / v stroki je on ime, ki obeta / letina dobro obeta kaže b) drugega, drugačnega: jutro nam je obetalo lep dan; njegova zunanjost ni obetala nič dobrega; nekatera znamenja obetajo spremembe / njegova prizadevnost je obetala uspeh obétati se nav. 3. os. izraža verjeten nastop, uresničitev česa: obeta se vroč dan, nevihta / njihovi kulturi se obeta lepša prihodnost; obeta se mu uspeh; ekspr. obetajo se nam lepši časi obétati si pričakovati: od pogodbe si ne obetajo posebnih koristi; obetajo si boljše uspehe; publ. obetajo si še nove potresne sunke obetajoč -a -e: obetajoč nasmeh; obetajoč pisatelj, športnik; obetajoča kariera; prisl.: obetajoče se nasmehniti obétan -a -o: uresničitev že dostikrat obetanih reform ♪

   576 601 626 651 676 701 726 751 776 801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA