Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rediti (1.377-1.401)


  1.      pristúditi  -im dov. (ú ȗ) nav. ekspr., z dajalnikom narediti, da se v kom vzbudi skrajen odpor, gnus: pristuditi otroku jed; mleko se mu je pristudilo / pokvarjena družba se mu je pristudila // narediti, da postane kaj komu neprijetno, zoprno: pristudili so mu šolo ♪
  2.      prisvájati si  -am si nedov. (á) 1. delati kaj za svoje, zlasti neupravičeno: prisvajal si je denar od članarine; prisvajati si tujo lastnino / prisvajati si na novo odkrita ozemlja / prisvajati si pravico do česa lastiti si 2. knjiž. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: prisvajati si različne socialne norme; prisvajati si tuje običaje 3. knjiž. učiti se, priučevati se: prisvajati si nove besede; prisvajati si učno snov / prisvajati si osnovne filozofske pojme spoznavati ◊ ekon. prisvajati si presežno vrednost; ped. prisvajati si znanje spajati novo znanje z že znanim prisvájati zastar. prisojati, pripisovati: prisvajali so mu različne slabe lastnosti ♪
  3.      prisvojíti si  -ím si dov., prisvójil si (ȋ í) 1. narediti kaj za svoje, zlasti neupravičeno: protizakonito si prisvojiti posestvo; s poneverjanjem si je prisvojil večjo vsoto / prisvojiti si oblast / človek si je prisvojil veliko naravnih bogastev 2. knjiž. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: tega spoznanja si ni mogel prisvojiti; površno si prisvojiti filozofske ideje / prisvojiti si nove navade, spretnosti pridobiti 3. knjiž. naučiti se, priučiti se: prisvojiti si nove besede, pravilno izreko; prisvojiti si tuj jezik / besedilo dobro razumeti in si ga prisvojiti spoznati prisvojíti zastar. prisoditi, pripisati: niso se mogli odločiti, komu naj prisvojijo zmago ● zastar. knezu je prisvojil veliko novih ozemelj osvojil, pridobil prisvojèn -êna -o: površno prisvojene ideje; nezakonito prisvojena lastnina; prisvojeno znanje ♪
  4.      prišíliti  -im dov. (í ȋ) narediti bolj ostro, koničasto: prišiliti konico // dati čemu koničasto obliko: prišiliti kole prišíljen -a -o 1. deležnik od prišiliti: prišiljen svinčnik 2. ekspr. koničast, stožčast: smreka s prišiljenim vrhom; okna so bila majhna, zgoraj rahlo prišiljena ♪
  5.      prištéti  -štéjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. povečati vsoto za določen znesek: prišteti obresti h glavnici; k vsoti prišteti še stroške / prišteli so mu pet točk // mat. narediti računsko operacijo, pri kateri se eno število poveča za drugo: prišteti število dve 2. upoštevati, obravnavati pri kaki celoti: k navedenemu prištej še gnečo in kolone vozil; k drugim razlogom je treba prišteti še pomanjkanje strokovnih delavcev 3. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrstiti: v ta krog filozofov je mogoče prišteti še Kanta / z oslabljenim pomenom tudi to knjigo lahko prištejemo med priročnike tudi ta knjiga je priročnik ● ekspr. to kar sam sebi prištej sam si kriv prištét -a -o: prečrtati prišteto število ♪
  6.      pritajíti  -ím dov., pritájil (ȋ í) 1. narediti, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti; prikriti: pritajiti komu dolg, dejansko stanje / pritajiti denar // narediti, da kdo česa ne more opaziti: pritajiti svoja čustva; pritajila je veselje ob njegovem obisku 2. zmanjšati intenzivnost česa: pritajil je glas, ko jo je povabil na prvi sestanek; bolečina se je pritajila / vsi so v pričakovanju pritajili dihanje zadržali pritajíti se 1. narediti se manj opaznega, manj vidnega: ko je zagledal mater, se je pritajil; sovražniki so se le pritajili; ptič se je pritajil v vejah / pritajiti se za drevo, grm skriti se 2. prenehati izražati, kazati svoje misli, nazore: ni se spremenil, le pritajil se je / spet se je pritajila, ko bi morala kaj reči pritajèn -êna -o: pritajen dih; govoriti s pritajenim glasom; pritajen jok; prisl.: pritajeno govoriti, vzdihovati; na vrata je pritajeno potrkalo; pritajeno priti ♪
  7.      pritegníti  in pritégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. s sunkovitim gibom spraviti a) bližje k sebi: pritegnil je stol in sedel; pritegnila je otroka in ga objela / legel je na tla in pritegnil noge k sebi skrčil b) v večjo bližino česa: pritegniti ladjo k obali; pritegnil je eno smučko k drugi / magnetizem jih je pritegnil 2. s potegom, potegi narediti a) da je kaj bolj napeto: pritegniti pas na hlačah; pritegniti vajeti; pritegniti vrv, žico b) da je kaj bolj ravno, gladko, brez gub: pritegniti odejo na postelji; pritegniti ponjavo na tovornjaku c) da kaj močneje pritiska na kaj: pritegniti zavoro / pritegniti vijak priviti 3. narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: delovna organizacija je pritegnila več strokovnjakov; pritegniti koga v komisijo / prizadevajo si pritegniti tuji kapital v svojo industrijo // vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: pritegniti koga k delu, zapisovanju ljudskih pesmi 4. narediti, da se kaj kje upošteva: v raziskavo pritegniti nove vire; če pritegnemo k povedanemu še druga dejstva, se položaj pokaže popolnoma drugačen 5. vzbuditi pri kom zanimanje: pogovor ga je močno pritegnil; igra otrok ni pritegnila // vzbuditi pri kom pozitiven, naklonjen odnos: vprašala ga je, kaj ga je na njej še posebej pritegnilo; pritegnila ga je lepota trga 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dekle je pritegnilo njegov pogled; skušal je pritegniti njihovo pozornost; stvar je pritegnila njihovo zanimanje 7. začeti navadno za kom peti: zapela je, a nihče ji ni pritegnil; nekaj časa so poslušali, nato pa še sami pritegnili 8. knjiž. pritrditi komu, strinjati se s kom: v srcu jim je pritegnil / pritegnili so njegovi sodbi / res storimo tako, so pritegnili drugi 9. pog. udariti: pritegni ga, če ne bo on tebe; pritegnil je konja z bičem pritégnjen -a -o: pritegnjen pas; pritegnjena jadra; biti pritegnjen k delu ♪
  8.      pritísniti  -em dov. (í ȋ) 1. narediti, da na kaj deluje sila: pritisniti na gumb, pedal, tipko; rahlo je pritisnil na kljuko; pritisniti s prstom, nogo, ramo; pritisniti k tlom, navzdol / pritisniti na petelina sprožiti, ustreliti; hitro je pritisnil na zavoro zavrl // z delovanjem sile pritrditi: podlogo pritisnejo na blago z gumijastim valjem 2. narediti, da je kaj tesno na drugem, ob drugem: vzel je žig in ga pritisnil na dokument; pritisniti nos na šipo; pritisniti si robec na usta / prijel ga je in ga pritisnil ob zid; pritisnila se je k peči / sneg je pritisnil travo ob tla / ekspr. sovražnik je pritisnil partizanske čete h Krki // objemajoč narediti, da je kaj tesno ob čem: pritisnila je otroka na prsi / pritisnil jo je k sebi 3. ekspr. hitro, neurejeno priti kam v velikem številu: radovedneži so pritisnili k njemu, za njim; pritisniti k vratom, v hišo / v izpraznjeno deželo so pritisnila sosednja ljudstva začela prihajati, se seliti // začeti približevati se komu, navadno s sovražnim namenom: zasledovalci so pritisnili za njim; sovražnik je pritisnil od več strani začel napadati / na zimo so živali pritisnile bliže k ljudem // pojaviti se kje v veliki količini: kri mu je pritisnila v glavo / kupci so pritisnili in blaga je zmanjkalo začeli so zelo kupovati 4. ekspr., navadno v zvezi z na z besedami, ravnanjem izraziti zahtevo, da kdo kaj naredi, pove: z ukrepi so pritisnili na kmetovalce, da bi pridelovali več hrane; poslanci so pritisnili na vlado; moralno, politično pritisniti na koga / pritisnili so nanj, naj ga izpusti začeli so ga siliti, mu prigovarjati / pog.: pritisnil ga je za plačilo zahteval ga je; pritisnil ga bo s sodnijo tožil ga bo; nekoliko so ga pritisnili, pa je vse povedal zastrašili, mu zagrozili 5. ekspr. pojaviti se, nastopiti: proti jutru je pritisnila megla, slana // z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: mraz, suša, vročina pritisne / pritisnil je jug in sneg se je hitro stopil začel je pihati; pritisnila je noč / pritisnila je lakota / po daljši hoji pritisne utrujenost ● ekspr. njega je bolezen zadnjega pritisnila zadnji je zbolel; ekspr. leta so ga že pritisnila postaral se je; star je; ekspr. samota je z vso težo pritisnila nanjo čutila se je zelo osamljeno; pog. vsake četrt ure ga pritisne (na potrebo) mora opraviti veliko, malo potrebo; žarg. profesor mu je pritisnil cvek dal nezadostno oceno; pog. pritisni mu eno (okoli ušes) daj mu klofuto, udari ga; pog. pritisni ga, da bo dal mir udari ga; pog. za slovo jih je še enkrat pritisnil fotografiral; pog., ekspr. sodnik ni poznal šale in mu je pritisnil sedem let ga kaznoval z zaporom za sedem let; žarg. naslonil se je na sedež in pritisnil na pedal za plin začel hitro voziti; ekspr. tudi na to struno je pritisnil poskusil je tudi na ta način; ekspr. pritisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. namesto da bi utihnili, so še glasneje pritisnili zapeli; ekspr. malo pritisni, pa bo šlo potrudi se; ekspr. strastno jo je pritisnil na srce objel ◊ elektr. pritisniti napetost na sponke aparata povzročiti, da aparat pride pod napetost pritísnjen -a -o: ob steno pritisnjena omara; k tlom pritisnjena trava ∙ ekspr. čisto je pritisnjen ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje; pog. malo je pritisnjen čudaški, neumen ♦ geom. pritisnjeni krog krog, ki se ravninski krivulji na določenem mestu najbolje prilega ♪
  9.      pritŕgati  -am dov. (ŕ ȓ) narediti, da kdo česa kljub upravičenosti ne dobi v celoti: pritrgati komu plačo / posoja denar, ki ga je pritrgal delavcem od zaslužka pritŕgati si zavestno porabiti česa manj, kot se potrebuje: pritrgati si pri jedi, v jedi; pritrgati si pri obleki / težko si je pritrgal potrebni denar prihranil ∙ ekspr. pritrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin ♪
  10.      priučíti  -ím dov., priúčil (ȋ í) 1. narediti koga sposobnega za opravljanje določenega dela neposredno z opravljanjem tega: priučiti koga za delo s strojem; delavci so se v kratkem času priučili / priučiti se kuhanju / fant se je priučil obrti izučil 2. redko navaditi, privaditi: priučiti mladino vljudnemu vedenju / priučiti učencem delovne navade privzgojiti priučíti se star. naučiti se, navaditi se, zlasti v stiku z okoljem: v tujini se je kmalu priučil jezika, jeziku / priučiti se branju / priučiti se šegam in navadam kraja / človek se vsemu priuči se vsega privadi priučèn -êna -o: priučeni gibi; bil je izkušen in vsemu priučen / priučeni delavec delavec, ki opravlja delo, za katero ni potrebna poklicna izobrazba ♪
  11.      privabíti  in privábiti -im dov. (ȋ á) 1. z vabljenjem, prigovarjanjem doseči, da kdo kam pride: goste je znal privabiti; privabiti otroke na dvorišče // doseči, da kdo kam pride sploh: z dobro postrežbo je privabil veliko kupcev / privabiti miš v past / ekspr. petje je privabilo v gostilno še druge ljudi / ekspr. pomlad je privabila ptice 2. nav. ekspr. narediti, doseči, da se kaj pojavi, nastopi: njen dovtip mu je privabil na usta smehljaj; s svojim pripovedovanjem je znal vsem privabiti solze v oči 3. z vabljenjem narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: privabiti nove člane, naročnike ♪
  12.      privarčeváti  -újem dov. (á ȗ) z varčevanjem priti do česa: v dveh letih je privarčeval precejšnjo vsoto; privarčevala sta dovolj za hišo / z dobrim gospodarjenjem ji je privarčeval lepo doto pridobil / hodili so zgodaj spat, da so privarčevali pri petroleju porabili manj denarja zanj // narediti, da se česa porabi manj: privarčevati gorivo privarčeván -a -o: privarčevan denar ♪
  13.      privédba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od privesti: privedba gostov v hotel / odrediti privedbo obsojenca; prisilna privedba ♪
  14.      privêsti  -vêdem dov., privêdel in privédel privêdla, stil. privèl privêla (é) 1. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam pride: domov je privedel svoja nova prijatelja; sina je privedel s seboj // narediti, povzročiti, da pride kdo pod nadzorstvom na določeno mesto: privesti morilca na postajo milice; kar z dela so jih privedli tja / s silo privesti ♦ jur. privesti obtoženca // nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: radovednost ga je privedla k njim 2. narediti, povzročiti, da kdo pride v stanje, kot ga določa samostalnik: s svojim ravnanjem ga je privedel do obupa, v obup / do tega dejanja jih ni privedlo usmiljenje niso ga storili iz usmiljenja // narediti, povzročiti nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slabo gospodarjenje je privedlo do krize / publ. ti dogodki so privedli do zaostritve položaja so povzročili zaostritev položaja // narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: tako sklepanje je privedlo do absurda, protislovja; privesti dejanje do največje napetosti ● ekspr. pot nas je privedla do razvalin po poti smo prišli; kaj te je privedlo k meni zakaj, s kakšnim namenom si prišel; naključje mu ga je privedlo na pot nenačrtno, nehote sta se srečala; ko je privedel ženo v hišo, se je vse spremenilo ko se je poročil (na dom); tako razmišljanje ni privedlo nikamor ni bilo uspešno; knjiž. predaleč bi nas privedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili ♪
  15.      privézati  in privezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z vrvjo, trakom, verigo pritrditi: privezati eno letev na drugo; trdno privezati; privezati in pribiti / privezati talce k drevesom / privezati trto h kolu // z namestitvijo vrvi, verige narediti, da se kaj ne more oddaljiti z določenega prostora: privezati čoln; privezati psa; privezati živino k jaslim // z vezanjem namestiti, pritrditi na kaj: privezati trakove na palico; privezati vrv na drevo / privezati otroku slinček / privezati zastavo na drog; privezati si dereze, predpasnik 2. alp. namestiti, dati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju; navezati: privezati planince; iz previdnosti so se alpinisti privezali 3. ekspr., v zvezi z na narediti, povzročiti, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: s tem ga je hotela privezati nase; privezati otroke na grunt ● ekspr. bolezen ga je privezala na posteljo povzročila, da je moral ležati; šalj. privezati si dušo utešiti si žejo, glad ◊ agr. privezati tele ne oddati ga v zakol; biblio. privezati z novo vezavo priključiti k čemu privézan -a -o: privezan pes; ti ljudje so privezani na zemljo ♪
  16.      privíti  -víjem dov. (í) 1. z vrtenjem v določeno smer a) namestiti: priviti pokrovček na kozarec; priviti vijake, žarnico; priviti s ključem / na leseno steno je privil kljuke za obešanje plaščev z vijakom, vijaki pritrdil b) narediti, da kaj močneje pritiska kaj, je trdno nameščeno: matico je treba še priviti; priviti vreteno pri stiskalnici; močneje priviti; odviti in priviti // z vrtenjem dati del priprave v tak položaj, da kaj nima več (popolnoma) proste poti: privil je pipo, da je voda prenehala teči 2. objemajoč narediti, da je kdo tesno ob čem: mati je privila otroka na prsi; otrok se je privil k materi / privil jo je k sebi 3. ekspr., navadno v zvezi s cena zvišati, dvigniti: trgovci so privili cene / priviti davke 4. ekspr. prisiliti, pregovoriti koga: privili so ga, da je spregovoril ● oče je sina trdo privil prijel; priviti petrolejko narediti, da manj ali bolj sveti; publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov privíti se ekspr. vijugajoč se priti: po ulici se je privil sprevod / iz dimnika se je privil dim privít -a -o: privita žarnica; vijaki so dobro priviti ♪
  17.      privléči  -vléčem dov., privléci privlécite in privlecíte; privlékel privlékla (ẹ́) 1. z vlečenjem spraviti na določeno mesto: privleči hlode k cesti; ribiči so privlekli mreže na suho / kovčka ni mogla dvigniti, zato ga je kar privlekla do vrat; ranjenca je na pol privlekel v zavetje / konji so privlekli voz na vrh klanca pripeljali / ekspr. iz nahrbtnika je privlekel čutarico vzel 2. ekspr. s težavo prinesti, pripeljati: s prijateljevo pomočjo je privlekel kovček v hišo; privlekla je velik nahrbtnik // prinesti, pripeljati sploh: s seboj je privlekla cel kup prijateljic; od nekod je privlekel mlade mačke 3. nav. ekspr. s silo narediti, povzročiti, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: na tisoče ljudi so privlekli v taborišče // kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo proti svoji volji kam pride: njega bo treba k zdravniku privleči / nazadnje so ga le privlekli v gostilno 4. redko vzbuditi pri kom zanimanje; pritegniti: predstava ga je privlekla ● ekspr. privleči kaj na dan opozoriti na časovno odmaknjeno ali pozabljeno, navadno za koga neprijetno stvar privléči se vlekoč del telesa po tleh priti: ranjenec se je komaj privlekel do grmovja; privleči se po trebuhu // ekspr. s težavo priti: ob palici se je privlekel v sobo; vsa bolna se je komaj privlekla domov / naj gre tja, odkoder se je privlekel prišel ∙ ekspr. na nebo se je privlekel temen oblak na njem se je počasi premikajoč pojavil privléčen -a -o: do ceste privlečeni hlodi ∙ ekspr. ti dokazi so za lase privlečeni neprepričljivi, neprimerni; za lase privlečena primera neustrezna, nerodna ♪
  18.      privoščíti  in privóščiti -im dov. in nedov. (ȋ ọ́) 1. občutiti zadovoljstvo nad tem, da kdo kaj ima, je deležen česa dobrega ali slabega, hudega: privoščim mu lepo hišo, dobro ženo; privoščiti prijatelju srečo, uspeh; ekspr. iz srca privoščiti / veliko je trpel, sosedje so mu pa to privoščili; privoščil mu je nesrečo, ki ga je zadela // imeti, izraziti željo, da bi bil kdo deležen česa dobrega ali slabega, hudega: dober fant je, privoščim mu vse najboljše; ne privoščim vam, da bi morali tudi vi doživeti kaj tako hudega 2. ekspr. narediti, da kdo kaj dobi: privoščil ji je kos torte; privoščil si je cigaro, priboljšek; tolikšnega razkošja si ne morem privoščiti / rada si privošči kake boljše čevlje kupi / privoščiti otrokom počitnice na morju; ne privošči mu počitka ne pusti ga počivati; privošči mu dovolj spanja // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ne privošči mu odgovora; niti pogleda mu ne privošči niti pogleda ga ne; tu pa tam si privošči malo kegljanja malo keglja ● ekspr. tega veselja jim ne privoščim nočem, da bi se mi posmehovali; pog., ekspr. tega še psu ne privoščim nikomur, niti največjemu sovražniku privoščíti si in privóščiti si ekspr. 1. upati si, drzniti si storiti kaj; dovoliti si: privoščil si je burko, da jim je telefoniral sredi noči; ne sme si privoščiti škandala ∙ ekspr. enkrat si lahko privoščimo velikodušnost smo lahko velikodušni 2. ponorčevati se, pošaliti se iz koga: spet si ga je privoščil; v časopisu so si jih neokusno privoščili / privoščil si jo je z žaljivkami in psovkami ♪
  19.      privòz  -ôza m (ȍ ó) 1. glagolnik od privoziti: takoj ob privozu v bolnico so izpolnili sprejemne obrazce; privoz velikega tovora 2. kraj, prostor, po katerem se pripelje do vhoda v stavbo: urediti privoz; zapeljati na privoz; pokrit privoz pred hotelom ♪
  20.      privzdígniti  -em dov. (í ȋ) 1. nekoliko, za krajši čas dvigniti, zlasti na eni strani: privzdigniti pokrov; pri brananju brano večkrat privzdigne, da jo očisti / privzdigniti bolnika; privzdignil se je na postelji / ko je šla po stopnicah, je privzdignila krilo / privzdigniti klobuk v pozdrav // dvigniti: privzdignil je kozarec proti luči; privzdignila ga je kakor snop / nekoliko privzdigniti zglavje bolnika / mraz privzdigne zemljo 2. narediti kaj izbrano, nevsakdanje: privzdigniti jezik, slog / privzdigniti dejanje nad stvarnost ● vesela glasba jih je privzdignila povzročila, da so šli plesat; ekspr. očitek ga je kar privzdignil zelo razburil, vznevoljil; privzdignil je glas začel glasneje govoriti; privzdigniti kaj v simboliko narediti simbolično; ekspr. od presenečenja ga je kar privzdignilo zelo je bil presenečen privzdígnjen -a -o: privzdignjene strehe toplih gred; od tal privzdignjeno ležišče; slovesno privzdignjen govor; prisl.: govoriti privzdignjeno ♪
  21.      prizadejáti  -déjem dov., tudi prizadém; 2. mn. prizadéjete tudi prizadéste, 3. mn. tudi prizadejó; prizadéj in prizadèj; prizadejál (á ẹ̑) navadno kot nedoločnik in deležnik na -l 1. raba peša povzročiti poškodbe, okvare; prizadeti: mesto je potres zelo prizadejal 2. z oslabljenim pomenom narediti, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadejati komu bolečino, žalost; prizadejati veliko krivico, škodo ● nar. otroci so ji precej prizadejali z njimi je imela veliko dela, skrbi prizadejáti si nedov., nar. prizadevati si: veliko si je prizadejal, da bi se oženil ♪
  22.      prizadéti  -dénem dov., prizadêni prizadeníte (ẹ́) 1. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: njegove besede so jo prizadele; vsaka krivica, smrt ga zelo prizadene; brezobzirno, neprijetno prizadeti; ekspr. prizadeti v živo zelo / branje te pesmi ga je prizadelo vznemirilo / čustveno prizadeti // povzročiti škodo, težave: ta kazen bo prizadela vse, ne samo krivca; povodenj je prizadela zlasti kmečko prebivalstvo; raznarodovalni pritisk je najbolj prizadel mlajšo generacijo / pomagati deželam, ki jih je vojna najbolj prizadela / duhovno, materialno prizadeti 2. povzročiti poškodbe, okvare: potres je prizadel zlasti neustrezno zgrajene stavbe; bombni napad je mesto zelo prizadel / ta bolezen lahko prizadene oči, srce; paraliza jo je zelo prizadela / mraz rastline prizadene 3. povzročiti, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: prizadeti interese, koristi koga; to bo prizadelo red in mir / kazen je prizadela njegov ponos / publ. ta ukrep je prizadel osebne dohodke zaradi tega ukrepa so se osebni dohodki znižali, zmanjšali 4. z oslabljenim pomenom narediti, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadeti komu bolečino, žalost; prizadeti sitnosti, škodo; veliko hudega jim je prizadel // izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: dosti hudega ga je prizadelo v življenju; človeštvo so prizadele nadloge / te kraje pogosto prizadene potres v teh krajih je potres pogosten 5. nedov. in dov., redko tikati se, zadevati: ta predpis nas ne prizadene ● nar. otroci ji veliko prizadenejo z njimi ima veliko dela, skrbi; ekspr. ti stroški jih niso dosti prizadeli so jih lahko poravnali; star. očeta je prizadelo zadela ga je kap; ekspr. ni bilo fanta, ki mu ne bi prizadela srca ki se ne bi zaljubil vanjo prizadéti si nedov., nar. prizadevati si: veliko si prizadene, da bi se oženil; nobeden drug si za to ni toliko prizadel prizadét -a -o 1. deležnik od prizadeti: zdravljenje prizadetega organa; njegov ponos je bil prizadet; on je najmanj prizadet pri tem; pri potresu prizadete hiše; prizadeta krivica; pomoč prizadetemu prebivalstvu 2. ki ima kako, navadno prirojeno napako, okvaro: imeti prizadetega otroka; po nesreči je ostal prizadet; duševno, telesno prizadet; slušno prizadeti otroci; prisl.: prizadeto govoriti; dogodek opisuje zelo prizadeto; sam.: prizadeti tega ni vedel; pomoč prizadetim ♪
  23.      prizanêsti  -nêsem dov., prizanésel prizanêsla (é) 1. narediti, da kdo za prestopek, negativno dejanje ni kaznovan, ni deležen negativnih posledic: prosila je zanj, naj mu prizanesejo; tudi tokrat so mu prizanesli; mati rada prizanese 2. narediti, da kdo ni deležen česa hudega, neprijetnega: nikomur niso prizanesli, vsi so morali težko delati; prizanesti komu s prehudimi skrbmi / ekspr. prizanesi mi s hvalo ne hvali me, z obiskom ne obišči me // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da kdo ni deležen tega, kar določa osebek: epidemija jim je prizanesla; lakota tudi njemu ni prizanesla / požari temu področju niso prizanesli so se na njem pojavljali 3. imeti razumevajoč, strpen odnos do koga: zaljubljena sta, prizanesi jima; neprištevnim je treba prizanesti ● ekspr. mraz je to zimo prizanesel ni bil hud; ekspr. vojna tudi njim ni prizanesla tudi oni so trpeli zaradi nje; ekspr. vreme jim je prizaneslo je bilo zanje ugodno prizanesèn tudi prizanešèn -êna -o: nič nam ni bilo prizaneseno; želijo si, da bi jim bilo za napake prizaneseno; otrokoma je bilo prizaneseno s kaznijo ♪
  24.      priznák  -a m (ȃ) knjiž. dodatni, razlikovalni znak: narediti, pripisati priznak ♦ zgod. manjši znak v grbu kot razlikovalni element med sicer enakima grboma ♪
  25.      priznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven ∙ ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti 3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno priznán -a -o 1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan ♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja 2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja ♪

   1.252 1.277 1.302 1.327 1.352 1.377 1.402 1.427 1.452 1.477  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA